Ali ne bo nikoli konec?
Torej minil je mesec od tega, kar sem ga pustila. Nisem zmogla več. In še danes sem v to trdno prepričana. Nekaj časa me sploh ni klical, potem je začel gnjavit, kako da se nisem nič spremenila, da sem to hotela. Vse kar sem želela je, da sem končala to vezo, ki me je ubijala, ki mi je jemala voljo do življenja. Dosti mi je bilo, da vsi vedo več kot jaz, da se z mano ne more pogovarjat, mi zaupat, me kam peljat, da bi živel za naju…. in še ljubosumje in njegove teorije o službi, obnašanju, oblekah… In zdaj me kliče, mi pravi, da nisem kaj razmišljala da sem delala narobe. Da sem ista, da to hočem, da so mi vse drugi, služba. Ne razumem zakaj mi hoče to vcepit v glavo, zakaj razmišlja tako. Da v njem ni niti kančka razočaranja, vesti, da je naredil kaj narobe. Da se ni niti opravičil, ker tri tedne nisem vedela kje in s kom je? NIČ…Kot da se to ne bi zgodilo. In zdaj me kliče, pa pravi da me pogreša. In ko vprašam, a takrat me pa nisi, mu povem, da sem ga jaz celih 8 let pogrešala…. Ker nekako ne prideva skup s pogovorom mu včasih v besu odložim slušalko, včasih se mu sploh ne oglasim… Ne vem kako mu sploh lahko dopovem, da sva kočala, da je on tisti ki naju je privedel do tega, če on trdi nasprotno. Kot bi želel spremeniti mene. Obupana sem ker mi je v duši hudo. Rabim samo tolažbo. Ni me odvrnil od tega, da ne bi še naprej iskala stanovanja, da bi se vrnila k njemu. Zdaj sem še bolj prepričana da delam prav. Čeprav boli. Obenem pa se sprašujem ali bo res lahko srečen z drugo?
Ali je važno kdo je kriv, kar si naredila je prav, če si se tako odločila. Živi naprej in se ne brigaj za njegove odzive, saj bodo tudi njega minili, kar pa govori naj gre mimo ušes, saj je sedaj popolnoma vseeno kaj govori in kaj moraš ti nazaj odgovoriti, saj nisi niikomur več dolžna odgovarjati, zakaj si to naredila in kdo je kriv.
Kar je je je in pika. Daj času čas in živi naprej.
Primož
Draga Vera,
ne pusti mu, da vpliva na tvoje življenje. To poglavje moraš nepreklicno zaključiti! Ni potrebno, da njemu sploh še kaj razlagaš ali razglabljaš, kako je bilo, kaj je bilo…
ZAKLJUČI!!!
Njegove klice zignoriraj!
Veliko sreče in ne pusti se provocirat, ker tako ima še vedno oblast nad tabo!
Drži se!!!
Se vedno zivis njegovo zivljenje in ne svoje…pa kaj vraga (sori) te sploh se zanima ‘kaj si on misli’, pa ‘zakaj tako razmislja’, pa ‘kaj je on rekel’…
To NI VEC TVOJA STVAR!!!!!
In tudi ni vec njegova stvar kaj ti pocnes in kaj ti mislis. SLA STA NARAZEN!! Hvalabogu.
Zacni ziveti svoje zivljenje se za spremembo ukvarjati S SABO in s svojimi problemi,.
Njega pa ze enkrat postavi v preteklost.
Ko bo zvonil telefon se vprasaj : ? ALi bom s tem clovekom gradila prihodnost? ‘ – ce je odgovor NE (upam), potem se enostavno ne zmeni vec zanj. Ker ni vec del tvojih nacrtov, oziroma je samo se nadlezna motnja, ki pa bo izginila, ce jo bos vztrajno ignorirala…
Draga Vera,
spremljam tvojo zgodbo, ko si pisala o svojem življenju z njim in njegovo družino, z velikim zadovoljstvom sem prebrala tvoje sporočilo, da si končno zbrala dovolj poguma, da si ga (jih) zapustila ..
sedaj pa bodi močna, potrudi se živeti svoje življenje, vrži preteklost čez rame, pojdi na sprehod po mestu, privošči si kavico, sladoled, kupi si kako luštno cunjico, pojdi kam na kopanje, v knjižnico .. karkoli, sam ne jokcaj in se smili sama sebi
pazi, ob tvojih zadnjih zapisih me spreletava bojazen, da boš naposled popustila, ponovno spakirala kovčke in šla nazaj k njemu, še bolj ponižna
ne daj se, živi danes in ta trenutek
tisa