Pa še moja izkušnja in mnenje.
Štejem 23 let – in moja prva VEEELIKA ljubezen se je pričela ravno nekaj dni pred mojim 16. rojstnim dnem. Uf kako sva bila zaljubljena. Oba sva bila istih let in oba še nedolžna. Pa to zdaj ni pomembno – res sva se imela rada – halooo – še celo zaročila sva se. Obljubila sva si, da se bova poročila?! Skupaj sva bila (ne vem več točno, ker sva se dolgo razhajala) cca. 2 leti in pol. Skratka, saj veste, ko tista silna ljubezen mine in nastopi čas spoštovanja in razumevanja in iskanja skupnih ciljev – no tu se nisva našla. Jaz ambiciozna, šola in študij sta mi veliko pomenila, rada sem si sama prislužila kak denar… On pa – šola ga ni zanimala, denar je letel od staršev ali pa ga pač ni imel – in sem bila jaz za vse… Pustil je šolo in “zabluzil”… In ker sem bila še mlada najstnica, se je zame zanimalo (vedno dovolj) drugih fantov. In niso me zanimali, vse dokler nisem spoznala 8 let starejšega, uspešnega, izobraženega “frajerja – ženskarja”. Res je bil in verjamem da je še vedno res lep. Ampak to je bila vse prej kot ljubezen. Jaz sem iskala nekaj, česar moj prvi fant ni imel – ciljev. No ja – ta me ni imel z namenom biti samo moj – če sem bi ga hotela, bi si ga morala deliti še s katero drugo njegovo izvoljenko… Ko sem bila z njim nekaj mesecev sem namreč zvedela, da ima še eno resno dekle, s katero je že nekaj let in da se je zapletel še z eno od mojih znank – šokiralo me je. Verjela sem v ljubezen in to, da sem se mu vsa predala, me je dotolklo. In njegova razlaga – pa ja nisi mislila, da sem se pripravljen ustaliti?! Ah saj ne bi zdaj o podrobnostih…
Meni je mami namreč vedno zaupala. Bila so pravila in bili so kompromisi. Tako, da sem nedolžnost izgubila pri 17 letih, ko sem bila več kot leto dni s prvim fantom. In če zdaj dobro pomislim – ni mi žal in tega ne bi spremenila.
Vem pa, da so imele ostale prijateljice nekaj resnih in zellooo grenkih izkušenj, ker so ravnale nepremišljeno. In zdaj, ko pričakujem svojega prvega otroka se sama dostikrat sprašujem, kakšne meje bova s partnerjem postavila otroku. In odgovor je – ne vem… Zase bi rekla, da sem bila zaupanja vredna najstnica in tudi moja mami pravi tako. Zaupala mi je – vendar ne takoj – zaupanje sem si morala pridobiti. Tako namreč otroci odraščajo – pridobvajo najprej samozaupanje in nato še zaupanje drugih. Zato bom rekla tako – videla bom, kakšna bo situacija, ko bo moj otrok star 16 let. In če bom imela (tudi najmanjši) občutek, da ravna nepremišljeno (kar se tiče teh zadev) bom ravnala povsem isto. Ne na silo – pogovori, pogovori in kompromisi… Tudi moja mami je naredila tako – povedala mi je vse o ljubezni in lepoti le-te in potem je tu sex. Njene besede so bile – in nikoli jih ne bom pozabila, sama bom uporabila točno takšne – prva ljbezen in prvi poljub sta lepa, in sta lahko še globlja kot tista, kjer pride do spolnih odnosov… In tudi spolnost je lepa, ampak ob svojem času in obdobju, ko so stvari v glavi na pravem mestu… Vse kar boš prehitela in izsililia – ti bo žal. Saj veste – anglež bi rekel – step by step.
In tvoj konkreten primer – star si 22 let in ona 16. Tudi jaz mislim, da ti drugače dojemaš vajino zvezo kot ona. Ona je še otrok in morda je to zanjo prva ljubezen, ti pa si (vsaj naj bi) že dozorel in si polnoleten. Ne pozabi, da za svojo hčer pravno in moralno do polnoletnosti odgovarjajo STARŠI in ne ti. In razumi jih in če gre res za tisto pravo ljubezen – boš dal času čas in ne prehitevaj dogodkov. REs pa je, da vse kar lahko počneta ponoči lahko naredita tudi podnevi. In tukaj nastopiš ti, ki si že odrastel – bodi razumen in … predaj se zaporedju dogodkov. Pomembno je tudi, kako je z dekletom in ostalimi cilji v življenju. Mogoče sta starša opazila, da je hčer zdaj postala uporniška, popušča v šoli, …. To so pomembna dejstva, ki jih mi zdaj ne bomo uspeli raztolmačiti.
Na kratko – odločitev je odvisna od 1000 dejavnikov in okoliščin in dejstva, da si ti kar 6 let starejši in polnoleten ona pa je pravno, moralno in zrelostno še otrok.
Oprostite tako dolgemu odgovoru – je pa to moje mnenje.
Lep pozdrav,
Polona.

Naj še jaz pristavim moje mnenje.
Dragi Snopy veš, tudi moji starši so bili zaščitniški in strogi, takrat sem jih sovražila a sedaj sem jim hvaležna. Že prej so ti napisale da si ti starejši in drugače gledaš na ta dogodek kot ona.
Če jo imaš resnično rad bosta že našla skupno rešitev. Toda vedi da ko boš sam stariš boš tudi ti tako ravnal. Ni stvar v tem, da ji ne zaupajo- stvar je v tem, da mladi vse radi preizkusimo in sprobamo A NE?.
Pojdi ti k njej na obisk, pogovrajaj se z njinimi starši in če sta res zaljubljana in namenjena en za drugega nikar ne hitita z ničimer. Bosta videla koliko boljše je tako. Tudi starši bodo čez čas popuščali verjemi.

LP

Živjo Miki!

Narobe si interpretiral moje besede!!!LP, Ana

to so tista leta, ja.
saj bosta lahko kasneje zivela skupaj in zurirala bosta lahko do onemoglosti.
pri 16-ih pa uzivajta v spoznavanju eden drugega. prva ljubezen je najprijetnejsa, ce se razvija pocasi.
in ne prehitevajta dogodkov, s starsi se izplaca imeti dobre odnose.

Mene še pri osemnajstih niso nikamor pustili! Fantje so bili prepovedani in tudi telefonski pogovori z njimi.Potem se je pa meni odtrgalo in posledice niso bile prijetne! No, moji so res pretiravali! Morda bo pomagalo, da jih obiščeš, saj bi se tako lahko prepričali, da jim boš hčerkico nepoškodovano vrnil. Mislim, da gre predvsem za zaupanje do fanta, saj ni lahko otroka spustiti iz toplega domačega gnezda. Vsekakor moraš staršem dokazati, da si zaupanja vreden fant!
Pety

Načeloma se strinjam s tabo, vendar to včasih ni mogoče. Eni starši se znajo tak zapret vase, da ti nič ni jasno. Nedostopni do amena, kak se pol češ pogovorit z njimi ali še več, jim dokazat da imaš resne namene? Jih sploh ne briga, ker so egoisti in jim vse pomeni lastno zadovoljstvo…

LP, miki

Miki, veš če se ne moti si ti tisti, ki si imel slabo otroštvo pa starše ali se motim?

NISO VSI STARŠI ISTI IN NIMAMO VSI SLABEGA OTROŠTVA! IN NE GLEDAJ VSE IZ TVOJIH PRETEKLIH DOGODKOV!

Pa brez zamere!

Zdravo!

Oglašam se še enkrat. Po enem letu ni govora, da moja hči prespi v tuji hiši.
Nobena ni smela. Sta pa fanta prespala pri nas. Nikoli me ni “motil” seks.
Kajti seksa se lahko kjekoli in kadar koli. “Bala” sem se alkohola in mamil.
Novo leto, pa par dni , pa žurka. In četudi bi mi hči razložila, da bosta sama, ji tega ne bi čisto zares in iskreno verjela, čeprav ji tega ne bi povedala.
Torej že sama misel na žurko in alkohol mi da misliti, kaj bi se lahko zgodilo.
In tisto, kar bi se dogajalo, če bi se dogajalo, tudi moji hčeri zagotovo ne bi odgovarjalo. In pri 16 je bila moja hči se tako naivna, tako radovedna, tako zaupljiva.
Ne. Preveliko če-jev je.

lp

Hm iz čigavih pa? Na svojih izkušnjah se največ naučiš, naj si bodo dobre ali slabe. Tu smo zato, da se izpovemo, da komentiramo in da svetujemo, mar ne? Jaz sem samo podal svoje mnenje, ki ga nikomur NE VSILJUJEM, to pa še ne pomeni, da se moram strinjat! Sem pa vesel, če komu koristi, saj potem vidim, da moj čas ni bil zaman.Večinoma komentarji res temeljijo na mojih izkušnjah, bodi pa prepričana da imam veliko bolj širok pogled na stvar kot si ti misliš. Če ga kdo ne sprejme je to njegov problem, če pa sem koga užalo pa se opravičujem.

LP, miki

Glede tega kar je napisala Polona, da so mogoče starsi opazili, da je hčer postala uporniška oziroma popušča v šoli nebi povsem držalo. Ona zadnje čase naredi vse kar je možno, da bi lahko prišla k meni (samo tega noben ne opazi). Tudi v šoli je mnogo boljša kot lani. Naj povem, da je lani mela kar sedem negativnih v takem obdobju, letos pa nobene. Sej je res, da se uči zase, ampak ona je začela delati na vseh področjih samo da bi lahko prišla do mene. Njeni starši pa na govorilnih urah zmeraj vidijo le tisto ta slabo, nikoli pa dobre plati. Znajo še samo kaznovat (če ima naprimer slabe ocene), da ji vzamejo mobitel. Obratno pa ne znajo. Pri meni je blo to čisto drugace, če sem imel negativne ocene sem jih malo poslušal, če ne so me pa pohvalili (tega se se pri njej ni zgodilo) ali pa me kako drugače nagradili.
Glede mamil in pijače sem pa skoraj 100% da se ona tega nebo dotaknila. Nevem kako so njeni starši gradili odnos glede tega, da ji ne zaupajo. Imam občutek da se sploh niso kaj dosti potrudili. Pri meni vem, da so moji starši prepričani da ne bom pristal na drogi in mi popolno zaupajo pri tem in se pri marsičem drugim (so mi že prej – da ne bo pomote). Ne kako mi je to uspelo. Samo dejstvo je da to njej ne uspe, pa naj se trudi kolikor hoče.
Opažam pa še eno razliko. Če je bilo naprimer pri meni kaj narobe, pa ni važno kaj, mi starši niso dali mira dokler niso zvedli kaj je narobe oziroma so mi zmeraj pomagali in mi še zdaj. Njo pa večinoma pustijo, da si probleme rešuje sama. Tako naprimer, če jaz v srednji šoli nisem kaj znal (domače naloge ali kaj podobnega) so že iskali pomoč, da bi mi pomagali. Njeni starši pa znajo it samo na roditeljske sestanke.
Pa še nekaj mi ni jasno, kaj bo pol drugače kot je zdaj. Kokr jaz vem nič. Vse bo še isto tako kot pa danes (le letnica se bo malo spremenila). A ni vseen, če pride punca mal prej k men, kot pa da more čakat na neke roke, ki jih postavljajo starši in s tem kažejo da so nekaj nad njimi namesto da bi malo prisluhnili njihovim težavam. Ne rečem pa da jo morajo zdaj vsepovsod pustit. Jaz no naprimer tud nebi pustil v kakšno diskoteko, kjer vem da se naprimer na veliko pretepajo ali kaj podobnega. Pustil pa bi jo kam drugam. In zakaj bi jo pustil? Zato, ker ji zaupam. Mislim, da je zdaj ta pravi čas da sma skupaj. Pol ko bo treba v službo hodit ne bo več toliko prostega časa kot ga je pa zdaj. Pol ne več počitnic. Tega pa se nihče ne vpraša.
Med drugim mi pa punca zmeraj govori, da sem jaz edini, ki jo razumem, da so se ji vsi ostali postavili po robu. Zaradi tega tudi kar veliko prejoče, kar potem tudi drugi dan vpliva na njeno stanje v šoli (neprespane noči). Jaz jo vsekar poskušam spraviti v boljšo voljo in delam na tem (kolikor pač morem), da se njeno stanje v šoli nebi poslabšalo. Velikokrat mi je rekla, da sem jaz edini vzrok, da se sploh živi. Pravi da jo noben drug ne mara. Včasih pa pravi bi pa tudi najrajše kr odšla od doma, ker ne zdži pritiska. Povedala mi je tudi, da prej ni imela osebe, kateri bi lahko zaupala svoje probleme in da jo je zdaj končno našla ter da še nikoli prej ni nobeni osebi toliko zaupala kolikor zdaj meni. Kokr jaz vem je pred tem (preden punca nima fanta ali katere druge osebe, ki ji lahko zaupa) ta oseba njena mama. Lahko je tudi oče, ampak ponavadi to vlogo prevzamejo matere. Pri njej pa prej te vloge ni prevzel nihče. Razen ena njena najboljša sošolka, ki je zaupala le nekatere splošne stvari, nikakor pa pobrobnih. Zanima me samo kako lahko se pol zdžiš v takšnih odnosih. A niso otroci zato, da se jim posvetimo, ne pa samo zato, da nam mogoče delajo družbo ob večerih pri kartanju ali podobno.
Vem še za en primer. Letos je mogla it počitnice k sestrični, zato ker se je njena mami tako odločila in ne ona sama! Se vam zdi pravično, da otroka prisilimo v ene stvari, do katerih mu ni. Odpovemo mu pa tisto, kar ima najraje. To se meni zdi nekakšno izkoriščanje.

Se popolnoma strinjam s tabo, samo enim pač mozeg ne dela v tej smeri…pa da mi ne bo spet kdo kaj zamero, ker ne pišem o nobenem iz foruma!

LP, miki

Prav rada bi slišala obe plati zgodbe…

Če je tako kot si ti napisal je zanjo res hudo.

Predlagam ti, da ji še vedno stojiš trdno ob strani, jo podpiraš in vzbujaš v njej občutek, da je nekdo ki ti dosti pomeni, da si ji pripravljen pomagat pa naj gre za karkoli. Tolaži jo da se naj ne sekira zaradi strašev, naj čim prej konča šolo da bosta prej skup. (Mislim, da to počneš tudi sedaj, tako naprej!).

Njenih staršev ne bosta spremenila

Dragi Snopy, malo potrpi, vzdržita skupaj če se imata rada, kajti čas prinese svoje.

Ja ne vem no, ocitno pomeni to, ce imas hcerko se moras ze vnaprej sprijaznit, da bo prisla nekega dne noseca. Kaj pa vzgoja, pa dobri medsebojni odnosi pa da otroku razlozis vse. Res, ne meci vseh fantov v isti kos, ker ne razmisljajo vsi s ta spodnjo glavo, ok?!

Bravo Miki, care!

Heh, zakaj pa tega, kar si zdaj tu natipkal ne poves njenim starsem?? Po moje bi vzgalo, saj ne morejo biti tako slabi, ce je njihova hcerka dovolj dobra, da je tvoja punca, a ne? Dost srece!

Dragi Snopy
Ce dovolis bi ti jaz opisala svoje stalisce. Stara sem 21 let in moje zivljenje je bilo vec kot podobno tvoje punce.Vse kar sem se naucila sem se sama brez pomoci starsev ( mama je delala cele dneve) ,ki se na roditelski sestanek niso hodili. V meni so videli le slabo , zato ni pomagala ne dobra ocena ,ne pospravljeno stanovanje, z nicemer jih nisem mogla prepricati da bi me pustili ven . Zivela sem v bloku pa me tudi pred blok niso pustili. Da fantov niti ne omenjam . Ce sem prosila za kaksno urico ishoda sem se morala vrniti do 22 00. Bili so prevec v strahu da ne bom zanosila in otroka prinesla domov. Zato sem raje pocakala in koncala solo. Po soli sem se zaposlila in tudi spoznala sedanjega fanta , ki je imel veliko potrpljenja ( kar zelo cenim) Pri 19 sem starsem omenila da se dobivam z njim ( imela sem malo vec svobode) pa so mi dali ultimat -doma ali od doma .In sem sla . Sedaj mi gre dobro, on je zlat, to pa zato ker se o vsem pogovori in taki so tudi njegovi starsi . Vem da sem se malo prevec razpisala pa mi ne zameri vcasih pase ce se lahko nekomu ispoves na taksen nacin.Z vsem kar sem ti napisala hocem povedati , da ni vazno s katerega konca prihajas povsod je enako . Starsi se bojijo za hcerke le da jim nekateri to tudi razlozijo drugi pa se ne znajo pogovarjati jih raje zaprejo v sobo.Vem da ti moja zgodba ne bo veliko pomagala pa vendar pomisli da je veliko taksnih deklet povsod po Sloveniji.

Upam da nobenega bralca nisem dolgocasila niti se zelim komu smiliti.
Sedaj mi gre dobro in sama bom nekoc znala prisluhniti svojemu otroku.

Lep pozdtav

Stara sem 17 let.S fantom bova pocasi skupaj eno leto.Pri meni se sploh ni bil,ker starsi niti nocejo slisati kaj o tem.Jaz sem bila pri njemu,ceprav bolj naskrivaj. Spoznala sem njegovo druzino,ki me je dobro sprejela.No fant je star 20 let.Tudi pri meni je tako:doma ali od doma.Nekje do 15.leta sta me pretepala in nadzorovala.Zacela sem hoditi v srednjo solo in odtujenost je ocitno razlog za to,da me ne pretepata vec.Ne recem,da nimam nikakrsne svobode.K njemu ne smem in kot sem napisala on ne sme k meni.Ne vem zakaj mi ne zaupata.O fantu sta slisala samo dobro.Skoraj vsi ste napisali,da starsi hcerke k fantu ne pustijo zato,ker jih je strah za njih.Torej po tem da sta me ustrahovala,tepla in nadirala 16 let sklepate,da me imata rada?Poleg tega ni nujno,da je punca pri 16ih otrok?Kolegica je fantom 2 leti.Stara je 18 let in pri njegovih zivi ze 2 leti.Ona ima le stipendijo on pa se studira.Torej je bila otrok,ko sta zacela?No vi boste verjetno odgovorili,da je otrok se zdaj.Ja,normalno.Za tiste,ki tako vztrajno trdite,da je punca otrok,jo imajo starsi radi,ji ne zaupajo in torej starsem dajete prav:z vami je nekaj ocitno narobe!

ZA Anci

Poslusaj Anci ti se potrudi da uspesno koncas solo ,da nisi odvisna od nobenega , vse se scasoma uredi le malo ptrpi , ce bi napisala svoj cel zivljenjepis bi se lahko se kdo zjokal vendar vedi da si odrastel sele takrat ko si sposoben sam sebe prezivljati, da pa se po posteni poti ti je potrebna izobrazba. Lahko mi verjames da je potem se veliko lepse.
lp