Spoštovani!

Pred tremi tedni se mi je pojavila vrtoglavica in omotičnost,to je spremljalo še zbadanje v predelu srca,tresenje rok in občutka,da ne morem dihati.Preiskava krvi kaže na rahlo vnetje.(imam vnete dlesni).EKG v mirujočem stanju je normalen.Pritisk 119/70 utrip 79.Predpisano mi je bilo zdravilo Xanax.To sem jemala teden dni 1tableto/ 12 ur,Po Xanax-u so težave izginile.Potem sem z jemanjem prenehala.Teden dni je bilo vse v redu – nobene vrtoglavice,zbadanja itd.
Sedaj se mi zopet pojavljajo enaki znaki,vendar mi dodatno odrevenita desna roka in desna noga,v vratu se pojavlja občutek,da ne bo “zdržal teže glave”.Ob hrbtenici se pojavlja pekoča bolečina (od ledvenega dela do konca vratu )Isto pekočo bolečina se pojavi na levi strani glave od ličnice navzgor).
V glavi čutim močan pritisk.Xanax znake sicer ublaži,vendar jih ne odpravi – Xanax vzamem,ko se mi zdi ,da je res potrebno.(NPR,Da lahko pridem iz službe domov).
Razen grip in vnetja ledvice (1x) drugih težav z zdravjem do sedaj nisem imela.
Naj pripomnim še,da se zadnjih pet let zbujam zjutraj z močno otečenimi rokami in nogami – oteklina mine čez cca 30-45 minut.Zdravnica je rekla,da je vse to stres.

Za odgovor se zahvaljujem!
Andreja

Spoštovani!

Že sami znaki, še bolj pa uspeh zdravljenja kažejo na to, da gre pri vas za duševno motnjo, ki jo verjetno res sproža stres, ki pa zagotovo ni dokončna diagnoza. Znaki, ki jih opisujete, so telesni znaki te duševne motnje, vedeti pa bi bilo potrebno tudi za vaša občutja: spanje, tek, volja, energija, spolna sla, razdražljivost, hitra utrudljivost, spremembe v odnosu do ljudi, izogibanje ljudi, bojazni, strahovi, potrtost, hiter jok, jokavost, črnogledost? Stres je pač izraz, ki naj bi popisal PREOBREMENJENOST z vlogo uspešne delavke, supermame, odlične gospodinje in izjemne ljubice.

To vas sprašujem, ker je pri vas možno, da so težave, ki ste jih opisali le znak depresije, ki jih seveda omenjeno zdravilo zelo uspešno ublaži, ne more pa jih odpraviti. V primeru, da bi se izkazalo, da imate depresijo, potrebujete antidepresiv. O tem pa več drugič, če se boste še oglasili.

Lep pozdrav!

Janko Kersnik

Spoštovani!

Naj se vam najprej zahvalim za odgovor.
O mojih občutjih pa tole.Tek je zmanjšan (izgubila sem tri kilograme,kar ni nič narobe,ker sem jih imela preveč),spim dobro -približno pet do šest ur.Volje in energije pa se mi zdi,da mi kar malo manjka.Poleti sem namreč prehodila celotne
Kamniške alpe in del Karavank,sedaj se odpravim na sprehod za pol ure pa sem na smrt utrujena.Ljudem se ne izogibam,pač pa do njih nimam več toliko tolerance kot prej (npr.če mi nekdo že tretjič postavi isto vprašanje na katerega sem mu že dvakrat odgovorila ,kar malo povzdignem glas).
Delam načrte za prihodnost (ustvariti si družino-otrok,nov avto itd).To so cilji,ki so realni in uresničljivi.Nisem črnogleda,jočem tudi ne,pa tudi občutka potrtosti nimam.Posebnih strahov tudi nimam,saj se s partnerjem dobro ujemava,finančno stanje je zadovoljivo (denarja ni premalo – dovolj ga pa tako ni nikoli),službo imava
oba dokaj sigurno (sigurne nima nihče),tudi delo,ki ga opravljam ni posebej težko in mi ne povzroča težav.Malo sem zaskrbljena zaradi očeta,ki okreva po infarktu.
Toliko o mojih občutkih – čudim se,da me osebna zdravnica ni nič povprašala o tem (morda bi jo bilo dobro zamenjat) .

Za odgovor se zahvaljujem! Andreja

Spoštovani!

Najprej se vam opravičujem za rahel zamik pri odgovoru, ker sem bil v tem času na strokovnem srečanju v tujini. Iskene čestitke za pogum, da ste pripravljeni spregovoriti o svojih osebnih težavah, kar bo, upam, v spodbudo tudi drugim, ki si o tem še ne upajo spregovoriti.

Nekako ste mi položili na jezik (vsaj posredne) dokaze, zakaj zagovarjamo pomen in vlogo zdravnika družinske medicine. Zdravnik družinske medicine namreč bolnika obravnava v kontekstu njegovega delovnega, družbenega in socialnega okolja. Poznavanje skozi daljši čas pa mu omeogoči boljši vpogled v “družinsko zakulisje” in lažje sporazumevanje. V osebnem pogovoru bi lažje razčistila pomen vaše zaskrbljenosti zaradi očetovega stanja, ki skoraj zagotovo po mojih izkušnjah prispeva k nekakšni vznemirjenosti. Težka bolezen v bolniku in njegovih bližnjih lahko povzroči nekakšno neravnovesje, ko je pogosto potrebno prevrednotiti našo pot in usmeritve (kljub temu, da ste lepo opisali svojo začrtano pot). Tak dogodek pa nam nekako izpodmakne tla izpod nog, saj nam odvzame gotovost vase ali v druge ali v smisel… Vsekakor se z vami nekaj dogaja, in to kar se dogaja je ravno tako bolezen, kot je bolezen angina ali prehlad, le da jo je še teže kot prehlad opredeliti in zdraviti. Če bi si drznil na podalgi vašega lepega in obširnega opisa sklepati, potem pri vas prevladuje tesnoba (anksioznost) z nekaj primesmi depresivnosti (ki pa ni polno izražena). Predlagam, da se o svojih občutji pogovarjate s soljudmi, najbolje če o tem lahko govorite s partnerjem, če ne z drugimi znanci. Ko boste o tem govorili, boste oblikovali svoje misli, bojazni, skrbi in pričakovanja v smiselne celote, ki vas bodo veliko manj morile, kot sedaj. Seveda je bila kljub foramlno usepšnemu in urejenemu življenju to le dodatna kaplja čez rob, zato vsaj začasno ali obdobno potrebujete zdravila, ki vam bodo pomagala, da boste zmožni poiskati srž svojih problemov, jih razrešiti ali pa se naučiti shajati z njimi. Za krajše obdobje je omenjeno zdravilo primerno, če pa bi ga morali jemati več kot mesec dni zdržema, potem bi veljalo premisliti o uvedbi antidepresiva. Seveda bi vas znova želel nagovoriti, da se o tem in o ev. zdravljenju posvetujete z vašo zdravnico, saj je takle odgovor lahko le namig, spodbuda za iskanje možnih rešitev.

Glede dela vaše zdravnice in ev. zamenjave težko sodim na podlagi najinega dopisovanja. Res pa je, da slovenski bolniki z našim zanimanjem za vaše osebne in čustvene težave niste najboj zadovoljni. Če z zdravnico niste zadovoljni, imate seveda pravico, da jo zamnejate, čeprav bi verjento najprej koristil poizkus pogovor o vaših težavah. S samo zamenjavo verjetno ne boste dosegli bistvenega napredka.

Upam, da sem vsaj deloma odgovoril na vaša vprašanja!

Janko Kersnik

Spoštovani!

Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor,nič zato,če je trajalo bolj dolgo.Med čakanjem na odgovor se mi je stanje občutno izboljšalo – Xanax ni bil potreben.
V tem času sem prav tako menjala osebno zdravnico.Z njo sem se pogovorila o teh mojih težavah in ne boste verjeli njeni odgovori so enaki vašim.Pri njej sem dobila občutek,da sem “človek”(tako kot pri vas).Pri prejšnji sem imela namreč občutek – ah,saj blefira,ni ji do službe.No,pa saj imamo pravico do izbire.
Žalostno je samo,da takšni zdravniki mečejo slabo luč na ostale zdravnike,ki ste v redu.Govoriti o osebnih stvareh mislim,da ni tak problem samo,če imaš koga,da te posluša in ne samo posluša,tudi slišati te mora.
Vsekakor ste mi veliko pomagali in še enkrat se vam zahvaljujem.

Lep pozdrav! Andreja