Zdravo. Počasi se približujem 30. letu in vedno bolj razmišljam o sebi. Sem v partnerskem odnosu in imava majhnega otroka. Pred partnerjem nikoli ne skrivam svoje osebnosti, zato se tudi vedno bolj zavedam sebe in svojih napak. V odnosu super funkcionirava, ker se podpirava in razumeva drug drugega. Sama se imam tudi za zelo empatično in razumevajočo osebo. Težava tiči drugje.
Že od nekdaj so mi pravili, da sem sramežljiva, zadržana. Upala sem, da bom to prerastla, a mi ni uspelo. Imam par dobrih prijateljev s katerimi se rada družim in sodelavce in to mi zadostuje.
Nikoli me ni zanimalo kaj počnejo sosedi in kdo sploh so. Prijateljice se vedno pogovarjajo o drugih. Jaz nikoli nikogar ne poznam. Nimam želje po tem, da bi spoznavala druge ljudi, da bi se zapletala v pogovor z njimi. V trgovino raje hodim v drug kraj, da le ne srečam koga poznanega. Že pozdraviti mi je težko. To obdobje za masko mi je bilo prav pisano na kožo.
Strah me je in živčna sem ob drugih otrocih. V stisko me spravlja pogovor s oslabelimi starejšimi, pa čeprav je to moja babica. Ne znajdem se z njimi. Ne vem kaj bi jim sploh rekla.
V velikih skupinah se tudi ne počutim dobro. Večinoma sem tiho in poslušam. Nikoli ne pridem do besede.
Vse situacije povezane s komunikacijo z nepoznanimi ljudmi so mi muka. Pogovor z njimi me izčrpava.
V najstniških letih sem ugotovila, da mi pri tem pomaga alkohol. Ko kaj spijem postanem zelo družabna. Postanem oseba, ki bi si želela biti. Verjetno sem zato v študentskih letih imela veliko problemov z alkoholom. Sedaj se zelo dobro kontroliram in pijem samo parkrat na leto, ob posebnih priložnostih. Ko grem ven na pijačo s prijateljicami sem tako srečna, kot nikoli. Zakaj ne morem občutiti take sreče ob vsakdanjih stvareh? Zakaj ne morem biti tako sproščena tudi brez alkohola? Ali je to normalo? Kaj je narobe z mano? Kaj lahko naredim, da se spremenim? Se oseba sploh lahko spremeni?