Ali obstaja še kje in kaj je narobe z mano?

Oh, fantje.

Če vam lahko vsem skupaj nekaj zaupam – točno takšnega fanta sem iskala sama (in ga našla) in ga išče veliko deklet. Ampak sami priznate, da vam ni za ven hodit (tako tudi meni ni bilo), raje pohajate po naravi in hodite na izlete kot da bi sedeli v barih. In zato vas je tako težko najt!

Jaz sem z iskanjem že obupala, pa me je potem našel kar sam en takih fantov, in to prav na enem teh mojih šetanj po hosti.

Tako, da, nič obupat, ne se pa tudi preveč skrivat, da vas bo lažje najt.

Veliko je takih punc, ki jim žuranje do jutra ne predstavlja smisla življenja. Problem je, da se tudi same ne izpostavljajo, vikende rajši preživijo doma, s svojo družino, zato jih je mogoče težje najti.
Tudi sama zase bi lahko rekla, da sem ena izmed njih. In popolnoma razumem tvoje občutke. Sama se namreč počutim zelo podobno. Osamljena in s strahom, da nikoli ne bom našla sorodne duše.
Stara sem 19 let in sem letos tako imenovana brucka. Večini mojih vrstnikov je smisel življenja žuranje do jutra, sama pa se na teh žurih ne počutim najboljše. Ja, tudi grem včasih ven, in to zelo rada, saj mi družba pomeni veliko.. Ko sem sama doma, se namreč počutim depresivno in strah pred samoto je le še močnejši. Vedno imam občutek, da nekaj zamujam. Ker se zavedam, da tisti nekdo, ki bo morebiti preživel preostanek življenja z mano, ne bo potrkal na moja vrata in mojega življenja spremenil v pravljico.
Rada se zabavam. V prijetni družbi, ob prijetni glasbi,.. Sovražim pa trend današnjih klubov, polnih mrtvo pjanih ali celo omamljenih ljudi. Za povrh vsega pa še elektronske glasbe ne prenesem.
So noči, ko tudi sama uživam do jutranjih ur.. Vendar to ni moj smisel življenja. Vsak dan si namreč neštetokrat zaželim le, da bi ob sebi imela resnega in zrelega fanta. Da bi lahko dneve in večere raje preživela z njim, in me ne bi stalno preganjala misel, da mi nekaj manjka. Lahko bi potovala, mogoče odkrivala nove prelepe kotičke narave, hodila bi v hribe, na morje ali pa zgolj preživljala večere ob sprehajanju ali gledanju televizije.
Resničnost pa je popolnoma drugačna. Prav mori me že misel, da še nisem imela resnega fanta. In vem, da sem še mlada.. Vedar me v zadrego spravi že preprosto vprašanje, ali imam kakšno simpatijo.. In teh vprašanj ni malo. To me sprašujejo že starši; pa sorodniki in prijatelji…
In ne vem, v čem je vzrok, da nekateri nimamo sreče pri teh zadevah.. Mogoče ker tudi sami iščemo na napačnih krajih, mogoče ker nismo dovolj odprti in si ne želimo intimnosti že ob prvem srečanju, ampak bi človeka raje najprej spoznali in smo zato preprosto čudni? Mogoče, ker si ne upamo narediti prvega koraka, ali pa ker nam preprosto še ni namenjeno..
Upajmo pa na najboljše!

No jaz sem star 33 let in tudi takšen, kot opisuje tukaj marsikateri članek. Smisel življenja mi ni, da bi hodil okoli in se napijal do onemoglosti. In strinjam se z Kataleno, ker smo res takšni kot je sama napisala. Meni pomeni to, da grem na sprehod v gozd več kot pa 100 ur diskoteke in žuriranja. Problem pa resnično nastane, ker je nemogoče najti sebi podobne punce… Ne vem, kako jo naj najdem v gozdu kot si ti Katalena 🙂 sem se prav nasmejal ob tej predstavi.

Skratka, če slučajno bere ta forum kakšna punca, ki si želi resnega fanta, ki ji nekaj pomenijo vrednote skupnega življenja in ki si želi partnerja, ki mu pomeni ona več kot prijatelji, gostilne in pohajkovanje, mi naj kar pošlje kako zasebno sporočilo. Sem iz Štajerske vendar tudi Prekmurje in Prlekija prideta v poštev… za ljubezen razdalija ne predstavlja ovire. Samo, da ne rabim iskat punc po gozdu, pa bo že boljše. 🙂

Mattpad, si že našel punco?

Jp, mene tud zanima, kako se je razpletla vsa ta mattpadova zgodba 🙂

Zdravo! Da ne bom odpiral nove teme, si bom kar tole izposodil. Ne vem zakaj, ampak sem dokaj hitro odrastel. Star sem 24 let in se ne ujamem ravno z večino vrstnikov. Stvar je namreč takšna, da žuranje mi ni nikoli preveč ustrezalo in sem si potem zapolnil življenje z drugimi dejavnostmi. Zase menim, da sem kar inteligenten, ljubim dobro glasbo, izbrane filme, tek, gore, kolesarjenje, fotografijo, kuhanje, sprehode in podobno – problem je, ker pri teh dejavnostih ne spoznam dosti deklet. Življenje imam lepo urejeno, a imam občutek, da mi neka oseba še manjka. Nekdo, ki bi mu lahko prinesel kostanjev cvet, ker diši lepše kot tulipani, nekdo, ki bi mi med kuhanjem pridržal kuhalnico, nekdo, katerega srčni utrip ob meni bi me uspaval, nekdo, kateremu bi se domov vrnil, nekdo, ki bi me med tekom kdaj pokroviteljsko boksnil v ramo, nekdo, ki bi v spalki z mano štel zvezde raje kot pa se pražil na turističnih plažah…

Ne vem ravno v kakšnih krogih se naj gibljem, da bi našel to osebo. Pri 24ih bom letos začel s službo, nameravam se popolnoma osamosvojiti in odseliti od staršev in rad bi si že ustvaril življenje v dvoje. Za večino vrstnic, ki jih spoznam, je to preresno, si še želijo žuranja, so preveč še navezane na dom/starše ali pa se po naravi ne ujamem.

Je mogoče kakšen predlog kje “naleteti” na ta dekleta?

Sem ga kontaktirala kmalu po tem, ko je bila ta tema odprta. Pa je bil revež užaljen, ker nisem šla z njim na pijačo.

@veles

Pojdi na random pohod, v gore, v griče, v park, na kakšno predstavo, na vlak, ali pa na kakšen popotniški forum.

Si še mlad, uživaj in se spoznavaj; na koncu vsi ostanemo “sami s svojo esenco” 🙂

Čista vest za vse: http://www.vestnapralnica.si

Dandanes je moč pogosto opaziti cel kup zgubljenih ljudi, ki v poplavi umetno postavljenih vrednot, preprosto ne vedo več, kdo so, kaj želijo in ker so drugačni od drugih – kaj je z njimi narobe?

…obremenjeni z mnenji drugih in postavljenimi merili, kaj je prav, kdaj in kako, se počutijo osamljene in obupane (nedolžna pri 20ih, samski pri 25ih, metalec med raverji, brez otroka pri 35ih,…). Vsi drugi delujejo srečno in zadovoljno, le oni so čudni in jih nihče ne razume. »Vsi so sami žurerji, punce kešurke, vsi vse dajo samo na popoln videz, vsi tipi so takšni, vse ženske bla bla bla…«, zanje pa se nihče ne najde. Nihče ni več »normalen« danes. Kaj res? Kaj pa je normalno? Kdo določa ta kriterij? Je normalno enako zate, kot zame?

Najprej moram priznati, da vas imam osebno najraje. Rad imam »čudake, geeke, excentrike« in ljudi, ki jih nihče ne razume. »Outsiderje«, če želite. Še posebej tiste, ki se tega ne sramujejo. Zakaj?
Preprosto zato, ker ste zvesti sami sebi, svojim željam, svojim vrednotam in razmišljate s svojo glavo, pa čeprav imate zaradi tega v socialnih interakcijah več problemov, kot koristi. 

Ljudje smo si različni in prav je tako. 7 milijard nas je in praktično ni dveh enakih v celoti. Na žalost imamo ljudje tendenco, da se moramo vsepovsod vklopiti (čredni nagon), da moramo početi to, kar počnejo drugi in da je dobro to, kar počnejo vsi. Ampak dejstvo je, da na tak način ni napredka. Ni drugačnih pogledov, idej in sprememb. Napaka, ki jo počnemo vsi in ki je izvajana nad nami od malih nog dalje, na vsakem koraku je ta, da se nas skuša vkalupirati v nek poznan okvir. S tem počasi in vztrajno izgubljamo svojo bit, svojo posebnost, svojo edinstveno luč in se topimo z okoljem. Sramujemo se svoje drugačnosti in igramo igro, ki jo velela družba. Večini to nekako ugaja, nekateri pa se s tem ne strinjamo. Smo drugačni in ponosni na to! Večina inovatorjev, najpomembnejših, najpametnejših in najuspešnejših ljudi, je bilo drugačnih in posledično zasmehovanih, ponižanih in zatrtih, v svojem času od svoje generacije.

Prvi korak k temu, da te drugi sprejemajo takšnega kot si, je da se sam sprejmeš – z vsemi svojimi »pomanjkljivostmi«, lastnostmi, željami, fobijami,… Drznem si iti še malce dlje in trditi, da je bolje, da samozavestno poudarite svojo »specifičnost«, kot da jo skrivate. Ljudje padamo na samozavest, pa če si to priznamo ali pa ne! (na vseh področjih!)

Če imate občutek, da se za vas nikakor ne najde prava oseba, je vendarle potrebno iskati vzrok v sebi. Kar pa nikakor ne pomeni, da ste »pokvarjena roba«, le da se smatrate za takšno! Razlika je ogromna!

Če imate strah, ker ste morda malce predobro rejeni, se nimate česa bati. Niso vsi pahnjeni na »obešalnike« od žensk, pravzaprav imajo nekateri raje malce mesa na kosteh 😉
S tem seveda ne spodbujam nezdravega življenjskega stila, s pretiranim nažiranjem in poležavanjem (pravzaprav spodbujam, da vsak naredi nekaj zase, kaj in koli, pa je odvisno od posameznika; pa ne zato, da bi ugajali drugim ampak zato, ker se boste na vsakem koraku zaradi tega bolje počutili). Vam pa tega ne branim, če vam to paše. Ampak potem ne jamrati, jokati in se gledati v ogledalu z gnusom na obrazu (vem, da se tudi ti, vsi smo občasno na tej točki 😉 ) Če ste zadovoljni s svojo težko, super, sprejmite se takšnega in kot bi mignili se bo našel nekdo, ki tega na vas sploh ne bo opazil oz. mu bo morda celo všeč. In glej ga šment, tudi vas ne bo tistih nekaj kilogramov več motilo. Pač kupite številko večje hlače, zakaj pa imamo toliko trgovin 

Če imate »čudne« navade, so te čudne oz. negativne samo tako dolgo, dokler nanje tako gledate.

Ker ste mnenja, da so vsi »kakeršnikoli že«, le te tudi videvate, vsakega vnaprej obsodite in konec koncev tudi privlačite (na to temo se da resnično marsikaj prebrati). Če bi pustili, da spoznate ljudi okoli sebe in bi to bili sposobni narediti brez etiketiranja, bi vas marsikaj presenetilo.
Zanimiva vaja: analizirajte svoje ljubezenske izkušnje in primerjajte svoja prepričanja o ljudeh, zvezah, spolnosti,…z dejanskimi izkušnjami. Drznem si predvidevati, da so se »vaše napovedi« in predvidevanja uresničile. Psihologija pravi, da si osnovne ideje o odnosih, družini,…ustvarjamo nekje do 7 leta starosti in potem iščemo situacije in ljudi, ki potrjujejo naša prepričanja. Če so naša prepričanja negativna, bomo to tudi iskali (podzavestno, seveda) in tudi našli. Če ne, bomo pa problematičarje iz naših partnerjev naredili kar sami.
(vsi moški so prasci – dobili ste prasca, vse ženske varajo – glej ga zlomka, šla je z drugim, vse se lepijo samo na denar, hopla ko je denarnica prazna, je tudi postelja, ljubosumnost lahko rodi samo varanje, zaupanje pa trdno vezo in monogamijo, drugače ne gre…)

Če greste v bare iskat partnerja in najdete cel kup zapitih, zafrustriranih in žurerskih ljudi, se ne gre izgovarjati s stavkom, da so vsi taki. Tiski, ki ne maramo popivanja, žuranja in barskega življenja, se tam tudi ne zadržujemo (če se le lahko izognemo). In veliko nas je! Bodite brez skrbi.
Prav tako je veliko takšnih, ki raje gredo v gozd na sprehod, v hribe, na izlet ali pa preprosto doma poležijo v objemu svojega partnerja/partnerke. In ne, niso vsi (dobri) zasedeni, daleč od tega. Veliko je tudi takšnih, ki jih zanimajo točno enake stvari, kot vas. Čisto resno! Pa četudi so to motocikli, ekstremna potovanja, znanstvena fantastika, gobarjenje, sado-mazo ali pa vohanje rožic.

Samo zato, ker imajo drugi otroke pri 25ih, ne pomeni, da jih morate imeti tudi vi. Ko bo vaš čas, če boste to želeli, se bo zgodilo. Brez skrbi. Dejstvo pa je, da ne smete okoli tega delati problema. Kako se to odraža v praksi?
Primer: ženska, ambiciozna, poslovna, 35 let, zapeljiva
Večno samska, ker se nobeden normalen ne najde zanjo. Biološka ura ji teče, ona pa nori. Donatorja od nikoder, vsi so neresni, zdravstveni problemi se kopičijo. Vedno bolj je pod stresom, vedno bolj se ji mudi. Vsaj moški, ki ga spozna, se je ustraši, saj »voha« njeno biološko uro in pritisk nanj, ki s tem pride. Odhajajo eden za drugim. Ker je uspešna ženska, je seveda odgnala že 95% moških, ker ne prenesejo, da je ženska bolj uspešna od nje. Njena koža ni več tako napeta, kot nekoč in v ogledalu si je vedno manj všeč. Pride do točke popolnega obupa. In takrat se nekaj zgodi. Preda se – preprosto se preda v svojo usodo. »Nikoli ne bom imela otrok, zame je že prepozno, nihče me ne bo več imel rad,…« in posveti se prijetnejšim stvarem v življenju. Osredotoči se na delo, gre na potovanja, prične se rekreirati in počasi, popolnoma nepredvideno se zgodi: od nikoder pridivja princ na belem konju, leto kasneje je v trebuhu novo življenje, zdravje je bolje kot zadnjih 10 let in končno je tudi ona srečna.
Don’t worry, be happy, je dober moto za življenje.

Če ste osamljeni in na vidiku ni nikogar primernega, ga nikakor ne iščite. Pregovor, kdor išče, ta najde, v tem primeru ne velja. Bolj boste iskali, bolj pritiskali, manj je možnosti, da najdete »pametnega« partnerja zase. Bolj boste hodili v bare z željo po »domači nalogi«, večje izmečke boste vlekli domov in slabše se boste ob tem počutili. Delovali boste bolj obupano, še manj samozavestno, zakompleksano in dejansko, se vas lahko pričnejo ljudje izogibati. Kaj je torej recept za uspeh?

Prenehajte se obremenjevati in se smiliti sami sebi. Od osamljenosti do popolne sreče je samo trenutek. Že jutri boste morda počivali v objemu svojega idealnega partnerja. Čas vam ne bo nikamor pobegnil. Vzemite si čas zase in uživajte tisto, kar imate: prijatelje, družino, hobije, zdravje,… in ugotovili boste, da vaše življenje sploh ni tako slabo. Sprejmite se takšne kot ste. Niste poškodovana roba ampak unikatna roba. Kar štejete kot napake, niso napake ampak so tisto, kar vas loči od ostalih, kar vas definira. Ne trudite se ugajati ljudem, za katere vam je dejansko vseeno (99%). Družite se z ljudmi, ki imajo podobne interese, kot vi, hodite tja, kamor radi zahajate (in ne tja, kjer predvidevate, da se nahaja cel kup pohotnih,…), počnite to, kar radi počnete. Ne boste verjeli ampak na vsakem koraku je polno ljudi, ne samo v barih in na internetu. Svojega partnerja lahko spoznate pri plačevanju računov, v knjižnjici, na cesti ali pa ko vas ustavi policist/ka. Če boste odprti in samozavestni, se bodo zanimive priložnosti kar same lepile na vas. Imejte se radi in tudi drugi vas bodo imeli radi. Pošalite se iz svojih »lastnosti«, odpustite si svoje prejšnje napake, dejanja,…življenje teče dalje in prav nobenega smisla ni v zadrževanju v grenki preteklosti. Če ena zveza ni uspela, ne pomeni, da tudi naslednja ne bo.

Na koncu pa se samo ozrite naokoli. Poglejte raznolikost ljudi, predvsem parov. Redki izmed njih so »popolni«, pa so vseeno našli nekoga, ki jih sprejema in jih ima rad, takšne kot so. Tudi tisti, za kateri radi rečemo, da nam ni jasno, kdo jih je pripravljen prenašati, gledati ali pa morda vohati (direktno, kajne :p ) Zveza, v kateri ni tega (da se partnerja sprejemata kot sta z vsemi »napakami vred« in medsebojnega spoštovanja in zaupanja), ni vredna truda. Ljudje smo si različni, vsi imamo cel kup kapric, neprijetnih lastnosti, predsodkov, navad,…, ki nekomu zagotovo niso všeč. Ti vas ne zanimajo. Vas zanimajo tisti, ki jim bodo te lastnosti všeč in verjemite mi, da obstajajo. Statistika pravi, da so pravzaprav zelo blizu. Pokažite jim kdo ste in le tako, se boste lahko našli. Bodite ponosni na to, da ste drugačni in naenkrat se bo vaša drugačnost iz »čudnosti« spremenila v »izjemnost«!

In ne, to ne pomeni, da lahko spuščate pline na prvem zmenku samo zato, ker ste sproščeni 😉
Čeprav zna biti tudi ta situacija zabavna kot prebijalec ledu, hehehe 😀

Lp

PS: se opravičujem tistim, ki so se uspeli prebiti skozi tole litanijo, malce me je zaneslo 😛

Amen! 😉

riddicules: če ne bi napisal/a tega dela:

˝In ne, to ne pomeni, da lahko spuščate pline na prvem zmenku samo zato, ker ste sproščeni 😉
Čeprav zna biti tudi ta situacija zabavna kot prebijalec ledu, hehehe :D˝,

bi mislila, da je vse kpl. skopirano iz kakšne knjige ali revije ! 🙂 🙂 🙂

Dober napisane bistvene stvari!

Pozdravljen Mattpad,
običajno ne komentiram, tebi pa moram povedati, da iskreno želim, da bi nekoč moja šestnajstletna hči, spoznala fanta kot si ti. Sinu 18-letniku pa bi privoščila tako pozitivnega prijatelja kot si ti. Super si in držim pesti, da najdeš sorodno dušo, kar je danes izredno težko.
Mladi na splošno nimajo več vrednot, precej prazni so in furajo nek imidž. Kje je toplina, prijaznost, pripadnost… Sami frajerji, hude frizure, hude obleke, oboroženi z raznimi tehničnimi igračami, v srcu pa praznina.
Ne obupaj, mislim, da ni malo deklet, ki bi rade spoznale fanta kot si ti.

v samem štartu je pomembno sam kako zgledaš, kar je povod da oseba pristopi do tebe, če se kdo ne strinja s tem, se laže alli slepi. Če se spoznaš v družbi, ki se pogosto dobiva pač pride ljubezen iz tega ker osebo bolje spoznaš in se zaljubiš v karakter in pogojno še v telesno podobo osebe, dejstvo je, da ko ti pristopiš do ženske ali do moškega se ona/on v 3 minutah odloči ali boš prijatelj/ica ali fant/punca (znanstveno raziskano dejstvo), tak je svet, tu ni v išje filozofije.. če se pa sprašuješ za kaj ne dobiš fanta/punce: ne greš v družbo, nimaš skupinskih hobijev-kar ponavadi združuje ljudi, ne hodiš ven….če pač mutiš po gmajni cele dneve ne moreš dobit bejbe /tipa razn če po nesreči najdeš kakega hudega gobarja…pač folk z bajte bo treba,pa tudi če greš v fitnes, trik je v druženju z narodom…

leela, koliko let imaš?

Js pa nisem nikoli hodil ven, niti nimam družbe, pa sem kljub temu že imel punce. Torej?

Js pa nisem nikoli hodil ven, niti nimam družbe, pa sem kljub temu že imel punce. Torej?[/quote]

Ja pa nobena ni ostala dolgo s tabo, kaj to pove o tebi, pustež? Nimaš družbe ker nisi nikomur všečen, ker se ne znaš obnašat, te nič ne zanima razen morda dveh stvari? Ob takih puščobah nobena ne vztraja dolgo.

Si ti slučajno Andreja? Si vstala z levo nogo? In zakaj po tej logiki moj kolega, ki mu družbe ne manjka ter je mnogim všečen, nikakor ne najde punce? Me res zanima, kdo je tukaj pustež. Očitno te je v mojem prispevku nekaj močno zbodlo, da si se tako razburito odzvala, nekaj kar se tiče tebe. Kajti napake ki jih opazimo pri drugih, so napake ki jih imamo sami.
In moja stvar, zakaj sem se s temi puncami razšel. Ti o vzrokih samo ugibaš ter pišeš tisto, kar je tvoji glavi všeč, kar je zraslo na tvojem zeljniku.

Zdravo, Veles!

Všeč mi je tvoj način razmišljanja,tudi sama se nagibam k tem stvarem. Če želiš, lahko kaj več podebatirava v živo ali po mailu ([email protected]).
Lep pozdrav!

Pozdravljeni!

Prebrav sem celotno temo in se nedvomno strinjam, da je zelo težko najti resno punco, ki ji ni več do feštanja vsaki vikend, ne rečem da tu pa tam že paše da se malo odklopiš, ne pa vsak viken. Da se še jst malo sposodim temo. Imam zelo podoben problem kot kr nekaj uporabnikov na forumu, skušam spoznati sorodno dušo, ki se je že malenkost naveličala žuranja in bi bila čez čas pripravljena na kaj več. Če slučajno ta prispevek bere kakšna punca mojih let, ki se rada druži, hodi v hribe, kino, na morje in bi rabla družbo bi bil zelo vesel, če se mi oglasi. Opisal bi se kot čisto normalen fant, vsaj milim tako :)…prebivam na Štajerskem (okolica Celja), star sem 25 let, intelegenten, postaven, prijazen, zabaven, delaven……., tako kot sem že prej napisal, želim spoznati nekoga za skupno krajšanje časa, pa naj bo to samo telefonski pogovor, ogled filma ali pa pohod v hribe. Moj meil: [email protected]

By,by

Se strinjam s tem da je pri tej starosti že čas da se ustališ z eno partnerko, pa ne da bi bilo s tem pri 30-ih kaj narobe ampak izključno s tem razlogom, da je treba imeti in si vzeti čas da partnerja spoznaš. Mislim, da je cilj večine ustaliti se s partnerjem, imeti družino in lepo družinsko življenje, kar pa je pri 30-ih že nekako pričakovano. Če se na družini začne “delati” kasneje, je za moje pojme malce pozno, že z vidika, da bi kot oče hodil v vrtec po otroka v 40+ letih pa da si potem misli kdo Oh dedek je prišel po vnučka…

Anyway, treba si je vzeti čas da vidiš ali je partner PRAVI, danes so ločitve namreč vsakdanjik, že normalno dekle je malce težje najti a kjer je volja, tam je tudi pot 🙂

P.S.: Ja, mnogi se ne bodo strinjali s tistim starševstvom, I get it, pač moje mnenje, ne pa tudi pravilo.