ali naj jih pustim
Moski se vedno vracajo, poznam primer enega krasnega moza, oceta enega sina, za katerega je naredil najvec kar je mozno, dokler je bil otrokec, zelo, zelo bolan. KO je bilo to vse mimo, se je zaljubil v sodelavko. Ji “kupil” hiso v predmestju, lepo vse urejeno, ljubezen na plafonu, malo turisticnega potovanja v daljne kraje, nakar njegova solidna zenica pade v take depresije, da jo zdravijo psihoterapevti, kar je normalno, bla, bla, bla, sedaj zivi z zenico skupaj v hisi, ki je bila namenjena njegovi ljubici, oz. je v njej s svojo ljubico ze nekaj casa zivel. Kaksen je to znacaj vas vprasam, kako se lahko dobro pocutita v okolju, kjer vsi vse vedo, ce bi pred leti nadaljeval svojo lj. zgodbo, bi bilo ze zdaj pri obeh zakoncih vse
v svojem tiru. Tako pa sama kamuflaza. Vedno zagovarjam druzino, ampak hvala vam za drugacne komentarje, tako zacenjam razmisljat tudi jaz kot oldika, vec kot 40 let porocena drugace. Hvala vsem drugace mislecim. Zivljenje je res prekratko in samo nase.
Ali resnicno lahko popravijo vse grehe ene ploscice in neki elementi, ki jih potem ustvarjata, da vse ostalo “pozabita”. Za moje pojme NE!!!
re tudi nesrecna
Hvala bogu da imam hcer, kar pa sicer ni najbolj pomembno. Kaj se sploh zavedas, da ce bi se takoj nekam odselila, bi bila to posledica tvoje druzine, sedaj pa je v to ze vpleteno prevec ljudi. Verjamem, da se super razumes z njegovimi starsi ampak samo zato, ker onidva popravljata sinovo napako, torej sta onadva najbolj custveno ogrozena. Jaz tega ne bi nikoli
spravla skupaj. Zamisli si, kaj ta dva starsa prezivljata, ko se razdajata za vse, razen za svojega otroka. Ce si ti custveno prebolela varanje, sta ga onadva ze pred teboj, moralna obveznost postenih starsev pa je, da se razdajajo tako, da na koncu sama prideta tik pred srmtjo v locitveno stanje.
Nesrecen, ali kako si se ze predstavil pod tvoj problem, zdaj pa bi ze bil cas, da se javis in iz spotovanja do sokomentatorjev poves, kako se kaj pocutis, kjerkoli si. Ce si v druzinskem zivljenju tako nedosleden kot si tukaj, potem si te kar predstavljam, kako zdaj bla, bla, bla, hahaha, doma, sodelavka pa se dalje fajn ima. Taksnega frfoteka katerikoli preda.
Zelo sem ti hvalezna, da si se tako fajnega, moralno pravilno usmerjenega, haha, predstavil, da smo se iz debat vsi mi, ki sodelujemo, marsikaj naucili in z razllicnimi komentarji marsikoga usmerili vsah v razmisljanju.
Ko tole berem, ne vem kaj naj si mislim glede zgodbe nesrečnega.
Moj je bil predan, dober mož. No očitno že ne tako dober-prevaral me je s sodelavko. Sem že pomislila, da to piše moj, pa je malo prikrojil starosti. Tudi moj se je zaljubil v sodelavko pred kakim letom. Sam mi ni nikoli priznal, pa sem vse odkrila, tudi izpovedi. To leto so bili zame resnično najtežji trenutki v življenju in še vedno pridejo momenti, ko mi je izredno težko. No, ostal je z mano in dvema otrokoma. Povedal mi je, da me ima rad, da so bili momenti, da se ni zaljubil, da mu je preklemansko žal…. Tudi trudi se zelo. Kaj pa ZAUPANJE, pa dvomi, pa užaljenost in vse, kar potegne za sabo??? Je pozoren, nežen, pomaga mi vse. In kako naj vem, da je resnično konec med njima, da je iskren v svojih dejanjih, da se ne pretvarja, da se nista potuhnila…..!!!!????? Ko sem včeraj predčasno prišla domov, je imel v roki mobi, kadil je in nekaj tipkal. Takoj je nehal, ko me je zagledal. Pa sem mu hotela reči, komu je pisal, spraševati, pa nima smisla. Mogoče bi mu delala krivico, pa za brez veze kreg. Samo boga molim, da če še kaj ima, naj se mi prikaže zadeva, da zaključim brez slabe vesti. Ker če je iskren, če je res končal, kar vesta samo onadva, in sem mu dala še eno priložnost, mi je škoda končati zvezo. Naj pa nesrečni, ali je to mogoče celo moj mož, ali kdorkoli na svetu, saj ni pomembno dobro premisli, kaj bo naredil. Zapimni naj si, da je ženo tako globoko prizadel, ji vzel vso samozavest, ni je cenil, spoštoval, ker drugače ne bi to naredil. Ne želim mu, da bi on občutil tako bolečino, kot jo jaz, ko sem izvedela za prevaro. Resnično lažje bi mi bilo, ča bi mi zasadil nož v srce, pa da bi umrla, kot pa izvedeti resnico-mož me vara. Pa verjemite, sem poštena punca, rada imam moža in svoja otroka. To mi je bilo vedno sveto. Ko sem izvedela pred enim letom za to, niserm vedela, kam naj sama s sabo, kako je to mogoče. Da je moj mož tega sposoben. Nihče, kdor je izvedel za to, ne more verjeti, kako je to mogoče, da on, ki nas gleda kot bogove, ki je tako predan, da lahko naredi kaj takega???
Zdaj, ko vem, česa je sposoben, v ponovljeni situaciji bi reagirala drugače. To, kar mi je naredil, me je prizemljilo, ubilo vse sanje, načrte, shujšala sem zelo, trpela kot žival, pa sem preživela. Kako se še danes sprašujem. Ampak dvom, ki me razjeda vsak dan, ko mu želim zaupati, pa je včasih močnejše od mene je tudi zelo težka zadeva. Tako, da včasih razmišljam, je sploh smisel živeti tako!!!??? Da ga ni sram, če ne bi odkrila, bi še vedno fural dvojno življenje. Pa on??? Zaupanje je šlo k vragu, pa v njega ali kogarkoli drugega. Mene bi bilo sram delati z njo, ko bi vedela, da sem izdala družino, da žena vse ve, da jo boli, ko hodi v službo. Vsaki dan bi si iskala službo in s tem dokazala da mislim resno, da sem poštena. Saj ni problem, se je zaljubil, ampak sedeti na dveh stolčkih??? Žalostno, res zelo žalostno. In sem mu povedala, če odkrijem najmanjšo zadevo, ki mi bo dala resno misliti, bo šel, naj pozabi, da smo obstajali, vsi trije, naj izgine, ker nas ni spoštoval, če je pa pošten, pa naj pokaže čas. Ampak rano, ki mi jo je prizadel, bo težko zacelil. Oprostim mu lahko, pozabila pa ne bom nikoli. Samo pošten naj bo, pa naj se odloči zanjo, ali zame. Pa bomo lepo funkcionirali, tudi če gremo narazen, vsaj pošten je bil. Če bo pa še naprej lagal, pa naj izgine, poišče srečo drugje in naj si reče čez leta, izplačalo se je, zdaj sem popoln, našel sem tisto, kar sem iskal. Jaz pa ne želim več trpeti, v tej smeri ne več. Si ne zaslužim, pa že veliko mojih izpovedi je poslušal, jih mora, mi mora pomagati, če me ima rad, ker rabim njegovo pomoč, potrditev, ker me je premočno izdal.
Nesrečni, če boš tole bral, odidi iz tiste službe, vse naredi, da boste iskreno srečni. Bodi pošten. Če pa imaš tako rad ljubico, da ne moreš brez nje, pa zapusti družino in bodi z njo. SAMO NE SEDI NA DVEH STOLČKIH.
Srečno
Odgovor, ki ga želi Nadka ni lahek. Očitno je da so čustva pri meni še vedno močna. Veliko več sem doma se trudim, več z otrokoma z ženo, vseeno
pa ni enostavno. Ne želim se opravičevati, ker očitno še vedno rabim čas,da lahko in bom malo lažje napisal o svojih občutkih. Že na začetku sem napisal da ni enostavno, da je mogoče lažje deliti z ostalimi svoje občutke poslušati nasvete. Nasvetov je veliko, zgodb ravno tako: Kar nekaj skupnih točk pa imamo vsi skupaj, kadar se zgodi nekaj nepričakovanega nekaj kar ne moreš premagati sam z glavo, želiš nasvet, mnenje. Najlažje sprejemam mnenja od ljudi ki so se znašli v podobni situaciji, menim, da ima tako mnenje večjo težo. Tudi sam se včasih obsojal ljudi, katerim se je zgodilo isto kot meni. Lahko še enkrat rečem nikoli več obsojanja, kakorkoli se že sliši.
Počutim pa se, če po pravici povem, utrujeno, utrujeno, čustveno slabo
brez volje motivacije, želje po nečem, čeprav poskušam in se trudim.
Velika sreča, motivacija ,ljubezen so mi otroci, poskušam pa se tudi približati ženi. Kot sem že napisal sem se odločil za družino. Še to za vse ki so podali mnenje, odločitev ni bila lahka, oz. ni pravilne odločitve, ali izdaš srce, sebe, svojo ljubezen, ali izdaš družino, ženo.
Verjetno se vsak od nas vpraša včasih, kaj pa če bi se drugače odločil?
Smo ljudje in prav je da sledimo svojim odločitvam,samo tisto malo pa vedno ostane kaj bi bilo če….
Vsem skupaj lep pozdrav, do naslednjič
Tudi midva sva se noro zaljubila pred 6 leti.Oba sva bila v zakonih. Bolj ko sva se trudila ohranit zakona, slabše je bilo. Skratka… danes dobri dve leti skupaj živiva, se imava res lepo, ljubezen, pogovori, spoštovanje, razumevanje, medsebojna pomoč, odlična spolnost je tisto kar sva pogrešala od prej. Z mojim bivšim sem se razšla sporazumno, lahko rečem, da sva danes boljša prijatelja kot za čas zakona.Tudi glede otrok se slišiva, pravzaprav se velikokrat videvamo in dogovarjava sproti. Nočem da so moji otroci prikrajšani za očeta.
Le moj, no sedaj je že mož, ima velike probleme s svojo bivšo, ker se mu maščuje preko otrok. Skratka bivša ne more preboleti izgube .No to slednje se lahko zgodi tudi tebi. Ženske so,smo hudiči, priznam. Najhuje pa je ko se v takih primerih izgublja razsodnost – nekoč še v postelji skupaj, danes največji sovražniki.
Ne bi te rada strašila, ampak zgodb zapuščenih žensk in o njihovem maščevanju (največkrat gre za zlorabe svojih lastni otrok) je veliko.
Življenje je le eno samo, dobro premisli in pretehtaj. Srce naj te vodi tam kjer čutiš.
Še moj nasvet: PočaKaj še kakšni dve leti, če boš enako čutil naredita korak.
Benzy….kot bi brala mojo zgodbo:)) samo da še nisva mož in žena …imava pa enake čase…tudi midva že 2 leti živiva skupaj in pred tem sva bila 6 let nora drug na drugega….in sedaj, ko so seveda vsi napovedovali propad te veze….sedaj sva tako srečna drug z drugim in z najinim življenjem, da se včasih bojim, da se bom prebudila iz sanj….presneto dobro peljeva skozi vse probleme, ki se seveda tudi pojavijo (kje se pa ne:)), ampak naju je izkušnja od prej zelo prizemljila in naučila kako funkcionirati.
Ni nama žal, kot sem že zgoraj napisala…..bilo je neko obdobje, ko sem se “odločila” za moža….res sem se trudila, da bi ga pozabila…da bi živeli naprej normalno….pa ni šlo. Morda, Nesrečen, boš tudi ti videl, da nekaj na silo ne gre….če prideš do tega, pojdi stran, pusti ljudi in sebe živeti, ne trpeti…imaš samo eno življenje, zato dobro premisli….
Dragi nesrecen, zdaj pa si se mi ze tako v srce vsedel, da pri vsakem novem komentarju poglobljeno razmisljam o tebi. Kaj ta hip delas, kako razmisljas, kako cutis in se pocutis, kako se bo tvoje zivljenje odvijalo dalje.
Zelo mi je od tebe vsec, ker vedno pises samo o sebi, da v to ne vpletas zene ne ljubice, nekdo bi rekel egoisticno, jaz pa mislim drugace.
Predvidevam, da so ti zelo prav prisli razlicni komentarji, ko si bil dejansko v krizi, zdaj pa je to ze agonija. Zato ti predlagam, ne za nas, ki spremljamo tvoj primer, ampak izkljucno za sebe, napisi enostavno povedano prosti spis, v katerem opisi najprej zivljenje pred afero, svoje dobre in slabe lastnosti, enako o zenici, zakaj se ti je zgodilo to, kar se ti je, ali iz kaksnega razocaranja, zaradi avanture, zaradi trenutnega pozelenja za spremembno, ljubicine pozitivne in negativne lastnosti in kako si predstavljas bodocnost na eni ali drugi strani. Ta zakljucek, pa ti bo odprl zopet nova razmisljanja, temo za novi prosti spis, kadar bos negotov v svoja custva.
Verjemi da pomaga, zdaj pocasi prihaja eno obdobje, ko bi bilo fajn, da se ne glede na mnenja ostalih osredotocis po svoji vesti na svoj danes.
Saj poznas to, da je vceraj zgodovina, jutri je bodocnost, ta hip pa je zivljenje za danes. Mi smo s teboj nekaj minut, ostalo si pa sam, samcat,
v svojem okolju ko ti nasa razmisljanja nic ne pomagajo, samo te begajo.
Zelim ti veliko pozitivne energije, vso sreco, vcasih smo takim rekli
“drzi se, kot ponosen konj”. Verjamem in zaupam v tvojo drzo. Cao.
Draga “najina ljubezen”!
Tudi jaz se včasih bojim, da mi se sedanje življenje dogaja v sanjah…
Na srečo, je realnost. Popolnoma te razumem. Srečna sem, da sva se našla. Ni lepše slišati od mojega mucka vsako jutro (pa tudi čez dan): ljubim te. Srečen sem da si moja.
Res ga ljubim, pomeni mi ogromno. So tudi problemi kot si napisala. Ampak moraš priznati, vse je lažje ob ljubljenem človeku:D.
Dragi “nesrečen”, dobro premisli in nikakor ne razmišljaj o tem kaj si mislijo ljudje, sorodniki.. Tvoje življenje živiš le ti sam.
Ne napeljujem te na ničesar. Nikakršnih obtožb ne potrebuješ, rabiš le moč, da vse skupaj v nekem časovnem intervalu premisliš.
Čutim kako trpiš in včasih se res vprašam zakaj smo ljudje tako zakomplicirani.Preveč gledaš na to kaj drugi hočejo. Kaj hočeš ti ? Zgleda, da ne tega za kar si se odločil, saj potem ne bi bil v dno duše nesrečen. Se zavedaš, da ni nujno, da si s tem naredil za otroke najboljše ? Zagrenjenega, nesrečnega očeta si ne želi noben otrok in verjemi mi, da tako ne moreš kvalitetno živeti z njimi. Bi pa laho kvalitetno živel z njimi, če bi bil ti srečen, kljub temu, da bi bil drugje. In drugje bi bil srečnejši… In tega se zavedaš,naredil si le to kar okolica oz. morala pričakuje od tebe.
Ne bodi nesrečen zaradi drugih, naredi tako, da boš srečen. Pa tudi, če ne bo to to kar si mislil, da je, boš vsaj vedel, tako pa se boš sedaj do konca spraševal ali bi ob drugačni odločitvi bil srečen. Verjemi mi, da če boš imel pomisleke in si se vrnil k ženi samo zaradi morale, da bošđ še nesrečnejši in še bolj zagrnjen in potem bodo imeli otroci spomin na očeta kot na zagrnjenega, jeznega, zadirčnega človeka. Res misliš, da je to nabjoljša odločitev, ki si jo lahko sprejel.
KO bi le ljudje imeli več poguma narediti to kar jim veli srce in ne to kar jim narekujejo vzgoja, morala in drugi ljidje. Veš, nihče ne bo nesrečen namesto tebe in kot veš je veliko lažje pametovat in moralizirat, če nisi v tem.
Mogoče se bo tem moralistom tudi nekoč zgodilo nekaj podobnega in bodo videli, da je svet pisan in ni črno-bel. Niso vsi ljudje, ki varajo slabi ljudje in starši in niso vsi ljudje, ki ne varajo dobri zakonci.
Želim ti, da boš našel svoj mir. Javi se kaj !LP
Dragi Nesrečen, popolnoma te razumem v tej tvoji nori zaljubljenosti.Sem sama pred leti imela eno zaljubljeno štorijo, ki pa se je k sreči dobro končala. Namreč še do časa se je vse skupaj končalo in hvala bogu, da sem ga “zgrešila”
O tebi pa razmišljam takole:
zaljubljenost, še bolj nora traja ene dve leti maksimalno, potem pa nastopi obdobje, ko začnemo človeka spoštovati in imeti radi.
Če je prav.
Ravno to pa ti praviš za svojo ženo, da jo spoštuješ. Nisi napisal, da je slaba ali tako nemogoča, da ne bi z njo mogel nadaljevati, če te ne bi popolnoma zmešala ta tvoja sodelavka.
A misliš, če bi zaživel s to ljubico novo življenje, da ne bi prav tako odkril kakšnih lastnosti, ki ti ne bi bile všeč?
A misliš ,da ima tak značaj, ki daleč presega tvojo ženo?
Seveda boš na vsa taka in podobna vprašanja težko dobil odgovor dokler boš z njo v službi. Če moreš, zamenjaj službo in čas bo pokazal, če je ona res vredna, da plačuješ tako visoko življenjsko ceno. Žrtve bodo v vsakem primeru.
Želim ti notranjega miru in življenjske energije, da prebrodiš to grozno obdobje.
Ljudje od kje pa vam ideja,da on sodelavke ne ljubi,da je to samo metuljčkanje po želodčku???
Kako vi veste kaj kdo čuti??
In kako vi veste,da se jutri žena ne bo zaljubila,zbrala pogum in ga zapustila zaradi recimo drugega,od kje vam ta ideja,živlenje je zelo nepredvidljivo,ni garancije za nič
Poglej čisto enostavno ti povem,varal si ženo,ji lagal in nakladal..ok je kar je,kdo smo mi da sodimo,nismo pristojni ane
morala praviš-ah bejži no,to ni morala to je strah v kosteh kako boš brez ljubice ali kako boš brez žene,če bi se moral odločiti samo za eno od njiju
pogum je huda reč,plemenit ampak huda
od kje pravica odločati se za eno žensko,ki niti ne ve da ima gnil zakon??a samo zato,da bo ostala poročena al kako,dejte se zresnit..
če ima jajca in je iskreno v težavah bo ženi priznal kaj se dogaja..vse ostalo je navaden bullshit(tako o ženi in otrocih,kot o ljubici in čustvih do nje) zavit v celofan,da ne smrdi..
pa brez zamere
Bravo, Ta prava Monica! Čeprav je lepo in prav, da piše moški le o sebi in svojih težavah, vsekakor nekako podcenjuje ženski del. Mogoče tako žena kot ljubica čutita neodločnost in omahljivost…. In lahko pride do trenutka, ko se bo namesto njega odločila ena izmed njiju ali pa kar obe!
In tako, kot je rekla Monica, če ima jajca, bo povedal, se pogovoril, potem pa dalje!
Ne imejmo ljudi za budale, ker na koncu budale izpademo sami! Lp.!
Vsekakor si v nezavidljivi situaciji…Zaljubljenost je težka reč…
Moje osebno mnenje je sledeče, odloči se na podlagi srca…razum pusti ob strani…Če ti sodelavka veliko pomeni, potem bodi z njo…Taka odločitev je vsekakor težka, veliko puščaš za sabo, predvidevam, da je težava v otrocih…Ampak, otroci se vsega navadijo, nikakor ne dopusti, da izgubiš stik z otroki…To bi bila največja možna napaka v življenju. Mislim, da ti je pri ženi precej manjkalo, drugače se v kaj takega ne bi spustil…
Druga plat medalje je pa tudi ta, da bo žar nove zaljubljenosti minil tudi pri sodelavki….Seveda obstaja tudi možnost, da si našel dušo dvojčico, če ti je to uspelo, potem nikar ne oklevaj. Vse je možno uredit, sicer pa mi ne upravljamo svojega srca, on nas…Karkoli boš naredil, naredi tako, da otroci ne bodo trpeli. Stanje v katerem si se znašel je za telo in duha izredno naporno, to pomeni samo eno, potrebno bo sprejeti odločitev…še moj nasvet, nikdar ne ostani z ženo samo zaradi otrok…Vsak človek je svoj individual, živi zase…otroci so pomembni, vendar je najpomembnejša tvoja sreča in tvoje življenje, konec koncev je samo eno…
Želim ti, da se zadeva izteče na način, da bodo vpleteni najmanj prizadeti in boš ti čez par let rekel, da si se pametno odločil…ne pozabi, četudi ostaneš z ženo, odnos ne bo nikdar več isti, živel boš življenje za druge…
Problem je če ima eden od partnerjev občutek zapostavljenosti, zato se slednji prejkoslej začne, že zaradi lastnega počutja, v mislih zatekati drugam, običajno je to oseba v službi.
Ampak problem je v tem, da osebe v službi poznano samo kot prijazne, kakor v službi moramo vsi biti, vso drugo stranje in tečnobo pa običajno prenesemo domov. Se pravi teh oseb resnično ne poznamo, pa čeprav smo z njimi 8 ur na dan.
Tudi ti boš svojo ljubečo sodelovko resnično spoznal šele če bosta mogoče zaživela skupaj, potem pa se boš nekega jutra zbudil in se vprašal ja kakšna razlika pa je med bivšo in sedanjo..Ne rečem, da sedj ni sočnih ustnič, neznanskega razumevanja, zmeraj pripravljenosti na xxx, ampak kako dolgo, če misliš, da bo kaj drugače z novo se motiš, Se je za vprašat če je vredno toliko gorja, energije, časa itd. za isti rezultat.
Po moje bo bolje da začne energijo vlagat doma v družino, malo predrami ženo, naj se zbudi, vsaj to naredi preden se odločiš za kaj bolj resnega
Bi nekaj odgovorila Hermanu. Ni isto in ne more biti isto. Jaz sem bila s človekom, ki ni govoril in ga nisem mogla pripraviti, da bi se mi odprl. Tako sva čedalje bolj padala v molk. Puščal me je samo doma, puščal me je samo v postelji. Na vsako vprašanje je molčal ali odgovor zavil v meglo. Sedaj imam partnerja, ki je odprt, odkrit in se odkrito pogovarja z menoj. Na vsako vprašanje dobim odgovor. Ne sramuje se me, me pelje med ljudi in sva oba srečna. Saj vem, mislil si, slej ko prej se vse strasti umirijo in vse zapade v dnevno enoličnost. Saj vem, toda med partnerjema mora biti komunikacija. Je pa še kako res, da eni pašejo skupaj, eni pa ne.