Zdravo. Sem 25 let stara mamica in partnerica. S partnerjem imava super odnos. Res se razumeva in se super dopolnjujeva. Težava tiči globoko v meni.
Imam majhen krog prijateljev in par sodelavcev za pogovor in to mi je čisto dovolj. Prijateljice se vedno pogovarjajo o drugih. Mene nikoli ni zanimalo, kaj počnejo drugi, ki ne sodijo v krog mojih prijateljev. Težko in mučno mi je spoznavati in srečevati sosede. Nimam želje, da bi kaj vedela o njih. V trgovino hodim v drug kraj, da le ne bi srečala koga poznanega. Pogovor z neznanimi ljudmi me psihično izčprava. Sicer se znajdem v situacijah, a se komunikaciji najraje izognem.
Živčna sem ob drugih otrocih in oslabelih starejših, pa čeprav je to moja babica. Ne vem kaj reči. V velikih skupinah ljudi se ne znajdem.
V najstniški letih sem ugotovila, da je zdravilo za mojo anksioznost alkohol. Ko kaj spijem, postanem družabna, postanem oseba, ki bi si želela biti. Verjetno sem zato imela veliko problemov z alkoholom v študentskih letih, ker sem iskala to osebo v sebi. Sedaj se dobro obvladujem. Pijem samo parkrat na leto, čeprav obožujem spoščanje ob kozarčku. Moje telo preplavijo hormoni sreče.
Ali je z mano kaj narobe? Ali moji možgani ne delujejo pravilno? Kako si lahko pomagam? Rada bi se spremenila.