Kje je naša prijateljica Beti, ki se je tako zavzemala za vse žalujoče mamice, soustanoviteljica knjige Prazna zibelka, strto srce…

Življenje ji je prineslo še druge težave, ki jih zdaj rešuje.
Pravi, da ji ta tema več ni v ospredju in se je umaknila.

Hvala za informacijo, res…
Tudi meni je življenje pred tremi leti prineslo iste vrste težave, ki sem pa jih v bistvu že uspešno rešila.
Mislim, da ni dobro, da se človek v takih situacijah umakne in izolira, ker to pripelje do še večjih premlevanj o problemih in posledično še do slabšega
počutja. Ljudje z podobnimi preteklimi izkušnjami lahko podajo kakšno rešitev, katere se sami v krizni situaciji niti ne bi bili sposobni domisliti.
Kakor pravijo: “zakaj bi se učili na svojih napakah, če se lahko na tujih.”

To je bilo bolj v hecu, je pa res, da sem se tudi jaz do sedaj v življenju zmeraj učila le na svojih napakah, nekatere so bile tudi res velike. Prav na podlagi teh sem postajala boljši človek z zavedanjem o resničnih vrednotah.
Dejstvo pa je, da bi rada pomagala, a trenutno ne morem.

Spoštujem to Betino odločitev o umiku, saj kadar bo življenje tako namenilo, bomo zagotovo spet prišli v stik. Vsak človek potrebuje specifično vrsto žalovanja, ki je blizu samo njemu.
Lep pozdrav!

Ni kaj Anja!

Si pa ponudila zanimive iztočnice, napotke, ki bi morda marsikateri od nas lahko bile v pomoč.

Zanima me, kaka je bila pa tvoja izkušnja in kako si jo uspešno rešila?
Kaj smatraš pod izolirati se in kaj po tvoje ni dobro?

In zakaj sedaj ne moreš pomagati?

Upam, da ti nisem postavila preveč vprašanj, rada bi te le spodbudila, da nam opišeš kaj si se naučila.

Naše izkušnje so marsikateri novi sotrpinki v veliko pomoč.

Prav tako mene zanima, kako se pa katera druga sooča s podobno izgubo kot jaz. Včeraj sem imela še en jokalni dan, še vedno namreč težko prenašam praznovanja. Ne vem ali bi se prepustila žalosti ali pa se po jokanju moram spraviti na noge in zakorakati v svet. Kje je prava mera?

Hvala ti Anja, če boš kaj napisala. pa lep vikend ti želim.

Zdravo,
zares, veliko je bilo že povedanega o tej temi, pa še zmeraj se bodo utrinjala nova in nova vprašanja. Tudi meni se včasih zdi, da sedaj sem se pa 100% pobrala, nobena stvar me več ne prizadene, skratka počutim se vesela in sproščena! Že naslednji trenutek pa zagledam npr. nosečnico in podoživljam vse moje občutke, ki se mi porajajo ob tem in teh je tooliko…!
Ko se je meni zgodila “nesreča” in mi je po porodu umrl sinko, mi je psihologinja v porodnišnici rekla, da prebolevanje traja najmanj 1 leto. Vendar vidim, da je to veliko prekratko obdobje. Skoraj 4 leta bo od takrat, pa je včasih moja bolečina tako huda, da prav reže in seka v srce!
Po drugi strani pa potem zares lahko poberem in zopet zasmejem že mogoče po nekaj urah! Ko spet analiziram vzroke, da se je to zgodilo “ravno meni” in ko prikličem na dan tiste razloge, zakaj je bilo to, kar se je zgodilo, mogoče celo dobro. Če pa pravijo, da je vsaka,še tako slaba stvar za nekaj dobra. Samo tako se lahko potolažim. Verjetno je ta očitna razlika po nekaj letih, da se po padcu in jokalnem dnevu prej pobereš, kot npr. nekaj dni do nekaj mesecev po dogodku.
Takrat, ko umre dojenček, ponavadi ženska pričakuje, da se bo s parnerjem še bolj povezala, da bosta ustvarila team, ki bo kos napornemu žalovanju.
Včasih pa se vse obrne drugače. Tudi meni se je zgodilo, da je partner raje odšel, kot pa da bi bil stalna priča moji žalosti. Zmeraj, ko je prišel domov, je zagledal mene in posledično se je gotovo spomnil tudi na sina, ki nama je umrl in tega ni prenesel. Moral je oditi, zbežati iz tako žalostnih spominov!
To je v še aktivni fazi žalovanja nov hud udarec! Meni osebno ni bil nič manj hud, kot izguba otroka. Z obojim sem izgubila prihodnost, ki sem jo z veseljem pričakovala, nato pa se je vse sesulo kot hišica iz kart in ostala kot riba na suhem. Žalostna, z manjvrednostnimi občutki, počutila sem se izigrano.
A seveda je tudi to minilo, bilo pa je potrebno veliko volje.
Spoznala sem, da z bivšim fantom pač nisva imela trdne zveze, če pa naju je nesreča razdvojila. Dokler je bilo vse lepo, sva bila leta in leta skupaj, ko pa je bilo nekaj slabega, pa konec. Tako pač ne gre.
Celo v tem že vidim dobro. Kasneje sem spoznala namreč fanta, za katerega bi mi bilo resnično žal, če ga ne bi. Tako sva se ujela…zares moja duša dvojčica.
Razume me celo v tistih žalostnih dnevih, ko se prestrašena zbudim iz hude nočne more, ko podoživljam dneve, ko je umrl moj sin. Takrat sem lahko potem cel dan popolnoma brezvoljna, objokana. In on ne zbeži, ampak je ob meni in me vpraša, kaj bi mi pomagalo. In to potem tudi naredi.
Danes lahko rečem, da sem srečna, je pa res, da je verjetno največja želja nas mamic, ki to nismo, da bi bile nekoč zares mamice.
Ko pogledam nazaj ta štiri leta, ugotavljam, da se predvsem nisem izolirala, ampak sem družbo ljudi celo potrebovala. Tako sem med ljudmi našla tudi takšne, ki so me razumeli in bodrili. Tako sem se počutila mnogo bolje, ker se nisem odrezala od sveta. Saj niso vsi ljudje taki, ki govorijo: saj si še mlada,itd…besede ki prizadenejo.
Izolacija pomeni izguba stika s svetom, ljudmi, življenjem…
Težko se je potem nazaj vklopiti, treba se pa je, saj smo ljudje socialna bitja. Če človek gre ven iz štirih sten, lahko doseže vsaj za nekaj časa, da ne premleva o težavah in se tako malo odpočije.
Omenila sem, da bi rada pomagala, pa ne morem. Ne morem zato, ker s prijateljico ne dobim stika, ker je nedosegljiva.
Zaenkrat toliko, lep pozdrav!

Draga Anja!

Hvala, da si se ogasila in opisala tvojo izkušnjo. Jaz kar “požiram” zgodbe drugih in v vsaki najdem nekaj zase.
Naše zgodbe so si zelo podobne, bolečina pa zelo velika in kar traja.

Jaz sem izgubila dva otroka med nosečnostjo, od zadnje izgube je leto in tri mesece. Tako kot praviš, je tudi meni zdaj že malo lažje živeti. Ko pride bolečina, jo hitreje predelam in se poberem. Tudi ob pogledu na nosečnice se lažje skontroliram, da me povsem ne zajame lastna bolečina. Najhuje mi je, ko katera znanka zanosi in se srečamo ali celo vabijo na obisk. Enkrat sem šla na tak obisk, a sem preveč trpela.

Tudi težave v partnerstvu so mi znane, tudi najina zveza je bila v težavah. Jaz sem veliko huje trpela in moj dragi tega sploh ni dojemal. A sem se borila in mu pokazala kako zelo trpim, od takrat naprej me vedno potolaži in je zres moja največja opora. Zavedava se najinih razlik v žalovanju. Najbolj me je osrečil z izjavo, da če pač ne bova mogla imeti otrok, jih ne bova. Važno je, da se imava midva rada.
Po izgubi obeh otrok, pa je moja želja po svojem “zemeljskem” otroku, postala zelo močna. Bolj ko se bližam novi nosečnosti, bolj me grabi panika. To je bolečina za umreti. Polna sem žalosti za obema otrokoma in zdaj nova nosečnost. Kako bom zmogla to oboje združiti? Tako kot si ti napisala, da je minilo že štiri leta in ti je še vedno hudo ob pogledu na nosečnice. In če pomislim, da morda še tega otroka izgubim…?
Povrh vsega bom morala mirovati v izolaciji doma ali kasneje v bolnišnici.

Zelo boli!

Veseli me zate, da ti je uspelo srečati pravega fanta. Vsaka nsereča prinese nekaj dobrega in ob vsaki se učimo, a izguba otroka je vseeno prevelika lekcija. Kakorkoli obrnem bi bilo bolje, da bi nam bila prihranjena.

Anja, želim ti veliko dobrega v tvojem življenju, pa tudi poguma za novo nosečnost.
Če se boš pa še kaj javila, bom zelo vesela.

Tudi jaz se nove nosečnosti zelo bojim, saj tudi mene čaka ekstremna rizičnost.
Verjetno, če bi nam kdo rekel 10 let nazaj, kaj bomo doživele-smrt otroka, bi rekle, da tega ne bomo preživele, prav tako se sedaj zdi, da ne bomo preživele še ene izgube, če se to slučajno ponovno zgodi.
Jaz imam tudi pomisleke: kdaj naj se odločim za naslednjo nosečnost. Kaj če se odločim prezgodaj, pa si bom kasneje očitala, če bom otroka spet izgubila…saj nikoli ni pravi čas;nimamo še pravega stanovanja, dovolj denarja, prave službe…
Tako se mi zdi, kot bi se igrala z življenjem, ko včasih fantu rečem, da si želim imeti najinega otroka. Kaj če bo moral še on preživljati izgube…
Polna sem dvomov, v nosečnost pa bi bilo dobro, da gremo brez pomislekov in z optimizmom, kajne?
Ampak lahko je reči….
Lp