živjo!
sm 14 letno dekle in se večkrat vprašam ali je vredno živeti.Vem da sm še mlada sam ne vidim več smisla. Vse mi gre narobe šola, ljubezen predvsem pa hrana.Včasih sm bila zelo močna potem sm shujšala in zdaj se spet redim. začela sem se tudi rezat. Zelo se bojim da bom taka kot sm bila prej.Negdo mi je rekela da sm zavaljena, debela da me noben ne bo hotel in če bi bil na mojem mestu bi se obesu . Mogoče je res. Starši mi skos govorijo da se sama seb smilim in da naj manj jem. Kok?iz 90 kg sm padla na 55kg.Takrat newem kako mi je uspel a zdaj mi ne več. Nazaj bi imela 55kg vlka pa sm 176cm. Rada bi postala model.Sam newem kok. Sploh newem zaka se nažiram.Sovražim se.newem več kaj naj naredim.Mogoče bi bilo res boljše da bi odša.kaj naj naredim????
HVALA

jaz za noben denar ne bi rad imel punce, ki bi pri taki višini tehtala samo 55 kil. Raje bi se obesil. Saj ne, to drugo ne drži. Obesil se ne bi nikoli in nikdar, ker vem, da sem en edinstven fant na tem svetu in točno takega ni nikjer drugje. Rad bi živel in še kaj doživel. imam nekaj več let kot ti, drago dekle. veš kaj bi bilo, če bi ti danes izvedela, da imaš raka in da boš čez en mesec umrla? Z VSEMI ŠTIRIMI BI SE OKLEPALA ŽIVLJENJA , SAMO DA BI ŠE PODALJŠALA. Tega ti nikakor NE ŽELIM, toda zaboga začni se veseliti, da živiš! vpiši se v kak klub, v kak krožek, kamorkoli, nabavi si psa…. samo ne postani fotomodel, ker so grozni tisti obešalniki in le redki, res redki so uspešni. Išči svojo srečo v vsakdanjih stvareh, ZAGOTOVO SI NEKATERIM VŠEČ, VSEM PA NE BOŠ NIKOLI.

najprej ti moram povedati da TOČNO vem kako se počutiš. Ne dolgo nazaj sem tudi sama non stop razmišljaja samo o hrani, slišala sem samo tiste pripombe, ki so bile grde… Vem, da je včasih težko preslišati kakšno grdo opazko, še posebaj če leti iz ust tvojih staršev. Toda postati moraš močna in se navaditi tudi takih udarcev. priporočam ti, da si poiščeš pomoč… Vprašaj o tem svojo osebno zdravnico, psihologinjo na šoli… Samo ne smeš si pustiti da ostaneš tu kjer si, ali pa da zabredeš še globlje!!!
Sama sem pred dvemi leti razmišljala ISTO kot ti, počela sem iste stvari kot ti… Danes sem srečna, imam super fanta, v šoli sem veliko bolj uspešna kot prej, imam prijatelje in UŽIVAM ŽIVLJENJE!!! In koliko tehtam? 15 kil več kot sem pred dvemi leti, ko sem bila nesrečna, brez prijatelje, brez fanta in brez … ŽIVLJENJA.

Vem, da ti nobena pridiga ne bo pomagala. Tudi jaz sem slišala na milijone pridig, nasvetov… Pa kaj? Mislila sem si svoje in stremela k ‘idealni’ postavi. Zanimivo, da sem bila na eni točki dokaj zadovoljna s svojo kilažo. Ljudem okoli mene sem se pa dobesedno GNUSILA. Seveda so bili čudni oni in ne jaz, kajne?

Vem da lahko premagaš vse težave. Jaz sem jih in na milijone punc na svetu tudi… Ne dovoli si da pristaneš v odstotku ki obupa!! Vredna si preveč, verjemi da ogromno ljudem pomeniš veliko… SAMO ZAVEDATI SE PRIČNI TEGA!

ps:oglasi se še kaj in PIŠI o svojih počutjih..Boš videla, bolje ti bo!

Draga Andreya,
vredno je živeti, bi bil preprost odgovor, preveč preprost zame in preveč v zraku zate, si mislim.
Težko je tole naše življenje. Pogosto in to dosti bolj, kot kažejo reklame ali oddaje z “lepimi dekleti” ali celo modeli. Sploh tvoja leta, odraščanje in kup nalog, ki se postavljajo v tem obdobju, ni mačji kašelj. Kot praviš težave v šoli, ljubezni, če jh ni doma, je že težko verjetno. Telo se spreminja – po svoje v veliki meri, človek bi kar moral vedeti, kaj bo s sabo v nadaljevanju življenja, vzorniki izgledajo nesramno lepi in srečni…
Nič čudnega, da se “zakomplicira ” še s hrano. Ko je vsega preveč, je hrana uteha, ali odrakanje hrani prinese užitek in občutek, da se da večino življenja kontrolirati.
ČE si toliko kg 1x izgubila, to ne pomeni, da jih boš zdaj tudi. Bil je drug čas, druge okoliščine, pa še to je, da se zdaj tvoje telo razvija po svoje in prav možno, da noče zdržati s 55 kg-ji. Pravzaprav pri tvoji višini zveni 55 kg zelo malo, če ne že kar nekoliko premalo.
Morda je dobro, da premisliš še nekaj: vsi ne moremo biti manekeni, nimamo takih postav, takih genov, da bi nam bilo lahko zdržat v merah, ki jih narekuje moda. le redki lahko. Pa tudi tako je, da modeli ne pokažejo, koliko mučenja in odrakanja je potrebno za tako delo. V Ženski svetovalnici se vsako leto srečamo kar z nekaj dekleti, ki so bile v nekem poklicu ali špoortu, ki je zahteval vitkost (ples, manekenstvo, igralstvo, plezalstvo), pa jih preprosto telo ni hotelo več poslušati, da bi ohranilo tako zelo nizke kile, kot so one hotele. Včasih ne gre in je potrebno poiskati drugo zanimanja ali šport.
Če se pa težave s hrano ne rešijo ampak stopnjujejo, je potrebno poiskati še pomoč zaradi tega.

Vsak, ki ti kaj bednega reče, ima težave sam s sabo. Malo pomisli, s čim se ukvarja in kaj bi imel za poštimati v svojem življenju. Boš videla, da je tega toliko, da bi dolgojezični-a imel-a za 3 življenja dosti dela.

Kile nam vsem letijo gor in dol, pozimi je bolje, da jih je vsaj 5 več, spomladi pa začnemo bolj solatkati in jesti še več sadja in na 3 ure, pa bomo do poletja ravno prave:)

Imaš idealno višino, kdor pa kaj natolcuje, ti pa le zavida, ker si tako fejst punca!

Vpoši se v plesno šolo, npr.trebušni ples ali hip-hop in redno delaj pa še v šoli delaj sproti, pa boš videla, da se bo vse srečno izteklo. V sebi si reci, da si srečna in tega ti ne more nihče vzeti. Ne spuščaj se v debate z negativci, temveč z optimisti in nasmejanimi prijatelji:) Sama bodi vesela, pozitivna in sij kot sonček, pa boš takšne tudi privabljala! Preberi knjigo:Ti si zvezda tvojega življenja! Srečno!

Živjo!

Stara sem 20 let in se borim z bulimijo že približno 5 let. Imam 60 kg in 177 cm. Teža mi pada in raste neprestano, zadnje čase pa se vrti tam nekje od 55 do 60. Stradanje, prenažiranje, bruhanje… Na neki točkl pred kakšnim letom se mi je še zdelo, da zadevo do neke mere še obladam, zdaj pa sem postala depresivna in močno utrujena, kar je najbrž posledica telesne izmučenosti. Res si želim nehati, ker se mi včasih zdi, da bom zadevo kar končala… Šla sem že k psihologinji, vendar se vse zdravstveno osebje obnaša zelo zaničljivo, kot da sem retardirana. Kako mi bo pomagal nekdo, ki ti daje občutek, da si navaden drek… Mogoče obsojam, ker sem obiskala samo eno psiholginjo, vendat za psihologa potrebuješ napotnico in ker živim v majhnem mestu mi res ni do tega, da grem spet v naš mali zdravstveni dom, kjer me bodo medicinske sestre gledale, kot da sem garjava. Zanima me tudi če katera ve katere vitamine bi po vsej verjetnosti morala nadomestiti oz. kako bi izboljšala počutje, da ne bi bila TAKO UTRUJENA in DEPRESIVNA?

Draga “PIkapoka”,

zgleda se je tvoje pismo po pomoti znaslo kot odgovor na eno drugo vprašanje, tako da sem ga le po pomoti odkrila. A upam,d a nisi že obupala v čakanju na odgovor.
Torej: tvoja utrujenost je zelo verjetno kar lepo ena od posledic bulimije. Kot si že sama ugotovila, je to naporno tako za telo kot duha. Smola, da si naletela na psihologinjo, ki ni pokazala več razumevanja in podpore. Vedi, da si zaslužiš pomoč in razumevanje, prav sigurno pa nisi retardirana ali vredna kakega zaničevanja.!!!!
Daj poišči si pomoč – kljub neuspelem prvem poskusu. Ne odnehaj, daj je danes znanje in razumevanje odvisntosti od hrane že tako razširjeno, da si verjetno imela veliko smolo, da si naletela na tak odziv. Če ti le ni prav predalec, lahko prides tudi na Žensko svetovalnico ali kako drugo organizacijo v Ljubljano, sploh če ti je zoprno po pomoč v tvoj mali kraj, odkoder si doma.

Kaj pa tačas, ko še ni pomoči, ko je bruhanje še “redno” in izčrpujoče, kako si malo omiliti utrujenost? Potrudi se skrbeti zase po najboljših močeh – da dosti spiš, da dosti piješ, da morda omejiš bruhanje vsaj malo, da sicer ješ raznovrstno hrano (ko ne burhaš), z dosti svežega sadja in zelenjave, pa tudi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob.
Tudi tvoji kilogrami so nekoliko prenizki za tvojo višino, prav lahko da si utrujena tudi zato, ker nimaš dosti energije.
Seveda greš lahko tudi k zdrvniku, mu poveš o utrujenosti in te morda pošlje na kako dodatno preiskavo – kar mi pade na misel kot možnost, je tudi slabokrvnost, a brez preiskav ne moreva kar ugibat…

Ne pozabi bistvenega “ukrepa” – če gre za odvisnost, rabiš pomoč.