Ali je to psihično nasilje?
Pozdravljeni, prosim za strokovne in laične nasvete v zvezi s težavo, ki se mi dogaja. V naprej se opravičujem če sem falila temo. S partnerjem sva 1 leto skupaj, imela sva razlicna obdobja, oba sva močna karakterja, zato sva imela precej pestro in skupaj sva doživela marsikaj, malo krivde je bilo na moji in malo na njegovi strani. Zadnjih nekaj mesecev je bila čista perfekcija, oba razumevajoca, bolj tolerantna in dojemljiva drug do drugega…končno se je zdelo da sva uredila nesoglasja in bila končno srečna, ljubezen je bila ze od samega zacetka med nama zelo mocna. Tezave so se pojavile v zadnjem obdobju, postal je pretirano preobčutljiv, vcasih za najmanjse malenkosti nekontrolirano vzkipi, me mocno žali in vpije name. Ne more se brzdat, ne glede na okolico doživlja izpade, tudi odzunaj v javnosti, ali na samem. Ko se poskušam z njim pogovorit, to sprejme kot dodatno provokacijo in me še bolj zmerja in prizadane. Tako zelo sem žalostna in zmedena! Planirala sva skupno življenje. Resnično sem verjela da je on pravi partner zame. Pozoren, nežen, priden, ljubeč…a vse dokler ga najmanjša malenkost do kosti ne zmoti. Potem se mu utrga, znori in agonija se prične. Slaba volja lahko traja tudi nekaj dni. Ko se pomiri, ga poskušam soočit z izpadom, poskušam razumet in dojet razlog za njegovo obnašanje, a me začne v hipu obtoževat za vsak njegov lastni izpad- češ da ga vedno jaz povzročam! Nikoli in nikdar ni on kriv za nič, po njegovem vedno jaz provociram in ustvarjam probleme. Niti približno ni pripravljen dojet svojih lastnih napak in za njih prevzet odgovornost. Namesto tega mi začne naštevat pretekle neljube dogodke in me seveda za vsakega posebej obtoževat. Že od začetka je imel težave z nezmožnostjo samokritičnosti, a ni bilo tako hudo. Sej vsak izmed nas ima neko težavo in se vsi trudimo po najboljših močeh normalno funkcionirat. V zadnjem času so ti izpadi slabe volje dosegli vrh in nekako sem v slepi ulici in ne znam nama pomagat. To je nekdo, s katerim res želim preživet preostanek življenja, imet dom in družino, a se obenem vprašam kako bi bilo vpričo otrok, če bi imel takšne izpade? Rada bi rešila najin odnos, a ne vem kako pomagat nekomu, ki meni da ni potreben pomoči in ne zazna lastno soodgovornost pri nečem? Zdaj vas prosim za nasvet, ali delam iz muhe slona? Ali je to čist normalno sprejemljiva situacija? Zavedam se da pri nobenemu paru ni rožnato, vsi imajo svoje težave, si morda umišljam da bom kje spoznala idealnega? Tega namreč tako ni! Kako naj ga soočim z njegovo destruktivno težavo in rešim najin odnos?? Resnično sem zelo hvaležna za vsak odgovor.
Spoštovana,
niste sfalila temo (vem da ni slovnično pravilno, ker v nadaljevanju vikam, a se mi boljše sliši). Vaš opis odnosa med vami in partnerjem kaže na njegovo nesposobnost, da bi vstopil v zdrav medosebni odnos. Karkoli storite, kvalitete vajinega odnosa ne morete spremeniti, če je partner nezmožen vstopanja in vraščanja v odnos. V takšnih primerih gre ponavadi za egocentrične in negotove osebe, ki imajo stalni občutek ogroženosti in imajo psihološko preveč krhke temelje, da bi se spustile v pravi odnos z drugim. Povzemam po knjigi “Spoznaj sebe in druge“, avtorice Ane Krajnc, ki pravi tudi: “Če čutite, da vas neki medosebni odnos mori in osebnostno briše, poskrbite, da se ga čimprej rešite. … Konlikte v medosebnih odnosih nenehno generirajo negotovi ljudje brez osebne identifikacije. … Prepričani so, da je na svetu samo ena resnica: njihova. … Preveč bi jih prestrašilo kakršnokoli odmikanje od osebnih zapovedi in prepovedi. Tak odrasli je navadno v otroštvu ali mladosti doživljal veliko ustrahovanje odraslih, mnogo ponižanj je preživel, ker je privolil v vse, kar so od njega zahtevali. Izgubil pa je sebe. Ni več sposoben kvalitetnih medosebnih odnosov.” (str.243)
Težko boste rešili vajin odnos oz. mislim, da ga žal ne boste mogli, saj sta za dober odnos potrebna dva. Dobro je, da ste dovolj zgodaj prepoznali nesprejemljivost njegovih ravnanj in da ste tukaj izpostavili problem. Iz takšnega odnosa ni enostavno izstopiti, sami vidite, da se sprašujete, če delate iz muhe slona, torej že dvomite v svoje razmišljanje o realnosti problema oz. o svojem videnju le-tega. To je zato, ker ste se že nekoliko ujeli v to dinamiko odnosa. Naj vas tudi ne zaslepijo rožnati trenutki… Če pa se zaenkrat še niste pripravljeni odpovedati tej zvezi, mu lahko predlagate partnersko terapijo, a le pod pogojem, da se ob njem počutite dovolj varni, da bi upali na terapiji spregovoriti o vsem, kar vam leži na duši. Sama mislim, da nima smisla, če ni pripravljen slišati od vas, kako se počutite ob njegovih izbruhih, povrh vsega pa to le še potencira njegove izbruhe. Tako, da vam niti terapije ne bi priporočala.
Upam, da boste prišli do uvida, da to ni ljubezen, če partnerja sploh ne zanima, kako vam je v odnosu. Ali kot pravi dr. Krajnčeva: v zdravih enakopravnih odnosih, partner prizna tudi vrednost druge osebe, sprejme dialog in je to odnos jaz-ti. Pri zlorabi pa gre za medosebni odnos jaz-ono. “Manipulator je nevrotično zapleten sam vase” in “ne prizna, da bi druga oseba imela tudi svoje želje, potrebe, pričakovanja, vrednote in cilje. Razosebi jo, da jo lažje uporablja. … Kot labilna osebnost ne prizna drugega kot svoje interese in svoje cilje.” (str.31)
V tem odgovoru sem veliko navajala omenjeno knjigo, ker sem jo ravno prebrala in sem se ob branju vašega sporočila spomnila na pojave, ki jih avtorica opisuje.
Predlagam, da si poiščete podporo, ki vam bo dajala zagotovilo, da prav ravnate. Lahko se obrnete na katero od organizacij za pomoč žrtvam nasilja: Društvo za nenasilno komunikacijo, Ženska svetovalnica, Zavod Emma.
Srečno!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Živjo,
Samo to ti bom rekla, da imam takega človeka s potrebo po nadzoru doma… Je sicer izredno ljubeč oče, mož, vse bi nam dal. Res dober po srcu. Ampak tu je tudi temna plat. Do sebe je presneto zahteven, ogromno navora ima, veliko dela, športa in pomaga drugim. In tako zahteva tudi od drugih.. če ni tako kot si on želi oz predstavlja – znori. Moramo ga sprejemati takega, ker je kolerik in o tem sva se velikokrat pogovarjala. Ampak zdaj po dolgih letih in otroku vidim, da se ne da. Ker sem pozabila svoj jaz, podredila se njegovim željam in vizijam (želja itak ne zadovoljujem, seveda, ker so okoli njega itak vsi nesposobni)…
Trenutno sem tudi zaradi prikrivanja in laži (ker sem se ga bala in določene moje napake prikrila – in so prišle na dan) popolnoma na tleh, izgubila sem službo in me on zdaj preživlja, ker nimam dohodkov. To mu daje še dodatno moč, da me postavi na ‘mesto, ki mi pripada’, to je da sem ponižna in mu hvaležna za vsako hrano, ki jo damo na mizo in toplo posteljo. Če njegovih zahtev ne bom izpolnjevala, me bo pa vrgel iz (njegovega) stanovanja. In to bo MOJA izbira, on ni ničesar kriv tukaj. JAZ sem tista, ki sem mu to povzročila, da je tak kot je zdaj.
In ja, vsemu temu se podrediš, ker ljubiš svojega otroka čez vse in si ne predstavljaš da te nekdo lahko kar vrže na cesto. Ker si ‘tak do njega’ – to pomeni, da si se zlagal, prikrival nekaj in včasih kaj pojezikal. Zaradi teh stvari si lahko na cesti, brez vsega. Tudi brez stvari, za katere sem sama zaslužila v zadnjih 10 letih delovne dobe, ker nisem imela slabe plače…
Tako da draga moja – DOBRO premisli. Z leti ne postaja boljše, ampak samo slabše. Govorim iz resničnih težkih izkušenj, ko si zmeden, ko res misliš, da si nesposoben len lažnivec da ne znaš vzgajati otroka.
“enakoprimeni” pozdravljeni,
in hvala, ker ste z nami delili svojo zgodbo. Kako pa sedaj razmišljate za naprej? Ali bi bil mož pripravljen iti na kakšno zakonsko svetovanje? Ali boste še vztrajali z njim?
Ste namreč res v nezavidljivem položaju, odvisni od partnerja, ki želi imeti vse pod kontrolo…
Želim vam spremembo,
Jana Metelko, dipl.soc.del.