Ali je v meni še ljubezen?
Stara sem 27 let in čeprav so to že zrela leta za it z “nekom” na svoje, imam žal v zvezi s tem še vedno težave.
Svoja najstniška in dvajseta leta sem preživela “zabavno” a žal tudi z mnogo trpljenja, saj sem se večkrat nesrečno zaljubila. Nikoli nisem mogla spoznati kaj pomeni prehod iz zaljubljenosti v ljubezen, nikoli nisem imela tako resne zveze, da bi doumela kaj je sploh ljubezen, ali so to res izjemna globoka čustva, ki nikoli ne minejo?
Lani sem imela veliko srečo, da sem spoznala svojega zdajšnjega fanta. Začela se je resna zveza, globoka povezanost. Zdi se mi, da sem spoznala nekoga, ki je tak kot jaz, zdi se mi, da so se mi odprla vrata k ljubezni. Še danes se tako lepo razumeva med sabo, a na mojo in njegovo veliko žalost se je v zadnjem mesecu v mojem srcu nekaj spremenilo. Nicesar vec ne cutim do njega in tega se še toliko bolj zavedam, ko vidim njega, ki se topi od ljubezni do mene, jaz pa sem trda kot kamen. Zacela sem postajati hladna, ne morem niti vec seksati, saj mi pri seksu ni vec tako lepo kot mi je bilo vcasih. Vse to sem mu iskreno povedala in pred nama je tezko obdobje za oba.
Zanima me, kaj naredijo zakonci, ko pridejo do spoznanja, da do svojega partnerja ne cutijo vec nicesar? Kaj mislite, da se njim to nikoli ne zgodi? Ali ni to tako zelo tezko spoznanje? Je to sploh še ljubezen? Kaj je sploh ljubezen?? Ali je odločitev za ljubezen zgolj dejanje volje, ali mora biti vpleteno tudi srce? Kako je možno ljubiti brez srca? Tisoč knjig sem že prebrala o tem in bolj kot jih berem, bolj se mi meša.
Zanima me vaše mnenje in kaj bi mi sedaj svetovali, če bi že bila z njim poročena? Zanima me tudi vaše mnenje in nasvet kot ženski, ki še ni poročena, tako kot je torej v resnici.
Najbolj se bojim, da bi me spremembe v ljubezni (tako kot na primer sedaj doživljam) spremljale pri vsakem novem partnerju. Da bi pri vsakem spoznala, da ga nimam več rada…To pomeni, da bom lahko celo življenje sama. Da nikoli ne bom mogla imeti otrok. Da bo vse eno samo iskanje, hrepenenje in trpljenje, ker nisem mogla uresničiti zakonske ljubezni in ljubezni do otrok. Ostala bi sama.
Kako sploh veš, da je nekdo pravi? Kaj je prava ljubezen? Kako veš, da nekoga zares ljubiš? Kako veš, da je bolje, da se ga držiš in ga ne izpustiš od rok, čeprav se ti zdi, da ga ne ljubiš več?
Ali bom svojega fanta lahko še kdaj ljubila, tako kot sem ga nekoč? Ali v meni še živi ljubezen do mojega zlatega fanta?
Ljubezen je tisto, kar ostane, ko metuljckov ni vec. Ja, po enem letu nepreklicno minejo in takrat se zacne kazati, ali sta dva za skupaj ali ne. Jaz bi ti takole svetovala. Ti ne ves, kaj cutis, on pa ve. Ti ne ves, kam bi v zivljenju rada sla, on pa ve – verjetno bi pri svojih letih rad zvezo s punco, ki je pripravljena na resno zvezo in se ne zacne ze po enem letu sprasevat, ali je to to. Ne more zdaj on cakat in cakat, kaj zdaj ti cutis, a se bos premislila, in zraven trpet in trepetat, ali ga imas se rada ali ne. tega si noben ne zasluzi in to je hud udarec za samozavest. Clovek dela vse prav, potem pa tak hladen tus.
Tako da ti svetujem, da ga, ce se ti zdi, da ga nimas vec rada, pac pustis, da si najde nekoga, ki ga bo imel rad, ZDAJ, v tem trenutku, in se ne bo premisljal in ga mucil s tem, ker tudi on tega partnerki ne pocne, a ne? Ti pa, preden se spet podas v novo zvezo, pojdi na kaksno terapijo in razcisti sama pri sebi, zakaj te resne zveze tako ogrozajo. Tudi ljubezni se je potrebno nauciti, vcasih se je pac doma ne, naucis se jo pa tako, da se najprej poglobis vase in ugotovis, kaj se dogaja v tebi.
Če bi že bila z njim poročena… Z njim še nisi niti skupaj zaživela, pa se ti že porajajo taki dvomi.
ON verjetno že ve kaj od življenja hoče, TI ne veš niti za sebe kako in kaj, kaj šele da bi bila pripravljena na TO zvezo. TO tvezo že zaradi njega fer zaključi in obema prišparaj kasnejše trpljenje. Ohlajena kot si, ohranjaš z njim le še prijateljsko vez z predpostavko da ga bi z zavrnitvijo prizadela. Iz opisanega je razvidno da je dejansko vsled neizpolnjenih osnovnih tendenc ljubezni in medsebojnega spoštovanja, ta veza le platonska.
Na tvoja zadnja dva vprašanja pa bi ti navedel sledeče: spet sva pri tej negaciji zveze; če v zvezi niti tega ne veš če partnerja ljubiš, potem se zavedaj da ga sicer vzljubiš lahko, to pa je kontraproduktivno vnaprej.
v zadnjem mesecu se je nekaj spremenilo… kaj je bila tista točka, ko se je zgodil prelom? si začela razmišljat o skupnem življenju z njim, pa si tega nikakor ne predstavljaš? zakaj? kaj je tista ovira, ki ti preprečuje, da bi si zavrtela film prihodnosti, v katerem sta vidva glavna igralca?
Ponavadi je čas zaljubljenosti tisti, ko si ves v sedanjosti; ko pa se čustva poležejo, pa je kar naenkrat več prihodnosti. ali v tej prihodnosti vidiš preveč preprek, ki onemogočajo razcvet odnosa? Se lahko pogovarjata prav o vsem? Upošteva tvoje mnenje? Te ceni ali tega ob njem ne čutiš? Se ob njem čutiš varna in spoštovana? Če ja, potem kar pogumno naprej; če pa ne, se ustavi, razmisli in ukrepaj.
Če prav ničesar ne čutiš v odnosu do njega, je pa tudi čisto mogoče, da neka čutenja ves čas nisi priznavala, si jih tlačila, da si lahko vzdrževala videz globoke povezanosti in so sedaj izsilila svoje mesto v obliki otopelosti.
Kakorkoli že, verjamem, da si zmožna zrele ljubezni; zrela ljubezen ima več lic, le eden od njih je partnerski odnos.
Hvala ti za odgovor, s katerim se povsem in hkrati z bolečino v srcu strinjam. Do sebe in do svojega fanta sem iskrena in kar se je dogajalo v mojem srcu sem vedno odkrito povedala fantu, prav zaradi tega, ker je zame to vedno bila in bo moja pot – odkritost. Moj korak je vodil prav k temu, da pustim svojega fanta, če dvomim v ljubezen in to sem (spet z bolečino v srcu) tudi storila. Vendar pa, ker mi ni vseeno, hočem temu priti do dna. Najbolj se namreč bojim, da bom zaradi sebe trpela celo življenje, medtem ko bi si lahko ustvarila družino z nekom, ki ga tako cenim in spoštujem. Z nekom, ki bi me rad osrečil, jaz pa tega ne znam. Zaradi tega sem se tudi že nekaj časa nazaj naročila k psihologu. Pa res lahko psiholog spremeni moje srce – v nekaj kar ni več nazaj v ljubezen? Lahko mi daje nasvete, a moje srce bo najbrž še vedno isto. Kaj poročeni se vedno ljubijo? Imajo vedno tak občutek, ki so ga imeli na začetku, namreč – da bodo to osebo ljubili celo življenje?
Najprej naj se ti lepo zahvaljujem za tvoj odgovor. Naj ti razložim:
V zadnjem mesecu se je v moji bližini pojavil fant, ki me že dolgo časa privlači, vendar pa je čisto drugačen od mene (nezrel ljubezni, zabavač, mogoče celo alkoholik) in zato vem, da on nikoli ne bo mogel biti moja realnost. Jaz se že celo življenje čutim družinski človek, nekdo, ki bi rad imel nekoga, ki bi me imel rad in seveda tudi jaz njega. Želim si resno zvezo, nekoga, ki bi bil tak kot jaz. Želim se poročiti, imeti otroke…to so moje iskrene želje. In fant, ki ga imam, oz. sem ga imela je pravzaprav bil in je vse to, kar sem si kdaj želela. Po enem letu pa so se začeli pojavljati dvomi v moja čustva do njega, mogoče prav zaradi tistega “privlačnega” fanta, ki je sprožil dvome v mojo “resnično” ljubezen do mojega fanta. Že med letom sem mela parkrat težave z “dvomljivimi čustvi”, vendar pa sem svojega fanta imela še naprej rada in tako dvome lepo premagala. Temu sem bila Bogu zelo hvaležna, bila sem pravzaprav srečna, ker sem ga še naprej lahko ljubila.
Prihodnost z mojim fantom vidim izjemno lepo, če ne bi imela problemov z mojim čutenjem do njega. Izjemno me ima rad, spoštuje me in ceni. On je vse, kar bi si lahko želela. Le jaz sem tista, ki se počuti “izgubljeno”.Od kar tako čutim sem dobila tudi strah pred poroko, pred otroci, saj se bojim, da mu ne bi mogla ničesar dati, najbolj svoje ljubezni ne. Bojim se, da ne bi mogla od nikjer črpati energije in ne bi več imela moči ne zase, ne za njega in ne za otroke, če ga ne bi imela zares rada. Rada bi prišla temu do dna.
Ali mi lahko bolje objasniš tvoj odstavek:
“Če prav ničesar ne čutiš v odnosu do njega, je pa tudi čisto mogoče, da neka čutenja ves čas nisi priznavala, si jih tlačila, da si lahko vzdrževala videz globoke povezanosti in so sedaj izsilila svoje mesto v obliki otopelosti.”
Do te ugotovitve si v prejšnjem svojem postu prišla sicer že sama in jaz sicer kot laik bi rekel da nisi zrela za psihologa, si pa morda še nezrela za ljubezen ali partnerstvo na splošno. Veš, tukaj tudi leta ne igrajo nobene vloge; nekdo pridobiva na teh izkušnjah že (recimo) pri petindvajsetih letih, drugega življenske situacije postavijo na realna tla daleč kasneje. Nič še nisi zamudila, je pa tako tvoja skeptičnost okoli same sebe odveč. Odveč je zato ker vse pride ob svojem času, očitno sedaj še ni bil pravi ekvialent zate. To ti je morda težje razumljivo (zveza je bila načeloma ok), stvar pa definitivno drži.
OK, ta stavek, kaj pomeni ? Če ga sicirava, je nekako bilo mišljeno takole:
– če v zvezi niti tega ne veš če partnerja ljubiš:
tukaj sem povzel tvoje ugotovitve – partnerja ne ljubiš več, moja predpostavka je da si zaradi lažnega čuta da bi ga prizadela, sicer z njim še v zvezi, temu sem rekel “prijateljska”;
– potem se zavedaj da ga sicer vzljubiš lahko:
najbolj nevarna situacija ! Posledice bi čutila nekoč in se spraševala o marsičem, bolje da si končala sedaj. Gre za asociano vedenje, prisoten je predvsem čut globoke pripadnosti, lažen čut varnosti, prehajanje nad sebe – recimo z prilagajanjem situacijam partnerju, delaš stvari ki ti drugače niso sprejemljive… In še in še tega je.
Okoli obiska psihologa: naredi vse kar sama misliš da ti bo pomagalo, škoditi ne more. Osebno menim da tvoj čas še prihaja, da ti je to bila neka ok izkušnja, lepo je da si poštena do sebe in (sedaj) tega ex partnerja – fer si izpeljala stvar, mora ti biti hvaležen. Seveda to za srce in podstrešje niso enostavne zadeve, jemlji življenje za realnost. Medsebojna razmerja ? Nikoli izpeta tema !
Srečno !
Cec
Pozdravljeni!
Z globoko žalostjo v srcu ste napisali to pismo. Toliko brezupa in bolečine je v njem. Čutiti je vaše doživljanje življenja, sebe in drugih, ko ne veš ali je še smisel, boš našel nekaj, kar te bo izpolnjevalo in notranje osrečevalo ali pa boš vse življenje taval v žalosti, bolečini, da si sam, da nimaš nikogar, ki bi te resnično objel. In če najdeš to osebo, na koncu spoznaš, da sam ne zmoreš objema, kot si ga nekoč tako želel zase.
Zelo težko je primerjati odnos, za katerega nam niste napisali, kako dolgo že traja, z odnosom, kjer sta partnerja poročena in imata otroke. Zrelost odnosa je na drugi stopnji, kar s seboj prinaša popolnoma drugačno dinamiko odnosa.
Predvsem bi vam rekla, da zaljubljenost vedno mine in ni nikoli odraz zrelosti v odnosu. Ljubezen in zrelost sta odraz vztrajnosti in medsebojnega sodelovanja. Ljubezen je dajanje. Ljubiš šele takrat, ko si sposoben objet, ko drugi potrebuje objem. Dokler ljubiš, ker potrebuješ drugega ob sebi,je v odnosu zelo težko. To je stanje odvisnosti in pričakovanj, da boš objet, ljubljen, da boš našel sebe skozi drugega, da te bo nekdo drug izpolnil, ti dal ljubezen in smisel ter zapolnil notranjo bolečino in praznino. Šele zavedanje potrebujem te, ker te ljubim, je stanje samostojnosti in hkrati notranjega stika med partnerjema. Šele ko si v sebi samostojen in ne potrebuješ zaradi sebe in svoje bolečine, si sposoben zrelega in odraslega odnosa.
Velikokrat pa v nas živi otrok, ki je razbolel, sam in razvrednoten, ki kliče po ljubezni, objemu in imej me rad. Če vstopimo v odrasel odnos, kot notranje razboleli otroci, potem bo v tem odnosu zelo težko. Vendar ni vse tako črno. Kjer obstaja odločitev za odnos, je tudi ljubezen, kar pa je pot za rast in objem, ki daje.
Želim vam vse dobro v prihodnje.
Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije
Če boš verjela ali ne,ti govorim iz lastnih izkušenj.Ustvarila sem si družino s takim fantom,kot je tebi všeč.Bil je zabavljač,glavni za vse,vedno za zabavo,živel je od danes do jutri,ko sva prišla v kafič na pijačo,se je vživel v družbo,pel,pil,pripravljen pomagati komurkoli in kadarkoli,na meji alkoholika.Znal je dajati občutek,da sem glavna za njega,center sveta,a ko sva si ustvarila družino,se on ni spremenil,ni skrbel za njih,veseljačil je naprej,še danes ga poznajo kot takšnega.Obljubil je vse,kaj si bova ustvarila,kaj vse naredila,a ostajalo je pri besedah,ker je preveč denarja ščo za gostilne,pijačke in zabavo.Večinoma sem bila sama z otroci,prišli smo do pretepanja,varanja,laganja,vrgla sem ga ven,še kar občasno hodi prositi denar in obljublja gradove v oblakih.Danes vem,da se na njega ne morem zanesti.Želim ti,da ne bi naredila iste napake.Potem,ko imaš družino je prepozno za vse.V družini so odgovornosti,en tak pa jih ne bo znal sprejeti,raje se bo obrnil in šel v družbo.Ne bo ti pomagalo,da bo tvoj dragi veseljačil in užival,ko pa boš ti doma morala otroka previjari,ga čuvati……
Pa upam,da ne govorive obe o istem 35-letniku
Srečno
Se opravicujem,ampak en del mojega razmišljanja manjka.Poglej,hotela sem ti povedati to,da če ti je všeč nezanesljiv fant in si se zaradi njega ohladila do svojega fanta,razmisli dobro.Če že zdaj veš,da ta nezanesljiv ni zate,potem se obrni na novo pot.Mogoče je zdajšni fant preveč zanesljiv,nič adrenalina ni v njegovem obnašanju,ni glavna faca,ampak si želiš zase in za svojo družino zabavljača,alkoholika,ki nikoli ne odraste,ali nekoga,ki bo s teboj vzgajal družino,ti bil v podporo,s katerim bi skupaj nekaj ustvarila.Tudi jaz sem takrat izbirala,ampak izbrala narobe.Zato premisli zakaj se je ohladila tvoja ljubezen……
Živjo Aknella!
Zaradi “nezanesljiveža” nisem pustila svojega fanta. Nočem imeti resnega odnosa z nekom, na katerega se ne moreš zanesti in ki je dober le za zabavo. To sem izkusila na lastni koži, celo trpela zaradi alkohola pri nekem bivšem partnerju. Ta izkušnja me je hvalabogu naučila marsikaj: da tudi, če bom še kdaj zaljubljena do uh (kar sem tudi bila), nočem in nočem biti punca takšnemu fantu.
Svojega fanta sem pustila zato, ker se mi je po “nezanesljivežu” zdelo, da z mojimi čustvi do mojega fanta nekaj ni več v redu. To sicer nisem storila takoj. Okrog 1 mesec sem čakala in upala, da se bo kaj spremenilo. Pa sem videla, da so moja čustva še vedno prazna, otopela. V resnici tiho upam, da se bodo spremenila in spet postala lepša. Da bi lahko spet ljubila človeka, ki ima zame “vse”. A dejstvo je, da se bojim reskirati in spet spraviti človeka v trpljenje.
Bi ti pa postavila še eno vprašanje: Ali danes ljubiš svojega fanta kot nekoč? Kot takrat, ko si z njim ustvarila družino? Ali je ta ljubezen pristna, resnična? Ali prihaja iz tvojega srca? Ali te še privlači kot nekoč?
Če mi boš lahko iskreno odgovorila, se ti lepo zahvaljujem.
Dina
Spoštovana gospa Stanovnik!
Naj se vam najprej zahvalim za vaš čas, ki ste si ga vzeli, da bi mi odgovorili.
“Zelo težko je primerjati odnos, za katerega nam niste napisali, kako dolgo že traja, z odnosom, kjer sta partnerja poročena in imata otroke. Zrelost odnosa je na drugi stopnji, kar s seboj prinaša popolnoma drugačno dinamiko odnosa.”
S partnerjem sva bila skupaj dobro leto. V čem je ta dva odnosa, ki ju zgoraj opisujete težko primerjati? Če po svoje razmišljam: Partnerja sta vendar tudi v zakonu še vedno partnerja. Še vedno si morata vzeti čas zase, za svojo ljubezen. Le od kod se če ne napaja ves družinski krog, če zakonca nimata več medsebojne ljubezni, ki bi jo razdajala?
“Ljubiš šele takrat, ko si sposoben objet, ko drugi potrebuje objem.”
Jaz sem še vedno sposobna objet svojega bivšega fanta, nisem pa v tem objemu sposobna več čutiti tistih čustev kot nekoč. (???) Ali to pomeni, da ne ljubim?
“Kjer obstaja odločitev za odnos, je tudi ljubezen, kar pa je pot za rast in objem, ki daje.”
Kaj če se odločim za ta odnos tudi, če ni več tistega lepega čustvovanja v meni kot nekoč? Mogoče pa se pravzaprav tako odločajo vsi, ki stopajo v zakonsko življenje, le da jaz tega ne vem? Ali je odločitev za ljubezen stvar srca, čutenja ali nekih drugih “ravni”?
V knjigi “Pametne ženske nespametno izbirajo” sem reševala nek test. Na koncu mi je pisalo, da sem močno odvisna od hrepenenja po ljubezni, od čustev zaljubljenosti ipd. in da je tako stanje potrebno že resne obravnave. Zanima me, kaj lahko storim proti temu, kako si lahko pomagam? Ali je to tista ovira, ki mi preprečuje, da bi lahko nadaljevala svojo zvezo?
Zanima me tudi, kaj lahko storim, če mi nekdo reče, da sem nesposobna ljubiti? Saj vendar ne more ostati pri tem…Kako si lahko pomagam? Rada bi ljubila…
Dina
Še ga ljubim.Sicer ni več metuljčkov hrepenenja,moja ljubezen je ostala,ampak žal je njegova ostala pri veseljačenju in gostilnah.Srce hoče drugače kot moji možgani.Kljub vsemu kar se je dogajalo in se še dogaja,ga ljubim.Pomeni mi vse in želela bi,da bi tudi jaz spet pomenila isto njemu.želela sem se postarati z njim,uživati v vsem,v čemer prej nisva mogla.Ampak saj pravim,ni pa to tako kot na začetku.je umirjena.
če te še kaj zanima,mi piši na [email protected],pa ti več odgovorim
lp
Hojla Dina
Zdej, jst sem samo en bk in se na definicije ljubezni, zaljubljenosti in take stvari, ki so s temi pojmi povezane, ne spoznam prav nič, pa še z razmišljanjem nisva niti na vi, kaj šele na ti. Mal imam na sumu belo ivanjščico z vonjem po liliji na cvetličnem vzorcu platfusa, ki mu nekateri rečejo možgani. Pa še boli, mislm, razmišljanje.
A če bi mi kdaj uspelo, kaj že, razmišljanje, bi se verjetno vprašal, zakaj je ljubezen tako težko spraviti na en skupni imenovalec, jo prijeti za roge in razkrinkati, češ, evo jo, to je ljubezen.
Najbrž bi si odgovoril, da zato, ker ima vsak svojo predstavo o njej. A zakaj? Ker se ta predstava, ta slika, kaj da ljubezen je, ustvarja, dopolnjuje, radira, spreminja, vendar, tiste glavne konture se pa zarišejo v otroštvu. A ne, to naj bi bile, kaj pa vem, ene predstave o tem, kako naj bi partner izgledal, tko, na zunaj, kašnega belega konja naj bi jahal, kako možat naj bi bil /zdej govorim o tem, kakšno sliko naj bi ženska imela, dobr, lahko tudi moški seveda/, kako neustrašen, duhovit, razumevajoč, širok v duhu, odločen, blag…ma, mislm, daj, ti dopiši detajle iz tvoje slike.
In pol se ti tak moški zgodi. Slika se poklapa. Eni rečejo temu tudi metuljčki, kemija, no ja, kakor komu paše. Jaz bi temu rekel, da je to zaljubljenost. Kaj ne bo, mislm. Nebesa čista. Končno je hrepenenje, želja, smoter iskanja, karkol, izpolnjen. In traja. Ampak, tle je en keč, Dina. Ljudje kažemo samo lepe dele naše slike. V tvojem primeru moški. To je eno. Drugo pa je, da smo ljudje v fazi iskanja zelo nečimrni in si natikamo taka, modna, rožnata očalca. V tvojem primeru ti. Tik tak se nam zdi, da je slika skladna. Ampak /spet ampak, ampak ne se sekirat, ker jih bo še nekaj teh, kaj že, ampak/ ta rožnata očalca kvarijo dioptrijo in izgled slike na TV-ju, tako da nas motijo do te mere, da jih snamemo. Zakaj jih pak nebi a ne. Saj faza iskanja je končana, princ in njegov konj sta tu. U, kriza. Pogled se zjasni, slika se vidi ostreje, tudi detajli, ki se prej niso. Ki niso skladni z našo sliko, z našo predstavo. Kaj pa zdaj? Če je skladnost premajhna, zaljubljenost zgine, izpuhti, se razblini. Če pa je velika, sta na voljo dve možnosti. Ena je, da detajle na svoji sliki spremenimo, jih uskladimo s sliko, ki nam jo kaže partner. /bom možnosti partnerja popolnoma izločil, ker konec koncev, za svoje odzive smo odgovorni edino mi sami. O skupnem usklajevanju kdaj drugič/. Temu se reče prehod iz zaljubljenosti v ljubezen. To ujemanje naše, na novo obdelane slike s sliko, ki nam jo kaže partner, je ljubezen.
Druga možnost je pa, da nismo pripravljeni spreminjati svoje slike in je ne spremenimo. Ja, pol se pak iz zaljublenosti ne razvije ljubezen a ne.
In iskanje se nadaljuje.
Kako pa potem sploh veš, da si sliko prilagodil. En tak, dokaj dober pokazatelj je, da si raje s partnerjem, kot sam ali z nekom drugim. Recimo, ja, dober je tudi ta, če tebe boli, ko boli njega, če tebe veseli, ko veseli njega. Ali pa, ko ga pogrešaš, če ga ni in ti ni odveč, ko je. U, pa da te ni groza, ko si predstavljaš sebe z njim čez, ajd, dvajset let. Pa kaj bi bilo še takega, karakterističnega za ljubezen. Da te spolno privlači, da hrepeniš po njem, to ziher. Da je stanovanje toplo ko je in mrzlo, ko ga ni. Da ti odvzame pol bolečine, ko te boli in doda še enkrat toliko veselja, ko si vesel. Pa tko, pa tko, pa tko. Aja, da si lahko nag do duše, pa te ne bo ranil. Ne, to je znak njegove ljubezni. Da je on nag do duše, pa ga ne boš ranila. Ne, nisem dal dober primer. Znak ljubezni je, da si želiš biti z njim naga do duše, to pa ja.
Kaj sem sploh mislil povedati. Ja, da je fajn dobro, če svojo sliko idealnega partnerja jasno vidiš in razumeš in prepoznavaš v sebi in da rožnata očalca čim manj motijo vid.
Ampak, tle je še en problem. Zdej, kaj pa, če si prevečkrat ranjena. Recimo, da imaš, kaj že, slabe izkušnje. To zna bit tud jeba. Ker, če se že odločiš za fazo iskanja, natakneš preveč siva očala, celo črna, tista za švasanje. Potem sploh ne vidiš slike drugega in se ti zna dogoditi, da gre ta, ki ima ujemajočo sliko, mimo a ne. Samo, ti tega problema nimaš a ne.
Bi pa razmišljal še v eno drugo smer. Ta bi znala bit tudi zanimiva in se malce navezuje na prejšnjo, sega pa nekam v zgodnje otroštvo. A ne, recimo v zgodnjem otroštvu se ti lahko vcepi strah pred odnosom. Strah pred odprtostjo, ki jo odnos prinese, pred ranljivostjo, pred zlorabo zaupanja, pa tko. Ta strah deluje tako globoko podzavestno, da se ga enostavno ne zavedaš. In ko se spustiš v odnos z nekom in je ta tako kompatibilen s teboj, da bi se ljubezen lahko razvila, te ta strah dobesedno ohladi. Kot si rekla. Ne občutiš več nič do njega, ne telesne, ne čustvene privlačnosti. Zdej, od kod ta strah, kje so vzroki in kako se spopasti z njimi in pozdraviti dušo, je težko tle nekaj pisat. To so lahko zelo globoko v podzavest potlačene travme in jst mislm, da si se zelo dobro odločila, ko si poiskala strokovno pomoč. Ker, mislm, če tebe ovira tak nezaveden strah, potem mu bo morda kos psihoterapevt, mi tle pa ne. Ker, četudi bi nam uspelo kaj izbrskat, je to lahko slabo, če ne zmoremo speljat stvar do konca a ne.
Ampak, evo, upam da je ta zadnji, možen bi bil morda še en vzrok, katerega izvor bi bilo pravtako potrebno iskati v otroštvu. To pa je, da res nisi zmožna ljubiti. Ne, ne, da ne znaš ljubiti. Hecno a ne. Ampak je možno. Če ti starši /in vsi tvoji najbližji, ki so sodelovali v tvoji vzgoji/ niso znali ali zmogli pokazati, kaj je ljubezen, ne moreš vedeti. A ne, če ne veš, kaj je ljubezen, potem ne moreš ljubiti sebe, če ne ljubiš sebe, potem ne moreš ljubiti nikogar. A ne, če mal omilim stvar. Če nisi bila brezpogojno ljubljena, če je bila ljubezen tvojih najbližjih pogojevana /taka si slaba, iz tebe ne bo nič, noben te ne bo maral, če boš taka, pa tko/, potem to ponotranjiš in imaš slabo samopodobo in verjameš, da si res, kaj vem, nevredna ljubezni a ne in potem stopaš, kot odrasla oseba, v odnose, pa ne z nameno da bi ljubila, ampak, da bi dobila potrditev, da si vredna ljubezni in ko je v enem odnosu ne dobiš dovolj, greš v drugega ali pa kljub temu, da jo v enem odnosu dobivaš, potrebuješ potrditev še drugod, od drugih. To je tudi jeba, ker del teh procesov prav tako poteka na nezavednem a ne. Zakaj izpostavljam tudi ta del? Ker sprašuješ druge ali ljubezen sploh obstaja. Ker iščeš potrditev od nas, se pravi od drugih, da ljubezen je.
Evo Dina. Tolk mal, mislm, če bi znal razmišljati. Kar pogumno k psihoterapevtu, menim.
Aja. Ja, ljubezen obstaja, tudi po dolgih letih zakona. Drugačna, morda manj frfotava, zato pa globja.Iz lastnih izkušenj, Dina.
Z ljubeznijo je tako kot z vrtnico. Živa je. Potrebuje nego. Vsak trenutek.
Sonce zate.
en bk
Dina
V stiski in polna dvomov ste se znašli pred kopico vprašanj brez pravih odgovorov. Vaša jeza je povsem upravičena, ker prav čutite, da bi jih “morala” imeti v sebi in da je nekdo kriv, da jih nimate. Ja, zelo krivično do vas je, da si morate tako osnovne in hkrati pomembne odgovore iskati po knjigah.
Ljubezen ni čustvo. “Čustva ljubezni” so lahko vsa, od tistih najlepših do onih najbolj neprijetnih. Ravno to, da ne znamo ali si ne upamo pokazati vseh svojih čustev in ne sprejeti čustev drugega, nam najbolj zapira pot do zadovoljujočega partnerskega odnosa. Na to, v koga se zaljubimo, res ne moremo vplivati. Lahko pa odločamo o tem, kaj bomo s to zaljubljenostjo naredili. Nobenega pravila ni, da bi morala zaljubljenost voditi v nek intimni odnos. Žal ne živimo takih odnosov, kot si jih želimo, ampak take kot jih zmoremo glede na svojo zrelost. To pa hkrati pomeni, da imamo preko osebne rasti in zrelosti možnost vsaj posredno vplivati na to, da se ne zaljubljamo več tako “napačno”.
Čeprav se gospod podpisuje z en_bk, je v svojem sporočilu zelo lepo in pronicljivo napisal kar nekaj odgovorov, ki jih iščete. Žal pa jih verjetno ta trenutek še ne morete vzeti za svoje. Ker nam odgovori, do katerih so se drugi dokopali po svoji poti, nič kaj dosti ne pomagajo. Ker ni dovolj odgovore samo razumeti, ampak jih je treba živeti. Živeti po tujih odgovorih, pa če so ti še tako dobri, je približno tako, kot postavljati sicer trdno hišo v močvirje. Brez zdravih temeljev ne gre. Vi jih žal niste dobili tam, kjer bi jih morali, v svoji družini. Zato jih morate zdaj mukoma postavljati sami. V stiski in začaranem krogu dvomov,v katerem ste se znašli, bi vam terapevtska pomoč prišla zelo prav.
LJUBEZEN JE ODLOČITEV
VSAK DAN POSEBEJ
Zanimivo pri teh odločitvah pa je,da se tisti,ki jih partnerji onesrečujejo
beri varajo,tepejo,ponižujejo,
dolga leta odločajo ZA ljubezen in ostajajo z njimi.
Tam pa kjer jih partnerji skrbno ujčkajo,jim izkazujejo svojo ljubezen in pozornost pa se pogosto zgodi to kar se je tebi-nekaj jim manjka.
Mogoče SKRB? STRAH? KLOFUTA?
RES ne vem kako da se ne moreta najti dva,ki bi se ljubila do konca svojih dni.
Če si lahko z nekom samo v stanju zaljubljenosti potem še nisi zrel oz. odrasel.
In dokler ne odrasteš je bolj fer odrasle pri miru pustiti,jih ne zavajati in srca lomiti.
In res ne vem kako se lahko tako hitro puško v koruzo vrže ko mine zaljubljenost,
skoči ćez plot,če se žena dere,če ji ni do sexa ravno takrat kot je njemu,ali obratno?
Kje je potrpežljivost,prilagajanje?
Eni je imajo ravno toliko preveč,kot je imajo drugi premalo.
Ima kdo čarobno palčko?