Sem 4 mesece po porodu, skrbim za gospodinjstvo in seveda za dojenčka, saj sem na porodniškem dopustu in imam čas. Partner vse dni študira za izpite, vse dni v tednu, od 8:00 do 22:00. Če jih ne naredi, bo ob službo in menim, da doživlja velik pritisk.

S tira me spravijo medsebojni odnosi, to je moja mama. Problem je, da ima preveč časa. Ves čas mi nagaja, pomaga pa ne. Okolica misli, kako se imam lepo, da mi pomaga, ampak to sploh ni res. Z njo imam samo sitnosti. Živimo v isti hiši ampak v različnem nadstropju. Vtika se v vse, v kar ni treba, v moje gospodinjstvo, za njo nimam nikoli dovolj lepo pospravljeno. Ji rečem, če jo moti, naj pa ne gleda in ne hodi gor… Njen večni izgovor je, da hoče le dobro. In četudi ji ves čas govorim, naj preneha, prav nič ne posluša…

Potem mi oče (imamo družinsko podjetje) nalaga po malem delo. Obveznosti opravljam, ko dojenček spi, ali pa pač delam več stvari hkrati. Sicer nič težkega, ampak vso to hitenje 24 ur na dan, nič časa zase, me je počasi utrujalo…

Moja edina sprostitev je sprehod (do trgovine, včasih na kavo), pa še pri tem se počutim krivo, ker “zabušavam”. Za stvari, ki so me včasih zelo veselile, nimam časa, oz. dojenčka ne morem vzeti s sabo.

Ves čas sem poskušala vsem ustreči…razbremeniti očeta z delom, partnerja zaradi učenja, ne prizadetii mame, obenem pa biti dobra mama do dojenčka, imeti lepo pospravljeno, vsak dan skuhati TOP kosilo….

Potem pa se je zgodilo…ravno sem ustvarjala neko tabelo na računalniku, nakar pride partner in začne spraševat, kdaj bo kosilo, da bi šel potem rad malo ven z enim kolegom…. in mi je kar naenkrat “počil film”…in sem nekako “znorela”….:((((( ne vem kaj se mi je zgodilo niti, kako je do tega prišlo…ampak sem kar začela zabijat z glavo v steno, se panično dreti…skratka, nisem se mogla obladovat :(((
potem sem rekla samo še, da grem ven, da naj on poskrbi za dojenčka…čez ca. pol ure sem prišla nazaj, povsem skulirana, kot da ni nič….

Na pomoč, KAJ se dogaja z mano? :(((( ali sem v poporodni depresiji? Potrebujem strokovno pomoč? Ali pa se je samo vsega preveč nabralo,ker okolica preveč pritiska name? :((( Tako zelo se bojim, da se stvar ponovi…kar zmrazi me, če samo pomislim, da lahko naslednjič začnem stresati dojenčka! :(((

Pozdravljena!

Ne to ni poporodna depresija ampak obup pridne mamice, ki ne zna reči ne.

Pač to je bil izraz tvoje stiske, ki ti daje priložnost, da se kaj iz tega naučiš. Kot sama vidiš, delaš preveč za druge in pramalo za sebe. To je glavni in edini problem.

Kje se boš naučila reči ne in zakaj do sedaj še ne znaš. Po eni strani razumem, zdaj si še posebej občutljiva in bi rada bila prijazna in v ljubečem podpornem okolju, zato poiskusiš biti tudi ti prijazna do vseh.

Če želiš preprečiti obupana dejanja, zrelo in odločno naredi načrt za svoj čas, za sprostitev zase.

Z ljubeznijo si organiziraj vsak dan, morda dvakrat na dan vsaj pol ure ali urco za svoje hobije, strasti.
Včasih ne boš vedela kaj bi počela in kdaj bi si to organizirala, vendar mislim, da ti bo uspelo, če se boš potrduila. To ti pripada in je najbolj normalno. Morda boš imela slabo ves, nič zato, bo minila.

Otrok potrebuje zdravo spočito mamico in takšno, ki se veseli življenja in ja ne bo ti vedno uspelo, pridejo obupni dnevi, pa minejo.

Če boš potrebovala osebno pomoč pri načrtovnaju svojih dni in podporo pri tej lažji obporodni stiski, sem na voljo. Upam, pa da ti bodo še mamice kaj napisale, kako one poskrbijo zase, da dan teče manj naporno. Vsekakor bi ti svetovala, da se osebno povežeš z mamicami v svojem okolju in boš videla, da večina prve pol leta kar težko spelje gladko. Zaupaj si in bodi ljubeče pogumna, ko se učiš reči ne.

Srečno!

Pozdravljeni,

Zelo lepo se vam zahvaljujem za odgovor. Kot kaže, ste imeli prav. Sem si morala prav izboriti čas zase, in sicer imam v tednu en 2-urni bonus, ki ga imam SAMO zase. Sprva sem res imela občutek krivde, ampak nič več, sploh sedaj, ko sem uvidela kako drugi lenarijo in da porodniška obstaja iz razloga zato, in tudi starša sta dva, da se včasih malce zamenjata.

Keira pozdravljena,

ko si doživela napad si se odpravila ven in situacija se je umirila. Poudarjam, umirila. Tisto, kar nosiš v sebi vzrok, tega pa s tem nisi rešila. Sprehod je samo beg od sebe, od svojih občutkov. Tisti trenutek, ko si občutila jezo, paniko, bi morala to sprejeti in se prepustiti. To je samo en del tistega kar bi morala narediti, da te jeza, panika zapustita ne pa, da te občutke samo umiriš in potlačiš. Prej ali slej ob podobni ali drugačni situaciji ti bo zopet vrglo ven enako jezo, paniko, pa še kaj drugega. Žal na ta način ljudje samo kopičimo in pometamo pod tepih, smeti pod njim pa je vedno več. Povem ti iz lastnih izkušenj, ne vemo kaj nosimo v sebi, dokler si ne pustimo to videti. Prav rada pokažem na neumnosti, ki jih vidim. Vprašaj se ali bo samo organizacija tvojega časa in to, da rečeš ne rešila vzrok? Res je, da otrok potrebuje spočito mamo, pa ne samo spočito. Odgovornost in naloga mame je veliko veliko večja. Nemogoče je to opisati na kratko in tako površno. V kolikor želiš sporoči, da podelim s teboj svojo izkušnjo.

Lepo bodi.