pozdravljeni

morda bodo moje besede,besede ozdravljenca od alkohola,komu pomagale.imam dobra štiri
desetletja in pol življenja za sabo in bi si upal trditi,da sem se pozdravil te odvisnosti,ki mi je
uničila več kot pol prehojenega življenja.začelo se je s prvo zaposlitvijo;ker sem bil takrat precej
introvertiran,sem si pred novimi sodelavci povečeval pogum z alkoholom,na začetku s približno petimi do šestimi pivi,ki pa so se začenjala in nadaljevala znova in znova iz dneva v dan.prekrokanost me ni prav dosti motila,če je bilo prehudo,sem pač prekinil s pitjem za en dan.

naj takoj na začetku povem,da je bilo v moji primarni družini pitje precej tolerirano in nisem dobil nikakršnih opozoril od očeta in mame,kako nevarno je lahko opijanje.pitje sem vzel kot samo po sebi umevno in frajersko početje.počasi pa sem začel opažati,da pijače potrebujem več in več.z razlogom ali brez razloga za pitje se je to nadaljevalo.naj še povem,da očeta v vzgojnem smislu sploh nisem imel;živel je v nekem svojem svetu garaškega dela in pitja.

svoje popivanje sem sam pred sabo opravičeval s težko mladostjo in očetovim diktatorstvom do
mene in družine.počasi sem otopel,skrivajoč se pred strahovi v svoji sobi,čustveno popolnoma sesut,brez upanja na kakšno partnersko zvezo,nezmožen navezovati pristne človeške stike,pripravljen tudi umreti (nikoli pa nisem poskušal s samomorom).hkrati pa sem v sebi nekje globoko vedel,da moram prenehati z uničevanjem samega sebe.odnosi doma so bili totalno v podnu,noben od staršev me ni podpiral pri ničemer.moram tudi priznati,da mi je več kot dvajsetletno pitje pustilo psihične težave.postal sem živčna razvalina in nezmožen se osamosvojiti in oditi od staršev,kar mi je pustilo tudi tesnobe in fobije,katere imam še danes.najbrž bom dovolj,če bom napisal,da nisem imel nikakršne partnerske zveze do svojega 33 leta.poznal nisem ne ljubezni ne razumevanja prijateljev.nihče ni vedel,kaj se sploh z mano dogaja.

ko pa sem pred kakimi štirimi leti sam zaprosil za pomoč mojega osebnega zdravnika,se je sprožil plaz moje rešitve;najprej me je napotil na psihiatrično pomoč,da sem pod vplivom antidepresivov sploh lahko začel čustveno funkcionirati in reševal tesnobe,fobije in strahove,ki so bili fizično prisotni v meni kot napetost v pljučih,nezmožnost normalnega dihanja in posledično hudega potenja.

sam sem si poiskal še alternativno pomoč v homeopatiji,bachovih kapljicah,karmični diagnostiki in reikiju,ne pijem alkohola približno štiri leta in ga tudi ne pogrešam,živim sorazmerno zdravo in mirno,iščem pa tudi partnerico za nadgradnjo mojega življenja.strahovi in fobije in tesnobe se počasi topijo,s pomočjo vseh mojih terapevtov in terapevtk sem si ustvaril in si ustvarjam mirno življenje,ki ga v svoji mladosti nisem imel.

upam,da bo tale moja zgodba mojega življenja komu pomagala,da bi sprevidel,kako lažen je svet alkohola in odvisnosti od njega.vedno pa moramo poskušati poiskati vzroke pitja in pijančevanja,ki se skrivajo globoko v nas.jaz in moj psihiater in ostali terapevti smo jih tudi našli
in te vzroke počasi sproščam in opuščam.

srečno vsem skupaj v novem letu,rush

Lepo pozdravljene punce.Prejšnjič sem vam pisala o mojih težavah z mojim možem,moram vam povedat,da sem šla stran.Poiskala sem si stanovanje in kljub borni plači kar lepo živimo sam,da mamo mir.Je pa res,da tuki odigrajo ogromno vlogo prijatelji,ki mi res pomagajo.Takrat vidiš vrednost prijateljstva ko si na tleh.Sama si moram kurit ker ni centralne in tko mi sodelavka prinese trske da lažje podkurim ne morte verjet kako sem jih vesela,zdej znam cenit veliko bolj take drobne stvari kot poprej.Pa nisem neka prevzetnica sem zelo skromna in zadovoljna s tem kar imam.Z možem se kak mesec nisma videla in je še kar veselo popival kljub mojem posredovanju pri njegovem zdravniku in na CSD.No pol ko sma pa mela prvi skupni razgovor na socialni in ko je vido da ne mislim popustit je pa začel mal drugač.Zdaj ne pije že kaka dva tedna pa,kar je najbolj pomembno pristal je na zdravljenje.Domov k njemu še negrem,ker mu še ne verjamem dokler ne bo res sprejet na zdravljenje.
Tko,da zdej čakam kaj bo,občasno pa imava srečanja na socialni.Rečem vam,da mi ni tud mal žal da sem šla stran.Pridem domov vem kaj me čaka mam svoj mir punca se tud kljub temu da ma rada očeta počuti bolje in sproščeno.Vem da,če ne bi nardila tega koraka ne bi blo nič boljš sam še slabš.S tem sem nardila ogromno uslugo ne sam seb ampak tud njem.
Ves ta pogum sem pa izčrpala ne boste verjele ravno is tega vašga foruma.Upam,da bom s tem mogoče tud jaz komu pomagala na isti način kot ste vi meni.Pa vam še javim kako pa kaj.Srečno! LP

POZDRAVLJENI,TUDI JAZ VAM PISEM,KER IMAM DOMA ISTI PROBLEM KOT VECINA OD VAS.Z MOZEM SVA POROCENA IN IMAVA DVA MAJHNA OTROKA(4LETA IN 15MESECEV),MOZ JE SPEDITER IN JE VES TEDEN POGOSTO TUDI OB VIKENDIH ODSOTEN OD DOMA.PROBLEM PA JE TA,DA VEDNO KO PRIDE DOMOV IZ POTI PRIDE PIJAN,KO PARKIRA KAMIJON GRE V PRVO GOSTILNO NA PIVO IN TAKO NADALJUJE DOKLER NE PRIDE V DOMACI KRAJ KJER SE GA NAPIJE DO KOME,ZGODILO SE JE ZE DA GA JE NEKDO MORAL ZE PRIPELJATI DOMOV,KER SAM NI MOGEL ALI PA PRIDE TAKO PIJAN DA GRE KOMAJ PO STOPNICAH,TUDI KO JE DOMA VEDNO NAJDE KAKSEN IZGOVOR,DA LAHKO PIJE,TUDI CE GRE SAMO V TRGOVINO SE VSTAVI V GOSTILNI IN NE PRIDE DOMOV NAJHUJSE PA JE POLETI,TAKRAT PA ZA VSAKO MALENKOST ZVRNE PIVO,NAJHUJSE PA JE,DA KO JE PIJAN SE NE ZNA OBNASATI,TAKRAT ME ZMERJA IN MI GRDO GOVORI,TUDI NASILEN JE,MORAM PA POVEDATI,DA NI NIKOLI NESRAMEN DO OTROK.MENE JE SRAM PRED DRUGIMI LJUDMI IN MOJIM STARSI KO VSI VEJO KAKSEN JE.DOSTIKRAT SVA SE O TEM ZE POGOVORILA IN VEDNO SAMO OBLJUBLJA IN OBLJUBLJA NE GRE NE ZLEPA NITI Z GRDA.NAJBOLJ ZALOSTNO JE TO,DA KO PRIDE DOMOV IZ POTI GRE RAJSI V GOSTILNO KOT PA DOMOV K SVOJI DRUZINI.NE VEM KOLIKO CASA BO SLO SE TAKO NAPREJ AMPAK RESNICNO PREMISLJUJEM O POMOCI,DA BI ODSLA,KER MOJI ZIVCI TEGA PRITISKA NE BOJO VEC DOLGO ZDRZALI. L.P.

Pozdravljeni,tudi jaz vam pisem z istim problemom,z mozem sva porocena in imava dva majhna otroka,problem pa je v tem da je moz špediter in,da ga ni cez teden pogosto tudi cez vikend doma,ko pa pride,pride domov zmeraj pijan.Ko parkira svoj kamijon gre v prvo gostilno na pivo in tako nadaljuje svoje pijancevanje dokler ne pride domov koma,zgodilo se je ze da ga je nekdo domov pripeljav,ker sam ni bil zmozen ali pa pride tako pijan da gre komaj po stopnicah v posteljo.Tudi ko je doma pije alkohol,tudi ce gre samo v tgovino gre v gostilno in ne pride vec domov vcasih tudi po par ur,zlasti poleti je najhuje,ob vsaki malenkosti pije,tako da ne mine dan ko nebi spil kaj alkohola.Dostikrat sva se o tem ze pogovarjala pa vedno samo obljublja in obljublja,ob tem pa pravi,da pretiravam in da ni tako hudo kot jaz govorim,ampak on ko zacne piti ne zna nehati in takrat ne pozna meja,kdaj je dovolj.Najbolj zalostno je to,da ko pride iz poti gre raje v gostilno in se ga napije kot pa da bi sel domov k svoji druzini,in tudi ko je doma rajsi leta naokoli kot pa da bi bil z nami.Moram povedati,da ko je pijan je zelo nesramen,dostikrat me zmerja in mi grdo govori,tudi nasilen je ze bil do mene.Mene je sram pred drugimi ljudmi in mojo druzino ker vsi vejo kaksen je,ampak on pa ne pozna nobenega sramu.Ne vem kaj narediti,ampak resnicno razmisljam o pomoci,da bi z otroki odsla,ker nimam vec moci tega prenasati,vem pa,da ce se bom odlocila,da odidem ni vec poti nazaj,ne bom se vrnila nazaj k njemu tudi ce si poisce pomoc,ker tak clovek se NIKOLI ne spremeni,zmeraj ga druzba in “prijatelji” vrnejo na stare poti.

Kaj naj ti rečem?
Vse si že sama povedala!
Dejstvo je, da tvoj mož preveč pije. Glede na napisano je “alkoholik”. Katere stopnje niti ni važno.
Kaj naj narediš – veš. Le odločila se še nisi. Ampak čudeža ne bo. Nič se ne bo zgodilo samo od sebe. Tudi tvojemu možu se jutri ne bo “marija” prikazala – in bo nehal piti. Tega ne pričakuj.
Čas je za akcijo. In pobuda je na tvoji strani. In tega te je strah. Verjamem.
Če sploh še kaj in kdaj komunicirata, ko je mož seveda v treznem stanju, potem mu takrat odkrito povej svoje pomisleke in svoje mnenje. Ne stvari zavijati v vato. Takole je – takole mislim.
Verjetno se bo krčevito branil ( to je eden od karakterističnih simptomov alkoholikov ), poleg tega bodo vsi drugi krivi (vključno s teboj ) da on pije.
Tu je na mestu “modro vprašanje” za njega. Vprašaj ga, kaj najde v flaški, česar doma pri tebi in otrocih ne? Vprašaj ga lepo, kaj mu daje flaška več, kot mu lahko daste ti in otroci.

Mislim, da odgovora ne boš dobila. In to je drugi znak, da ima tvoj mož težave z alkoholom.

Ne bi se strinjal, da se taki ljudje NIKOLI ne spremenijo. Spremenijo se, ampak ne na hitro, ne preko noči in pa predvsem – spremenijo se popolnoma. Včasih do neprepoznavnosti.

Skratka, če tvojega takega kot je danes, poznaš že od nekdaj – potem je njegova trezna podoba popolnoma drugačna. Morda ti sploh ne bo všeč.

Ko mu boš povedala vse svoje misli, boš videla kaj in kako. Mislim, da ne gre takoj obupati. Morda možak le potrebuje neko dodatno motivacijo in vzpodbudo, da preneha piti. Morda je naveličan vsakodnevne rutine, pa si ne upa narediti kake spremembe. Morda zamenjati službe. Morda misli, da mora za vsako ceno delati to, kar dela – pa ni zadovoljen v tem delu – hkrati pa mora vseeno služiti denar, da lahko preživite mesec za mesecem.

Očitno ga nekaj zelo mori in tare – tebi ne pove in se ne pogovarjata – in potem svoje strahove, bojazni in pomisleke raje zaupa – flaški.

Prva in edina, ki mu lahko dejansko pomaga – če imaš res še kakšna čustva do njega – si ti. Samo ti si lahko motiv in izziv, da preneha piti.

Če ugotoviš, da ti to nisi, niti niso to otroci, potem je konec. In če je konec, potem naj bo hiter in celovit.

Pripravi si teren, poskrbi za življenski prostor, povej in razloži otrokom, povej možu in POJDI.

Ampak vedeti moraš eno. Ko boš šla – potem tudi pojdi. Ne se vračati – niti v mislih, kaj šele v realnosti. Kajti če se boš le enkrat vrnila, bo drugi odhod še težji, če bo do njega sploh prišlo.

Evo, sem se razpisal. Ampak odločitve in dejanja so žel na tebi. Odloči se prav.

Dragi Papez46,hvala za spodbudne besede,zelo lepo si to vse napisal,ampak slisati je vse lepo in predvsem lahko,ko pa moras narediti tisti vsodni korak je pa tezko,se zlasti,ce nimas iti kam.Jaz nebi rada z otroci pristala kje v varni hisi ali kaj podobnega,nasa drzava se pa za taksne ljudi z taksnimi problemi ne ukvarja kaj prevec(mislim na kaksno stanovanje),ker pa sem trenutno brez sluzbe si pa tudi stanovanja ne morem privosciti.Res je tezka situacija,ceprav mogoce ni tako hudo slisati.Verjetno bom res prvo probala z resnim pogovorom in ultimatom,samo ne verjamem,da bo kaj zaleglo.Bomo videli. L.P.

nataššša,ko sem prebirala tvoje pismo,sem dobila občutek,da sem ga jaz napisala.očitno nas je veliko takih,ki samo čakamo,da se bo nekaj popravilo,ne vemo kako pa naj rešimo problem.mojemu možu,če rečeš,da je preveč popil,pravi,da lahko pusti alkohol kadar koli hoče,ko pa ga spomnim,gdaj bo pustil alkohol vsaj za en teden,pa se rajši začne prepirat in reče da pije za svoj denar.imava sladko hčerkico,staro komaj leto dni,ampak se dostikrat zgodi,da ga ne vidi po cel teden,saj po službi ima še milijon opravkov,ko pa pride zvečer enkrat po osmi uri domov,pa že spi.domov hodi navadno sred noči,se pa zgodi,da ga sploh ni domov spat.živiva v moji hiši,tak da bi ga lahko postavla pred vrata,kadarkoli bi hotela,ampak ne morem,ker se mi vseeno smili,saj če ne bi bilo pijače,bi bil zelo vredu mož.moram povedat,da smrdi po pivu vsak večer,tako,da nimam niti apetita spati z njim in sem zelo vesela,če zaspi v dnevni sobi.posledica tega je tudi,da sva v zadnjem letu dni mogoče 3 krat spala skupaj,saj nimam apetita spat z človekom,ki smrdi po alkoholu in se zvečer ko pride dostikrat niti ne oprha,po drugi strani,pa se ima za zelo razgledanega in pomembnega človeka.
sedaj sem se pa prav razpisala,vem da mi ne bo pomagal nišče,če si ne bom sama,je pa dosti lažje,če lahko to s kom deliš.

aaandrejaaa,res nas je dosti z takimi problemi,samo vsak si more sam pomagati,ker drugače nažalost ne gre.Jaz resnično nimam kam iti,ker tudi moja družina ne stoji za menoj,tako da mi je res težko.Ti pa si v svoji hiši,kaj še čakaš,da ga ne postaviš pred vrata pa ni važno kakšen je ko je trezen,jaz bi ga na tvojem mestu že zdavnaj nagnala,če bi on živel pri meni.Vem,da je lahko nekomu soliti pamet kaj naj naredi,ampak jaz te čisto razumem,ker imam iste probleme,samo,da jaz živim pri njemu in to z dvema majhnima otrokoma(4leta in 16mesecev).Ampak,jaz sem ga resnično postavila pred ultimat,čeprav sem ga že dostikrat,ampak nazadnje sem mu pa res krepke povedala,tako da(moram potrkati)je zdaj od Novega leta pri nas res Božji mir,ne morem garantirati,da bo to tako ostalo,ampak sem polna optimizma.Ti pa če si pametna ga postavi pred vrata,in naj se vrne takrat ko misli ostati trzen.L.P.

tvoj mož je zdravi človek ,če ostaja pri pivu je še vse uredu 😀 moški 🙂 brez skrbi

Teyča,žal ne razumem kaj s tem misliš!

Jaz bi za gospo WINKS nekaj mela za povedat sama sem pred pol leta odšla z otroki od moža iz istih oziroma podobnih si razlogov dejstvo je če sam ne narediš poteze ni nič.Vse obljube in prazna govorjenja,prošnje in prepričevanja so zguba časa,vse to je tra la la…
Tud jaz nisem mela kam to sem že zgoraj navedla,ampak če res hočeš in to vztrajno iščeš boš tudi našel,moj mož je zdaj na zdravljenju,ob ponedeljkih imamo skupinske terapije,skratka povemo si kar si prej nismo in počasi se čistimo.To je res počasen postopek,ki pa upam,da bo nekoč obrodil sadove.Vem,da ni lahko najtežje se je odločit,meni je tudi šlo po glavi češ kaj bojo pa drugi rekli,kako bom sama s tako malo plačo,ampak sem,
vse se da tud socialna tu dosti pomaga tko da gre res skromno ampak gre.
Mislim da si vsak zasluži življenje dostojno človeka,vsak si pa sam izbere po kateri poti.
všeč mi je neka misel,ki pravi BOG DAJ MI POGUM DA SPREMENIM STVARI,KI JIH LAHKO.
Srečno!

Lep pozdrav!
Tak problem sem imel sam,samo da nisem pil vsak dan ampak recimo 2krat mesečno do te meje da nisem bil za nikamor! Jaz sem se sicer dovolj hitro zalotil da to ni vredu in da taka dejanja vodijo v hudo telesno odvisnost! Kot ja videti tvoj mož že zelo globoko v duševni odvisnosti kar je že zelo kritično!
Poskusi mu predlagati pomoč na kakršen koli način lahko prekoCSD ker za to ni nikoli prepozno! Naj vam bo jasno da je alkoholizem BOLEZEN!! In ta bolezen se premaguje v podpori(ne potuhi),tistih ki so človeku najbljižji ker so na nek način tudi oni odvisni. Tu mislim odvisni od načina življenja z alkoholikom, zato je to zdravljenje tako dovgotrajno in lahko vam povem zelo trnavo! Jaz lahko rečem da sem se čez to prebijal sam ker moja bivša žena ni hotela sodelovati na tedenskih terapijah in mi ni žal da sem uspel, kajti življenje brez alkohola je neizmerno lepše!!
Zavedati pa se je treba da je to bolezen ki je prisotna celo življenje in moraš na njej vseskozi delati in se truditi v abstineci ki je pogoj da se lahko zdravljenje začne!
PA SREČNO

Naj še jaz poudarim, da alkohol NI bolezen. Je pa to zelo lep in priročen izgovor, češ ubožček, da ga je taka huda bolezen zadela. Na bolezen nimaš vpliva in s tem delate krivico tistim, ki so res bolni, ki imajo dedne in neozdravljive bolezni. Piješ pa zavestno. Razen če nekdo misli, da se alkoholikom kar samo naliva pivo v želodec, to bilo nekaj za videt a?
In torej posledično ker je alkoholizem zavestna odločitev je nemogoče, da te ozdravi nekdo drug. Lahko ti je seveda v podporo, ampak kot je nekdo zavestno začel mora zavestno končati. Kot je to naredil tudi zgoraj napisani, za kar mu čestitam. Je pa seveda tu podobno kot pri dietah, ki so usmerjene ciljno, kar je napačno. Spremeniti je potrebno stil življenja na tak način, da lahko ta stil vzdržujemo vse življenje z veseljem in ne z odporom.

pozdravljeni vsi skupaj

Izhajam iz družine,kjer je bil prisoten alkohol,pretep poniževanje vrh vsega pa še kurbarija.Mi otroci smo zaznamovani za celo življenje.Odraščali smo v tem prokletstvu,mama pa ni storila nič,samo trpela,z njo pa mi štirje otroci.V očetovi družini brez alkohola niso znali,pa to v potokih.Ko sem bila stara 8let sem zbolela za epilepsijo,po 15ih letih sem jo ozdravila.Vendar se usoda rada ponavlja.Veliko je primerov,da človek,ki je v takem živel naleti na isto usodo v svojem razmerju.Zakon moje sestre je katastrofa isto tudi bratov.En brat pa je utonil pri svojih rosnih 19ih letih.Ko smo bili stari od 13 naprej smo tudi vsi mi začeli segati po pijači,zmeraj bolj smo ga pili.Vzgoje prave nismo imeli,tudi srednjih šol nismo končali,saj mama ni imela denarja,niti nikoli ni bila zaposlena,samo delo na kmetiji in štirje otroci,oče pa po svoje.Tukaj smo izgubili samozavest,nismo bili deležni starševske ljubezni,tako ,da je težko bilo bilokomu popolnoma zaupati.Vedite vsi ,ena resnica drži OTROK ČUTI,NEGLEDE,DA JE MAJHEN IN GA IMA RAD….
Posledice so.Na mojo veliko srečo,nevem kdo mi je pomagal,ali angeli ali bog?Sama…sama….sama….KoSEM SPOZNALA,DA TAKO NE GRE VEČ NAPREJ,sem rekla od mene je odvisno.Ali je res da moramo še mi trije otroci dodatno prizadeti mamo?Vsem trem je uspelo,danes nismo več odvisni,znamo piti vodo za žejo,tudi sok v družbi.Včasih ob velikih feštah pa kozarec vina.Vem da mi je uspelo za večno,saj imam tri razloge.Dobrega moža,8letnega sina in 4letno hčerko

L.p.Milena

Tudi jaz sem odraščala v družini z očetom alkoholikom (ki to uradno nikoli ni bil in tudi ne bo – njegovo prepričanje) in vsem mamam polagam na srce, da zelo zelo dobro razmislite kako naprej in koliko je smiselno vztrajat v taki situaciji.

Moja mama je dostikrat rekla, da očeta ni mogla zapustiti zaradi mene, prav tako se ni se čutila dovolj finančno in čustveno močno za tak korak, bala se je kritik svojcev…

Po vseh teh letih, stara sem 30 let, se še vedno vsak dan spominjam otroštva, ki je bilo tako negotovo in tesnobno. Ne gre se toliko za same dogodke, ampak za občutke… počutim se ničvredno, izgubljeno in nesposobno pravih čustev. Bojim se navezat, poročiti se tudi nočem, čeprav je ob meni krasna oseba, ampak jaz ves čas mislim, da je predober za mene. Niti v sanjah si ne zamišljam, da bi lahko imela otroke takšna kot sem. In resnično dvomim, da se bom kdaj spremenila. Še sam psihijater mi je rekel, da se takih problemov nikoli zares ne reši – lahko se le blaži z raznimi terapijami, tabletami…

Brez pretiravanja lahko rečem, da bi bilo bolje biti vsak dan pretepen kot živeti z očetom alkoholikom.

” nealkoholik”

Alkoholizem JE kronična bolezen, ki se ne kaže šele z telesnimi in duševnimi zapleti, temveč že z nastopom odvisnosti in spremembami vedenja in navad ki jo spremljajo. Alkoholik JE bolnik.

**********

Vsem ostalim pa v premislek tale naš članek, ki je bil objavljen pred 6 leti.

Ko sede za mizo, je pod obleko že jasno viden obris novega življenja,
nekaj tednov po izidu tokratnega Ognjišča bo namreč žena postala mamica. Četrtič. V družini je zaposlena samo ona, živijo v idilični vasici. Mlada žena, ki prvi hip z ničimer ne izda, koliko trpljenja je za njo, se naraščaja nadvse veseli. Pravi, da jim ne manjka nič; ne slabega ne dobrega. A še pred tremi leti je bilo drugače.

Pripoved seže več kot desetletje nazaj, ko je komaj 17-letna prek oglasa spoznala sedanjega moža . Po pol leta sta se poročila in dekle se je preselila in prišla za »ta mlado«. Prilagodila se je in vživela, a trpljenje, pred katerim je pravzaprav bežala od doma, jo je čakalo tudi tukaj. O spominih težko govori, saj jo ves čas oblivajo solze, ko skrita bolečina spet odpre notranje rane. Starša sta se zaradi alkohola ločila, štiri odraščajoče otroke so razdelili po dva in dva in žena se v očetovi novi družini ni nikoli zares vživela, zato je večino časa prebila pri stari mami, od katere je prejela tudi trdne krščanske temelje. Kmalu po poroki je spoznala, da jo čaka še težja situacija: Poleg tega, da je moževa mama le počasi trgala nevidne niti, ki so jo povezovale s sinom, je žena opozarjala še na problem alkoholizma, a ga mlado dekle ni hotelo spregledati. Saj je vendar zato bežala o doma!
Kmalu je postalo tako hudo, da žena ni več videla izhoda. Čakala je, da bi jo kdo od domačih sprejel nazaj, a povabila ni bilo in ob strani so ji lahko stali le z besedami tolažbe. Danes je Bogu hvaležna, da je bilo tako, da ni imela kam iti, pa čeprav so pod skupno streho živeli ločeno življenje. Vedno znova je nasedala, vedno znova verjela, da je bilo tokrat zadnjič … Hudo pa ji je bilo zaradi sinov; N…., ki je vse tiščal v sebi, in J…, ki je v šoli pri pouku narisal, kako je doma.
Mislila je, da bi tretji otrok lahko pomagal k rešitvi situacije. A je bilo po rojstvu T…. le še slabše. Žena se je znašla dobesedno v peklu in po desetih letih zakona možu postavila pogoje. Sprejel jih je, saj je bil trezen vedno izvrsten ati; doma je šival, kuhal, pazil na otroke in opravljal priložnostna dela.
Skupaj sta začela hoditi na zdravljenje v Ljubljano k dr. Jakopiču in nato še k Anonimnim Alkoholikom. Žena v njihov program sprva ni preveč verjela. Še naprej se je spraševala, kaj neki dela narobe, da mož pije in skrivala pijačo. A sodelovanje pri skupini Anonimnih Alkoholikov je pripeljalo do odločilnega preobrata: Odprle so se ji oči ob spoznanju, da nista kriva ne ona ne mož, temveč zasvojenost, ki njenega moža spremeni v povsem drugega človeka. Od takrat se zaveda, da sta mož in žena znotraj zakona odgovorna vsak posebej za svoja dejanja in od takrat gre le še navzgor. Oba delata veliko na sebi, žena je dala možu vedeti, da je alkoholizem njegov problem in mož se ga je tudi s pomočjo 10 dnevnega zdravljenja na zaprtem oddelku v Idriji naučil obvladovati do te mere, da težav ne rešuje s pijačo. Seveda pa jima je v zadnjih treh letih ogromno pomagala molitev in sodelovanje v zakonski skupini, pa tudi moževo priznanje samemu sebi, da je zasvojen in da rabi zdravljenje, da si želi spremeniti dotedanje življenje.
Ko je bilo najhuje, je žena molila. Le to ji je dajalo moč, da se je izkopala iz globokih depresij, ki so sledile zagrenjenosti ob brezizhodnem položaju. V molitvi je našla moč, da se je začela spreminjati tudi sama. Zna stisniti zobe, se opravičiti, kadar ga sama kaj polomi in možu preteklosti nikoli ne očita. Zato danes med njima vlada pristna zakonska ljubezen, prežeta z evangelijskimi vrednotami.
Med pogovorom se njene solze ne ustavijo. Tako grenke so, tako resnične, da jih še sama ne morem zadržati. Nekaj časa molčiva, nato pa le zastavim vprašanje, če sta se za četrtega otroka odločila zavestno ali sta se pustila presenetiti Božjim načrtom. Med ženine solze posije sonce sreče, ko pove, da sta si ga sedaj, ko sta po štirinajstih letih zakona končno »prava« zakonca, oba zaželela, da bi vsaj en otrok prišel na svet v normalnih okoliščinah in bi se ga lahko veselila oba skupaj.
*******************
In ta 4. otrok je letos ponosno zakorakal v prvi razred.
Familija funkcionira v simbiozi, ponosno, prijetno, …. in vsem polagam na srce; Kjer je volja, tam je pot. Pa tudi pomni človek; Kar zalivaš tisto raste, pa naj bo to beda ali pa veselje. Mi smo tisti, ki se lahko spremenimo in ta sprememba bo potegnila za seboj ostale.

Srečno.

Tudi jaz imam podobne težave.Rabm vaš nasvet.Večkrat sem se poskušala o tej težavi pogovoriti z možem, vendar sva vedno zaključila z prepirom.Edini problem sem vedno jaz(po vprašanju kakšen problem pa mi ne zna povedati pravi da sem preveč prfuknjena da bi si zapomnila kakšen problem sem-zato še vedno ne vem).Z vsakim prepirom sem en korak dlje od njega.Kako naj mu pomagam in s tem svoji družini (imava 3 otroke 4-leta 6-let 11let).Rabim nasvet,ker se nikakor ne znam pravilno lotiti zadeve.Da bi mu predlagala strokovno pomoč pa sploh ni šans, da bi on kaj takega sprejel.

Edini ste, ki imate trezno glavo v vaši družini in zato edini, ki lahko kaj spremenite. To še ne pomeni, da v resnici tudi lahko, nujno pa je, da poskusite.
Za vas mislim da bi bilo dobro, da bi poiskali pomoč pri ljudeh – drugih ženah, ki so bile v podobni situaciji. Razumele bi vas in vam iz lastnih izkušenj tudi lahko svetovale, kaj narediti. S tem bi dobili moč za neutrudne boje in pregovarjanja z “gospodom,” ki mu samo težite in ga maltretirate s svojimi vprašanji. – Seveda, kaj pa je lažjega, kot nekoga drugega obtožiti za lastne probleme in nemoč spoprijeti se z življenjem takšnim, kot je.

Takšne skupine boste našli pod Al-Anon za samopomoč družin alkoholikov – predstavili so se tudi na tem forumu: http://med.over.net/forum5/read.php?261,6408960.
Ta strani http://www.al-anon.si/strani/srecanja.php so predstavljene lokacije in ure srečanj.

Opogumljam vas, da se obrnete na kakšno izmed teh skupin in začnete pot iskanja notranje moči za rešitev svoje družine. Pa naj rešitev bo takšne ali drugačne narave. Pomembno je, da stopite na pot spoprijemanja s problemom ali kot rečemo: “zgrabite bika za roge”. Samo se ne bo nič uredilo, čeprav še tako lahko upamo. Mi smo z vami in sporočite, kako ste se odločili in kako vam gre.

Prav vesela sem, da obstaja tudi tak forum, na katerega se lahko naslonimo žene odvisnikov. Prebrala sem vas vse, pa tudi ne prvič. In moram reči, da ste mi prav ve, ki vas sploh ne poznam, v največjo oporo. Ker ti problemi z alkoholom se pri nas vlečejo ko jara kača.
Res je, kot je napisala ena, da je s takimi na zunaj neopaznimi odvisniki največji problem. Vedno je pri roki izgovor, da saj še pa sploh niso prevelike količine, da toliko pa se pozna, da ve, da ni odvisen, še vedno hodi v službo in normalno dela, družba in ostala družina v njem sploh ne vidi pijanca… zato pa opitost vsak ali pa skoraj vsak dan, najkasneje večer, zakasira doma žena in otroci. Pa še tu je izgovor, češ, saj pa nisem nikoli nasilen. Za otroka si vzame čas in se jima posveti, če le ni preveč utrujen od dela in utrujen od pitja. V bistvu je na zunaj za utrujenodt vedno kriva služba in drugi problemi. Samo kaj mi pomaga njegova pripravljenost na pogovor in sklepanje kompromisov, če se tega potem ne drži. In potem mi rahlo opit ponavlja vedno en in isti stavek: “res ne vem, v čem je problem, kaj te moti? Lahko popravim, glej, obljubim, da ne bom več med tednom pil, če te to moti”. Pa se zasuka dan, dva, mogoče celo dni in potem spet doživim dejavu v obliki tega stavka.

Pred dvema tednoma mi je dokončno prekipelo in kljub svojemu nezavidljivemu položaju (brezposelna, z dvema vrtčevskima otrokoma) sem se odločila, da odidem iz te zveze nepreklicno. V bistvu je temu botroval še en drug dejavnik skupaj z neizkrenostjo. Pa me je prosil za pogovor in sva naslednji dan v urah in urah razčiščevanja, pojasnjevanja, opravičevanja, kesanja prišla do točke, ko sem mislila, da sva končno opravila s problemi iz preteklosti in lahko zaživiva na novo. Takrat je bil celo trezen in moram priznati, da sva se ponovno zaljubila. Če bi se tam nadaljevalo tako, kot bi se naj, bi še zdaj leteli metuljčki po zraku. Pa je prišla 3-dnevna službena konferenca in z njo domov tudi stare pivske navade. Najprej nedolžen kozarček cuba libre z mano, druge je nadaljeval solo, tako da je steklenico ruma skril v kleti, okoli so ležale le prazne plastenke coca-cole. V bistvu sem to ugotovila šele naslednji dan, ko je bil spet v oblaku alkohola. Ves nasmejan, vendar s tistim znanim bebavim izrazom na obrazu, okornimi kretnjami in brezveznemu obnašanju. Kdo od zunanjih bi pač rekel, da je samo dobrovoljček. Ampak ne, da ni pijan, mi je zagotavljal… Jezna sem šla spat na kavč, on pa kasneje še na eno solo kletno turnejo. Tokrat sem imela preštete plastenke kokakole in v vednosti skrivališče ruma, ne da bi mu dala vedeti. Sredi noči se je opotekel v sobo, me s tem hrupom zbudil in sem mu samo siknila, da je spet pijan, da se mu na daleč vidi. Stopnice v spalnico je komaj zmogel. Zjutraj sem vsa jezna takoj zahtevala pojasnilo, zakaj mu še prva doza in moja jeza nista zadostovali, da bi se vsaj vzdržal nadaljnjega pitja. Pa je rekel, da je kasneje v kleti samo kitaro igral (dogodka s srečanjem z mano se sploh ni spomnil). Potem je izjavil, da ruma nima več, da to tako ni cele polne prinesel in da je že spito. Na starem skriem mestu flaše res ni bilo več, mi je pa potem molil prazno flašo vodke, češ da je bilo to to. Prvič, da se res nisem mogla kontrolirat, sem mu prisolila res eno krepko klofuto. Samo za laž, ker mi je še pred dnevi tako sveto obljubljal samo resnico. Počutila sem se kot kup dreka, resnično. Kot da me je prevaral in izdal za vedno. V imenu otrok in vsega, kar sva ustvarila skupaj, me je prosil, naj mu dam še eno samo, zadnjo priložnost. Spet pogovor, spet kesanje… In tokrat je sam predlagal, da dokončno preneha z alkoholom. Za vedno 0,0. Ker to lahko, ker mi bo to dokazal. Sem rekla, da bo težka, ampak če je res pripravljen, nimam konec koncev kaj izgubit. To je bilo 3 dni nazaj. Včeraj se mi je ob prihodu iz službe že zdel rahlo sumljiv, vendar je zgleda res pazil, da ni spil čisto preveč. Jaz pa ravno prehlajena in res nič ne vonjam. Danes pa spet tista faca, ki je ne prenesem. Seveda še vedno minimum, ampak hej, tako se pa ne bomo šli!!! Dogovor in obljuba!!! … Da se je trudil, pa da bo razložil zakaj… ampak kaj je pa zdaj narobe??? Kako mi pa ta stavek že najeda!!! Bi spakirala jutri in šla z otrokoma vred, pa sem mu mogoče spet nasedla… Vendar je tokrat moja zahteva, da se v roku 1 tedna včlani med AA in resno začne s terapijami. Napisano na list in podpisano. Sicer je privolil, ampak ni mi všeč, da je toliko kolebal pred to odločitvijo. Z obrazložitvijo, da mu pa tu in tam kako pivo res zapaše.

Ampak vredu, tokrat sem razčistila sama pri sebi in tudi vaše izpovedi so mi dale potrditev, da v takem zakonu nima smisla vztrajati, da je utopija verjeti In da tudi otroci, kljub temu, da je drugače dober oče, iz najinih prepirov ne bodo prinesli kaj dobrega. Tako da to je res njegova zadnja priložnost, da predvidi, da nas on sam tišči v drek, da je on kriv toliko, kolikor je njegova svobodna odločitev in da se bo moral do konca življenja odpovedati alkoholu, če nas še želi ob sebi. Vztrajala bom, čisto zares! Moja žrtev in podpora njemu bo pa v društvu Al-anon. Upam, da mu bo res odprlo oči in da se mu povrne veselje v drugačni obliki. Kot žena mu želim, da se izvleče in potem vztraja v abstinenci, ker si upam trditi, da bo potem tudi naša družina spet zaživela. Drugače je dober človek, ampak meje pri alkoholu si pa res ne zna postaviti. In mislim, da imam jaz pravico, da mu jo postavim, če hoče ostati z mano. Izbira je pa še vedno njegova in svobodna. Mogoče bom kdaj tukaj še jokala, da se je raje odločil za alkohol… vendar pa si ne bom nikoli in res nikoli očitala, da sem jaz razdrla najin zakon. Toliko samospoštovanja pa na srečo še premorem.

Včasih moramo ljudje sprejeti odločitev, ne da bi imeli v rokah vse adute, v glavi vse informacije in v srcu jasen občutek.
Preprosto moramo potegniti odločitev, oditi na pot, hoditi preko ovir in vztrajati. Šele čas pokaže, ali smo ravnali prav.

Karkoli ste se odločili, je gotovo bila najboljša odločitev, ki ste jo sprejeli v danem trenutku in na podlagi okoliščin, ki so vas spremljale. To je 100% tako.
Če se bo čez čas izkazalo nasprotno, boste svojo odločitev vedno lahko spremenili.
Nikoli prehitro ne obupajte, ker tudi če niste naredili najbolje, vas bo že življenje poskušalo pripeljati na pravo pot. Potrebno je le imeti odprte oči in prisluhniti smerokazom, ki nas spremljajo.

Vaša jasna volja in zahteva je tisto, kar bo njega pripeljalo do odločitve za zdravljenje. Če ga to ne bo, žal ni veliko verjetnosti, da bi ga lahko karkoli.
Če ste se odločili, da želite preživeti svoje življenje brez pijanih trenutkov, ki s seboj prinašajo bolečine, sledite temu in se zavedajte, da imate vso pravico.

Mož pa ima pravico, da izbere življenje, kakšnega sam želi (z upoštevanjem, da morda njegova svobodna volja ni popolnoma svobodna – vendar…., čigava pa dandanes je, ob vseh omejitvah, ki jih ima sodoben človek…).
Če bo raje izbral steklenico, boste to pogumno in ponosno sprejeli.
Z vami je najpomembnejši človek za vaše življenje. To ste vi. In če ste vi na svoji strani, se borite za svoje življenje, kako zagrizen bi moral biti vaš nasprotnik, da bi vam lahko nagajal?