Pozdravljeni!
Pišem vam v upanju, da bi končno rešila težave v partnerskem odnosu, ker mi počasi zmanjkuje volje in moči.
S partnerjem sva v zvezi že 10 let, od 18.leta. Večinoma se dobivava samo za vikende, ker živiva 40 km narazen. Že skoraj od samega začetka se počutim kot da sem vedno na drugem mestu. Vedno so pred mano prijatelji in zabava z alkoholom. Na začetku sem še hodila z njim okrog in jih pijane vozila domov, potem pa nisem več želela, a on je kljub temu večkrat šel kar sam in me pustil samo doma češ da so njegovi vikendi rezervirani za zabavo.Jaz sem se želela posvetiti najprej njemu in potem tudi zabava , a mu nikoli ni bilo do kompromisa. Meni je največji užitek družba partnerja, on pa kar ne zdrži sam z mano in neprestano nekoga kliče zraven. Sedaj so se pojavile še težave s prekomernim pitjem, ki sicer ni vsakodnevno, enkrat na 14 dni,ampak se takrat zapleta v pretepe, večkrat je zletel s ceste ali poškodoval avto, mene žali in se grdo obnaša.
Seveda je tu tudi moje krivde.
Ker sem se več let počutila zanemarjeno in nepomembno, sem pozornost in potrditev iskala tudi drugje in ga večkrat prevarala, ampak še vedno si želim, da bi uredila stvari in se imela lepo skupaj. O varanju sem mu tudi povedala in je rekel, da je vesel, ker je že ves čas sumil in da se bo zdaj res potrudil in da me ima res rad. Ampak kot vedno je ostalo samo pri obljubah.
Moja napaka je bila da sem bila na začetku preveč prilagodljiva in sem vse tolerirala in ves čas trpela.
Sprašujem se s kakšnim namenom sem ga srečala in kaj se moram naučiti od njega.Občutek imam da bi se mogla sama čisto prilagoditi, da bi ta zveza bila uspešna in pustiti vse svoje hobije. Njemu niso všeč enake stvari kot meni. Jaz uživam v športu, predvsem fitnesu in se temu res ne želim odpovedati, a bi se mogla, da bi ga hodila pazit, da se ga za vikend ne napije. Sama si želim postati samostojna, si ustvariti družino in prijetno življenje.
Ali je smiselno sploh še vztrajati?
HVALA ZA ODGOVOR

Spoštovana Dancy!

Iz vašega »posta« razberem veliko želje po pravem odnosu, v katerem bi bila oba ljubljena, sprejeta, spoštovana, upoštevana, zvesta (ni afer niti z drugimi partnerji, niti »pijačo« in »zabavami«), se počutita domače, sta odgovorna do sebe in drugih, nenasilna…, skratka, po vsem, kar naj bi partnerski odnos bil. A vajinem odnosu težko najdem te reči, zato niti ne vem, ali bi ga poimenovala »partnerski odnos« v polnem pomenu te besede. Ker samo v takem odnosu lahko skupaj partnerja rasteta in oba pridobivata. Sicer je vedno vsaj eden izigran in tako zlorabljen in »stran vržen«.

Do kje ste vi pripravljeni vztrajati, se boste sicer morali sami odločiti. A pri tem je pametno slediti lastnim kriterijem in ciljem, ki ste jih zapisali, jaz jih samo obračam v vprašanja: S čim vas partner prepriča o svoji ljubezni, če ne zdrži sam z vami, če vedno rabi še nekoga »tretjega«? Ali ste res pripravljeni se čisto prilagoditi in s tem podpirati njegov alkoholizem in neodgovornost? Biti varuška? Biti osamljena, izdana, se čutiti nesprejeta? Ali ste pripravljeni biti vse življenje na drugem mestu? A si predstavljate, kakšno življenje bodo imeli vajini otroci v takih razmerah? Kako boste zmogli živeti s tem zanemarjanjem in brez prave potrditve, ne da bi vas hrepenenje po nečem zdravem odneslo v nov odnos (kar sicer še vedno ni opravičilo za afero ali kak drug »izhod«, da se razumemo)? Ali partnerju zaupate? Verjamete, da, četudi se pogovorita o teh vprašanjih, bo držal obljubo? Kaj bi vas pomirilo – če sploh kaj? Sama obljubam o naglih spremembah brez temeljitega zdravljenja in resne osebne odločitve ne verjamem. Samo besede obljube in občutki, ki se jim predamo občasno, niso zadosti za trden in ljubeč odnos. Potrebna je trdnost, vztrajnost, odgovornost obeh in zaupanje, da partnerja nič in nihče ne odnese stran – da se zmoreva tudi s težkim preizkušnjami in temami odprto pogovoriti, ne da bi se temu na kakšen koli način izogibala (nasilje, alkohol, zabave, afere ipd.).

Kaj se morate vi OD njega naučiti? Morda bi bilo bolje vprašati se, kaj se lahko naučite o sebi OB njem. Predvsem lahko ob njem konkretno preverite odgovore na vsa zgornja vprašanja in tudi ravnate v skladu z odgovori. Teoretično je veliko lažje odgovoriti kot praktično, ko si enkrat v odnosu s človekom, pa kakršen koli že je. Ker odgovori in odločitve terjajo, da prevzamemo odgovornost zase, za svoje počutje in prihodnost. Karkoli boste storili ali ne boste storili, boste za to odgovorni predvsem sebi (in enkrat otrokom). Ničesar pa niste dolžni njemu. In lahko poskrbi zase. Tega pa se on lahko nauči ob vas, če se vi odločiti resno poskrbeti zase. Hkrati pa se lahko naučite še nekaj o sebi: odgovorite si na vprašanje, kam v vaši osebni zgodovini »paše« tak odnos, ta vedenja, tako vaše počutje ob nekom? Tu je verjetno delček odgovora, zakaj ste še vedno tam na tak način, pod takimi pogoji. A ta vprašanja niso namenjena temu, da se poustvarja trpljenje, ampak temu, da rečete enkrat stop, poskrbela bom zase in za svojo prihodnost! To možnost imate. Če je na ta vprašanja pretežko odgovarjati sam ali pa se v paru ne da, lahko še vedno poiščete terapevta, ki vas bo spremljal na tej poti.

Vse dobro in pogumno in iskreno soočenje s sabo!

Na koncu si napisala: “Sama si želim postati samostojna, si ustvariti družino in prijetno življenje.”

Vprašaj se ali si tega želiš z njim. Očisto se vajini interesi v življenju in želje razhajajo. Tebe postavlja na drugo mesto, ti njega na prvo-s tem, da ti njegovo početje očitno toleriraš in ga še podpiraš s tem, da si njegova voznica ( med drugim). Po besedah, ki si jih napisala te ne spoštuje in ne ceni. Kje pa ti vidiš smisel vsega? 🙂

Srečno, dancy!

Spoštovana Dancy

Moj odgovor bo kratek.
Sama se šola skozi na las isto izkušnjo. Pijančevanja, druženja s pivskimi prijatelji ni in ni bilo konca. Veliko časa sem namenila temu, da bi zveza upsela, dokler sama nisem prišla do spoznanja, da nikoli ne bo.
Od takrat naprej sem imela zgolj en cilj: oditi, prekiniti in si ustvariti novo življenje.
Danes so 4 leta od tega, našla sem moškega s katerim imava odličeno odnos.
Zato je moj nasvet naslednji: poberi šila in kopita čim prej in si poišči novo srečo, verjemi, le ozreti se je treba naokrog.
Pozdrav, kar1