ali naj grem v bolniško
Bolj, kot te berem, bolj se mi dozdeva dvoje. Ali nas vse po vrsti provociraš in s tem koplješ po duševnih ranah tistih, ki dejansko doživljajo hud mobing, so zato psihično in fizično izčrpani in res ne rabijo še provociranja.
Ali pa pri svojih skoraj 6 desetletjih nisi uspela dozoreti in zdaj ne zmoreš zrelo potegniti črte med službo, družino in zdravjem. Če je tako, je skrajni čas, da se zamisliš in narediš korak v to smer. Ne vem, kaj čakaš. A da te zadane kap in boš životarila naslednjih 6, 7 let do penzije s 280 bolniške? A potem bo pa firma lahko brez tebe? In če boš imela dolgotrajno boleznino, koliko boš potem imela penzije?
Svetujem ti, da slečeš ta kostum žrtve in greš na ta he*beni sprehod in se v teh dneh bolniške odločiš, kaj sploh hočeš. Ne bi bilo slabo, da pomisliš na moža in otroke, ki od tebe očitno niso imeli kaj dosti in da končno potegneš ostro ločnico med privat in službo.
Dobila si en kup primernih in pametnih nasvetov, zato bo čas, da se primeš v roke. Ker tisti trenutek, ko ti bo odpovedalo telo, boš za šefico pozabljena zgodba. Nihče ni nenadomestljiv.
Ps…sori, ker te ne bom trepljala po ramenih. Ti si primer, ki rabi krepko brco.
Začeti bo treba pri temeljih. V otroštvu. Od kod takšna neverjetna potreba po sprejetosti, odobravanju, strah pred avtoritetami, zanikanje sebe na račun drugih, vzorec žrtve, skoraj samokaznovanja itd.? Brez psihoterapije, ki bo posegla globoko v tvoje vzorce, vrednote, bo bolj težka. Mogoče boš ostala par dni doma, a boš ves čas še v večjem stresu, ker se ne boš dobro počutila, saj ne boš več pridna, poslušna punčka, ki mora storiti vse, da ustreže Velikim in Močnim ljudem, da bi jo sprejeli. Le sprejeli, ne imeli radi. Ah, dolga je pot, če se boš morda podala nanjo. Upam, da se motim, a zdi se mi, da boš težko zmogla. Morda boš celo brez resnih posledic, omenjenih v predhodnih postih, nekako dogurala do penzije. A potem boš v skladu s svojimi nezavednimi vzgibi morala služiti drugemu Gospodarju. Če ne, to ne boš ti. In zgodba se bo nadaljevala.
Morda pa bi se vseeno probala najti tisti delček sebe, iz katerega bi lahko izhajala, da bi začutila sebe v svojem bistvu. Tisto punčko, ki je obstajala, preden so ji povedali, da mora biti pridna, delovna, poslušna, ustrežljiva, všečna drugim …
Kaj pa pravijo tvoji domači? Ljudje, ki te bolje poznajo in naj bi ti želeli dobro? Si se morda kdaj vprašala, zakaj si se odločila za ta poklic oziroma delo, ki ga opravljaš?
Mora res priti do situacije, ko boš hlepela po vdihu, drobcih odhajajoče zavesti, zmožnosti premika okončin, obvladovanja mehurja, da boš začutila sebe v vlogi Človeka in ne čez noč zamenljive računovodkinje?