živjo,

čeprav sem nekaj na to temo pisal v “svoji niti – alkoholik z najdaljšim stažem”, si upam razmišljati tudi tu.

Čeprav se strinjam z dejstvom, da je življenje v takšni skupnosti nemogoče, da gre za poniževanje ljudi okrog sebe in zame osebno, tak človek ni drugega kot navadna REVA. Neodrasel otrok, ki se ne zna spopasti s svetom, ki odriva težave, ki se boji soočenja s frustracijami in grožnjami, ki ga obdajajo. Edini svet, v katerem funkcionira je “njegov”, le-ta pa nastopi v posebnih okoliščinah (pod vplivom alkohola).

V bran človeku lahko napišem zgolj to, da potreba po svetu, v katerem funkcionira ne izvira sama po sebi. Ključno se mi torej zdi poiskati razlog, zakaj prihaja do tega stanja. Bojim se, da brez odkritja in odprave izvora, težave ne bo moč rešiti razen kot popolno abstinenco. (nekako tako, kot z narkomani, ki morajo (ozdravljeni) paziti na vsak korak, vsako pijačo itd.

Vem, da vas večina na forumu načeloma zagovarja 100% abstinenco od alkohola, sam sicer tega mnenja ne delim z vami, kajti v kolikor je človek gospodar svojega telesa, (predvsem glave) dejanja ne morejo izpod kontrole.
Zdravje?

Težko me kdo prepriča da je nadzorovano uživanje alkohola za telo slabše kot uživanje mesa, mele moke, soli, belega sladkorja itd. Statistika govori zase. Zahodni svet umira v velikem številu tudi zaradi prehranjevalnih motenj, prenajedanja, premalo gibanja itd.

Jasno, ne opravičujem (kot sem že zgoraj napisal) dajanj vašega partnerja, kar počne je nedopustno, saj žali tako vas, kot sebe in vem, da se zaradi tega sovraži. Potrebno je biti močan, prepričati se, kdo nadzoruje koga oz. po domače “sem dedec al nisem?” in tako tudi ukrepati. Moški smo po naravi tekmovalni, naj si gre za šport, osebne uspehe na drugih področjih, vseeno. Vsak dan, ko ne pijem alkohola vodim, vodim drugega sebe. Vojna je dolga, a vsak dan je dobljena bitka na moji strani. Zdravljenje? Za reve, za tiste, ki potrebujejo nekoga, da jih vodi, usmerja. (če bi bil rugelj bi najbrž rekel, da so to razvajeni sinčki posesivnih mater)…
Večjo pomoč vidim v športu in delu. V stvareh, ki bistrijo duha, ki nam (kot alkohol) preusmerijo misli, v tem primeru gre za pozitivni preskok.

Vem, da preskakujem iz govoričenja o abstinenci in nadzorovanem pitju. Vem, da bo kdo “skočil name” z mnenjem, da je edino 100% abstinenca pogoj normalega funkcioniranja, a se s tem ne strinjam. Strinjam se, da je pri težjih primerih to neizbežno, vsaj za neko določeno obdobje, v splošnem in na dolgi rok pa ne vidim potrebe po tem (ja, ok, tudi ne vidim potrebe po pitju, najbrž bi na samotnem otoku vsakdo lahko funkcioniral brez) v večji meri kot potrebe po npr. odpovedi uživanja mesa.
Kako gre tista “..uživati v vseh stvareh, a zmerno..”
Kaj bi vam predlagal? Če stvar ne bi bila tako resna kot je, bi se rade volje s človekom spoznal. Če stavek prevedem – morda bi stopili v stik z njegovimi “kolegi” druščino, ki podpira to početje, pa ne ve, kako se aktivnosti stopnjujejo, kakšni so dnevni rezultati. Menda je med njimi nekdo, ki še obvladuje sebe v tej ekipi.
Kaj pa druga stran? Vi. Imate idejo, zakaj se to dogaja, kje tiči razlog za to početje (ni potrebe o pisanju teh reči).
Tudi moški smo čustvena bitja, nismo roboti. Poiskati vzvode, ki stimulirajo takšno početje bi bilo neprecenljivo.

Srčno upam, da boste moreče stanje rešili. Upam tudi, da nisem s tem pisanjem Vas ali koga izmed bralcev užalil. Je pač tako, da poskušam gledati na reči pragmatično in racionalno (vsaj meni se zdi, da gledam tako) ter da govorimo o stvareh, ki so razložljive in zato tudi rešljive, če je le glava na pravem mestu.

Teorija je eno,praksa drugo. Stara sem 34 let. Mati enemu otroku. Partnerka alkoholika. Tri leta nazaj začela zaradi namigovanj,da je problem v meni,hoditi k psihiatru. Prišla v skupino al-anon. Čudovita skupina. V njej sem našla veliko stvari,katere so uporabne pri alkoholiku,prav tako pa tudi pri vseh drugih dnevnih aktivnostih,opravilih.Prišla sem do spoznanja,da imava problem oba. On z alkoholizmom,sama pa z odvisnostjo od odnosov,nizko samopodobo. Posledično sem imela problem tudi z zamenjavo službe,katera mi ni prinašala zadovoljstva,še manj pa krepila mojo samozavest.Finančna zagata me je prisilila,da sem stvari premaknila na boljše. V mislih pa imam tudi dodatno izobraževanje. Na tem področju sem zadovoljna. Ko razmišljam o rešitvi iz naše družinske agonije me vedno znova hromi strah.Teorija mi je dobro znana.Pa vseeno…Strah pred malim stanovanjem,osamljenostjo,izgubi finančnega udobja,zamenjava okolja,tako zase,kot za otroka,še in še enih strahov.Ne morem sprejeti odločitve.

Drage punce! Moram bit malo stroga do vas, ampak dobronamerno. Nehajte jamrat in delat zrtev iz sebe, ampak se popakajte in pojdite stran. Pa ne govorit kako je to tezko, krediti, otroci, ker ce je tako, potem vam ze pase bit s takim… Brez zamere, ampak clovek mora imet najprej sebe rad, da bi lahko imel druge. Vasi mozje tega ne zmorejo, ker so non-stop pijani, ampak ve to zmorete, trezna glava trezno misli. In se zadnje, vi morate bit vzor otrokom, ce ze ocetje niso! Mislite, da vas bodo otroci spostovali in ubogali, ce jim privoscite taksnega oceta? Govorim iz lastnih izkusenj, sem hci nikoli ozdravljenega alkoholika… Pa vse lepo!

Zdravo
Jaz pijejem alkohol samo ob sobotah (ne vsako)
pa lahko rečem da odločno deluje
…..punce,ženske,žene….Predlagam Vam kompromisno rešitev
Dogovorite se z partnerji da ne boste jezne če bo v soboto malo”dobre volje” če vam obljubi da med tednom NE BO spil niti kapljice
Če bo moj predlog pomagal mi bo v veselje Lp

Odzivam se na postavljeno vprašanje v prvem postu.

Spoštovana gospa, ali vaš mož preveč pije ali ne vam bodo povedali vaši občutki. Pravzaprav vam že sedaj zgovorno govorijo, sicer ne bi pisala na tale forum.

Pa srečno.

Popolnoma se strinjam z vašo izjavo. Škoda denarja in časa za takšne ljudi ki se zavestno odločajo za pitje oz. prekomerno pitje alkohola. Za vse takšne , bi bilo boljše odpret kakšno kaznilnico in naj delajo za državo. Nikoli nisem imel razumevanja do alkoholikov in nikoli ne bom. Zame so navadni samovšečni smrduhi ki živijo na račun družine in družbe.Ne morem razumet, da se jim celo pogleda skozi prste v primeru kakšne nesreče ali kaznivega dejanja. Halo ? Družba pa takšna. Nihče ne naredi tolikšne škode v družini kot alkoholik, po drugi strani, pa se jih ščiti, kot kočevske medvede.Vpleteni v življenje alkoholika morajo trpet, se ponižrvat, skrivat, jokat, obžalovat, …Oni pa ” NIČ KRIV ” Po eni strani pa je treba razumet v tej zadevi se sučejo ogromni denarci. Več koristi imajo tisti , ki se ” ukvarjajo ” ( KAO ) z zdravljenjem takšnih džekov ; kot pa družina od njih.Račune plača zz ali davkoplačevalci
družina pa je itak tabu tema.Pomembno je , da se ti ” božščeki ” pozdravijo. Po vsej sramoti in grozah , ki jih družina prenaša, bi mogli še sodelovat pri terapijah. Nekoč je ena gospa rekla, če bi vedela, da bom doživela takšno ponižanje in zaničevanje tam pri terapevtih zaradi moža, bi ga rajše gledala pijanega.Nehal je piti,ampak poln samega sebe s svojo hudobijo in zlobo je uničeval družino še bolj kot prej. Rekla je celo ; sedaj so ga naučili , kako se živi. Mislila je , da ga bodo naučili tudi kako biti partner, starš, prijatelj, …Nič od tega saj on ni odnesel s seboj.

Vmešala bi se v debato pred menoj zapisane osebe “za nealkoholika”.

Sprašujem se, kje imate meje ljudje, ko razdelate vrste bolezni. Tako med vidnimi kot nevidnimi. Kam gre v določenih primerih vaša potrpežljivost do šibkejših členov, ko se govori o bolezni? Naj vprašam drugače. Če nekdo dobi raka, sladkorno, si zlomi nogo, gripo, dobi gangrene in vse ostale “splošne” bolezni, je sočutnost na višku. In tam ni pomembno, koliko trpljenja povleče za seboj tak človek, ko recimo, se prenažira in na račun njegovega prenažiranja ravno tako davke plačamo vsi. Ko si nekdo zlomi nogo zato, da zadosti športnemu udejstvovanju. Tudi to plačamo vsi. Ne vem, športnikom bi plačevali tudi pokojnino. Ko se z gripo in virusnimi obolenji ljudje sprehajajo okoli nas, ali kdo pomisli, da bo koga okužil. In zraven še na to, da je morda od koga imunski sistem porušen ali slabši in bo zaradi takega še kako drugače obolel, tudi huje. To naj bi bilo dobro za nekatere. Gre za male primere. Vendar se mi zdi, da če se udarja po samo določeni vrsti bolezni, je prav, da se pogleda v škodljivost tudi na druge konce. Ko se govori o boleznih “tabu” sodobnega časa kot so duševnost, alkoholizem, pa vse sočutje izgine.
Seveda ob zlo namernih dejanjih ne gre govoriti o tem, da je potrebno takemu podati sočutje, kot tistemu z vročino 39, ki gre še vedno v službo in okuži še vse ostale. Sočutje do stiske, ki ga je pripeljala v takšno stanje, za svoja ravnanja in odgovornost do drugih pa tako ali tako odgovarja vsak sam.

Če bi na primer vaš otrok prebiral vaše besede, bi povlekel vzorec, ki bi ga vlekel do starosti. Ker so ga starši tako naučili. Tudi psihično nasilje je bolezen. Nič drugače pa ni v samem globalu, ko obstajajo ljudje, nad katerimi pošiljate hudiča. Če bo otrok videl samo tepež in alkohol, koliko verjetnosti je, da takšen postane sam? Ker mu bo to eno in edino znano.

Kot je alkoholizem na vrhu bolezni, tudi z umiranjem, kaj vam pove podatek, da je samomor še bolj na vrhuncu ter tudi, da je v svetu drugi ubijajoči dejavnik za kogar koli tzdi debelost.

Če bi debelemu človeku rekel, da preveč žre in naj ne obremenjuje zdravstvo zaradi ogromno težav, ki jih ima v prvi vrsti sam, bi bili vsi užaljeni. Le zakaj? Gospa, za katero pravite pa bi rekla, da ljudje ne bodo spregledali toliko časa, dokler jih kdo ne sune in prebudi. In ko pravite, da je postal hudoben. Se gospa ni vprašala, če je trezen pridobil bolj jasno sliko in se šel le tisto, kot vsi trezni opevate, postavi se zase, da te ne bodo teptali? In tudi, se je gospa vprašala, ali zna biti partner, starš, prijatelj. Da lažje razbereš vsebino srža problema, je zato nujno slišati dve plati zgodb, da v končni fazi pomagaš tudi ostalim, ki so udeleženi. Z reagiranjem na ravni otroka, dokler se ne ohladi, pa je sodelovanje težje. Ker tudi otrok pravi, da so za vse krivi samo drugi, samo on ne. In ga je potrebno kaj naučiti.

Ne da bi opravičevala ravnanja ozdravljenega, ki naj bi postal hudoben, vendar se sprašujem, kako prav partner pričakuje, da bo obnašanje isto, z zamegljenim pogledom, ki ga je morda nekdo s prida izkoriščal. Kar v prevodu lahko tudi pomeni, če si me prinašala okrog v opitosti, me v treznosti ne boš več. To ni nujno, je pa pogosto, ko postanejo nato na drugi strani spet žrtve. In je zato tudi bolj razumljivo, da težje pomagajo drugim, s “tabu” boleznimi, ker sami ostajajo s svojimi nerazrešenimi problemi. Zato je tudi nujno, da tudi na drugi strani končno začno reševati probleme ljudje na drugi strani, z ujčkanjem ali z brco. In potem bodo žrtve izginile.
Zato dvomim, da so bili terapevti tako ponižujoči, da se nekdo tudi na drugi strani ni zdramil.

Pozabila sem še omeniti starostnike, ki bi jim morali mladi po naslovu mlajšega odstopiti marsikaj. Kdaj se kakšen starejši vpraša, če je kakšen mlad bolan ali poškodovan in zato ne more odstopiti sedeža. Starost pač ni bolezen, čeprav jo vsi po vrsti opevate s prioritetami in bonusi. Ravno meni se je zgodilo, da bi morala po starejšem emšu odstopiti sedež, zato, ker je bila gospa starejša, res se mi pa ni več videlo, da sem imela roko v gipsu zaradi dvojnega zloma po mesecu dni operacije, ko sem odhajala na rehabilitacijo. Tako dvojnih moralnežev tudi sama ne spoštujem, niti jim ne delam usluge.

Brcniti koga čez prag je bilo v starih, strogih šolskih navadah. Da je porast strogosti še viden, je viden tudi sedaj na teh obzorjih. Kaj storite, ko ne zdržite strogosti, pritiskov? Pri meni, pri normalni jedači, organizem preštrajka in mi spusti minus na tehtnici.
Govoriti o tem, kaj je bolje za druge, če sami tega niste storili, je čuden žegen pomoči. Da bi vsaj vedeli, kako se je obneslo. Mislite, ko starše pošljete v dom, da je to res edina rešitev, ko se vam zazdi. To je podobno.
Vem o čem govorim. Ni vse dobro za enega, če je dobro za drugega. Ni vse dobro za drugega, če za enega ni. In iz tega izhajajte. Ker ni vse eno, isto, enako.

Kaj pa zavestno prenašanje, tako prenašanje odnosa kot prenašanje na vaše soljudi, ki jih učite vzornosti?

Strogost hm. Enemu pomaga brca, tudi fizična, drugemu niti slučajno. Zakaj bi obravnavali vse enako, kot se bere pri vsaki temi, ki jo prebereš? Sploh, če ugotavljate, da to ne zaleže.

Brca pomaga treznemu, da se reši alkoholika. Na takšen ali drugačen način, važno, da se ga reši. Tako pač trezni edino in za sigurno lahko poskrbi zase. Če slučajno ni udobneje čakati.
Če je pa alkoholizem bolezen in če naj bi se jih obravnavalo kot bolnike, potem naj se pač izvolijo zdravit, dokler se ne zazdravijo. Al pa ne, njihova stvar, dokler ne trpijo nedolžni.

Itak pa bolj malo razumem, kaj bi zadnja dva posta rada povedala.

Točno tako !
Nihče ne pomiluje družine, otrokom ne plačuje šolanja,skrbi za njihov miren spanec, poln krožnik, plačane položnice, ker je ” bogi ” in ima / jo ( večinoma ) očeta pijančeka. Takšni otroci so zaznamovani celo življenje. Tudi jaz pravim, če so bolniki naj se jih pošlje na OBVEZNO zdravljenje. Tukaj ne mislim na tiste, ki niso agresivni in žaljivi do družine in okolice. Večina otrok in partnerjev, še dolgo potem, tudi, ko se rešijo bremena ( življenja z alkoholikom ) životarijo. Po moje , tukaj potrebne institucije naredijo premalo. Zakaj ? Nekateri pravijo ( bivši vpleteni ), da s tem pridobivajo bodoče kandidate. S tem mislim, da večina, ki je živela poleg nasilnega alkoholika, nikoli ne zaživi normalno in polno življenje. Večina jih prej ali kasneje , zaide v razne težave.Alkoholizem, bi moral postati kaznivo dejanje, zdravljenje pa obvezno in prisilno. Alkoholik, ki trpinči svojo družino , bi moral biti etiketiran podobno ,kot so pedofili. Spet ponavljam, velja le za ekstremne primere alkoholikov. Tudi on oz. oni nimajo milosti, do svojih bližnjih. S tem uničujejo življenja nedolžnih okoli sebe, delajo škodo družbi, denar, ki se porablja za njihova zdravljenja, bi rajše namenili otroški onkologiji.Obstajajo pa tudi takšni, ki niso krivi za svoj vzorec, enostavno se jim je zgodilo. Tisti, ki se z njimi ukvarjajo oz. jih zdravijo, pa bi morali to prepoznati.

Če vas tako moti, potem za vas pije preveč in tu ni pomembno, kaj misli on. Šla skozi, situacija se je sicer popravila, ampak nikoli nisem sproščena, kar čakam, kdaj se bo ponovilo. Še enkrat tega ne bi trpela in podpirala. Šla bi, ker to je večna borba. Na svetu je dovolj takih, ki jim ni do alkohola.

Draga ” očitno ja ” !
Sigurno imaš prav škoda je časa in energije . Bolj jo je popihat in od tam nadaljevati z novim življenjem Srečno !

Pozdravljeni!

Sem žena alkoholika, zdravljenega ampak neozdravljenega, saj je že nekaj mesecev po koncu dolgotrajnega zdravljenja naredil recidiv. Čez en mesec ponovno, čez dva meseca ( ravno zdaj ) spet. Star je komaj 33 let. O alkoholizmu vem veliko, saj sem 4 mesece sodelovala pri zdravljenju v dobri veri, da nikoli več ne bo pil. Imela sva se zelo rada….
Draga “žalostna1”, sodeč po napisanem, je vaš mož že v kritični fazi alkoholizma, kar pomeni, da mu do kroničnega alkoholika manjka še samo ena faza…Hitro ukrepat, preden bo prepozno, tako kot je mogoče že pri meni ( mož namreč ob pitju izgubi razum in ga nekaj dni ni domov, ali pa pride zvečer in zjutraj gre, je osoren, vse s(m)o krivi drugi – čeprav so nas naučili, da je kriv alkoholik sam!, ne prizna, da je pil, zapravi ves denar, ima težave s policijo… ) in tega imam že več kot dovolj. Je pa lahko nekaterim govorit, da je treba takega moškega zapustit…. Moža imam zelo rada, ko je trezen, je zlati mož in atek ( imava 9-letno hčerko, ki je nanj zelo navezana ). Poleg tega se bojim deljenega skrbništva, saj mi hčerka pomeni vse in si ne znam predstavljati dneve brez nje, dneve pri človeku, ki ga še vedno obožujem ( kadar je trezen, mi da preveč, da bi ga lahko nehala imeti rada ). Zelo bi me bolelo dejstvo, da sta s hčerko skupaj, mene pa ni zraven, da nismo družina….
Pripravljam se na to, da mu kot pogoj ( če se sploh vrne ) dam ponovno zdravljenje… Strah me je in boli, ker ga pogrešam…

Živijo,

moj predlog je sledeč, kar sem prebrala in, kar je pri nekaterih “vžgalo”: “Reci svojemu bogecu, da ga zapuščaš in začni resno delati v tej smeri in, da je edini pogoj, da ostanete družina, njegovo zdravljenje in prevzgajanje. Če ne bo zagrabil, odidi ali pa trpi, ker trpljenje se bo še samo stopnjevalo!”

Lep pozdrav,

Ka Katja

Pozabila sem dodati, da nisem samo prebrala, ampak preizkusila… Naredila sem vse, on pa nič. Zato sem odšla, nekaj časa sem imela še usmiljenje, sedaj ga do takšnih, ki sebe ne cenijo, nimam! Še do danes ni sprejel ali pa prosil za pomoč, pa čeprav smo mu jo vsi ponujali… in, ko gledam nazaj, je tistih slabih trenutkov veliko več kot pa krasnih. Ali vztrajaš in sam propadeš, ali pa greš.

Lep pozdrav!

O alkoholizmu veš zelo malo.



Res ne vidiš problema v tem pisanju? To ni nobena ljubezen, to je soodvisnost. Doker se ti ne ozdraviš, se tudi on ne bo. Mogoče se ne bo niti, če se ti boš, ampak spreminjamo lahko samo sebe. In ja, lahko je meni govorit, težje je tebi naredit. Potem pač vztrajaj, se sprijazni in nehaj jamrat. Nihče ne bo namesto tebe naredil česa, če to misliš.

Pozdravljeni, prebiram vaša sporočila a se zavedam kako je to žalostno tudi moj je vsaki dopoldan fajhem popoldan spi in tako je vsaki dan ne vem več kako in kaj kot pravite pretiravamo seveda saj si alkoholik ne prizna potem pa smo mije vse ni besednoče na zdravljenje ali kakor koli da bi nehav tako sva že udtujena in niti volje več nimam da še kosila skupaj ne pojeva potem veste da je žalostno saj se ne smilim sama sebi rada bi pa klub temu še malo uživala to življenje lep dan.

Zdravo,

mene pa zanima, če sama pretiravam pri količini popitega alkohola pri mojem partnerju. Prebiram namreč grozovite količine popitega alkohola na tedn, priznam sama nebi nikoli zdržala, sama si privoščim alkoholne pijače res zelo redko… Mene namreč moti že eno ali dve pivi na teden, ki si ju privošči moj. Ob priložnosti sicer popije več (recimo enkrat mesečno), nima nobenih meja in ne ve kdaj se je treba ustavit.

Me je pa pred kratkim postavil pred dejstvo, da bo najmanj enkrat na teden šel na pivo, poleti pa sploh ker bo vroče. Zakaj me to toliko moti? Eno do dva piva med tednom pa res ni preveč?

Je problem v meni ker hočem nadzorovati koliko popije?

Eden izmed prejšnjih partnerjev mi je že povzročal težave s prepogostim popivanjem, je morda to razlog da sem do sedanjega partnerja prestroga?

Zdi se mi da potrebujem potrditev da sem le preveč zatežena, da se pomirim in se ne sekiram če vsak teden pije alkohol…

Kaj je preveč je težko reči. Odvisno je od tega, kdo ocenjuje. Če vi ocenjujete, da je preveč je to vaša ocena in tudi pravica do tega. Ljudje imamo različne meje.

Meni osebno bi bilo tudi preveč, nekdo drug pa na to sploh ne bi trznil.
Dve vprašaji sta: zakaj vas moti in kaj narediti, da vam se bi.

Na prvo ste delno odgovorili sami. Seveda vas moti zarai preteklih slabih izkušenj. Glede drugega pa vas čaka težko delo na sebi in veliko pogovora s seboj.
Na svetu ne moremo imeti vsega in nihče ni točno tak, kot bi si želeli, da bi bil. Vaš malo preveč poopije, drug je brez službe, tretji je malo len… Vi lahko le zase poveste, kaj vam največ pomeni in si v glavi porihtate. Njega s pritiskom ne boste spremenili. Lahko spremenite le svoj pogld in odziv na njegova dejanja.

Dobro te je zmanipuliral, da se zdaj ukvarjaš s tem, kaj je narobe s tabo, ne več, kaj te moti pri njem.

Naj ti prišepnem. Če se tebi zdi, da je preveč, potem preveč tudi je.
Na tebi pa je, da se odločiš, če si to pripravljena prenašat, saj ti je on jasno povedal, da zanj to ni preveč in bo tako tudi ostalo. S tem ti je celo naredil uslugo, saj zdaj dobro veš, da teženje, prazne grožnje in podobne brezvezne stvari ne bodo pomagale. To spoznanje marsikateri manjka, ti pa imaš srečo v nesreči, da to že veš.