Mene pa samo nekaj zanima:

Ali obstaja kakšen pripravek, kakšna nega, ki človeku vrne sluh? Pa ne mislim na polžev vsadek, ker nad njim sem razočaran. Rad bi ne le slišal, ampak tudi razumel govor, pogovor, rad bi telefoniral, enakovredno sodeloval v pogovorih. Obstaja kaj takšnega?

Slušni aparat v kombinaciji z voljo. Potem pa še dodatki, ki dodatno ojačajo zvok. Pri prehudi okvari polžkov vsadek.
Sam sem poskusila akupunkturo.
Dodatno stimulacijo določenih točk, ki naj bi vplivale na sluh.
Čisto čarovniške zadeve z izganjanjem slabe energije…:))
Netresek z dobro energijo.
Hipnozo.
Ne živim več z ljudmi, ki naj bi slabo vplivali name – ja psihološka slaba energija.
To da ne slišim tistega kar nočem se me jasno drži. Seveda se z veseljem spravljam kdaj v blamažo ???
Verjetno še kaj, ne vem več. Se sploh ne spomnim več.
Aja, enkrat sem bila celo pri nekem gospodu, ki me je res globoko pogledal v oči, mi povedal da premalo verujem in po tem naj bi kao slišala.
Zdaj sem na tehniki ….:)). Seveda sem za zgoraj navedeno zapravila celo premoženje. No, ni mi žal.
Razumeš z branjem z ustnic, povprašaš za vsebino pogovora. Vprašaš še enkrat o čem gre tema. Kar pogumno. Povej da ne slišiš in kar nenadoma se ti bo svet odprl.
Telefon pa je varianta prevodov – je nekje na spletu v eni diplomski nalogi opisan. Sicer pa sms, pa msn, skype, gmail, fb -polno imaš klepetalnic.

Spoštovani!

Sluha nam nič ne povrne, razen če za to obstajajo medicinske možnosti kot so polžkov vsadek,
lahko je pretrgan bobnič, in v tem primeru naredijo novo membrano in spet se vrne sluh. Ko je živec mrtev, je pot brez povratka…

In se učimo živeti s tem, kar imamo na voljo.
Beremo z ustnic, pri svetlobi, in verjamem, da obstaja tudi obdobje žalovanja, jeze, razočaranja in vse to so čisto normalne faze prebolevanja in sprejemanja drugačnosti, drugačnega načina življenja v tišini.

Kjer je volja, tam je pot, še vedno velja. Če imate slušni aparat, si priskrbite napotnico za surdopedagoga, in se z njim pogovorite o slušnih treningih, o prepoznavanju zvokov. Dober surdopedagog bo vam vlival voljo, razumel, ko so tudi slabi dnevi, in vam pomagal na poti do cilja.

Me tako jokanje moti.
Si pač gluh. En je slep, drugi paraliziran, tretji ima kakšno bolezen, dosti je pa butastih in negativcev, odvisnikov…
Vsak ima kaj, le stvar časa je. To je življenje.
Aparati enim bolj, enim manj pomagajo.

Prilagodit se moraš.
Psiha je ključna, temelj vsega, in odloča, kako bo gluhi živel in uspel.
Nujno je da se psihično urediš. Samozavest!!!
Že zato, ker so časi težki, in še težje bo

Lahko se umakneš kot polž v hišico (negativno) ali pa greš samozavestno pogumno in radoznalo v svet In močno razviješ ostali del jaza, da izgubo kompenziraš. Izobrazba…

Tehnologija se razvija in nam je v veliko pomoč.
Ni več tako kot pred 30 leti, ko sem bil prepuščen sam sebi kot zapuščen kuža. Rekli so mi le, ti revež.
Bi odnehal, ampak imel sem družino, ki je bila odvisna od mene. Rekel sem si: moram, ni bilo umika. Vzdržati za vsako ceno.

Prilagodil sem se, preobrazil notranje. In preživel.
Če bi imel možnost, oziroma orng pomoč pri rehabilitaciji (branje z ustnic, vsak dan po več ur) in psihoterapevta, bi dosegel v lajfu bistveno, bistveno več.
Ocena rehabilitacije in ostalega je -2.

Kasneje mi je vsadek idealno pomagal. Ampak, ker sem se preobrazil, ga rabim le ko je nujno.
Dovolj so mi SMSji, kompjuterji, podnapisi, pisan text…Si ne morte predstavlat, kako je blo ko tega nismo meli. Zdaj je superca, in tehnika gre dalje!

Biti gluh ima tudi zelo veliko prednosti.
Glaven si ti, kot osebnost!