Pozdravljeni. Pogosto berem ta forum in najdem precej dobrih odgovorov in napotkov. Zato upam, da prisluhnete in odgovorite tudi na moj problem.Sem žena in mama dveh malih otrok, trenutno še v porodniški. Na vzven bi rekla luštna družina, a problemi nastajajo znotraj pod streho naše hiše in zakona. Mož namreč, dela do 19-20h vski dan črez teden, včasih ga celo ni domov, ker je njegova služba oddaljena od doma70km, v bližini pa stanuje njegova sestra in tako prespi pri njej, no to ni tako pogosto 2x na mesec. Verjemite mi, da imeti po cele dneve opravka samo z gospodinjstvom in malimi otroci ni mačji kašelj. Pogosto se mi dogaja, da bi odšla v samoto, da si napolnim baterije, ki so konec dneva popolnoma iztrošene. Da ne bo pomote imam pomoč staršev, a hranim jih za nujne primere (nujni opravki…), grem do prijateljic, a nenehno sama z otoroki… Takega družinskega življenja brez pomoči in posluha moža res nisem pričakovala, saj sem zrasla v družini, kjer sta starša vzgojno skrbela za družino. Nedopustno mi je, da mož črez teden kar pozabi na nas, ima res zahtevno službo, a vse ni v službi in denarju, meni več pomeni lep družinski odnos. Neštetokrat sem težila možu s tem, pa mi je obljubil, da bo hodil domov do 18, pa je bilo 3x res tako, potem pa zopet vse po starem. Zadnje čase pa se opažam mi je vseeno do njega, ko pride domov ne želim z njim komunicirat, ker naju vedno pripelja do nesoglasja. Mož mi očita, da sem nenehno slabe volje, nergam, a katera pa je taka super mama, da je še po vsem tem sveža in polna energije? Neštetokrat sem mu rekla, da se bom verjetno spremenila, če bom imela več časa zase, svoje hobije, kot pa, da bom samo čakala, da mine dan. Tudi jaz sem človek s svojimi potrebami in če sva si oba želela družine je prav, da se ji oba tudi posvečama. Črez vikend je mož res več z otroci, a ko pride sobota je v meni toliko negativne energije in jo sproščam na ta način, da možu nenehno nergam, zato me je zadnje čase vikenda kar strah. Moje mnenje je, da sobota in nedelja ne odtehtata vseh ostalih dni v tednu. Kaj pravite?

Upam, da nisem preveč zmedeno napisana in , da me razumete ter date kakšen dober nasvet, posebej žene i so prebtodle tovrstne probleme. Hvala vsem

skuta,

še kako vam verjamem, ne le to, da vam je sami težko skrbeti zase, gospodinjstvo in celo družino, ampak da se vam dogaja krivica, ki ustvarja v vas veliko upravičene jeze in žalosti hkrati. Odtod nemoč, dvomi ipd., ki – če sproti niso predelani – nujno privedejo do ohladitve odnosa (odtujevanja in obupa). Vse, kar obravnavate kot nedopustno, je za vas res nedopustno. Vprašanje je, zakaj si dopustite, da partner zanemarja ne le vas, temveč celotno družino, kar je z vidika njegovih odločitev, nesmiselno in neodgovorno kljubovanje njegovi lastni svobodi in izbiri (biti partner, mož, in oče). Iskrenost in spoštovanje do sočloveka sta v našem poklicu kakor temelj in streha za hišo, nepogrešljiva gradnika zaupnega odnosa, zato bom tudi do vas ravno tak: v vašem pismu si sicer v vprašalni obliki hkrati dajete tudi odgovor na to stisko, vendar je nekoliko zakrit, morda ga še niste pripravljena “ozvočiti”, da si ga priznate, slišite. Zato vam bom to poskusil kar se da približati…

Mimogrede, o strokovnih pojasnilih za prihod posameznika/para/družine v tovrstne situacije, je na forumu napisanega res veliko, zato lahko razlago tudi zase poiščete z iskalnikom (ključne besede so odtujenost, zanemarjanje, odsotnost, osamljenost, nedopustnost…). Vsekakor pa boste najverjetneje dobila tudi nadvse koristne odzive drugih uporabnic na vaše pismo. Moj pogled je strokovni in obenem tudi “moški”, karkoli vam že to pomeni. Zato je to, kar bi želel jasneje poudariti, direktno povezano s tem zakritim odgovorom, ki ga čutim in ki je povezan z osnovnimi pogoji za uspešno soočanje s stisko: to je pripravljenost za spremembe, na tveganje, v zasukani obliki to vidim kot pripravljenost verjeti vase, si zaupati in se zares odločati, da boste enkrat pričeli delati sebi (in otrokom) v prid. Prepričan sem, da ni tolažba tisto, kar zares potrebujete, ampak preusmeritev in spodbuda naproti opisani pripravljenosti. Da ostanete zdrava in odzivna osebnost in hkrati tudi mati nebogljenim otrokom…

Namesto vas nihče ne more storiti potrebnih korakov in postopkov za »okrevanje«, ki so: da najprej nakopičena in neizgovorjena čutenja (tj. viharno razpoloženje, ki ga tvorita vodilna jeza in žalost) čim prej pokazati v vam enakovrednem odnosu (v partnerstvu, če tu ne gre, pa v prijateljskem ali terapevtskem zaupnem odnosu), NE pa tudi v starševstvu – ob otrocih. Oni so nedolžne žrtve v pravem pomenu besede. Starši, kot odrasli, pa to nikoli nismo in ne bomo, ker imamo izbiro. Torej, vse te čustvene vsebine je potrebno izraziti najprej v obliki opisa lastnega počutja, pri čemer vas sogovornik zainteresirano čuti, sprejema (nekomu se je potrebno odpreti). V prvi vrsti pa poskusiti najprej partnerju dati jasno in glasno vedeti, da se tak odnos mora nemudoma ustaviti! In potem naprej, če tu res ne gre , lahko vedno izberete strokovni odnos, terapijo. Ta korak je pomemben, kajti smisel je najpre poiskati notranji mir, mir, ki ga potrebujemo za to, da smo sploh lahko funkcionalni v odnosih. V partnerstvu je to resda največje tveganje (zavrženost, manipulacija,…), vendar hkrati tudi največje upanje za pričetek razreševanja vajine drame, v katero sta hočeš nočeš vključila tudi otroke (malčki vse to že zdaj čutijo…).

Kakorkoli že, če želite pričeti rasti, se boste morali spremeniti najprej vi (enako velja za partnerja…). In to se seveda da. Kar potrebujemo kot odrasle osebe, je opisano že zgoraj. Čas in prostor pa sta tako ali tako privzeta, tj. sta na razpolago. Pričnete. še bolje, pričneta lahko takoj…

Želim vam vztrajnosti, samospoštovanja in naravne odzivnosti do otrok!

Res ne vem zakaj tako komplicirate, ker je mož v službi ves dan, vikende pa preživlja z vami. Ne vem kakšna je narava njegovega dela, vendar menim, da nas je kar nekaj takih, ki delamo do večera in ne vidim v tem nič narobe, razen tega, da smo utrujeni, ko se vrnemo domov. Utrujeni od dela, ne od zabave! Na vašem mestu bi moža bolj spoštovala, ker pridno dela in ne poležava cele popoldneve pred TV sprejemnikom kot to mnogi počnejo. Vikende pa namenja družini kot pravite, kar je bistveno.

Ja seveda
We z njimi in to naj bo dovol zato ker dela do 8.
Ne ga srat no.
Pol mu bo zal ker bo vse zamudil. Tako kot mojemu. Sele zdej se zaveda da je zato da bo polozil se par kvadratov da bojo stranke vesele. Na podlagi tega je zanemarjal mene in otroke.
Grozn mu je zal ker nima obcutka da so si blizu. Kot en sosed se pocuti. In zal se to ful cuti.
In pol se ve ne kaj ma kater otrok rad. Ne katero barvo ima rad ne hrano ne kolk zobov majo popravljenih.
Itditd.
Ful zalosten.
Razumem ce delas npr v trg da ne mores domov ob 6.
Ce pa si sp ooz imas moznost. Teci domov.
P.s. tole je za tvojga moza.
Zena se ti je ze spremenila, hladna tecna nerga itd.
In to zato ker ti zameri.
Ce noces zgubit njene ljubezni se ta trenutek pogovorta . drugac cez 2leti bo slo vse v ku..
Resno..

Gospa, mnoge smo v podobi situaiji. Tudi midva imava dva majhna otroka (eden je otrok s pp, ma nič hujšega). Moj pride domov, se preobleče, potem pa naprej dela okrog hiše itd, v hišo pride šele zvečir. Jaz sem ves dan čas z otroki. On starejšega kdaj vzame s sabo (To pomni, da o dela, sin pa se zraven igra). Mi je že povedal, da on nima kaj špočet z otrokom, ki je mlajši od trah let. Ga pa (po ei strani) razumem. Vzgojen je bil v družini, kjer je bila največja vrednota delo. Tako da on s tem (verjetno) kaže ljubezen do nas? Sem se sprijaznila. Avtorica, po mojem ga ne boste (in vse ostale, ki smo v podobni situaciji), tako da je najbolje, da poskrimo, da bomo me in otroci ok.

Gospa je to napisala leta 2010 .