Ali mu lahko zaupam?

Spoštovani!

O težavi, s katero se srečujem, se ne morem odkrito pogovoriti z nikomer, zato se obračam na vas v upanju na dober nasvet.

Pred petimi leti sem se zaradi nesposobnosti razreševanja težav in odtujitve razšla s partnerjem, s katerim imava 16 let starega sina. Med tem časom sem spoznala moškega, s katerim se videvava že skoraj tri leta. S sinom živiva sama, on pa naju obiskuje skoraj vsak dan. Imam ga zelo rada, lahko pa bi rekla, da ga je tudi sin, kljub ljubezni do očeta, sprejel za svojega in da ga ima rad.

Že nekaj časa pa imava s sedanjim partnerjem nekaj težav, ki jih nekako ne moreva razrešiti. Vidim, da naju ima oba rad, nudi nama vse potrebno, vendar čutim, da nekje nekaj ne štima, pa temu nikakor ne morem priti do dna. So stvari, o katerim se ne noče pogovoriti z mano. Kljub triletni zvezi me še vedno ni predstavil svojim staršem, čeprav sem prepričana, da vejo za naju, saj mi preko njega včasih pošljejo kake malenkosti.

Sprašujem se zakaj me noče predstaviti svojim staršem? Če jim nisem po godu, zakaj potem vztraja v zvezi z mano?

Včasih se zgodi, da mi na primer niti noče povedati, s kom je preživel popoldan, češ, saj ga ne poznaš! Ime ni pomembno, pravi. Jaz pa mislim, da če bi bil iskren, potem ne bi bilo težav in bi mi brez pomislekov povedal ime osebe, čeprav je ne poznam; brez pomislekov bi povedal, zakaj včasih ne more priti k nama, ne pa da pravi, da se včasih pač tako zgodi in da moram to razumeti.

Ne vem, resnično ne vem, ali je z mano kaj narobe, da ne razumem, ali pa je v ozadju kaj več?

Mi lahko svetujete?

Hvala!

Draga Pika!

Na vprašnja, ki se vam porajajo žal ne bo mogel odgovoriti nihče drug kot vaš partner! Po mojem mnenju je najboljše, da ga direktno vprašate in mu zaupate kaj vas skrbi in moti. V nasprotnem primeru, če boste pustili domišljiji prosto pot, boste polni sumničenj in zgodb, ki bodo spremenile vaš odnos do partnerja. Tukaj vam sicer lahko ponudimo svoja previdevanja, ki pa so verjetno netočna.

Zberite torej pogum in se usedite z njim. Povejte mu, da ne marate biti sumničavi, ampak da vam s svojo zadržanostjo ne ponuja drugega!

Pa vso srečo!

Lep pozdrav,

Barbara, Šent

Spoštovani!

Za vaš odgovor se vam lepo zahvaljujem. Rada pa bi dodala še nekaj. Verjetno sem se nejasno izrazila, ko sem napisala, da se noče pomeniti.

S pogovori sva poskušala že več kot nekajkrat, vendar nikoli ne dobim konkretnega odgovora. Zmeraj samo: to bi lahko razumela; to sem ti že razložil (čeprav nikoli ni bilo konkretnega odgovora!!!); zdaj bi lahko že vedela, da te imam rad, toda razumi, da ne živim sam, da imam starše (ali jih nimamo vsi?) in da moram tudi z njima preživeti nekaj časa, ne morem priti domov, se obrniti in iti k vama (kot da tega jaz ne bi razumela, sicer pa bi lahko to rešili drugače, vsaj meni se tako zdi).

In ob takih odgovorih ostanem tiho in nehote vklopim domišljijo in ustvarjam svoje zgodbe, kot ste sami že povedali. Potem me razjeda ljubosumje in v prsih me teži tako dolgo, dokler se pošteno ne zjočem, ker imam občutek, da me bo razneslo. Bojim se, da ga bom zgubila. Resnično ga ljubim. Ampak včasih se ne morem več kontrolirati in sem že nekajkrat poskušala prekiniti razmerje. Včasih imam občutek, da se mi bo utrgalo in da nisem čisto prisebna, da ne vem kaj bi rada, da ne vem potrpeti,…

Kaj naj storim, da bo partner iskren in se bo pripravljen pogovoriti, ne da bi jaz nenehno silila v njega, ker se mi zdi, da tako res nikamor ne prideva.

Hvala

Draga Pika!

Povejte mu o svoji bolečini, to kar ste pravkar zaupali nam povejte njemu. Mogoče bo potem razumel kakšen odgovore želite.

Vseeno pa ne pričakujte da boste vedeli za vsako minuto kje je in kaj počne – nihče od nas tega ne ve za partnerje. Zaupajte mu! Mogoče bi se morala pogovoriti tudi o tem, kakšne odnose ima doma s starši, potem bi vi lažje razumeli, zakaj ga toliko potrebujejo.

Lep pozdrav,

Barbara, Šent

Mislim, da je vaš partner veliko premalo odkrit do vas. Z nekom sem imela podobne izkušnje in verjemite, da se bodo stvari rešile šele tedaj, ko si boste na jasnem, kaj počne v času, ko ni z vami. Ne gre za to, da bi vedno morali vedeti kje je in kaj dela, ampak če ne veste kako preživlja svoj preostali čas (kakšne so njegove navade), mu ne morete povsem zaupati. Ali se ukvarja s kakšnim neprimernim poslom ali pa ima še kakšno partnerko. Možnosti pravzaprav ni tako veliko. Na vašem mestu bi odšla k njemu domov in se sama seznanila s starši. Že oni bi vam lahko veliko povedali. Seveda takšno ravnanje s seboj prinaša tudi posledice npr. partnerjevo jezo, prekinitev zveze, soočenje … Mislim, da obstajajo načini, kako izvedeti, kaj počne, ko ni z vami. Obstaja le vprašanje, kaj želite izvedeti, doseči in za kakšno ceno. Vsekakor mislim, da bi med partnerjema morali biti odnosi bolj odkriti. To je seveda le moje mnenje, so tudi druge poti. Veliko sreče!

Draga Pika !

Iz napisanega imam kar malo slab občutek o vaši zvezi. Bojim se, da vas je močna ljubezen do njega zaslepila. Zaupanje med partnerjema je nujno potrebna. Da pa si medsebojno zaupanje zgradita, morata igrati z odprtimi kartami. Tega pa vaš prijatelj ne počne. Bi rekla, da živi dvojno življenje. Enostavno je reči: ZAUPAJTE MU!, če dvomiš v nekaj. Ko se na lastne oči prepričaš, šele zaupaš. Verjetno veste, kje stanuje s svojimi starši. Pa skočite “mimogrede na kavico”. Razčistite stvari in si pomirite negotovost v kateri živite. Naj bo končni rezultat dober ali slab.

Poteze so v vaših rokah. Srečno!