ali naj jih pustim
Vem, da si nesrečen, ker si nesrečno zaljubljen. Čustva je treba obvladovati, dokler se to še da. Pa vseeno, kaj si pripravljen storiti, da se z sodelavko ne vidita več, zamenjati službo, ker pregovor še preveč drži: daleč od oči, daleč od srca ? Upaj, da to ženi ne pride na ušesa, ali, da ti bo kdaj pogledala v mobitel in našla kakšen ponesrečen in nezbrisan sms. Potem boš spoznal kaj pomeni res biti nesrečen. Lepo od tebe, da si zbral razum, kajti madež bo v tvoji duši in z njim boš moral živeti, če imaš le kaj vesti v sebi. Ne govori pa, da ženo spoštuješ, nehal si jo, ko si jo prevaral. Mnogo notranjega miru ti želim.
Koliko obsojanja in cenenih dilem. Moralistov. Otroci so prilagodljivejši kot mislimo in taka sprememba ni rečeno taka travma kot sploh ženske rade mislimo. Vse prevečkrat so otroci razlog da se vztraja v zakonih brez ljubezni.Le zakaj, zakaj bi se vse življenje mučil in živel z nekom do katerega ne čutiš nič več? Zgoraj sem brala – sva imela hišo, avto, denar, potovanja, prijatelje- ja, je to res tako pomembno….Pravi prijatelji ostanejo, materialne stvari pa zagotovo prava ljubezen odtehta….Je to res tako zanemarljivo čustvo. Včasih so zaradi ljubezni padala kraljestva, danes pa je že čudno, če se dva ločita in si delita stanovanje in avto. Ljubezen je ja vse.Pa še to…pravi oče ne zapusti otrok….ja, potem je bolje, da je oče nesrečen, zagrenjen, odtujen….samo da je fizično prisoten, ostalo ni pomembno….pa dajte no….
Nesrečen,
Čestitam za tvojo odločitev, zdaj pa delaj na tem, da vama bo z ženo lepše….ne vemo ali si ji povedal ali ne, vsekakor pa če te ima rada, sigurno sluti, da je nekaj hudo narobe….ljubezni in zaljubljenosti ne moreš skriti…
Povedala ti bom, da sem bila sama na tem, ko sem se morala odločit….in sem se….za takratnega “ljubimca”:)) Bilo je težko, možu sem vse povedala, tudi zakaj in oba sva se strinjala, da sva zavozila….obiskovala sva terapije za pare….kjer sva se pravzaprav oba začela bolj zavedati sebe, svojih hotenj, čustev, napak….prav te terapije so meni pomagale, da sem “spregledala, kaj želim” , kdo sem in kaj si dovolim v življenju….
Za odločitev nisem nikoli obžalovala….otroči imajo očeta im mamo, ki se razumeta, ne kregata in živita vsak po svoje srečno življenje….
Če ti tega srečnega življenja ne moreš nuditi otrokom in ženi….naredi vse da jim ga boš, če si se tako odločil! Če boš ostal z njimi zaradi nekega občutka krivde, si naredil največjo napako.
Tvoja odločitev se zdi zelo plemenita. Ali pa bo res taka, je pa odvisno, ali si se hkrati odločil tudi prekiniti intimne stike z ljubico. Glede na to da je sodelavka, vseh stikov tako ne moreš prekiniti, razen če zamenjaš službo (kar ne bi bila slaba poteza. Bolje biti ob eno službo, kot ob mir v duši). Če jo boš pa imel tako malo za zraven, za popestritev, nisi naredil nič. Znova boste vsi trpeli. Tudi če se ženi ne sanja o tem, verjemi, da se podzavestno to zelo dobro čuti. Jaz sem čutila, da me moj mož nenehno vara, čeprav nisem imela nobenih dokazov za to. Zaradi tega sem duševno in telesno hirala več let. Šele sedaj, ko končno vem pri čem sem, sem znova začutila življenje in tudi več sem sposobna nuditi otrokoma.
Ženi morda ne boš priznal te afere. To je tvoja odločitev, morda je celo za enkrat bolje tako. Morda se boš za priznanje odločil kasneje, ko bo vajin odnos prišel k sebi. Potrudi se, da vneseš v vajin odnos vsaj malo tiste izgubljene energije, ki je prej odtekala k ljubici, počasi in zanesljivo bo bolje. Ne pričakuj takojšnjih izboljšanj.
Nesrečen, malo pozno sem videla tvojo temo, ampak vendar. O tem, kako znajo ljudje moralizirati in prodajati svoj prav, ne bom. Lahko ti le rečem, da samega sebe (upam) najbolje poznaš in verjetno boš najbolje vedel, kakšne posledice bo prinesla takšna ali drugačna odločitev. Bila sem v podobnem položaju kot ti. Če sem prav razumela, se med vama s sodelavko (fizično) ni zgodilo nič. Pa tudi če se je, to ni pomembno. So ljudje, ki so zelo stvarni, in smo ljudje, ki smo zelo čustveni in nam življenje v dvoje brez čustev ne pomeni nič. Sama sodim v to drugo skupino. In sem naredila konec zakonu ravno zaradi tega, ker z moje strani čustev ni bilo več, mož pa jih, kolikor jih je imel, ni znal izkazovati. Trenutno sem veselo sama z dvema otrokoma. Ja, manjka mi bližina moškega, ki bi me ljubil in bi ga ljubila jaz. Ne, ni mi žal, da sem naredila, kar sem naredila. Sem pa sleherni korak na tej poti naredila z mislijo na svoja otroka in na to, da bodo odnosi med nama z možem v prihodnosti vsaj toliko korektni, da bodo otroci čim manj občutili razdrtost družine. In ne boš verjel – in od njega in od mene imata po novem precej več kot prej. Kljub temu, da smo imeli stanovanje, avto, prijatelje in vse, kot praviš, da imaš tudi sam. Če bi vztrajala v zakonu, vem, kam bi me pripeljalo, ker sem že bila na dobri poti tja. Otroci niso imeli ne od mene ne od njega nič. Le dva dolga obraza in molk med staršema, ki sta se sicer spoštovala kot starša, kot partnerja pa ne. Premisli še enkrat. Čim globlje. Želim pa ti v vsakem primeru vso srečo, kakor koli se boš že odločil.
strinjam se s tistim, ki je rekel, da je potrebno mnogo poguma za nov začetek. Nekateri mislijo, da ti je lahko,ampak jaz nekako čutim iz tvojega pisanja, da ti ni lahko,da želiš narediti vsaj zdaj kar je prav oz. kar je moralno prav, pa vendar te želja po njej vedno premaga. Mogoče pa ti nekaj pravi, da je čas, da začneš na novo ?
Veš,življenje ni črno-belo in nekateri ljudje mislijo,da če se boš odločil
za drugo, da je to 100% pot v pogubo in nesrečo ter ne dopuščajo možnosti, da boš pa mogoče srečnejši, saj bo konec pretvarjanja in skrivanja čustev.
Edino ti veš kaj je prav za vse ( ne kaj je moralno ).Življenje te večkrat preseneti. Nekatera čustva lahko pozabiš, nekatera pa ne gre, ne glede na to kako zelo se trudiš in ne moreš pozabiti. Ne glede na to kako poslušaš pamet, ne glede na to, da delaš tako kot je prav, srce in telo vesta, da ni to to kar želiš. Nimajo vsi ljudje poguma narediti to kar jim želi narediti srce ter živijo po pameti, ampak ali živijo srečno? Edino ti veš kako želiš živeti in če boš lahko pozabil.
Ko bi le vsi znali bolj prisluhniti srcu, izklopiti včasih pamet ter narediti to kar jim želi vso telo. Pa ne naredijo, ne upajo in tlačijo čustva v pozabo kljub temu, da vedo, da se ne da pozabit.Lp
Pozdravljeni vsi skupaj.
Šele danes sem pričel brati ta forum in “nesrečen” je res nesrečen, ker je dobil toliko čudnih nasvetov, da se je verjetno kar težko pretolkel skozi vse to.
A ste opazili, da se pa nihče ni obregnil o njegov trenuten odnos z ženo, nihče ga ni povprašal, zakaj ga je tako pritegnila sodelavka. Najbrž ne samo zato, ker je bila dosegljiva. Morda mu je kaj manjkalo. Nekaj, česar pri ženi že dalj časa ni bilo.
Ne, ne mislim na seks (čeprav misel tudi ne bi bila slaba).
Sam imam podobno situacijo. Z ženo sva zadnjih 5 let vse bolj narazen. Ne gledava istih filmov, ne poslušava iste muzike, ne bereva istih knjig, kar meni ne pomeni nič je zanjo sveto in tako naprej kolikor seže oko. Če se jaz navdušujem za jogo, mi ona odvrne, da je to samo za stare babe. Ko pa ona nakupuje in nosi domov kupe nepotrebnih reči, pa meni tudi dekl dvigne.
Nezdružljivost? Ali nočeva delovati skladno? Si nagajava? Ali včasih nisva bila taka?
Mislim, da si mora vsak, ki sprejema kakršnekoli odločitve o prekinitvi zakona, ločitvi, najprej naslikati kolikor toliko verjetno svetlo bodočnost s sedanjo ali z novo žensko in se na podlagi te projekcije odločiti, potem pa napeti vse sile, da mu to uspe.
Zaživeti na novo v čisto neznanih vodah ali vztrajati v starem in poskusiti spremeniti moteče navade obeh?
Veselim se vaših mnenj, takih ali drugačnih.
Akf, zelo lepo si napisal, nesrecen pa je napisal za svojo partnerko samo to, da jo ima rad in jo spostuje, kar je ocitno vplivalo na mnenja komentatorjev. Verjamem, da imas tudi ti svojo zeno se vedno rad, zato tudi razmisljas. Kako bedno lahko postane zivljenje, ko ni vec skupnih interesov.
Povej nam, kaj mislis, da je po tvoje glavni vzrok za taksno nesodelovanje.
Ja ocitno ker tvoja zena doma ne sodeluje si polni notranjo praznino s tem, da veliko nakupuje. Pet let, je pa ze tako dolgo obdobje, da je resnicno potrebno nekaj storit, ce ne postane to rutina, oba apaticna in vedno bolj osamljena.
Kaj mislis, da je nesrecen ze doma lepo poslihtan ali je ze kje drugje.
Upam, da se bo nam se kaj javil, kajti taksen odziv na njegove tezave je zelo redek, torej si zasluzimo, da nam koncno pove kako se je poslihtal.
Tebi pa zelim, da najdes kak recept, da se pri vama ta agonija konca.
Mislim, da si mora vsak, ki sprejema kakršnekoli odločitve o prekinitvi zakona, ločitvi, najprej naslikati kolikor toliko verjetno svetlo bodočnost s sedanjo ali z novo žensko in se na podlagi te projekcije odločiti, potem pa napeti vse sile, da mu to uspe.
quote]
Mislim, da si mora vsak, ki sprejema kakršnokoli odločitev o prekinitvi zakona, ločitvi, najprej naslikati kolikor toliko verjetno (svetlo) bodočnost s sedanjo ženo ali SAM. sam!!!!
Ampak opažam, da veliko ljudi potrebuje berglo, da se odlepijo iz nesrečnega zakona in spet zaživijo. Dotlej pa kradejo čas in energijo sebi ter partnerju/partnerki. Ne vem, Slovenci res ne znamo živeti sami?
Ne bom komentirala ali se je nesrečni odločil prav ali ne, lahko pa povem, kako je bilo pri nas. Tudi mene je zapustil partner z 2 in 3 leta starima otokoma zaradi sodelavke. Mislil je, kako jo ima rad in kako ne more brez nje, ji napravil enega otroka in se po dveh letih ves skesan vrnil k nam. Toliko o tem, še danes, po več kot pol leta ne vem ali sem se odločila prav ali ne. Ni več tako kot je bilo, priznam, še ga imam rada, vendar notranjega miru pa še vedno nimam in ga verjetno nikoli ne bom imela. Tako bo tudi v primeru nesrečnega verjetno nekdo trpel, če ne žena in otroci, bo pa on in njegova sodelavka. Mogoče bi bilo lažje za vse, tako za nas ženske, kakor za moške, če bi bili malo manj sebični in mislili na otroke, lahko jih je delati, ampak prepoloviti jih pa nekako ne moremo.
:(( zakaj pa si ga vzela nazaj?
tudi če ga imaš še rada je verjetno ta ljubezen v ugašanju , ker si morala ta čas prebolevati in si verjetno že nekaj razčistila…
Valjda je skesan samo vidiš da ni nikoili več tako kot je bilo…
GRoza, moja znanka ima sodelavko, ki jo mož/fant ni prišel ISKAT v porodnišnico ker se je v tem času odselil k drugi…Po enem letu k je pa zaživela naprej pa je pršu nazaj da bi on spet biu z njo…pa to je za kozlat…..
“…pa to je za kozlat…” praviš
Tudi jaz sem tako razmišljala, dokler nisem bila sama postavljena pred to dejstvo, pri meni očitno ljubezen še ni bila v ugašanju in tudi sedaj še ni, včasih srece premaga razum. Pri meni pa so bile še malo okoliščine take, otroka ga imata zelo rada. Imel je redne stike z njima, tako kot jih ima sedaj z otrokom, s katerim ne živi in to mu ne prepovedujem, ker vem kako sta moja dva trpela in ga bila vesela, ko so bili skupaj. In ko ti štiri leta star otrok reče in joka, kdaj bo pa oči spet pri nas živel, pa tudi ne bom razlagala mojih občutkov. Jaz sem po njegovem odhodu ostala pri njegovih starših, sicer je bilo mišljeno, da samo začasno, ker sem si umes uredila oz. si še urejam svoje stanovanje, tako da če bi karkoli spodletelo, se lahko še vedno z otroki odselim. S starši se odlično razumemo, pomagali so mi v vseh pogledih, pri otrocih in tudi drugače. Upam in želim si, da sem se odločila prav, ostalo bo pa čas pokazal.