Stara sem 30 let. Visoka sem 167cm ter težka 53 kg.
Kot otrok sem vedno bila bolj okrogla, imela sem problem s prenajedanjem. Starši so poskušali uravnavati mojo prehrano, ampak me nista mogla kontrolirati kadar sem bila doma sama. Predvsem zaradi nizke samopodobe v najstniških letih sem začela hujšati, kmalu je vse skupaj preraslo v anoreksijo. Imela sem 47 kg (mogoče se komu zdi to veliko, ampak zgubila sem ogromno kg v zelo kratkem času), zgubila sem menstruacijo, izpadali so mi lasje … Bila sem pod velikim stresom – nova šola, novi prijatelji, pritiski zaradi učenja. Pod prisilo staršev sem začela jesti in sem tudi samo sebe prepričala, da tako ne bo šlo naprej. Zredila sem se za okoli 10 kg in nikoli več stopila na tehtnico. To težo sem obdržala naslednjih 12, 13 let. Skozi to obdobje sem se še vedno obremenjevala s hrano – koliko in kaj pojem, včasih so nastopili dnevi prenajedanja, nato dnevi stradanja.
Ob diplomi sem zaradi stresa izgubila 5kg. Moje telo mi je postalo bolj všeč, imela sem boljšo samopodobo zato in življenje se mi je zelo spremenilo. Trenutno imam dobro službo(čeprav stresno) in sem v srečni zvezi. Problem je, da sem zopet obsedena s kilogrami. Na vsak način hočem obdržati to težo, štejem kalorije, tehtam se vsak dan, vse kar pojem si zapišem. Bojim se, ker vem kam vse to vodi, namesto da vzdržujem težo v resnici hujšam, ampak hkrati nočem nehati. Telo se je že začelo upirati.
Vem od kod to izvira: imam nizko samozavest, stremim popolnosti, ki je seveda ni, imam občutek da nikoli ne bom mogla izpolniti pričakovanja drugih in edino kar zares lahko kontroliram je moje telo. Ne vem, zakaj tole pišem, ker v resnici še nisem pripravljena na pomoč, mogoče celo pretiravam. Ampak je vsaj prvi korak, da se sploh zavedam da imam problem.
Lep pozdrav

Živjo,

dejansko si sama sebi odgovorila na vsa vprašanja. Zavedaš se vseh posledic in točno veš, da je to kar se ti dogaja problem in bolezen in da boš potrebovala pomoč, ko se boš odločila zanjo. Kot si rekla, dokler ne boš pripralvjena nanjo je ne boš poiskala. Glede na to, da sama sebe zelo dobro poznaš in si iskreno odgovoriš na vsa vprašanja – čeprav odgovori niso prijetni, razmisli še o tem prosim: Kaj misliš, da te ovira, da še nisi pripravlejna poiskati pomoči?
Kaj sedaj dobiš od takšnega načina hranjenja in ravnanja s seboj, da se temu nisi pripravlejna odreči?
Veš, včasih naše misli, ko jih zapišemo postanejo bolj jasne. Vsaka misel je dobrodošla, tudi razmišljanja.
Pretiravaš pa ne. Težave, ki jih opisuješ so resnične in resne.

lp

Tatjana

Hvala za hiter odgovor.
Verjetno ste opazili, da sem v glavi premlela veliko stvari.
Največji moj trenutni strah je, da se bom zredila. Posledično pomeni, da si ne bom več všeč in s tem uničila, kar sem dosegla do zdaj v življenju.
Problem je tudi, da ne znam/ne morem normalno jesti. Ali jem minimalno ali preveč.
Trenutno sem v stanju, da mi je lažje slediti vzorcem, ki jih že poznam kot pa zares spremeniti način prehrane in kako vidim samo sebe.
Imate prav, da so mi stvari veliko bolj jasne.
Lep pozdrav

Pozdravljena,

vidiš odkritost do sebe ti bo veliko pomagala v tvojem življenju. Veliko bolje je biti tako odkrit kot si lagati. To je tudi začetna točka za drugačno, boljše življenje.

Hja, pri tej bolezni je način razmišljanja o hrani tipičen kot ga opisuješ – ves čas samo hrana in strah pred debelostjo. In si v začaranem krogu. Vendar kot praviš sama, se ti tega sranja zavedaš. In to je dobro, ker nekoč pa mogoče boš šla en korak naprej in malo pofirbcat, če je lahko še kaj drugega kot le to. In lahko je.

V procesu okrevanja delo na sebi poteka tako hitro kot ga zmore vsaka posameznica ali posameznik. Kar pomeni, da če ne boš želela spremeniti načina prehrane ga pač ne boš. Nihče te v to ne more prisiliti. To je dejstvo. Le toliko hitro greš kot sama hočeš. Včasih več naredimo na krepitvi samopodobe in moči, kot na hrani. Vendar se potem nekako oboje lahko uredi. Hočem ti povedati, da si ne brani pomoči drugih iz strahu, da te bo kdo silil jesti. Dejstvo je, da če ti kaj ne bo všeč, boš še vedno šla lahko nazaj domov, ustavila pogovor o tem ali rekla, da tega pač ne boš naredila. Vendar kako veš kaj se bo dogajalo, če ne greš pogledati?

Verjetno ti znani vzorci dajejo neko varnost?, da vztrajaš z njimi? Koliko pa ovirajo tvoje življenje, da bi ga polno zaživela?

Seveda pa imaš prav. Dokler ne boš pripravljena narediti naslednjega koraka te nihče ne bo mogel premakniti. Le sama se boš lahko.

Vse dobro,

Tatjana

Lepo pozdravljeni.
Čeprav nisem poiskala strokovne pomoči, sem naredila velike spremembe. Zadnja 2 meseca sem popolnoma spremenila svoje prehrajevalne navade : jem po 5 obrokov na dan ter veliko sadja in zelenjave. Količina obrokov je še vedno premajhna, tako da še vedno hujšam, vendar veliko bolj počasi (1kg v 1 mesecu). Razlika med sedanjim stanjem in ko sem imela anoreksijo, da ko se pogledam v ogledalo vidim realno sliko. Sem zelo shujšana in koščena (imam drobno konstituacijo kosti že tako in tako) in si seveda sploh nisem všeč. Ampak ko na tehtnici pokaže ena kila več, čisto znorim in jem zopet minimalne obroke ter telovadim, da zgubim tisti kilogram. Menstruacije nisem izgubila, vendar pa jo dobim vsak 20 dan (zadnja leta je bil ciklus normalen – 28 dni).
Hočem povedati bližnjim, vendar me je strah, da ne bodo razumeli in me silili jesti.

Čestitke za spremembe, ki si jih v tem času dosegla. Lahko si res ponosna nase. Vedeti moraš, da je potreben čas pri motnjah hranjanja. Težave so na vseh ravneh – čustvenem področju, telesnem, miselnem. Povsod. In vsega naenkrat ne moreš urediti. Super, da si prišla tako daleč. Problem je v tem, da je bolezen še vedno prisotna in še vedno bo, vprašanje koliko časa. Tvoji strahovi so še vedno del bolezni – strah, da se boš zredila, nezadovoljstvo s telesom. Za okrevanje niti ni potrebno povedati bližnjim kaj se dogaja, je pa dobro, da bi povedala nekomu, ki te bo razumel. Če meniš, da to ne bodo tvoji starši, fant, prijatelji ali kdo drug, ki je zate v tvojem življenju pomemben, je potrebno iskati izven družine. Nekatere stvari lahko rešimo sami, nekatere pa ne in takrat rabimo pomoč. Poiskati pomoč ni nič sramotnega. Vsi jo potrebujemo. Ne znamo vsi vsega. Tudi kirurg se ne more operirati sam. Lahko si postavi diagnozo, vendar je to vse kar lahko naredi zase. Kot si naredila ti – do tu – vse kar je bilo v tvoji moči, sedaj bi bil čas, da razmisliš in dovoliš, da ti pomagajo drugi. Vendar imam v mislih strokovno pomoč, ne prijateljske – čeprav je potrebna za podporo in toplino, vendar ravno tako lahko velik del podpore dobiš od terapevtov. Včasih več kot od lastnih domačih.
Hja veš, nekdo, ki sam ni imel izkušenj s temi težavami težko razume kako to, da ne upaš jesti, težko razume strah pred hrano in pred kg. Vendar svetovalci lahko – lažje se postavijo v tvojo kožo. Starši se čutijo odgovornega za svojega otroka in čustva so vpletena. V tem je temeljna razlika v odnosu. Dejansko si sama odgovorna zase. In če si želiš spremembe dovolj močno, boš nadaljevala v iskanju pomoči zase. Pa kjerkoli jo boš že našla.

lp

Tatjana