Hvala vsem za vso podporo in vse koristne napotke. Vse bolj se mi zdi, da je moj položaj nemogoč. Moj mož ne pošilja SMS-ov, ne uporablja e-pošte … nič dokazov torej … vse so samo njegove besede, za katere pa nimam nobenih dokazov. Bilo je sicer nekaj izpadov pred prijatelji in mislim celo, da bi šli po potrebi podat kakšno izjavo, a za sodišče, odvetnika in še kaj niti nimam sredstev kot tudi ne stanovanja. Kljub temu – upam .. in delam na tem, da čimprej grem.
Vsi, pri katerih sem bila, SO VERJELI … preprosto SO VEDELI, da je res, kar govorim, nekateri tudi zato, ker so ga sami videli delovat na način, ki vse potrjuje … zato so tudi vztrajali, da gre na zdravljenje. Ko je končno šel, je pa vse pretetental. Pri enem je bil 5, pri drugem 15 minut.

Pozdravljene!

Močno razumem vaš strah pred sodiščem in drugod, saj sem sama šla čez kalvarijo, ki ni ji ni bilo para. Ob stanovanju in nedograjeni hiši sem odšla z otrokom “na kant”. Če takrat ne bi imela ob sebi nadvse močne strokovne pomoči, bi končala na psihiatriji. Pred 30 leti smo imeli na razpolago le litaraturo in če si našel pravo pomoč, si imel res veliko srečo. Zame so se takrat zgodila “usodna srečanja”, za katere sem hvaležna še danes. Mislim, da je za vse nas “usodno oziroma odločilno srečanje” tudi ta forum, saj deluje po principu: “več ljudi več ve” in mislim, da res dobro deluje.

Mislim, da vsak, ki se odloča za tako pomembno odločitev, kot je razveza, mora obvezno imeti v sebi do POTANKOSTI izdelan scenarij kako bo odšel s čimmanj “prask”. Vsak dan sproti mora zelo budno spremljati dogajanja. Meni je močno pomagalo pisanje dnevnika in to sproti o o vseh dogajanjih, ki so me motila, o katerih me je bilo strah in o korakih kako naprej. Pisala sem ga vsak dan sproti. Bog ne daj, da bi ta dokument prišel nepoklicanim v roke!

Zakaj je pisanje dnevnika tako pomembno? S pomočjo dnevnika v svoji zmedi, v katero smo zašle, vse lažje analiziramo kje se nahajamo in vsak dan sproti bedimo nad tem, da smo z dejanji vsaj korak naprej pred osebo od katere odhajamo. Dnevnik mi je tudi nadvse pomagal, da sem bila kar se da autentična v pripovedovanju svoje zgodbe na sodišču in pri raznih nesmiselnih ekspertizah, ki so se mi dogajale zaradi stikov otroka z očetom. To je zelo pomembno tudi za sodelovanje na sodišču, saj čedalje bolj postajaš prepričan vase. Tudi vsak odvetnik mora točno vedeti kaj njegova stranka od njega pričakuje. Če je odvetnik pošten, bo stranki povedal resnico, kaj lahko doseže in česa ne more doseči. Dnevnik je bil v bistvu moj največji zaveznik, saj sem s pomočjo njega sama sebi postajala “glavni odvetnik” in to na vseh področjih, kjer so se mi zadeve zatikale.

Zavedala sem se tudi, da smem računati le nase in na nobenega drugega. Vendar sama vsega še zdaleč ne bi zmogla, zato sem iskala pomoč povsod kjer mi je bila dana.

Začarani krog123! Me dve in še katera druga pa se glede otrok nahajamo dodatno pred “novo fakulteto življenja”. Meni je bilo veliko olajšanje že to, da se je moj problem v odnosu s sinom vsaj definiral. Podpora vseh na forumu pa mi je pomagala, da sem stvari SPREJELA TAKE KOT SO in da se jih ne da spremeniti. S tem je začela moja žalost in prizadetost nekoliko bledeti, ker vsega nisem jemala tako osebno. Sedaj raziskujem naprej in iščem odgovore na številna vprašanja. Ena od udeleženk, je napisala nekako takole: “da je življenje odraslih otrok njihov problem, jaz pa moram poskrbeti zase”. Mislim, da ima popolnoma prav in da moram predvsem sama tudi v tej smeri nadaljevati.

Srečno vsem! Zrakina

Drage punce,

Kot je že dobro zrakina napisala smo zaradi partnerskega razmerja tako izčrpane, da sploh ne vemo več kaj in kako in kdo nam bo sploh verjel. Vendar se da. Z strokovno pomočjo, z pomočjo podpornih oseb postajamo vsak dan močnejše in v tej povezavi čistejše misli in realne pravilne misli, ki so nam bile v razmerju čisto izkrivljene. S tem ko postajamo močnejše nas ni več strah inštitucij in ostalih služb, kajti jasno in glasno povemo svoje sporočilo. Res pa je, da je potrebno narediti prvi korak in ta je najtežji, vendar nato steče korak po koraku.

viviana

Bina8,
praviš, da nimaš dokazov. Na misel mi je prišlo, če bi imela nastavljen kakšen magnetofon, da bi imela dokaz verbalnega nasilja. Previdna moraš biti, da ga on ne opazi. Tako kot imaš mobi ob sebi, bi lahko imela napravo v ON ko opaziš, da prihaja vihar. Te naprave imajo baterije tudi za 8 ur snemanja. Kopije pa lahko hraniš pri kakšni prijateljici, da mu nebi prišlo v roke.
Vprašanje je, če je to veljavni dokaz na sodišču.
Želim ti veliko modrosti ob odločitvi.

vrtisemi

Pozdravljeni!
V 15 minutah je mogoče ugotoviti naslednje:
– motnje zavesti
– prostorsko, časovno in osebnostno dezorientiranost
očitne nevrološke izpade v smislu dizartrij (motenj izgovorjave) in motenj motorike
– dezorganizirano vedenje zaradi psihoze – katerekoli
– zelo izražene motnje čustvovanja v smislu depresije in manije
– panično motnjo
– agorafobijo
– specifične fobije
– telesne simptome odtegnitve pri odvisnosti od psihoaktivnih substanc
– pa še kaj, kar se vidi od vrat
Z diagnozo osebnostne motnje je nujno imeti heteroanamnestične podatke – s strani svojcev, prijateljev – skratka od nekoga, ki osebo zelo dobro in zelo dolgo pozna. Ti podatki so pomembni tudi za diagnozo shizofrenije, bipolarne motnje, obsesivno kompulzivne motnje.
To pomeni, da je moj kolega izključil tiste najbolj očitne nevrološke in psihiatrične motnje, ki se vidijo na prvi pogled. Nikakor pa ni mogel izključiti prav tako resnih in bolj prikirtih težav.
LP
M

Pozdravljene!

Prikrito snemanje praviloma ni veljavni dokaz na sodišču. Za razvezo tudi ne potrebuješ nobenih posebnih dokazov. Pomembno je, da sam v prvi vrsti veš kaj bi rad. Pomembno je tudi, da je zakonska zveza postala za enega od partnerjev nevzdržna. Za to pa so dovolj že izjave prizadetega zakonca in se sodišče ne spušča v presojo, če drugi govori drugače. Za prizadetega je taka zakonska zveza nevzdržna in pika. Dokazovanje pride v poštev bolj v morebitnem kazenskem postopku, ki pa je glede na psihično nasilje v družini včasih zelo težko dokazljivo. Dokazovanje pride v poštev tudi pri določanju skrbništva nad otroki, zato je zelo priporočljivo, da v postopku razveze sodeluje tudi odvetnik. Najpomembnejša pri vsem tem je tvoja odločitev (tudi glede dodeljevanja otrok), ki jo boš zagovarjal v vseh morebitnih postopkih, ne glede da ne razpolagaš z morebitnimi dokazi. Lp Zrakina

upam, da bo tole koristilo še komu, ne samo tebi, Bina8.

Jaz sem že pred časom našla stran na internetu, ki zelo natančno opisuje najrazličnejše osebnostne motnje. Upam, da mi moderatorji ne bodo zamerili, da delam reklamo za tujo stran, ampak se mi zdi zares zelo koristna.
http://outofthefog.net/%5B/quote%5D

Super stran cat_s!!! Tudi jaz toplo priportocam!
Cimvec taksnih informacij bomo zbrali skupaj, bolje bo 🙂

Dragi Bina8 in Začarani krog123,

čeprav se ponavljam s predhodnicami, je vse, kar berem vajino in druge zgodbe, žal tudi moja.

Sladek in prijazen navzven in pošast za štirimi stenami, ki maltretira s psihičnim nasiljem, za katerega ne verjamejo ne na CSD, ne terapevti, niti na sodišču se ga ne da dokazati … Dokler nisem pobrala dobesedno samo, kar sem lahko nesla in zbežala od doma z majhnim otrokom kot begunec. In ja, tudi meni je grozil, naj umaknem tožbo, pa da mi bo vzel otroka in bom imela le še nadzorovane stikena CSD, pa da ga bo odpeljal v tujino in ga ne bom več videla ….
Ni mi žal, niti za trenutek, kakšen dan celo čutim, da sem živa, čeprav sem bila nemalokrat v preteklosti prepričana, da bodo mene odpeljali na psihiatrijo, da se mi meša, da sem jaz nora in vse narobe razumem. Ob njem sem se tresla kot šiba na vodi, nisem jedla nekaj mesecev skupaj, prejokala sem vse noči, da so se mi vnele veke in fasala še aritmijo srca. Vsake toliko mi še vedno zmanjka energije za sprotne boje. Zato vem, drage ženske, kaj doživljate. Ampak vem tudi, da se ne bomo zlomile!
In žal sem še sredi sodne bitke za skrbništvo, ki me izčrpava do onemoglosti in izvedenki (2 sta bili, obe ženski, ga nista spregledali, pač pa sta nasedli njegovemu šarmu).
Ob odvetniku pa res več nimam občutka, da še razume, s čim se spopadam, saj se stvari vlečejo, dokazi pa zaradi izvedenskih mnenj niso ravno potrdili mojih trditev.

Zato bi te Začarani krog 123 res prosila, če mi lahko posreduješ ime odvetnika, ki te je zastopal (če ne javno, pa morda tudi na mail: [email protected]).
Držite se in hvala vsem za izpovedi, ki pomagajo v težkih osamljenh trenutkih.
LpL

Draga lunali,

izjemna ženska si in topel objem 🙂

viviana

hvala, viviana,

so me pogrele tvoje besede.
vse tukaj ste izjemne!
zato se ne vdajte pesimizmu in se v najtežjih trenutkih spomnite na tole staro, a resnično misel: Noč je najbolj temna tik pred zoro.

lpl

Je, je mogoče. Osebe z” predznaki” MOM so sposobne vsega. Obnašajo se kot kuščar, ki je sposoben spreminjanja barve kože zaradi svoje varnosti in ugodja.Moram ti povedati, da takšne osebe niso vredne časa in truda. Tudi jaz bom rekla, ; edina rešitev je, čim dalj stran od monstruma, druge rešitve ni. Očitno si je v življenju lepo postlal, če je izbral tebe, ne bodi naivna , da si misliš, da si izbrala ti njega. Oni že vedo, kako se življenju streže.Takšne osebe se za nekaj časa potuhnejo in ko ti že pozabiš, misliš, glej, saj sem zmotno razmišljala o mojem partnerju, znova udari, še bolj kot prej. Škoda je živcev, časa, denarja, energije,…Starejši bo slabše bo z njim, na koncu ti vseeno ostane ODHOD. Boljše je, da se to zgode prej, več energije ti bo ostalo. Verjemi mi , vem o čem ti pišem. Vso srečo ti želim.

Hvala vsem … res je lažje, ko človek vidi, da še zdaleč ni njegov primer osamljen. Po drugi strani se pa človek tudi zgrozi, koliko nas je … koliko gorja in to večinoma skritega je … Hvala tudi vam, dr.Mojca Dernovšek.
Sicer pa je pri meni nekoliko “boljše” obdobje. Na žalost je vse to začasno, to vem, pa čeprav ta trenutek sploh ne izgleda tako. Kasneje je mož le odšel še na neke preiskave oz. testiranje, vendar kot črv vrta vame moževa izjava, ki jo je izrekel tako lahkotno, v hecu … da je reševal neke teste, v katerih so bile slike – kot sem razumela abstraktne. On je moral povedati, kaj iz njih razbere. Videl je eno (zame grozljive stvari – kri in sploh … res grozno), gledal pa je tako dolgo, da je razbral kaj lepšega – rožo npr., ker ni hotel povedati, kaj je prvo in najprej videl … “ne bom menda povedal tega, saj vendar nisem nor” – je njegova izjava, “saj bi me vendar takoj zaprli”.

Kaj menite – je to nepomembno, malenkost in me po nepotrebnem skrbi?

Bina8,
najbrž je reševal t.i. Rocharjeve teste – tudi midva z bivšim sva jih oba pri sodni izvedenki psihologinji – povedo pa neke osnovne okvirje osebnosti – v smislu introvertiran, ekstrovertiran ipd., dvomim pa, da bi s tem prepoznali MOM, bo pa zagotovo več povedala dr. Drnovšek.
Menim, pa da ti njegova izjava pove bistveno o njem – videl eno, rekel drugo, da bi ustvaril lepšo sliko navzven: “saj menda nisem nor”.

V tebi vidim sebe – pred 4 leti – upala sem, da se mu da pomagati, da mu lahko pomagam jaz, saj ga vendar poznam in ljubim, da mu bodo pomagali strokovnjaki, saj vendar tak ni srečen in in ni tak, kot je nekoč bil …
Toda ni se dalo, saj so ti ljudje prepričani, da so drugi vir njihovega slabega počutja, zato je treba spremeniti druge in vso svojo eneregijo namenjajo spreminjanju in prepričevanju drugih, kaj in kako morajo(!) ti drugi narediti in nikoli, res nikoli ne oni. Oni vendar niso krivi, oni so nesrečne žrtve. In rezultat vseh terapij je, da se je tip naučil še bolje lagati in blefirati, da si je (tudi v terapevtu) našel nove zaveznike, ki so verjeli v njegov svet in da si sedaj še laže poišče nove žrtve, ki se vklopijo v njegovo zlaganost in preigravajo te bolne scenarije.

Ne bom ti solila pameti, kaj storiti, so ti jo že predhodniki, nekaterim mora na glavo pasti kamen, drugim opeka, tretjim cela skala …
Drži se, ne obupuj in predvsem se ne zapiraj med 4 stene, poišči si prijatelje, ljudi, ki te razumejo in ti stojijo ob strani.
lpL

Lunali,
kako res … natančno tako kot praviš …a kaj, ko je tako prekleto težko … vse je zmanipuliral … vse … še moji starši so na njegovi strani (ne ravno v teh komkretnih zadevah, o katerih sedaj pišem – na splošno so na njegovi strani – jaz sem pa po njihovem čisto preveč občutljiva, zamerljiva) … in jaz sem, seveda, nora … sedaj je sam sebe prepričal, da je meni natvezil, da je govoril eno, videl drugo … natvezil naj bi mi zato, da je videl oz. se ponovno prepričal, da mu popolnoma nič ne zaupam.
Ne razumem ničesar več. Kaj naj bi mu zaupala? Po njegovem mnenju naj bi mu zaupala, da on česa takega ne bi nikoli videl v slikah in on ne ni nikoli govoril drugače kot je videl. Po njegovem mnenju bi mu morala slepo zaupati in slediti v vsakem trenutku. To zadevo vidim brez repa in glave. Res ne razumem.

Draga Bina8,

kako te razumem!!!
In razumem, da nič več ne razumeš in si zmedena, zbegana, izmučena in prestrašena ….

Da je vse obrnil proti tebi, tudi – na žalost – ni nič novega za takele primerke, žalostno, da so to tudi tvoji starši, a poskusi najti v sebi trohico moči in jo prišparaj zase, ne zanj in si poskusi poiskati koga drugega, da se nasloniš nanj. Moji starši so bili vse do grdobij, ki so sledile, dobesedno zaljubljeni vanj.
Čeprav je nekomu, ki nikoli ni imel izkušnje s takim manipulatorjem in bolnikom težko razumeti, kaj vse ti prestajaš in kako res noro in brez smisla je vse dogajanje in odnos med vama. Pa ne zagovarjam nikogar, ampak sem tudi sama to doživela, da so norost bivšega ljudje izkusili na lastni koži, pa so se še kar spraševali, pa kako je to mogoče, pa še kar upali, da morda pa ni tako hudo in je vmes neko čudno naključje, ki se bo čez čas razrešilo in vse čudežno pojasnilo …

Vem, da je težko, se še predobro spomnim, kako strah me je bilo karkoli narediti zase in se mu upreti, se zaščititi pred njim, kako sem iskala smisel v najprej brezsmiselnem obtoževanju, iskanju dlake v jajcu in nato v vedno hujšem psihičnem in verbalnem nasilju, misleč, da ga bo že minilo in mu v resnici pomagam skozi težke čase … In nisem verjela, da se ne neha, ampak se stopnjuje. In to te bo ubilo, ker ne bo boljše ali isto, ampak bo vedno huje …

Težko je, vem, sem probala, še vedno se borim z njim, otroka imava in vse je narobe, a ni nemogoče. Samo verjameš še ne, to je.
Ne obupaj, samo tega ne, nikoli! Jaz sem bila na trenutke prepičana, da se bom pognala z vrha stolpnice, če ne bi imela otročka, ki me potrebuje.

Topel pozdrav! L

lunali, HVALA … ne veš, kako zelo so mi pomagale tvoje besede …

Malo sem se umirila in ko sem na probleme pogledala “malo bolj od daleč”, je bilo to to: priznati si, se odločiti, oditi … to je v takih primerih edini mogoč način. Nekoga prepričevati, da nima prav … ne, tega se ne da.

Lunali, kako si sedaj?

Bina, živjo.

Zdaj sem proti temu, kar je bilo pred leti, že precej v redu sem, saj je že minilo precej časa, odkar sva narazen.Umirila sem se, ni me več kar naprej strah, prečrtala sem ga iz svojega življenja in iz svoje glave (kolikor je to le mogoče, saj imava otroka) in se naučila živeti sama in v tem celo (!) uživati 🙂

Jaz si dolgo nisem hotela priznati in se sprijazniti, da se mu ne da pomagati in da je res bolan. Vztrajala tako dolgo, da je prišlo do tega, da me bo lepega dne postavil pred vrata, zamenjal ključavnico in bi morala oditi brez otroka. Potem bi me pa obtožil, da sem slaba mama, ker sem otroka zapustila. Zato sem,do konca prestrašena zbežala kot zadnji begunec. Kot kriminalec, ki ga zasleduje policija. In sem se tresla še cel teden potem …

Edina pot je, da misliš nase, nase in še enkrat samo nase. Jaz se tega še učim, nimam tega v sebi, vedno skrbim za druge in če tega ni, sem kar nekako prazna, ne vem, kaj bi sama s sabo … Zato me je lahko tako dolgo izkoriščal in mučil.

Kot pišeš, si moraš dobesedno vzeti distanco – prostorsko in čustveno – da stvari lahko oceniš – kje si ti, kaj odnos pomeni zate, kaj ti daje, so to le skrbi in strah in ti načenja zdravje – psihično in telesno. Ne razmišljaj o tem, kaj bo z njim, kako bi mu pomagala, vem, da je težko, če ne najtežje – sprejeti, da mu pomagati ne moreš.

Inb pusti ga, naj misli, kar hoče. In naj te obtožuje, česar hoče. TI že veš, da ni tako. In to zadostuje! In kot te zagrabi, da bi mu verjela, kako si vsega ti kriva, se ustavi, prisoli si eno klofuto in si reci, da spet manipulira s tabo. Vsakič, ko te česa obtožuje, te namreč znova veže nase in spet si v odnosu z njim in se spet začne neskončno pričkanje, prepričevanje … karkoli, njemu je pomembno, da te ne pusti, da se nate priklopi kot klop in ti posesa zadnji atom energije.

Vzemi si čas (in prostor) zase. In samo zase!
in naj ti sije sonce.
lpL

Mene pa zanima ali te dolga leta z partnerjem lahko pripeljejo do tega da se ti zmesa in ne ves vec kaj je res kaj se dogaja zelis samo nekam na zdravljenje ker imas obcutekdaa se bos naredil kako stvar ker vec ne zmores.in se imas otroke in malega dojencka in vidis izhod samo v samomoru.
Za vse sem kriva.
Enostavno ne zmorem vec.

Seveda te lahko, zato pa vsi svetujemo ODHOD, prej ne boš mirna in pokopalo te bo, ja. Saj te počasi že pokopuje…

Pozdravljena !

Dolga leta skupaj s partnerjem, ki te čustveno , besedno ali fizično zlorablja definitivno pripeljejo do hudih posledic in težkih psihičnih in fizičnih stanj iz katerih se le s težavo izvlečeš povsem sam, zato je zelo pomembno, da najdeš ljudi, še najbolje strokovnjake, s katerimi se lahko pogovoriš in ki ti bodo pomagali , pa tudi dali odgovore, ki jih iščeš. Zdi se mi, da se soočaš res z veliko stisko iz katere ne vidiš več izhoda in škoda bi bilo, da bi še dolgo trpela v tako brezizhodni situaciji. Iz mojih izkušenj ( pa jih je mnogo) vem, da še v tako brezizhodni situaciji vedno obstaja rešitev ali celo več njih. Zato čimprej poišči pomoč.

Ma forumu je že nekaj ljudi zelo pohvalilo Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer imajo izkušnje , na interentu je še mnogo info kam vse se lahko obrneš, sama sem pred kratkim spoznala tudi odlično terapevtko na to temo in če mi pošlješ svoj mail na [email protected] ti pošljem kontakt.

Drži se!!
GittaAna