Hvala, draga Odmev!

Upam, da smo vse kolikor toliko lepo zakorakale v to leto … sama sem, še kar, a je naporno … pa saj, kar se mora, ni težko … in res je: nikoli ne smemo pozabiti: pot obstaja … vedno …
Moj Bivši še vedno “praska” … po mojem srcu … boli, a vedno manj.. Vedno bolj znam ozavestiti njegovo vedenje in potem se lažje umirim. A še vedno so trenutki, ko se zazrem sama vase in se vprašam, če jaz sama res nisem ničesar kriva? Če nisem jaz tista, ki imam motnje? To mi vendar ves čas polaga na srce, jaz pa … razmišljam o tem … dokler se ne ustavim pri misli, da so njegove reakcije v kriznih situacijah grozne, nenormalne … in če nič drugega – to je tisto, zaradi česar ne morem in ne smem stopiti – kaj stopiti, niti poskusiti ne smem – na staro pot …

Vse lepo .. lp, B

Bina8, pozdravljena!

Če te prav razumem, še vedno razmišljaš o bivšem. Razmišljaš tudi o svoji krivdi. Mislim, da smo se s podobnimi dilemami in vprašanji nekaj časa ukvarjali vsi, ki smo odšli. Odselitev ne pomeni le menjavo bivališča ali omare, ampak tudi odhod od človeka, ki smo ga imeli radi in s katerim smo načrtovali svojo prihodnost. Pa ni šlo. Zato je prav, da si dopustimo žalovanje.

Včasih je dobro pogledati nazaj in se vprašati kaj vse smo prestale. Sama veš, da se odločitev za selitev ne zgodi čez noč ali ker bi se morda ob partnerju vsaj znosno počutile… Dobro je znova preleteti tudi vse svoje zapise o tem… Žal se moramo večkrat spomniti tudi na to, da na poti slučajno ne bi spet omagale…Podale smo se v neznano in prvi koraki so najbolj naporni. Ravno takrat se v nas rada prikrade iluzija, kaj pa če nismo dovolj potrpeli…

Glede krivde? Nihče ni kriv, ne ti, kot ne tvoj bivši. Tu se ne gre za nobeno krivdo, ampak za napake obeh. Moja napaka (ne krivda!) je bila v moji naivnosti, v neznanju in v pogubnih vzorcih, ki sem jih nezavedno nosila iz primarne družine. Če sebe v tem delu ne spremenimo, vedno obstaja velika nevarnost, da bomo ZNOVA ZAŠLI v podobno problematičen odnos (lahko celo z bivšim) ali pa tudi z drugim partnerjem. Vajin problem je v tem, ker se nista znala pogovarjati. Če se k nezmožnosti dialoškega dogovarjanja pridružijo še laži, manipulacije, sprenevedanje ali celo (tudi prikrito) nasilje, potem takemu odnosu res ni prav nobene rešitve…

Z otrokom sem odšla na cesto. Več kot dve leti sem z njim živela pri starših. Šele potem sem končno dobila svoje stanovanje. Ker je bilo zelo hudo, sem zaprosila za strokovno pomoč in z otrokom pri tem tudi dolgo vstrajala. Zavedala sem se, da nekaj delam narobe, vendar nisem vedela kaj. Niti slučajno nisem hotela več tako živeti kot prej. Trdno sem bila odločena, da moram pri sebi nekaj spremeniti. Podala sem se na precej naporno pot učenja in se s strokovno pomočjo soočala tudi s svojimi napakami. Veliko so mi pomagali tudi prijatelji. Splačalo se je, saj se je moja življenjska pot potem samo še dvigovala. Naša osebna rast pa se tako nikoli ne konča…

Veliko sem brala. Na to temo je res veliko literature. Nanesla sem ti le nekaj mojih laičnh izkušenj. Upam, da ti utegnejo kaj pomagati. Želim ti veliko poguma in srečno. Lp Odmev

Pozdravljena Odmev,

razmišljam o bivšem – “praska me po srcu” – ne praska me na lep način. Praska me na način, da mi ga spet in spet poškoduje …on to zna, ker me pozna, ker ve, kaj je tisto, kar me bo prizadelo. A pri tem zares še kako prav pridejo zapiski. Spomnijo me, čez kaj vse sem že šla, na kakšne “finte” me je lovil … in ta njegov način je tisti, ki se mi zdi vedno bolj in bolj ogaben. Malo sem sicer “obstala” ob misli na svojo krivdo – ko mi jo je tako lepo “predočil”, a ko sem dobro premislila o vsem, sem videla, da nima smisla razmišljati na ta način in se še naprej mrcvariti. Ker: ravno v tem je najina razlika: jaz vem, da delam nekaj narobe in da tako nočem več živeti naprej, da se hočem spremeniti … on pa je prepričan, da ima vse prav. Do strokovnjaka hoče samo in izključno zato, da mu bo povedal, da ima on prav in da imam jaz narobe. “Če bo pravi strokovnjak, naj mi to reče. Če pa ne bo tako rekel, potem naj mi argumentira, dokaže .. sicer je kvazi strokovnjak.” – no, tako on. A problem je tudi to, kaj so za njega dokazi in argumenti? Zame so to dejstva – če tako reče strokovnjak, če to reče kdorkoli in se zdi logično … kako naj pa nekaj za njega postane “dejstvo”, dokaz, argument …? …. tudi zaradi tega sem se zavestno določila “ne več se ukvarjati z njim”, ker nikamor ne pridem.

Hvala, Odmev .. tudi jaz grem zelo podobno pot kot ti, le da jaz nimam staršev, h katerim bi lahko šla živet. Še vedno živijo v upanju, da je to med nama samo nesporazumček in če se ne bodo vtikali, se bom slej ko prej vrnila k bivšemu in potem bodo zadovoljni. Potem bi bili zadovoljni vsi, le jaz ne, a to bi bilo za njih čisto v redu, ker pravijo: “Ja, kdaj je pa vse prav? Kdaj pa kdaj je pa tudi treba znat kaj potrpet ..”
Hvala, Odmev, in tudi jaz tebi želim vse lepo … veliko Sončnih dni. Res bi bilo fajn in lepo, če bi se enkrat zmenile in vse skupaj nekje srečale .. 🙂

Draga Bina8!

Bila sem direktno prijavljena na forum in ne vem zakaj ne morem pod prejšnjim uporabniškim imenom več neposredno komunicirati. Tudi preko e.maila sem postavila vprašnje, pa nisem dobila odgovora… Ma, nič hudega! Kot vidiš se pač oglašam pod malo daljšim uporabniškim imenom… Pomembno je, da lahko komuniciramo.

Vesela sem tvojega vzpodbudnega razmišljanja. Razumem te, da ti trenutno ni najbolj lahko. Vse to “praskanje po srcu” in samospraševanje ima nek smisel. Če ne drugega, nam enostavno ne dopusti, da obtičimo na mestu. Prav je, da si si našla strokovno pomoč. Iz starih, za nas pogubnih vzorcev se težko izkopljemo sami. Nekdo nam mora pokazati drugačno pot, ki se je v primarni družini nismo naučili. Nič hudega ni, če ne moreš iti živeti k staršem… Včasih je to celo velika prednost. V primarni družini smo se nehote navzeli tudi vzorcev, ki nam lahko škodujejo. Že če nas bližnji ne zmorejo razumeti, je to za nas lahko velika cokla. Tudi sprememba v nas se nam lažje zgodi brez vplivov, ki za nas niso bili dobri.

Dokler bo bivši tekmoval s teboj in povsod iskal odgovore in potrditve za svoj prav, mu pač ni pomoči…
Prav je, da si se odločila, da se s tem ne boš več ukvarjala. Saj vem, misel se ti bo še vsiljevala, vendar če boš pri svoji odločitvi vstrajala, bo tudi ta zbledela. Ko sem se znašla v podobni situaciji, kot ti, sem si rekla: “Sedaj sem samo jaz pomembna! In nihče drug!” Ta misel me je reševala. Od takrat naprej ga enostavno nisem več spreminjala, tudi v mislih ne in čakala, da bo ravnal tako kot jaz pričakujem… Čudno! “V stiski spoznaš človeka”, pravijo, mar ne?! V meni se je takrat zgodil preblisk, da so mi vsa njegova negativna dejanja potem dajala samo še eno potreditev več, da sem na pravi poti… Moja prizadetost pa je potem počasi začela bledeti… Ko se otresemo najhujše prizadetosti, znova pridobimo življenjsko moč. In ta nam je še kako potrebna…

Tudi jaz bi bila vesela, če vzpostavive kontakt in se srečave. Žal sem ugotovila, da sem premalo opremljena z računalniškimi spretnostmi. Pred časom sem poskušala oblikovati nov e.mail. pa sem ugotovila, da neuspešno. Zaenkrat bi ti predlagala, da se oglasiš na e. mail: [email protected] in jih zaprosiš, če te lahko kontaktirajo z mano. Če nama to ne bo uspelo, bova poiskale še kakšno drugo pot. Vse dobro ti želim in veselim se najinega srečanja. Lp Odmev

Samo na hitro, ker me čas priganja … v resnici moram skrbeti za družinske težave medtem ko on vsak svoj prosti trenutek razmišlja o tem, kaj še lahko naredi, da me uniči. Enkrat mi je celo “priskočil na pomoč” pri bolezni sina … ta pomoč me je hudo drago stala. Po njegovem bi moralo iti vse po starem. Nekaj časa je bil tudi sladek kot med. Čeprav nisva živela skupaj, naj bi se podvrgel nekemu zdravljenju. Ker je bil spet hudo prijazen in razumen, sem mu še verjela in ko mi je povedal, da je naročen pri dr. Dernovškovi, sem bila spet pripravljena na sodelovanje. Ampak vsaka pripravljenost za njega velja čisto nekaj drugega kot zame. Zame to pomeni začetek reševanja težav, delo na sebi, na naju … za njega, da je v istem trenutku vse po starem in da moram biti natančno takšna kot si je on zamislil. V glavnem – ko je ponovno počilo in to čisto brez razloga (bil je na nekajdnevnem obisku, ker je imel ravno opravek v sosednjem mestu, nisem mu pa mogla preprečiti, ker je stanovanje njegova last) … bilo je čisto nemogoče predvideti … to resnično pomeni, da stvari zelo hitro napredujejo in se ni za hecat … je znorel – ne fizično, le nekaj ur je kričal na ves glas, da se je tresla hiša … kričal svojo srce parajočo zgodbo, ki jo je dodelal do potankosti. Še sama bi zajokala nad njegovo usodo, če ne bi jaz vedela druge resnice, ki je pa, seveda, sploh ne smem povedati. Tudi k dr.Dernovškovi ne smem na pogovor, če bi me slučajno povabila, da ne bi še nje “kontaminirala” kot se je izrazil. Iz njegovega kričečega monologa je bilo razbrati, da gre tja izključno in samo zato, da ovrže neke izvide prejšnjega psihiatra, čeprav mu je po njegovih besedah rekel, da je z njim vse ok in da je problem v meni, moji meni, hormonskem neravnovesju in ne vem kaj še vse.
No, izkričal se je, odšel … jaz imam nujno delo, on pa medtem dela svoje načrte – kako me spraviti ali na kolena ali na cesto oz. če se da kar oboje hkrati.
Zato, za božjo voljo: tiste, ki imate svoje dohodke in minimalne pogoje za življenje na svojem – izkoristite to in to čimprej oz. takoj ker se stvari konstantno slabšajo in to drastično. Jaz sem se umaknila kolikor sem se lahko, ker druge možnosti res nimam in on to dobro ve … a če se ne bi umaknila od njega, bi bila zdaj nora do konca. Zdaj – če je še tako hudo, neko moč v sebi le imam in lahko rinem naprej, pa naj on še tako robanti, rjove in me skuša spraviti ob vsako pamet. Imam občutek, da misli, da če bo dovolj vztrajen, bo dosegel, da se mi bo zmešalo.
Kaj več kasneje, ko mi bo čas dopuščal, do takrat pa vsem en lep pozdrav … in veliko poguma in moči ..

Pozdravljena Bina!!

Sem vesela, da si se spet oglasila. Vidim, da ti ni ravno lahko, ampak sem prav ponosna nate, kako ti uspeva vseeno nekako obdržati ravnotežje.

Mi je pa nekaj malo čudno. To, da tvoj mož trdi, da je naročen pri Dernovškovi, se mi zdi, da je pri njej prvi termin za novo naročanje tam okoli novega leta. Kolikor vem je tudi ena od stvari, da lahko res diagnosticiraš koga z osebnostno motnjo tudi pogovor s svojci ( če prav razumem je sicer v vsakršni terapiji svojec zaželen) in zelo dvomim, da bi bilo to, da prideta skupaj prepovedano, kvečjemu zaželjeno.

Po mojih izkušnjah ( z materjo in še s kom) ni za verjeti niti besede če pride pogovor na terapijo in kaj je psihiater pri terapiji rekel. MOja mati je sveto zagotovila vsem naokoli, da je bila na terapijah, pa je psihiater ni videl. Prav tako je to, kar naj bi ji rekel nekaj čisto drugega, kar je bilo dejansko. Četudi me ni bilo zraven so njene izjave tako absurdne in nemogoče, da vem, da ni res.

Tako da bi bilo dobro tole z njegovim zdravljenjem preveriti. Če pa je že nevaren sebi ali drugim pa bi bilo dobro, da bi sama šla do kakšnega strokovnjaka in na to opozorila. Kot svojec lahko namreč sprožiš postopek hospitalizacije ( skupaj z strokovnjaki) . Vem, da je to izredno težko storiti za kogarkoli, vendar v primeru, da si lahko ta človek kaj stori sebi ali celo drugim ( da sploh ne omenjam otrok) je to najboljša možna rešitev, kakorkoli je že težka. Tudi sama sem bila v situaciji, ko sem se morala za to odloočati in se je na koncu za vse izteklo dobro. Vem, da je vsaka situacija drugačna, vseeno pa se vsaj pozanimaj kako je s tem.

GittaAna

Hvala, GittaAna.
Menda se je naročil že januarja. Najprej je dobil termin za september, a naj bi imel sedaj spremenjen termin – povabljen ta teden. Ja, groza, res. Ne vem, kako sem lahko pomislila, da bi “mogoče pa le zvozila” … no, saj nisem kaj preveč upala, a pristala sem na sodelovanje. Ja, dr.Dernovškova bi me že povabila, a on mi je že sedaj prepovedal, da bi šla jaz k njej – če je, seveda, sploh res naročen. Če bi se jaz tam kar pojavila, potem bi me obtožil, da ga hočem povsem uničiti, ker jo hočem “kontaminirati”. Sem mu rekla, da kako naj ona zasluti – ona ali kdo drug, pri katerem išče “pomoč”- kaj je dejansko problem, če on ne pove dejanskega stanja (prejšnjemu psihiatru npr. ni niti povedal, da živiva ločeno). Njegov odgovor je bil, da “če je res pravi strokovnjak, bo že pogruntal, če ne je pa en “kvazi””, pri katerem pa on nima kaj počet. Za znoret, res. Naj bo psihiater torej vedeževalec z nadnaravnimi sposobnostmi?
Tudi on, kot tvoja mati, od strokovnjakov sliši čisto po svoje. Bila sem pri psihologinji, ki ga je testirala. povedala mi je čisto drugačne rezultate testiranj kot mi je potem povedal on.
Če je nevaren sebi ali drugim – to je pa težko vprašanje. Definitivno je nevaren za psihično zdravje naše družine. Fizično se je v preteklosti res spravil na nas, a zdaj ima izpiljen način, da nas žali in ponižuje, govori neresnice, češ da bi ga mi v efektu ko bi nas dovolj razjezi, kaj naredili – počili, vsaj dotaknili. Tako je bilo v preteklosti. Potem je on mlatil po nas češ da se brani.
Sin hodi k psihologu, ki meni, da njegov oče vsaj ovira njegov napredek, če mu že ni nevaren, vsaj tako sem razumela. Je bil pa tudi on presenečen nad rezultati testiranj (moža) pri psihologu in psihiatrovo razlago … pričakoval je nekaj drugega.
Moja zdravnica je bila že zdavnaj mnenja, da bi ga morali prisilno hospitalizirati, vendar se je moj obisk pri njegovi zdravnici bolj klavrno obnesel in izvid psihiatra je tudi … nič posebnega. Depresivnost, anksioznost, zaenkrat še ne rabi zdravil. Na CSD so tudi bili mnenja, da ga je potrebno hospitalizirati, da moram biti skrajno previdna, a kot pravim: izvid psihiatra ni bil takšen …
On (bivši) se je medtem skuliral, vsaj kolikor mi je znano … a kolikor sem bila z njim v stiku, sem zaznala neke čudne stvari: vedno ima vse prav, to itak. En dan zagovarja en način, kako moram nekaj narediti in to zelo strastno, takoj naslednji dan o tem čisto nič ne ve in mi z vso vnemo razlaga drug način, ki je povsem v nasprotju s tem, kar je govoril prejšnji dan. Hočem povedat, da so res stvari, ki se mi zdijo zares čudne pri njem, a da bi bilo to za prisilno hospitalizacijo – to pa res ne vem, se moram morda res pozanimat.
Poznam primer, ko je oseba res verjetno nevarna sebi, a je ne hospitalizirajo. Pravijo, da je polnoletna, da jo zakon ščiti in da se lahko odloči le sama.
Če kriči … zelo pazi, da ne začne razbijat, Imam res občutek, da hoče s kričanjem nas spraviti ob pamet, njemu pa niti policija verjetno ne bi mogla nič.
lp, B

Bina daj se prosim registriraj na to stran, ker potem ti lahko pošljem tudi zasebna sporočila, Registracija je anonimna in preprosta, na prvi strani med over net se registriraš z mailom ( tam lahko obkljukaš, da ni viden ostalim alii pa si na gmailu ustvariš anonimnega) izbereš uporabniško ime ( bina8) in geslo. Če pogledaš na sporočila lahko vidiš, da kadar klikneš na ime koga, ki je registriran, se odpre možnost, da mu pošlješ zasebno sporočilo. Poleg tega je tudi lažje slediti novim sporočilom na forumu, ker je označeno, kaj si že prebral in kaj nisi.

GittaAna
link do registracije:
http://med.over.net/forum5/register.php

Evo, sem nekako uspela. Sem odprla tudi mail:
[email protected]

Hvala, GittaAna

hja … zdaj sem pa dodala še eno osmico, ker prejšnjega imena nisem mogla več … ne vem, zakaj, a ni pomembno. No, v glavnem … to sem jaz: Bina8

Aha, sorry, prijaviti se treba prej …

you’ve got private mail…;-)
tam zgoraj zraven prijave piše zasebna sporočila in sigurn že rdeče klika ..
GittaAna