Pozdravljeni!
Po kar dolgem razmisleku sem se vendarle odločila da napišem svoj problem.
Poskušala bom kar se da na kratko razložiti situacijo in upam da bom vse skupaj razumljivo opisala.
Poročena sem šele slabe pol leta, z možem imava mesec dni starega sinčka, živiva v svojem stanovanju od poroke naprej.
Mož izhaja s precej velike kmetije, katero obdeluje njegov brat. Že pred poroko je veliko delal na kmetiji, ampak to mi je bilo nekako razumljivo ker je pač še živel doma. Pa vendarle sem velikokrat jokala, saj je najina zveza dobesedno trpela zaradi tega. Videvala sva se le kake trikrat na teden ob večerih, velikokrat je bil po moji oceni dobesedno zgaran in je kaj kmalu zaspal poleg mene. Spolnost je šla samo navzdol, včasih tudi 14 dni nisva imela odnosov. On je dobro vedel da me to moti pa je bil samo nesramen. Vsakič ko sem mu kaj rekla glede tega koliko dela je bilo kot bi mu stopila na žulj in je postal napadalen – sicer le besedno, vendar me je hudo prizadelo. Sicer je bilo vedno vse lepo in prav v najini zvezi, ko pa je šlo za delo na kmetiji se je vedno zataknilo. Ok, vredu, sem si mislila da je razlog v tem da doma pritiskajo nanj, ker je ogromno dela, živi doma, pa da nebi pomagal.
Velikokrat sem ga vprašala kako misli ko bova na svojem in mi je zatrjeval da si bodo doma že kako drugače pomagali. Sicer je bilo ščasoma njegovo zatrjevanje glede tega vedno manj odločno, pa vseeno sem verjela v to.
In sedaj ko sva poročena? Velikokrat – vsaj enkrat na teden gre domov in ga ni več ur, včasih tudi 7, 8 ur jaz pa sem sama. Ko mu omenim kaj na to temo je spet kot bi mu stopila na največji žulj. Nedavno je imel 14 dni očetovskega dopusta in ni bilo dneva ko ne bi šel domov. Res da ga včasih ni bilo le kako dobro uro pa vseeno. Raje ga sploh ne sprašujem kaj je delal ker me totalno “pogreje” ko omeni kakšno kmečko opravilo. Pa saj nimam slabega mnenja o kmetih, ne gre za to. Stvar je v tem da imam občutek da mu ne pomenim nič več, da je njegova družina še vedno tam kjer je prej živel. Večinoma me sploh ne vpraša če se strinjam da gre delat, ampak mi samo predoči stvar, npr.: zdajle bom za par uric skočil ven. In že vem koliko je ura. In potem gre, dobesedno skorajda isti trenutek. On pravi da mi sploh ne upa povedat ker sem potem huda, ampak jaz mislim da sem čisto upravičeno slabe volje. Namreč še takrat ko je doma se skoraj nič ne pogovarja z mano. Jaz si še vedno želim skupnih trenutkov, obujanja spominov, drobnih pozornosti, pri njemu pa dobim vtis da mu je za to popolnoma vseeno. Glavno mu je samo to da bo čimbolj koristen, da bo čimveč delal in to je to. In to še zdaj ko imava doma novorojenčka.Sem mislila da ga bo vsaj to malo umirilo pa sem se očitno zmotila – ravno danes je šel delat za cel dan. Da ne omenjam da je spolnost totalno na psu oz. je sploh ni trenutno (pa sva imela dovolj priložnosti kljub otroku).
Vse skupaj me že ubija. Resnično nevem kaj delam narobe da tako očitno beži od doma. Ja, najhuje je prav to da sedaj vidim da očitno to sam hoče, da tega nihče ne zahteva in ga ne sili. Razen če to tako dobro skriva pa mislim da ne.
Konec koncev pa jaz vedno izpadem tista ta grda ki ga ne pusti in mu teži – imam občutek da me njegovi tako vidijo.
Mogoče vse skupaj zveni kot da ni nič hudega pa vendar jaz tako ne morem. Počutim se ogoljufana. Trudim se zanj, kadar pride iz službe je kosilo tako rekoč na mizi, rada bi se več pogovarjala z njim, rada rešila to krizo če se jo sploh da. Mislim namreč da nikoli ne bo odstopil od tega dela na kmetiji ki ni njegova.
Prosim Vas za vaša mnenja, saj res nevem kaj naj. Ne morem pa enostavno požirati tega da mu je očitno več do prejšnje družine kot do mene.
Lep pozdrav in hvala za odgovore!

Ne vem, ali gre tukaj nujno za beg. Moj stric je tudi obseden s kmetovanjem in vsak prost trenutek izkoristi, da lahko gre v svojo vas delat. Na njegovo sreco pa je enako obsedena s tem tudi njegova zena (prihaja iz iste vasi) in to pocneta skupaj. Ce pa ona zaradi obveznosti ne more zraven, ga vsekakor razume. In onadva sta najbolj srecen par, kar jih poznam.

Moj stric pravi, da so te kmetije njegovo najvecje veselje in njegova najvecja sprostitev. Kako nekomu to vzeti ali mu dopovedati, da ni prav, tega pa ne vem.

Tvoja napaka je vsekakor to, da si pred poroko videla in prepoznala vse opozorilne znake, vendar jih nisi upostevala.

ne, to ni v redu. Kmetija ni njegova, njegova je druzina (ti in otrok). Ce potrebujejo njegovi pomoc, morajo pac nekoga najeti, saj se da dobit.

moja prijateljica je imela enak problem. Kadar ni bil sluzbi, je delal doma, redko ga je videla, vedno je bil utrujen. Njegovi so jo sicer imeli zelo radi, ker je v redu punca, ampak tudi zato, ker so menili, da je zelo pridna in bi jim prav prisla. Saj je res pridna. Ampak ona ni imela namena svojega zivljenja zapravit na eni kmetiji, kjer je itak jasno, da lahko vlada samo matica tasca in noben drug. Vendar se njen fant ni nameraval preseliti nikamor drugam, zato ga je po nekaj letih neuspesnih pregovarjanj pustila. In hvala bogu, danes neodvisno zivi z nekom cisto drugacnim in so zelo fajna druzinica.

S tvojim mozem je isto. V duhu se vedno zivi doma in vladajo mu njegovi, ki se jim ne upa upreti in se jim tudi ne bi, ker se mu to zdi fundamentalno narobe. Ampak prioritete v glavi ima pobrkane. Ni prva primarna druzina, temvec partnerka. Ne gre za to, da mu ti ne bi nic vec pomenila. Gre za to, da mu podzavestno ali zavestno ne pomenis vec kot njegovi in mu po moje tudi nikoli nisi. verjetno je mislil, da ne bos imela nic proti in da se bos ze navadila. Zdaj vidi, da protestiras, in kaksna je njegova reakcija? Tja se vedno hodi, boli ga! Taksnega odnosa si ne zasluzis, skrivanja in laganja tudi ne. Udari po mizi, saj se obnasa kot en otrok. Ce rabi bit otrok, naj gre nazaj domov, kjer bo vedno otrok in ga bodo vedno jemali kot otroka, saj jim ni jasno, da ima svoje obveznosti in ima kot porocen odrasel oce drug status. Jaz bi ti priporocila, da gresta tudi h kaksnemu terapevtu, kjer bo se od neodvisne tretje strani slisal enako. Te pa opozarjam, da ce je mamin sincek, se pac nikoli ne bo nic spremenilo in lahko s tem zivis in si vedno druga, ali pa postavis sebe na prvo mesto v svojem zivljenju in se locis. (Mislim, da je takihle primerov v Sloveniji zelo veliko in veliko zena trpi na ta racun, tudi locitve poznam iz cisto istih razlogov, in ja, abosolutno je vedno ta uboga zenska v oceh ostalih ljudi in sorodnikov ‘una ta grda, ki ga ne pusti’). C

Samo eno iztočnico bi jaz dala. Za reševati ta problem, bi bilo potrebno imeti več podatkov, se pogovoriti z obema, poznati odnose s starši….

Predvidevam pa nekaj: on je navajen delati, živeti na kmetiji. Čuti tudi neko “hvaležnost” ali kaj, do staršev in brata, zato jim pomaga. Očitno dela rad. Preselil pa se je v kak blok? Stanovanje? ali kam?

Taki ljudje, kot je on, ne morejo posedati ob otroku in ženi, gledati tv, sesati in kuhati specialne večerje, če tega nikoli niso bili navajeni početi. To njegovo plat si poznala od prej.
človek, kot je tvoj mož očitno rabi neko zunanje delo.(in tvojo podporo) Že če bi imel svojo hišo, vrt, sadovnjak.. karkoli, bi delal tam. Doma, na svojem. Ker pa očitno nima, se nekako ne počuti dobro.

Koliko mu je pa do tega, da bi razumel tudi tebe, kaj bi bil pripravljen storiti za to, da bi vajin zakon oživel, zaživel, da bi bil z družino in bil samostojna oseba….je pa od njega odvisno.
Seveda, rešitev je v pogovoru. Kako pa to storiti, pa odvisno od vaju.
Partnerja se naj nebi bala drug drugega. Oba naj bi se medsebojno spoštovala, spoštovala pa bi tudi delo, ki ga opravljata. Torej, ti potrebuješ potrditev, da si skuhala dobro, pravočasno kosilo, da lepo skrbiš za otroka, da ko boš v službi, si uspešna, on ceni tvoje delo. On potrebuje, da ga razumeš, da ga podpiraš pri njegovem veselju, hobijih, delih, tudi pri pomoči njegovim sorodnikom….da ceniš to njegovo delo-da ga sprejmeš kot nekaj dobrega za njega in vajino družino.
Pogovoriti se morata, kaj njemu pomeni to, ko toliko pomaga primarni družini. kaj je pripravljen narediti za to, da bo več s svojo sedanjo družino. Kaj predlaga 8mogoče bi sčasoma šla z njim tudi ti in otrok, bi razdelili delavnik na dneve, ko pomagate njegovim, ko greste k tvojim in ko ste družina-ko greste na kak izlet, sprehod ali se samo igrate doma.

Gotovo pa očitanje(tvoje),laganje, bežanje v delo, strah pred teboj…ni rešitev.

Srečno!

Bela, čemu se čudiš, da si poročila človeka, ki je priden , oziroma več kot priden je očitno. Ne razumem pa tvojega nezadovoljstva, saj si dobrop vedela, vsaj um bi ti moral toliko nesti, da bo , če je že prej pomagal, pomagal tudi naprej, neglede na poroko.
Drugače bi bilo bolj pametno, da bi izbrala nekoga, ki ima čas posedati po bifejih in verjamem, da bi te takšen tudi vsakodnevno zadovoljeval.

Priden je človek, ki dela toliko, da njegova družina (tj. njegova žena in otroci, če je že treba napisati) ni lačna in ima streho nad glavo. Moški, ki med očetovskim dopustom lazi po kmečkih opravilih, da bo njegova mamica vesela in ga bo očka potrepljal po ramenu, pa ni priden ampak nedorasel starševski dolžnosti. Če njegovi starši ne razumejo, da ga nova družina in mlada žena rabita, se je bolje skregati z njimi, kot pa biti “priden” in tvegati, da si Bela najde kakšnega, ki bo doma opravil njegovo delo.

Bela
Ko berem vaše sporočilo, kar ne vem, kje bi začel odgovarjati. Z rojstvom sina se vam je povsem spremenilo življenje. Kar naenkrat imate novo odgovornost, verjetno ste dostikrat v dvomih, morda celo prestrašena. Tudi če zmorete sama, bi vam ogromno pomenila že samo moževa prisotnost. Ni niti treba, da bi konkretno pomagal – samo da je tam, ob vas in sinu. Zato vam je zdaj še toliko težje prenašati njegovo odsotnost. Sprašujete se “kaj delam narobe da tako očitno beži od doma”. Ne nalagajte si tega bremena, ker on ne beži zaradi vas, ampak beži zaradi sebe. Žal pa to tudi pomeni, da sama ne morete kaj dosti narediti, da bi nehal. Odločitev in odgovornost sta samo njegovi. Vem, da vam je to težko sprejeti, saj če vaše napake niso “razlog”, potem izgleda, kot da ne morete čisto nič storiti. Vendar lahko, celo morate! Zase! Sin vas potrebuje, tako obupana boste težko zdržali vse napore materinstva.

Vaš partner je očitno neodgovoren kot mož in kot oče. Dokler ne bo čustveno odšel od svoje izvorne družine, drugačen tudi ne more biti. Iz vašega kratkega opisa težko rečem, kje in zakaj se mu je “zataknilo”, očitno pa se mu je in to zelo. Verjetno so ga doma cenili samo, če je res trdo delal. Hodi domov garat, zato da bo končno nekdo to opazil in ga pohvalil? Razen dela in ustreganja domačim sploh ne pozna drugačnega življenja. Zato ga je strah življenja z vami. Kar ne pomeni, da si ga ne bi želel, ampak enostavno se tega boji, ker si ga sploh ne zna predstavljati. Kar poznamo, pa naj bo še tako boleče, dostikrat lažje prenašamo od tistega, česar ne poznamo. Ne želim opravičevati vašega moža. Res je, da ni kriv, da je tak, in da se mu v njegovi družini zagotovo ni prav lepo godilo. Je pa odgovoren, da tudi v pri teh letih ne more ravnati drugače in da ne sprevidi, da je najprej odgovoren zase, za svojo novo družino in šele potem za vse ostalo. Ampak tako, kot si mora on odgovoriti na kar nekaj vprašanj, podobno velja tudi za vas. Zakaj ste si izbrali tako “problematičnega” moža? Ste bili v svoji družini prav tako osamljeni, zapuščeni, sama za vse, obsojena na brezupno čakanje, da bo kdo le poskrbel za vas? Ali zato verjamete, da ne morete storiti nič drugega, kot da obupano čakate? Kdaj so vas naučili, da se počutite krivo za tujo neodgovornost? Ogromno je takih vprašanj – za oba.

Tako kot vi, tudi mož dela tisto, za kar verjame, da je prav. Oba imata svoje razloge in odgovornost, da je vajin odnos tak, kot je. Če lahko sprejmete to vajino povezanost, se boste lažje še enkrat poskusili pogovoriti z možem. Kljub stiski, obupu in jezi poskušajte možu povedati, kako vam je, ko ga ni in kaj resnično pogrešate. Povejte mu to brez obsojanja in očitkov, ki bi ga verjetno takoj odbili. Ob tem si dovolite biti taki kot ste, žalostni, osamljeni. Rad bi vam dal kak bolj enostaven nasvet, pa se bojim, da ga ni. Ne vem, ali boste po vseh razočaranjih to zmogli. Tudi če boste, ni nobenega zagotovila, da vas bo mož končno začutil in slišal. Če sama ne uspeta najti stika in počasi spreminjati odnosa, predlagajte, da si poiščeta pomoč. Pri tem se zavedajte, da mož lahko odkloni pogovore in zunanjo pomoč. V tem primeru vam ne preostane kaj dosti drugega, kot da poskrbite zase. Če boste postali bolj samostojni, samozavestni, aktivni, se nehali po nepotrebnem kriviti,… boste zase in za sina naredili največ, kar lahko. Če tega ne boste zmogli sami, si poiščite pomoč. Vaša osebna rast bo za moža pritisk, saj bo začutil, da vas izgublja, da ga ne boste kar vdano čakali. Slej ko prej se bo moral odločiti med vama s sinom in med svojo izvorno družino. Ali se bo zmogel takrat odločiti drugače ali se bo še odločil pravočasno? Ne veste. In to je tveganje, ki ga pač morate prevzeti. Toda, kot ste opisali vajin odnos – kaj lahko izgubite?
Želim vam dovolj poguma.

Živjo, Bela!

Moja stara družina je imela isti problem – oče je delal na kmetiji staršev in je pri nas doma samo jedel in spal. Živeli smo brez njega. To je vodilo v različne čudne oblike vedenja mame in nas otrok. Ker mama in oče nista znala rešiti tega osnovnega problema, imamo vsi otroci posledice še zdaj kot odrasli. Brat, ki je mami v čustvenem pogledu nadomeščal manjkajočega moža, je zaključil življenje s samomorom.

Še pravi čas si opazila, da je to resen problem. Možno ga je rešiti.Bodi vztrajna pri reševanju – možu povej za vsa svoja neugodna občutenja in skupaj poskusita najti rešitev.
Če je ne bosta našla, je boljše iti zdaj narazen kot pa zapraviti življenje (sebi in drugim). Tako hude in dolgoročne posledice ima takšna “nedolžna” pomoč na kmetiji.

lp in veliko poguma!

Najlepša hvala za vsa mnenja!
g. Gašperlin, imam še eno vprašanje. Ali bi morda koristilo da Vaš odgovor pokažem možu, se bo morda potem bolj zamislil glede najinega problema ko bo videl da nisem edina, ki misli da ne dela prav?
Hvala za odgovor in lep pozdrav!

Bela
Vašega moža sicer ne poznam, vendar bi vam kljub temu priporočil, da se raje z njim poskušate pogovoriti. Dvomim, da bi ga moj odgovor pripravil do tega, da bi se zamislil, kot ste zapisali. Prej ga bo odbil, morda bo celo zameril, ker izven vajine zveze iščete zaveznike proti njemu. Vse to so le ugibanja. Odločiti se morate sami. Odločitev pa pomeni sprejeti odgovornost. Če bi možu samo preprosto pokazali moj odgovor ali ne bi bilo to samo še eno izogibanje odgovornosti?

Zaskrbel me je tale vaš stavek “…da nisem edina, ki misli da ne dela prav?” V odgovoru se nisem želel spuščati v to, kdo od vaju dela prav in kdo ne. Oba delata tako, kot mislita, da je prav. Zapletanje v to, kdo od vaju dela bolj prav in kdo dela bolj narobe, vama ne bo čisto nič pomagalo. Za odnos sta odgovorna oba, k temu da je odnos tak, kakršen je, vsak prispeva svoje. Dokler se ne boste zavedli svojega dela odgovornosti, boste težko naredili kaj za vajin odnos in predvsem zase. Ne morete samo čakati, da se bo mož spremenil. Poskusite narediti, kar lahko – ne zanj in namesto njega, ampak zase, preko tega pa tudi za vaju.