Od otroštva naprej sem nesrečna. Zato ker od staršev razen nasilja, zmerjanja, poniževanja nisem nič drugega dobila. Žal je stanje še vedno takšno. Še danes, ko sem samostojna oseba, ki se sama živi, od staršev dobivam samo zmerjanja, poniževanja in posmeh. In to boli. Ne morem in nikoli ne bom razumela kako je lahko starš tako hladen in tako zloben do lastnega otroka. Ne razumem in ne morej sprejeti tega, da me lastni starši ne marajo, da za lastne starše nisem vredna toliko, da bi mi vsaj enkrat v življenju namenili eno, samo eno lepo besedo.
In to boli. In ne pomagajo nobene afirmacije, nobeno zaslepljevanje kako sem tako super, da ni važno kaj drugi mislijo. Ne pomaga. Lahko si govorimo kar hočemo, sam kaj ko bolečina ostaja, ker ljudje ki so ti povzročili toliko bolečine še danes delajo enako kljub temu da jim daš vedeti da te to prizadane. Ker ljudje ki ti povzročajo bolečino nimajo čustev in ne vedo kaj pomeni ko te neki boli toliko da izgubiš vso voljo za življenje. Ker ljudje, ki ti prizadanejo toliko bolečine ne vedo kaj je bolečina, zato se tako obnašajo do lastnih otrok. Ne, razumevanja in empatije ne premorejo, tako kot ne premorejo priznanja da so nekaj narobe ravnali. Tako težko je priznati napake, tako težko je izreči Žal mi je ….. Ljudje ki naj bi te imeli najraje ti povzročijo neznosno bolečino in po 40 letih skupnega življenja se ti še smejijo, da kako je s teboj nekaj narobe, samo zato ker jim rečeš da delajo slabo s teboj, da so te s svojimi ravnanji prizadeli. A so to ljudje sploh?
Bruhala bi že ko pomislim ma moje biološke starše. Nikoli nisem ˝vedela˝ da so oni res moji starši. Razen takrat, ko so me tepli, me poniževali in se mi posmehovali. Še danes uživajo v tem da mi dokažejo kako sem jaz res čudna, kako je z menoj nekaj narobe. Še danes uživajo v tem da dokažejo in pokažejo kako sem jaz za vse kriva.

Z lastnimi starši ne želim imeti nič več, prav nič. nobenega kontakta, nobenega ne fizičnega in ne psihičnega stika. Vsak stik z njimi pomeni korak nazaj, pomeni vrnitev v njihovo kletko in njihove spletke zaradi katerih vedno pridem ven kot vojak iz prve črte fronte. Dovolj je bilo. Naj hodim na terapijo da se naučim kako se obraniti zato da se bom njim nastavljala, zato da bom jaz močnejša in se bom lahko jaz bolje obranila njihovih napadov in bolanih iger zato da oni lahko še naprej delajo kar delajo že 40 let? Zakaj že? A zdaj bom leta in leta svojega časa in denarja zapravila zato da bom lahko za njih še naprej predmet za izživljanje? Na misel mi ne pride. Nikoli več! Leta in leta prenašam njihove idiotizme in zdaj je čas da izginejo iz mojega življenja za vedno. Niso vredni! Niso vredni ne moje prisotnosti, ne mojega časa, ne mojih živcev in ne moje ljubezni. Celo življenje čakam, da bom jaz dobila od njih pozornost in ljubezen, ki si jo definitivno zaslužim, pa tega nisem nikoli dobila. In tako kot se njim ni zdelo vredno da zame, lastnega otroka, naredijo kaj lepega, se meni danes ne zdi vredno da bi se trudila okoli njih, se ukvarjala z njimi in se jim še kar naprej nastavljala. Nobeden starš, ki za svojega življenja ni lastnemu otroku namenil ene lepe besede, ene pohvale, ni vreden niti ene sekundice pozornosti! Ni vreden!

Bolj kot kdajkoli prej opazujem okolico in prijatelje, znance, ipd. Obup. Toliko negativnosti, toliko poniževanj in zmerjanj kot jih doživljamo dnevno, se ne dogaja povsod. Se mi zdi, da v Sloveniji ni več osebe, ki bi bila iskreno srečna da ima otroka takšnega kakršnega ima, ni osebe ki premore dati iskreno besedo lastnemu otroku. Vse je pogojeno. Kar naprej je treba nekaj narediti za nagrado. Kot psi v šoli. Če boš pospravil, boš dobil kost. Če boš lep te bo mami objela. Kar naprej se ocenjuje in meri kdo kaj dela, kdo koliko ima, kar naprej se išče koristi. In kar naprej se zmerja. Toliko slabih besed kolikor jih v Sloveniji namenimo drug drugemo, sploh za hrbtom, ne vem če uspe drugim. Mislim da se po tem, koliko napak in slabosti najdemo pri vsakem posamezniku, lahko zapišemo v Guinessovo knjigo.
In potem se na koncu vprašam: kdo sploh želi živeti v takšnem okolju, kdo sploh želi takšne ljudi okoli sebe? Kam to gre? Ali sploh kdaj kdo pomisli kakšno škodo dela drugim s svojim ostrim, nepremišljenim jezikom?

Res je gospa s ponavljanjem afirmacij in govorjenjem o tem, kaj se nam je zgodilo, bolečina ostaja. Glede obiskovanja terapije bi vam jaz svetovala, da hodite na njo zaradi sebe in ne zaradi staršev. Če se starši do vas obnašajo tako, kot pišete, da se, potem imate čisto prav, da nima smisla, da imate z njimi stik. Terapijo z mojega pogleda potrebujete, da boste zmogli to, kaj se vam je pripetilo, izraziti s čustvi, spustiti iz sebe vse potlačene občutke nevrednosti, sramu, poniževanja, zatiranja…. Potrebujete varno in sočutno okolje, v katerem boste dobili podporo, da si boste počasi in v svoje ritmu ozdravili rane.
Mene tudi zaboli srce, tako kot vas, ko vidim, koliko nasilja se dogaja v našem okolju, kako nasilna bitja smo lahko. Pa vendar si dovolim, da opazim vedno tudi koliko dobrote je in če se mi zdi, da jo je premalo, se trudim, da jo vnašam. Vnašam v drobne geste v vsakdanjem življenju. Npr. se komu nasmejim, pridržim vrata, spustim avtomobil iz neprednostne na prednostno cesto, dam kompliment…..In vedno naletim na prijetne odzive: smehljaje, prikimavanje z glavo, zahvalo…..
Ne morem vam reči, da ni veliko nasilja, da ni veliko trpljenja, ne morem reči, da ni zelo hudo to kar se vam je pripetilo….ampak ne morem pa tudi reči, da je zdaj vaše življenje za vedno zaznamovano. Seveda so ostale posledice z toda te posledice lahko obrnete tako, da bodo iz vas naredile bolj srčnega človeka. Lahko svojo bolečino uporabite za to, da boste z manjšimi in večjimi dejanji prinašali lepote drugim. Pri tem opazujte, kaj se dogaja v vas, ko podarjate ljubezen, ne da bi vas kdo prosil za njo, ko dajete, ne da bi pričakovali kar koli v zameno. Opazujte se, če vas to mogoče osreči in če vas ne osreči, če vam mogoče vsaj za nekaj časa odvzame notranjo bolečino.
Jaz verjamem v vašo srčnost in verjamem, da lahko z njo pričarate veliko lepega tako zase kot za druge, tiste, ki imajo odprto srce.
SreČno!

Mateja Debeljak