Ali lahko postaneš odvisem od alkohola v nekaj mesecih?
Moj fant ima zelo naporno delo, praktično cel dan je vpet vanj. Skupaj sva že dve leti in se pogovarjava tudi o skupnem življenju. Jaz imam za sabo neuspešen zakon in tudi dva otroka, ki sta že najstnika.
Moj sedanji fant ni nikoli imel probleme z alkoholom. Alkohola je spil samo enkrat na mesec kak kozarček, še manj kot jaz, ki pa spijem en kozarček vina za vikend, ob dobri hrani. Kake tri mesece nazaj pa so mu neki “prijatelji” dali tri flaše domačega žganja, z blagoslovom, da ga mora vsak pravi dec malo popit, da ni copata. Najprej sva to seveda oba vzela s hecom, sem mu pa tudi z vso resnostjo rekla, da je tolikšna količina šnopsa nevarna za imeti jo doma. Da lahko ob njej postaneš alkoholik in to se še sam ne zaveš kdaj. Po mojih izkušnjah te lahko šnops zasvoji že po enem mesecu rednega pitja. Jaz sem bivša alkoholičarka, pred 12 leti sem z veliko muko opravila s svojo odvisnostjo in zato zelo dobro vem, kako počasi in potuhnjeno se alkohol priplazi v tvoje življenje. Več let sem bila popolna abstinentka, nato sem ugotovila, da lahko popijem nekaj malega alkohola, vendar se držim določenih pravil: nikoli ne spijem alkoholne pijače, če prej nisem dobro jedla in če sem v družbi ljudi, ki ga radi spijejo čez mero. Poleg tega pazim, da ne pijem, ko sem utrujena, slabe volje, ali imam kak problem, ker je to dobra pot, da postaneš alkoholik.
Sedaj pa epilog. Po treh mesecih so vse tri flaše skoraj prazne (on pravi, da so še vedno napol polne in kaj da težim). Nekje sem prebrala, da je znak alkoholizma tudi to, da pretirano braniš svojo pravico do pitja. On vzkipeva za brezvezne stvari in bog ne daj, da mu samo namignem na morebitne težave z alkoholom. Njegova reakcija je takojšnja, obrambno napadalna, podprta z obtoževanjem mene za neke čisto druge stvari, ki s pitjem sploh niso povezane in popolnoma nerelevantne. Pravi, da je njegovo pitje zmerno in da ni nič narobe s tem, da vsak dan spije čisto malo alkohola, sploh če trdo dela zraven in da nikoli ni pijan. To je sicer res, nikoli ne spije čez mero, ampak se pa slabo prehranjuje, ker cele dneve dela, si ne vzame časa za obilno malico. Res je, da so ljudje, ki spijejo vsak večer steklenico piva, ali kozarček vina, ali štamparle, pa jim to ne škodi. Ampak taki ljudje imajo tudi redne in dobre prehranjevalne navade. To sem mu vse povedala, a mu očitno ni prišlo do živega. Dala sem mu strog ultimat, da hočem, da flaše letijo ven iz hiše, če hoče da se najin odnos normalno nadaljuje. On pa je odgovoril z ultimatom, da moram vzeti nazaj besede o alkoholizmu, če ne se z mano ne bo pogovarjal. Moram povedati, da še ne živiva skupaj in da tako ne rabim gledati te odvisnosti v svojem domu. Vendar se ne mislim z njim več dobivati, če ne bo vrgel steklenic stran in prekinil s pitjem in pretrpel abstinenčne krize ter tudi zavestno uvidel, da bojo težave, ki bodo neizogibno sledile, znak odtegnitvene krize in ne le “prehlad ter slabo počutje zaradi nevemčesaže”. Menim, da moram vztrajati za vsako ceno, da uvidi in prizna, da si je v teh treh mesecev nakopal resen problem in da takoj odločno ukrepa. Če tega ne bo hotel narediti, ga moram pustiti, čeprav mi je zelo hudo. Ne morem narediti tega svojima otrokoma, da jima nakopljem življenje z alkoholikom, ki za povrh še njun oče ni in kot tak bo gotovo do njiju še slabši. Vse to se je zares odvilo samo v roku nekaj mesecev, neverjetno. Prej čudovit moški, potrpežljiv, nežen, uvideven, spoštljiv, do mene in do otrok, se je kar na lepem začel spreminjati v nekaj čudnega, nerazpoznavnega. Kot da bi nekdo preklopil nekakšno stikalo v njem. Kaj menite ostali o vsem tem? Ali naj mu dam možnost, ali naj ga kar takoj nekam sunem? Kakšne so njegove možnosti, da prekine s pitjem, sploh glede na to, ker problem ne traja dolgo?
Pozdravljeni,
težko rečem, ali gre za odvisnost, tveganjo pitje alkohola ali pač običajno konzumacijo. Kadar ljudje nimajo težav z alkoholom, lahko abstinirajo tudi več tednov, brez da bi jim to provzročalo kakšne stiske ali neprijetnosti.
Vi pa imate pravico postaviti meje. Če menite, da pije preveč, ni se vam treba zaradi tega opravičevati ali utemeljevati. S partnerjem bi morali imeti podobne poglede na mnoge stvari, tudi na odnos do alkohola.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni,
še moj nasvet, v kolikor še niste rešili težave. Pitje alkohola je tu simptom, ne prvotna težava. Očitno je partner notranje napet. Če boste stvari postavljali “na nož”, prvič to ne vodi do rešitve (ker se vam bo uprl, kot ste to že opazili), drugič pa boste s tem situacijo naredili še bolj stresno.
Razumem, da ne želite takega partnerja, kot je zdaj – ampak dajte seštet vse dobro in vse slabo, kar se je kdaj dogajalo v vajinem odnosu. Verjetno je dobrega veliko več, kajne? Če bi vsi razmišljali, da po nekajmesečnem kiksu partnerja zapustijo, nobena zveza ne bi trajala. Nihče ni popoln, sploh pa ne kar celo življenje in v vseh situacijah!
Pokazali ste že, da vam ni prav. Ampak pokažite zdaj še strpnost, toleranco in pripravljenost, da težave rešita skupaj. Iz celega pisma se razbere, da ste prestrogi in na ta način vam sigurno ne bo prisluhnil.
Srečno.
P.S.: Moderatorka tega foruma pa naj prosim neha svetovati, ker to dela zelo slabo.
Pozdravljeni,
lahko se z mojimi nasveti ne strinjate, tako kot se jaz z vašimi lahko ne strinjam. To še ne pomeni, da vam bom svetovala, naj se ne oglašate več na ta forum. “Bivša” se bo odločila kateri nasvet ji več pomaga.
Lep pozdrav,