ali naj vztrajam?
Spoštovana!
Poizkusila bom na kratko opisati moje življenje, vas pa prosim za nasvet ali naj vztrajam še naprej ali ne.
Stara sem 41 let. Poročena sem 21 let (hčerka 20 let, sin 15 let). Poročila sem se po 8 mesecih poznanstva. Mož je iz drugega konca Slovenije, res je tudi, da izhajava iz čisto drugega okolja, drugih življenjskih navad, predvsem pa drugačne vzgoje. Živel je z mamo in sestro, nikoli ni bil deležen ljubezni. Je tih, vase zaprt, nekomunikativen, nesamozavesten, lahko rečem tudi neodgovoren. Kot bi bil še vedno otrok. Mislim, da je osebnostno in čustveno nezrel. Sicer pa ne morem reči, da ni dober človek. Celo preveč dober, vendar le…….tu nastane problem. Kadar je pod vplivom alkohola, postane zelo samozavesten, pomemben, obenem pa konflikten. tako se zgodi, da vedno, kadar kaj popije išče prepir, da krivdo zvali name, da lahko “z mirno vestjo” pije naprej. Seveda ne doma, gre v gostilno in seveda ne peš, temveč z avtom. Večkrat je tako že napihal, se zaletel, najmilejša oblike njegovega pitja pa je praska na avtomobilu. TO njegovo popivanje velikokrat traje do jutranjih ur, celo dopoldanskih. Seveda potem sledi celodnevno spanje, brez hrane, totalno je brez moči.
Kadar pa je še posebno jezen (ponavadi se to zgodi za praznike, celo na sislvestrovo), gre za 2 ali 3 dni k mami. Potem pride ves ponižen domov, seveda brez besed ali pogovora, v opravičilo in kesanje pove le to, da bo nehal piti. Moram povedati, da ne pije vsakodnevno. Lahko je pijan le 1x na 14 dni, lahko 3x na teden, ……Mislim, da ne potrebuje zdravljenje alkoholizma, ampak zdravljenje njegove “glave”. Seveda, po njegovem mnenju, pomoči ne bo poiskal, ker je ne potrebuje, pa tudi,….pri njegovi samozavesti, ki je v treznem stanju na ničli, res ne more poiskati pomoči.
To traja že kakšnih 10 let (tudi prej, vednar so bili ti njegovi izhodi na popivanje krajši, tam do polnoči, enih zjutraj). Prosila sem ga, da se pogovoriva, kaj je narobe, kaj lahko popravim…..Zavedam se, da je krivda na obeh straneh, ne obsojam le njega, vednar moram vedeti, kaj ga moti, kaj je narobe, da lahko spremenim. Pogovor je zanj beseda brez pomena. Če pogovor začnem, ne dobim prav nobene povratne informacije, nobenega feed-backa, da bi sploh lahko ugotovila, kako nama pomagati, kako naprej, kako naj kakšno stvar spremenim. Mislim, da sem poizkusila veliko, da bi se spremenil. Saj ga ne želim spreminjati, razumem ga kot človeka, vendar mislim, da bi se moral spremeniti v smislu pitja. Če je takšen, kadar je pod vplivom alkohola, pač mora vedeti, da ni prav. Še nekaj je: kadar je pijan, lahko postane tudi agresiven. Z leti sem se naučila, da sem vselej takrat tiho, kljub njegovim izzivanji, da le ne postane agresiven. Čeprav priznam, je velikokrat težko, tudi boli, saj zna takrat biti grob, žali,…..
In pred nekaj meseci sem spoznala moškega, ki ga imam žal zelo, zelo rada. Zakaj sem napisala žal? Ker vem, da prihodnjosti z njim ni. Je poročen, a se z ženo ne razume. Morda niti ni tako, ne vem, toliko ga vseeno ne poznam, lahko pa rečem, da je ves čas pošten do mene, nič mi ne obljublja. Morda me ima tudi on rad.
Kljub temu, da sem se, še predno sem ga spoznala, odločila, da spremenim življenje, da poizkušam najti nekoga, katerega bom imela rada, ga spoštovala (enako tudi on mene), s katerim bi si morda lahko uredila skupno življenje, sem sedaj pristala tudi na to, da imam v bistvu ljubimca.
Naj povem, da moža nisem nikoli prevarala, ves čas sem se trudila za najin odnos, vlagala, upala. Zdaj več tega ne morem. Nimam upanja več, tudi ljubezni do moža ne čutim več. Spoštujem ga le kot očeta mojih otrok. Do njega čutim le še usmiljenje.
Prosim vas za na nasvet: ali moram vztrajati v zakonu naprej, naj prekinem z moškim, ki ga imam rada? Naj začnem iskati drugega? Ne morem, ni enostavno. Nisem tista, ki bi letala iz cveta na cvet. Ljubezen mi veliko pomeni. Kadar ljubim, dam v zvezo celo sebe, pa čeprav ne dobim vsega nazaj. Pa vendar mi je tudi zdaj lepo, zelo lepo, nek smisel v življenju vidim, pa čeprav so mi te ure odmerjene. Morda se po dolgem času čutim zaželjeno, pa čeprav le nekaj ur tedensko.
Še to moram povedati: v katerokoli smer bi se mi življenje obrnilo, se mi zdi prav, da otroka (15 let) ne obremenjujem s svojim življenjem. Sam prihaja v puberteto, sam s seboj bo imel veliko problemov, dodatnih mu ne mislim povzročati. Vem, da mu urejena družina, pa četudi samo navzven, pomeni ogromno. Iz tega sledi, da vsaj 4 leta, dokler bo v srednji šoli, ne morem korenito spremeniti svojega življenja. Mislim, da ni to le izgovor zame, da je takšno razmišljanje edino pravilno v tem trenutku, saj otroka ne morem iztrgati iz okolja, kjer živi 15 let, ga enostavno postaviti pred drugega moškega le zaradi sebe. Da pa se odselimo iz hiše (last mojih staršev), v najemno stanovanje, mi ne omogoča finančno stanje. Smiselno se mi zdi, da počakam vsaj 4 leta. Sicer pa v položaju, kakršnem sem, je to edino možno.
Prosim vas za nasvet, predvsem glede moža. Ali ima smisel, da upam, da bo kdaj bolje ali naj si življenje organiziram po svoje. Strah me je le, da bom tudi tako enkrat razočarana in ne vem, kako bom to ponovno razočaranje prenesla, saj imam tega moškega (ne moža) resnično rada.
Morda sem napisala malo zmedeno, lažje bi povedala, upam pa, da boste razbrali bistvo.
Hvala za odgovor in lep pozdrav!
Zal vam moram napisati, da ne spoštujete in nimate radi nikogar, ne sebe, ne lastnih otrok… Že dolga leta živite z alkoholikom in s tem podpirate njegov alkoholizem. Otroka sta utrpela hude posledice, čeprav se vi tega ne zavedate. Prav ste racvnali, ko ste hoteli moža s pogovorom prepričati, da to kar počne ni v redu, žal pa je to mnogo premalo. Saj se še vi niste sposobni soočiti z dejstvom, da je alkoholik. Klub vsemu z njim vztrajate že enaindvajset let. Ali se niste nikoli vprašali, kaj je z vami, da prenašate vse to že toliko let. Ali niste še nikoli slišali za dr. Ruglja in njegove knjige o alkoholizmu? Zakaj niste nobene prebrali in se vsaj malo ozavestili. Morda bi vam to pomagalo, da bi poiskali pomoč in izboljšali kvaliteto življenja vam in vašim otrokom. Kako boste živeli naprej, se boste pač morali odločiti sami, tudi v tvezi z novim partnerjem. Želim vam, da se oglasi še kdo, ki ima lastno izkušnjo z alkoholizmom in vam kaj uporabnega napiše.
Alenka B
Že 21 let vam mož kaže isto vedenje, isti ponavljajoči vzorec. Na žalosti ni čarobne palice, ki bi ga “udarila” po glavi, da bi spremenil ravnanje in postal tak, kot želite vi. S svojim dejanji vam je nakazal, da se ne želi spremeniti, vi pa tega ne spoštujete in še kar naprej silite vanj, da mora nekaj storiti sam s sabo. Poleg tega ste nespoštljivi tudi do same sebe, ker vztrajate v teh razmerah. Sprijaznite se, da nimata istih pogledov na življenje in da ni potrebno, da ostajata skupaj in neuspešno spreminjata drug drugega.
Lahko pa vam povem še mojo izkušnjo z fantom, ki je odraščal z očetom alkoholikom. Moj bivši partner je sicer sovražil alkohol in ga ni spil niti kapljice, vendar je vsak mesec zapadel v depresijo, grozil s samomorom, divjal z avtomobilom itd., predvsem pa ni bil zmožen ustvariti intimnega stika z mano (in verjetno pozneje tudi z drugimi puncami ne). Življenje z alkoholikom mu je pustilo posledice, zameril pa je tudi materi, zakaj je toliko časa vztrajala z njegovim očetom in ga ni zavarovala pred takim življenjem.
Sicer je on sedaj odrasla oseba, ki sama odloča o svojem življenju in spremembah v njem, vendar mu ni lahko. Še veliko dela ga čaka, da bo uredil zmedo v njegovem življenju. Tudi vi še enkrat pretehtajte vašo odločitev, ki ste jo prakticirali do sedaj (da ostanete in upate na boljše čase). Na splošno velja, če nas neko ravnanje ne pripelje tja, kamor želimo, potem ga je potrebno spremeniti. Pa ste se že vprašali kaj si v resnici želite?
Tako zgodbo bi lahko pred leti tudi jaz napisala, le da je pri nama bilo prisotno še nasilje. Po njegovo sem ga sama izzvala, tako kot alkoholiki navadno vso krivdo za njihovo početje obesijo ženi. Na ta način jo obdržijo, saj se čuti sokrivo za njegov alkoholizem.
Veliko predolgo mu je uspevalo sleparjenje z mano. Ko sem rekla da grem, je obljubil vse mogoče, kot že velikokrat prej, a ničesar izpolnil.
Ni bilo lahko, alkoholiki uporabijo vsa sredstva, da žena ne bi odšla. Uspelo mi je, njemu najbrž ne bo nikoli.
Sama se moraš odločiti, ali boš naprej prenašala njegove nočne izhode. Moški, ki si ga spoznala je lahko pravi ali tudi ne. Potrebovala boš več časa, da ga bolje spoznaš. On ti je zdaj lahko v oporo, da dotedanjemu življenju narediš konec, ne glede na to, ali boš s tem moškim ostala v zvezi.