Zanima me, ali je sploh vredno taki osebi povedati, kaj si o njej mislimo ….

Namreč pred časom sem spoznala “najčudovitejšo” osebo na svetu, ki me je pritegnila takoj in postali sva najboljši prijateljici. Eno leto resnično tesnega prijateljevanja – več sporočil dnevno, telefoni, mnogo srečanj ….. Ker živim običajno družinsko življenje, je bilo to zame nekaj popolnoma novega, saj se s kolegicami dobivam le občasno, vsaka ima pač mnogo opravkov z otroki in tako. Da zgodbo končam – začelo se je sanjsko, saj me je “prijateljica” občudovala tako, kot me nihče v življenju ni. Zdelo se mi je nenavadno, ampak tudi sama sem padla v ta začarani krog in se počutila, da sem končno srečala dušo, s katero se stoodstotno ujamem. Da ne bo pomote, danes se zavedam, da sem postala prav odvisna od nje in da moram vzroke za to iskati pri sebi (imam tudi sama očitno svoje rane) in moje ravnanje ni bilo vedno v redu, ampak ta ženska je resnično brezsrčna pošast, drugega izraza zanjo nimam (to razume samo tisti, ki preživi besedno manipuliranje in izbruhe jeze ali ignorancije teh ljudi). Po nekaj “medenih” mesecih je bilo čedalje več obsojanja in obtožb z njene strani. Najprej sem poslušala, kako so ljudje okoli nje, tudi družinski člani, grozni, kmalu pa sem tudi sama vse bolj sodila v krog ljudi, ki smo egoistični in nam ni mar zanjo. Česa vsega sem bila kriva! Počutila sem se vedno huje in iskala sem načine, da ravnam prav, a na koncu ni bilo ene reči več v redu z mano in brez besed je prekinila prijateljstvo. Nisem mogla verjeti, da je to možno, saj so bili v prijateljstvo vključeni tudi najini otroci (kako naj jim razložim, da jih pač kot bi odrezal ona ne bo nikoli več poklicala? kako naj jim razložim, da jih nikoli sploh ni imela rada?), in ko sem jo poklicala, mi je za zaključek še enkrat postregla z vsem slabim, kar jaz sem (zavito v “iskreno” razmišljanje). Danes vem, da je šlo za projekcijo in da je vame zmetala vse strahove, ki jih sama občuti zase, ampak takrat sem bila do konca sesuta. Ko me je znanka opozorila, da ima ženska velike osebostne težave, sem začela prebirati vse na to temo po internetu in sem se precej pomirila. Še vedno pa me vse to preganja. Še vedno sem jezna nanjo, da me je popolnoma razvrednotila in s svojimi obtožbami ponižala ter pripravila do tega, da podvomim v vse, kar sem.

In sprašujem se v tem hipu, ali se je vredno ustaviti naslednjič ob njej in ji reči, da mi je sedaj vse jasno. In da se mi smili, saj njen pekel še traja, moj pa ne več …. vsaj ne v taki meri, kot je bil. Ampak najbrž ni vredno izgubljati besed. Kajti – ali so ti ljudje sploh sposobni videti realnost? Ali jim je sploh kdaj žal, da so koga prizadeli??

Ničesar še nisem obžalovala v življenju, pa nisem vedno delala prav, ampak zanjo bi si želela, da je moji otroci in jaz ne bi nikoli srečali. Izkušnja je bila za vse preveč boleča.

Pozdrav vsem!

Pozdravljena Codependant!

Moje izkušnje so, da se ne splača karkoli razpravljat s takšno osebo. Konča se lahko samo še z večjo prizadetostjo. Takšne osebe ponavadi niso sposobne samorefleksije in nikoli niso nič krive, v primeru pa, da jih pritistneš ob zid so sposobne tudi kaj hudega. V bistvu si jo še kar dobro odnesla, glede na to, da je ona prerezala vse stike in da imaš mir pred njo.

Res je težko za otroke, vendar bi se jaz na tvojem mestu pogovorila z njimi na njim primeren način in jim povedala, da ima ta oseba velike težave sama s seboj, ki jih ni sposobna razreševati tako, kot jih lahko vsi ostali. Za njih je morda celo dobro, da se naučijo, da so nekateri ljudje pač strupeni, ne glede na to, kako lepo navzen izgledajo in dišijo in jih bodo v prihodnosti lažje prepoznali.

V življenju skoraj vsak sreča kakšnega takega ali njej podobnega. Najbolje se je iz tega kaj naučiti.

GittaAna

Draga GittaAna,

najlepša hvala za tvoje razmišljanje. Zelo zanimivo se mi zdi o tem razpravljati v slovenščini, saj sem v preteklih 6 mesecih pregledala vse internetne strani in forume na temo Narcissistic Pesonality Disorder oz. Borderline Personality Disorder in vse so bile seveda v angleščini. Tiste strani so me rešile pred totalnim osebnostnim propadom, saj mi je moja “prijateljica” vzela vse, kar sem čutila, da sem, in v kar sem verjela, da je dobro v meni. Zame je bila to popolnoma nova izkušnja, čeprav nisem več tako mlada, in izraz “soul rape” se mi ne bi mogel zdeti bolj primeren. Šele po branju internetnega materiala sem sestavila vse njene izjave in obnašanja ter se osvobodila večine slabih občutkov, ki so bili vsajeni vame z njene strani. Ne morem verjeti, kako z lahkoto sem sprejela vso krivdo in kako hitro sem verjela, da sem jaz odgovorna za njene težave in da sem jaz tista, ki je egoistična, egocentrična, neempatična, nevzgojena, hladna, ki se pretvarja … in še in še. Šele potem sem sestavila, da sem le ena v verigi njenih ljudi, s katerimi se je v preteklosti zgodilo enako. Še ena v njenem življenju, za katero se je tako grdo zmotila, še ena, ki jo je razočarala …. Pravzaprav mi je želela podtakniti tudi psiho diagnozo, ampak takrat tega niti dojela nisem. Vem, da tega ne smem jemati osebno, vendar je težko. Naj se sliši še tako čudno, ampak kot da jo imam še vedno rada, čeprav preziram njeno obnašanje. Moj razum ve, da je bolje, da je nikoli več ne srečam, ker se ne more spremeniti, nekje v sebi pa še vedno pogrešam njeno “masko”. Kako si želim, da bi tudi v srcu končno že opravila z njo!

Seveda je to izkušnja, ki sem jo očitno potrebovala. Hudo mi je zaradi otrok. Veliko smo se pogovarjali in tako nekako, kot si svetovala ti, GittaAna, sem jim tudi orisala situacijo. So trpežni, tudi oni se bodo nekaj naučili, ampak čutim, da jih še boli, saj ne želijo, da jo omenjam (naokoli je veliko reči, ki spominjajo na naša druženja). Lansko leto še velikodušna darila, letos niti majhen “vse najboljše” za rojstni dan …. kot da se nikoli nismo poznali, kot da smo uporabljena roba brez koristi …. to jim pač ne gre skupaj, saj smo v ta odnos vložili vse, kar smo lahko čutili in dali. Kaj je ona povedala svojim, pa lahko samo ugibam. Rada bi jim rekla, da jih imamo mi še vedno radi in da jih pogrešamo, ampak se držim stran, ker bi ona vse obrnila in me spet obdolžila čustvenega izsiljevanja.

Hvala še enkrat. In vse pohvale za odprtje tegale foruma. Ko se ujameš v odnos s človekom z MOM, je takle kotiček zagotovo nekaj, kar te lahko potegne iz brezna.

Srečno vsem.

Ja pri nas skoraj ni literaturo ne to temo, čeprav je toksičnih ljudi kar veliko naokoli in če ne veš nič o tem ali pa jih težje prepoznaš zaradi različnih razlogov je precej trd pristanek, ko pokažejo pravi obraz.

Je tudi dosti odlične tuje litarature na to temo, nekaj na prvo žogo:-)

In Sheep’s Clothing: Understanding and Dealing with Manipulative People

Emotional Vampires: Dealing With People Who Drain You Dry

I Thought I Was the Crazy One: 201 Ways to Identify and Deal with Toxic People

Priporočam bookdepository,kjer imajo res ugodne cene ( večina teh stane cca 10 eu) , dobiš jih v tednu ali dveh + nimajo poštnine,,kot pri amazonu in drugod (ta lahko znaša še enkrat toliko., kot knjiga sama, tu pa ni tega) Sama ponavadi preverim pri amazon in kupim pri bookdepository.

GittaAna

Tisto, kar je značilno za mnogo ljudi z osebnostnimi motnjami je, da je njihova maska izjemno zapeljiva in da znajo briljantno igrati na naše strahove, želje, upanja, iluzije….

Značilno je tudi, da ko vidijo korist, se res zelo potrudijo, da nam zlezejo pod kožo, ko te koristi ni ali pa se začnejo dolgočasiti, najdejo novo “žrtev” so sposobni v trenutku zamenjati vlogo ali prekiniti stike, kot da se nikoli niste poznali.

Normalno je, da žalujemo za tistim lepim, pomaga pa, da se zavemo, da v resnici žalujemo za iluzijo, ki so nam jo pričarali , ne za resničnimi dejstvi.

In super, da imamo ta forum – se strinjam! V bistvu mi je res zelo čudno, da se o teh stvareh ne piše več pri nas. Če pogledaš naokoli vidiš, da je ljudi, ki imajo razne osebnostne motnje ali pa zelo temu podobno vedenje en cel kup naokoli. Ni ga človeka, ki ne bi slej ko prej trčil na koga.

GittaAna

Hvala za literaturo, GittaAna. Zavedam se, da njih ne moremo spremeniti, lahko pa pobrskamo po svojih težavah in jim poskušamo priti do dna ter spremeniti pogled nase. Ne vem, zakaj imam sama tak problem s svojo samopodobo, od nekdaj sem uspešna. Res pa je, da si s starši nisem nikoli bila zelo zaupljivo blizu, čeprav vem, da bi zame vse naredili (in veliko tudi že so, za kar sem jim iz srca hvaležna), prav tako imamo ves čas dober odnos. Mislim, da sem odraščala v družini, kakršnih je bilo veliko – starši delavni in skrbni, ki so si želeli, da bi tudi otroci šli natanko po njihovih stopinjah, ampak seveda smo ubirali druge poti, ki so peljale v čisto dobro življenje, a zaradi njihovih predstav o dobrem življenju smo pač morali prenesti marsikateri “očitek” …. Najbrž se je v meni marsikaj dogajalo na podzavestni bazi. No, kar sem hotela povedati, je to, da obstaja veliko strani, ki govorijo o kompleksnosti problema, če se zapleteš z osebo z MOM. Ena od njih je tale, da ti da precej materiala, da razmišljaš o sebi (vsi članki so zanimivi, pod rubriko Borderline Personality Disorder pa sploh najdeš dobre reči, ki so pisani direktno za tale forum):

http://www.sharischreiber.com/articles.html

Če rečem še nekaj na temo svojih izkušenj: maska je res neverjetna, zato moji otroci vso stvar še težje razumejo. Mislim pa, da se ti ljudje z leti svojih težav do neke mere zavedajo, saj sem iz njenih ust v času prijateljevanja slišala marsikaj, kar sedaj razumem kot njeno bojazen pred zapustitivijo in dvom vase. Vse je bilo mnogokrat izrečeno v šali, ampak v bistvu je resno mislila, to sem spoznala šele nakdnadno. Hkrati absolutno ni prenesla, da bi kdaj ravnala narobe in se sploh ni sprejemala kot človeka z napakami. Seveda nepopolnosti niti slučajno ni prenašala tudi pri drugih. Zaradi malenkosti smo bili označeni kot slabi. Vse je bilo lahko le črno ali belo in nekje sem prebrala, da bolj te obožujejo na začetku, toliko bolj te na koncu razvrednotijo. Žal se je to izkazalo za resnično. Stanje pa je nepovratno, saj se nikoli več ne vrne nazaj. Njeno ravnanje je bilo tolikokrat kaotično in nerazumno – od zaničevanja do pretiranega oboževanja, enkrat ja, drugič ne, odmik in potem spet telefonski klici …. – zato mi njeno moraliziranje na koncu o tem, kdo je dober in kdo ne, še vedno dviga pritisk. Zato sem se tudi vprašala, ali bi ji bilo smiselno povedati nekaj v obraz. Kajti sama si je to pravico jemala dan za dnem. Ampak brezveze, gremo naprej.

Ne, do nekaj let nazaj si niti v sanjah nisem predstavljala, da so ljudje lahko tako moteni. Moji radarji so sedaj vklopljeni.

Hvala za članke! Super branje!

Popolnoma razumem tvojo željo, da greš k tej osebi in ji zmečeš v glavo vso “sranje” , ki ga je naložila. Pred časom se bila tudi sama precej naivna in velik idealist in sem hitro nasedla takšnim. (Čeprav resnici na ljubo ga ni, ki jim ne bi slej, ko prej nasedel, ker so tako mojstrski v tem kar počnejo) . Potem pa sem prišla do odkritja, da angleški rek “it’s too good to be true!” ( predobro, da bi bilo resnično) povsem drži. Popolni so lahko zgolj zato, ker jim v bistvu ni mar zate. In v bistvu pri tem uporabljajo tvoje želje, hrepenenja, ideale, da bi ti prišli blizu, potem ko si pa notri je pa cel hudič 🙂

Spominim se, kako sem se včasih ure in ure pogovoarjal z njimi v svoji glavi in jim govorila, kar jim gre. Komu sem tudi na glas povedala, kar se mi je zdelo, da more slišati. Rezultat: nikakršen. Tako ali tako niso sposobni slišat, če že slišijo vse zanikajo ( tudi sami pred seboj) , to kar govoriš obrnejo proti tebi ali pa te tako napadejo, da ostaneš brez sape.

Najbolje se jim maščuješ tako, da poskrbiš zase in živiš polno življenje. Da uspeš v tistem, česar sami niso zmožni – kvalitetnih odnosih, izpolnjenem življenju, uspehu zaradi tvojih sposobnosti, ne zaradi manipulacij…….Ko enkrat vso energijo namesto v takšne strupene ljudi usmeriš vase in za svoje blagostanje in pridejo prvi rezulatati, pa se ti ne da niti več s prstom mignit v to smer, da bi se še kdaj z njimi ukvarajal ( četudi zgolj tako, da bi jim napel kakšno) ker se ti za njih zdi škoda grama energije.Na koncu se ti samo še smilijo, ker je takšno vampirsko življenje precej težko in samotno.
GittaAna

Pozdravljeni!
Kakšen lepo pgovor. Ne splača se tem ljudem povedati, kaj si mislimo o njih. Bolje se je posvetiti svojim obveznostim, kamor spada tudi opazovanje samega sebe in učenje. Ko predelamo neugodne izkušnje z ljudmi z MOM ali pa tkakšno drugo osebnostno motnjo se znajdemo v zanimivem paradoksu. Izkušnja nas zelo veliko nauči o nas samih in pokaže na naše šibke točke, kjer moramo še malo delati. Na primer ena od njih je, da sprejmemo, da smo se zmotili in da si to dovolimo in si obljubimo, da takšnih zadev ne bomo ponavljali. Zlasti pomembne so naše ranljivosti iz naslova slabe samopodobe, nezaupanja vase, … pa vse do ponosa, …
Je boleče ampak se splača. In potem se pojavi paradoks, da smo takemu človeku na nek način hvlaležni, ker vemo več in smo bolj trdni. Svojega srca pač ne odpremo vsakemu, biserov ne mečemo svinjam.
LP
MZD

Tokrat bom kratka: Hvala vam vsem za napisano. Meni veliko pomagajo taki prispevki in še veliko novega dela se mi odkriva… Zraven pa še lepa in pomenljiva misel na desni strani: “Vzemi si čas za svoje cilje in ne pozabi prijateljev…”
Lp Zrakina

Dragi in spoštovani vsi, ki delite z drugimi svoje misli, izkušnje in znanje na tem forumu. Kako sem bila vesela vaših sporočil! Hvala zanje, res. Tako dobro se je pogovarjati z nekom, ki dejansko šteka in ve, kako je živeti in preživeti odnos z osebo z MOM. Pogovarjala sem se z možem, prijateljicami, … in čeprav so sočustvovali z mano, mislim, da v resnici niso imeli pojma, v kakšnem stanju sem bila takrat. Kako tudi bi …. vsak normalen si niti ne predstavlja, kako izkrivljeno deluje logika teh ljudi.

Da, mnogokrat sem si želela, da bi čas obrnila nazaj in tisti zadnji razgovor doživela še enkrat. Da bi ji z znanjem, ki sem ga medtem osvojila, lahko parirala …. ker so mi takrat možgani dobesedno zaciklali. Pamet mi je v tistem nerazumnem sovraštvu z njene strani dobesedno odpovedala, saj je bilo vse, kar je rekla, popolnoma skregano z mojim pogledom na situacije. Očitki, ki sem jih bila deležna, bi vam bili smešni, tako je bilo vse bolno, ampak izrečeni so bili popolnoma resno in takrat sem samo onemela. Vendar pa sem tudi zaradi vaše podpore in mnenj danes zadovoljna, da se nisem spustila na njen nivo in sem obdržala vsaj kanček dostojanstva. Bi pa svetovala vsem, ki so polni neizgovorjenega, da spravijo misli in jezo na papir, ki vse prenese. Ko sem čez čas ugotovila, da se ne meša meni, ampak nekomu drugemu, sem bila tako besna, kot še nikoli v življenju. Vsak dan sem ji napisala pismo, kar nekaj dni zapored, v katerem sem stresla ven vse, kar me je težilo. Seveda jih nisem odposlala, sem se pa fino sčistila. Ubesedila sem vsak občutek in si tako prišla na čisto z marsičem. In tako kot GittaAna je bilo v moji glavi pogovorov še in še …. 🙂

Zato – kot pravite tudi ve – še naprej delajmo na sebi in se ukvarjajmo s tistim, kar je vredno, in s timstimi, ki so tega vredni! Hvala vsem in se še kaj javim. Toliko sem doživela in predelala, da bi lahko napisala en zajeten roman.

Lep večer.

Tole s pismi pa vedno deluje. Sama sem dostirkat, če se mi je kaj dogajalo v glavi in še bolj v čustvih in mi ni bilo jasno kako stvari stojijo ( niti z menoj samo) pisala nekakšen dnevnik ali pa pismo tistemu, ki mi je delal zmedo (in ga velikokrat tudi nism odposlala)
moram rečt, da se na tak način stvari zelo razbistrijo, ker ko se vse dogaja zgolj v tebi vse brbota in vre in se meša :-)..ko pa to spraviš na papir se stvari nekako razbistrijo. Dostikrat lahko tudi v kakšnih priročnikih za samopomoč najdeš da je ful dobra stvar
GittaAna