Ali je to mogoče?
Berem … hvaležna, da vidim, da se to ne dogaja samo meni …
Sprašujem se, kako je to mogoče, da oseba z MOM preživi 15 minut pri psihiatru in on na podlagi tega (enega) razgovora ugotovi, da z njim ni nič narobe. Napiše, da je bila ta oseba mirna in da ni videti, da bi bilo z njo kaj narobe (in oseba z MOM na podlagi tega zaključi, da imam jaz skrite namene, ki sem jih želela uresničiti na način, da dokažem, da je on nor). Ne razumem ničesar več in ne zaupam več v institucije. Pa ja ne pričakujejo, da bodo te osebe povedale o sebi stvari stvari, ki bi jim lahko “škodile”. Psiholog je rekel, da če je z njim kaj narobe, je psihiater sposoben to prepoznat. Pa je to res? Saj ne pričakujem odgovora – saj jih je podanih že mnogo. A vseeno sem morala potožit … ne pomaga nič drugega kot jasno postavljene meje, ki se jih potem držimo.
Nisem doktor za osebnostne motnje, samo razmišljam:
n.pr. medijsko zelo odmevna dva primera Fritzlov (avstrijski in ptujski), oba slučajno elektro inženirja, vemo, kaj sta počela, oba sta bila poročena in sta obsojena.
Zelo resno se sprašujem kako to, da so matere, žene to dovoljevale, če samo pomislim nase, sem 1000 %, da jaz tega ne bi gledala, da to delajo mojim otrokom, z ničemer me ne bi mogel prestrašiti v današnjem času, da ga ne bi naznanila.
Sprašujem se kje je tu “krivda” žena, nisem zasledila nikjer, da bi bile tudi one kaznovane.
Morda boste rekli, da je to tema, ki ne paše na ta forum, tudi prav; bi bila pa zelo vesela, če podelite z mano vaše morebitne poglede.
LP
na podlagi mnogih strokovnih stikov s psihiatri si upam trditi, da so tudi oni samo ljudje. Dostikrat malo posebni in mnogi med njimi se ne spoznajo na vse motnje, posebej pa so kritične take kot je MOM, kjer so meje med zdravjem in boleznijo lahko zelo premakljive in zabrisane, po drugi strani pa je tudi ogromno različnih simptomov. Ena značilnost je tudi velika sposobnost manipulacije. Za podajo ocene osebnostne motenosti je potrebno narediti kar nekaj resnih testov in izpolniti dolg vprašalnik, nikakor pa ne more podati ocene psihiater na podlagi 15 minutnega pogovora.
za faniko pa tako. Ženske, ki si izbirajo take tipe so v glavnem tudi same močno osebnostno motene (ponavadi gre za odvisniško strukturo osebnosti), dostikrat izhajajo iz nemogočih družinskih razmer in ne poznajo normalnih odnosov. To seveda ni opravičilo. Na žalost je pa tako, da si vsi ljudje zatiskamo oči pred zlorabami, ki se dotikajo nas in naših odnosov z bližnjimi. Bližnji kot smo storilcem, težje prepoznamo zlorabo in težje se z njo soočimo.
Nekoč sem imela priložnost opazovati enega “slovenskega Fritzla” na slovenski obali. V vodi je bi s hčerko (prisodila bi ji 16 ali celo 18 let) … med igro, razigranostjo – tako naj bi to izgledalo za vse opazovalce – jo je začel otipavati ali kako naj bi to rekla … punca se je v smehu upirala “ne, ne … pa saj ti si vendar moj oči” … vse se je dogajalo v vodi. Okrog je bilo mnogo ljudi – bilo je sredi največje gužve … vsi so slišali, vsi so videli, reagiral ni nihče. Nihče sploh ni nakazal, da bi se jim zdelo to kakorkoli čudno. Mene je to čudilo … na obali je bila mama … vidno ji je bilo nerodno. Priganjati ju je začela, da gredo domov … nista je poslušala. Ona je vsa živčna nekam odvihrala in se vrnila čez 10, 15 minut in dobesedno znorela, “da sedaj je pa dovolj”, da sedaj pa gredo in pika … prišla sta ven, vidno nejevoljna. Punca je rekla: “Pa ravno zdaj, ko je najbolj lepo! Pa ravno zdaj, ko sem začela uživati. Zmeraj vse pokvariš!”
In so šli …
Ne vem, kaj naj si mislim. Nisem dovolj pametna, a meni se je to zdelo to …
Ta oče, ki je otipaval hčerko, je videl, da sem ga ves čas opazovala in grdo gledala in gledal me je nazaj s pogledom “kaj mi pa moreš”. In res – ves čas sem mrzlično razmišljala, kaj naj storim .. imela sem v rokah telefon, nameravala klicat policijo, a res: mislila sem si, kaj mu morem. Ko bo prišla policija, njega več ne bo. Ali pa, če bi še bil … mislim, da nihče ne bi potrdil tega, kar se je dogajalo. Vsi so bili tako zelo brebrižni – le mama je očitno vedela, kaj se dogaja – a ona očitno ne bi tega potrdila. Če bi nameravala, bi to že sama storila. Hčerka …?! … očitno ne, ker je bila še jezna na mamo, češ kaj ju vznemirja … kje je tu zdrava pamet in zdrav razum …
Ko sem kasneje temeljito razmislila, kaj bi v danem trenutku lahko storila, sem prišla do zaključka, da bi lahko opozorila reševalca – ta bi videl in na podlagi tega bi se morda lahko ukrepalo … če bi kaj takega doživela še enkrat, bi to storila, a očitno je nekaj takega (tudi) v slovenski družbi res problem …
Najlepša hvala, Viviana. Je ravno v fazi, ko uživa v žaljenju in me popolnoma vznemirja … govori, kaj vse je psihiater rekel lepega o njem in grdega o meni. Karkoli rečem, spreobrača besede in me krivi za vse mogoče. Če sem tiho, tudi ni prav. Mislim, da sem prišla do stanja, ko mi bo tudi v drvarnici boljše …
Bom poklicala, čeprav ne vem več nič … bila sem že na CSD, pri zdravniku, pri psihologu, on je bil pri psihologu … na CSD mi verjamejo, a po tem izvidu njegovega psihiatra ne vem več kdo mi bo verjel. Nimam več kaj veliko upanja. Vsekakor se mi že meša od vsega, a mislim, da bom preprosto le še šla – dobesedno “ušla” – ker mi drugega ne preostane. Vse zna povedati tako, da je logično in prav in jaz se ne morem in ne zmorem več boriti.
Bina8, pozdravljena!
Nobeno mnenje strokovnjaka ali izvid psihiatra ali socialnega delavca na CSD ni tako pomebno kot je pomembno to kar ti sama doživljaš. Zato ti svetujem, da v prvi vrsti verjameš predvsem sebi in svojemu doživljanju. Edino to je merodajno in tega ni potrebno nikomur dokazovati. Za božjo voljo, stoj za tem kar doživljaš! Ko je človek v stiski včasih vidi v psihiatrih in v raznih strokovnih službah posebne vrste autoriteto in njihovim mnenjem včasih pripisuje preveliko težo. Obiskovala sem vrhunskega psihiatra, ki nam je v skupini članom vedno poudarjal, da tudi psihiater ne more podati odločilne diagnoze v individualni obravnavi, saj se da vsakega človeka z blefiranjem in manipulacijo v kratkih seansah popolnoma preslepiti. Šele družinski člani, ki živijo z dotičnim človekom lahko pomagajo psihiatru pri diagnosticiranju nekaterih primerov. Pa tudi to ne vedno, saj so ljudje z MOM doktorji znanosti na področju bleferstva in manipuliranja. Šele člani skupine, ki med seboj dalj časa delujejo in imajo med seboj zelo zdravo jedro, običajno take bleferje odkrijejo.
Zavedati se moraš tudi to, da so tudi strokovnjaki, vključno s psihiatri, le ljudje v službah, ki svoje delo opravljajo tako kot drugi ljudje: to je eni zelo dobro, zavzeto in poglobljeno, drugi manj zavzeto ali celo obratno. Človek v stiski pa ne zmore biti “kupec” teh storitev s pravo mero zdrave kritičnosti. Zavedati se moramo, da ko v nas delujejo kakršna koli čustva (strah, razburjenje, prizadetost, žalost, celo zaljubljenost), ne zmoremo objektivne presoje. Mislim, da je prav, da se tega tudi ti zavedaš.
Zato verjemi sebi in vsemu kar doživljaš.
Mislim, da ti je Viviana dala dober predlog. K temu bi jaz dodala le to, da ne iščeš več kakšnih posebnih mnenj in dokazov od drugih kaj vse se ti dogaja. Obrni se le na eno institucijo, to je na DNK. Če tam ne boš našla dovolj pomoči, jo boš iskala naprej. Veliko jo boš med drugim našla tudi na tem forumu. Vse dobro ti želim in SREČNO! Zrakina
Bina8… v zvezi s tvojim prvotnim vprašanjem so ti že pametno odgovorile, zato se ne bom ponavljala. Ampak to, kar pišeš, da si videla na obali… kar želodec me je začel bolet. Strahota. Ampak takole mislim. Verjetno je bilo med opazovalci tudi precej takih, ki se jim to sploh ni zdelo čudno… ampak recimo da je bilo precej takih, ki se jim JE zdelo čudno. In tisti se pri takih stvareh obrnejo stran, ker je to najlažja pot.
Tudi če točno vidijo, da gledajo nekaj, kar ni prav, ne bodo reagirali (vsaj velika večina ne), ker:
– se bodo s tem zapletli v tuje težave
– se izpostavili
– tvegali, da jih ogovorjeni mahne
– da bodo na koncu oni izpadli krivi
– da bodo obtoženi vmešavanja, krivec pa se bo izmuznil…
itd itd
Karkoli od tega, ali pa vse. Raje si rečejo, to me ne briga. Nekaterim je življenjski moto “ne vtikaj se v druge, ne vmešavaj se v tuje spore, to te ne briga…”. In če bi se recimo ti oglasila, če bi karkoli naredila (klicala policijo, zmerjala prasca), sem skoraj stoprocentna, da se ti nihče ne bi pridružil. Zelo verjetno bi vsi gledali stran, mogoče bi se jih nekaj celo zabavalo ob prizoru (tako kot so se verjetno naslajali ob prizoru v vodi). Ljudje so primitivni da joj.
Jaz se sicer strinjam, da se mora človek v prvi vrsti brigati zase, ne sme pa pozabit na soljudi, če vidi, da se jim godi kaj čudnega. Ampak takih je žal zelo malo.
Srečno!
Bina8, žal je možno, ker so sposobni prenesti naokoli celoten sistem, institucije, vse ljudi, če bi bilo potrebno tudi cel svet.
Naj te ne potre to mnenje, poskušaj naprej, išči pomoč in odgovore toliko časa, da boš zadovoljna in mirna v sebi.
Postavljanja meja jih dostikrat samo še bolj razjezi in potem so še hujši do tistega, ki mu je poskušal postaviti meje.Naredili bodo vse, samo da nihče od zunaj ne spozna kdo in kakšen je v resnici.Sposobni so igrati še več kot 15 minut za dosego svojih ciljev, ki je navadno uničiti nasprotnika.
Svoj pravi obraz pokažejo samo doma za štirimi stenami, ko niso doma, so za vse ostale normalni, dobri, čudoviti….
Obrni se na društvo DNK kot ti je svetovala Viviana so strokovnjaki, ki jim ni para in ker so strokovno podkovani, profil osebnostno motenih ljudi zelo hitro ugotovijo.Psihiatri, psihologi, sodni izvedenci, kdorkoli, ki ni poučen in seznanjen z delovanjem teh ljudi in njihovim načinom funkcioniranja, ga ne spregleda.Če pa je ta oseba opozorjena kdo so, lahko tudi strokovnjak, ki do takrat ni imel opravka z njimi v parih minutah ugotovi za kaj se gre.
Previdna bodi in stori korak naprej, preden bo on storil naslednjega in naredil še večjo škodo.Na policiji velja pravilo kdor naredi prvi prijavo, prvi melje dobesedno, pa četudi gre za lažne ovadbe in prijave.Če vas prehitijo, je vse dosti težje-žal.
Bina8 ne jemlji si ki srcu mnenje strokovnjaka vzemi ga z rezervo in imej v mislih, da je tudi njega pretental.
Drži se.
Fanny tudi ti.
Gemma
Hvala vsem za tople besede … mi veliko pomeni v teh trenutkih … zares …
Je res, da je tudi sam izjavil, da v Sloveniji ni strokovnjaka, ki bi mu prišel do konca. Po mnenju oz. nasvetu terapevta, ki sem ga obiskovala, naj bi bila z njim na distanci in tiho, ko on govori svoje, pa tudi sicer – čim bolj. Ko sem takšna, on to jemlje kot nekaj hudega – pravi, da ga ignoriram in kot sem brala je tudi to neke vrste psihično nasilje. Če mu odgovarjam oz. sodelujem v pogovoru, tako zelo spreobrača misli, besede in dejanja, da se mi kar vrti od tega. Kakorkoli ravnam torej – nikakor ni prav in dobro. Nikakor ga ne morem prijaviti policiji, ker to, kar izvaja, ni dokazljivo. O tem sem se tudi že pogovarjala s terapevtom in on se strinja, da je res tako. Morda bi mi pomagalo tisti trenutek, kasneje ne dosti in vse preveč energije sem že vložila v vse to. Zato so mi svetovali le še “umik”, kar pa je pri meni tudi v tem trenutku tudi velik problem, a kot kaže vseeno ni druge rešitve, ker se mi že kar meša od vsega tega. Tudi sam ves čas govori, da “bom na koncu pojedla godljo, ki sem jo skuhala” oz. da bom pristala na psihiatriji. Ne preostane mi torej res nič drugega kot da kljub vsemu le nekako ohranim še tistega malo miru v sebi, ki ga še zmorem in le poiščem način, da odidem.
upam, da bo tole koristilo še komu, ne samo tebi, Bina8.
Jaz sem že pred časom našla stran na internetu, ki zelo natančno opisuje najrazličnejše osebnostne motnje. Upam, da mi moderatorji ne bodo zamerili, da delam reklamo za tujo stran, ampak se mi zdi zares zelo koristna. Namenjena je svojcem oz. bližnjim, ki živijo z moteno osebo, ne motenim osebam samim. Opisuje tako posamezne motje kot tudi posamezne lastnosti ljudi, ki trpijo za katero od teh (Top 100 PD traits), in kar je najbolje, pri vsaki od teh lastnosti na koncu piše, kako reagiraj in kako NE reagiraj. Dodan je tudi forum. Zares toplo priporočam!
Kot bi brala svojo zgodbo Bina8.
Nujno se obrni na DNK, ti lahko pomagajo tudi z umikom, kar se pa tiče prijave na policijo, to je hudo psihično nasilje, ki je res da težko dokazljivo, ampak je.Imej kar se da če je mogoče, čim več zapisanih dokazov sms, e pošta, ne vem karkoli ti lahko pomaga.
Tudi pri nas je bilo isto, spreobračanje besed, misli, manipulacije..
Ne oziraj se na to, kaj ti on govori, res ne, ker nisi nora, niti ne boš pojedla godlje, on jo bo.
Svetujem previdnost zaradi sebe.
Da ne bo storil prvega koraka in te dejansko pripravil do tega, da pristaneš na psihiatriji.Na policiji se nikoli ne obračaj na prvega, ampak prosi za kriminaliste, ki se ukvarjajo izključno z nasiljem v družini, ker le ti dobro poznajo take vrste nasilnežev.
Ko ne moreš več greš.Tudi jaz sem kot marsikdo drug tu.Ko greš s tistim kar imaš na sebi, ko ne veš kam boš šel, kje boš, kako bo, ampak ko res ne moreš več narediš to.In verjemi , na policiji vedo, da nekdo ki oddide iz družine brez vsega, tega ne naredi za hec, ampak zato, ker je doma nekaj narobe, kljub temu, da ni nobenih dokazov, ni modric, ampak nasilje je .
Ne jemlji si k srcu njegovih besed.
Drži se in obrni se na DNK, potem pa naprej.S pomočjo takšnih institucij, dobiš pomoč in podporo, ker jo v takih trenutkih še kako potrebuješ.
Srečno.
Gemma
Bina8,
Žal tudi jaz še predobro poznam vsebino tega kar opisuješ.Tudi sama sem imela opraviti (oziroma še imam,ker so tukaj otroci) z osebo, ki je funkcionirala tako, kot ti opisuješ bivšega.Kot copy-paste – visoko funkcionalni MOM.Tudi sama sem se takrat obrnila na Društvo za nenasilno komunikacijo in lahko le potrdim besede mojih predhodnic; tam sem dobila pomoč,oporo,tam so me razumeli, slišali,…Na CSD so določeni le škodili, ker je bil tako prvovrsten manipulator in se je določenim ženskam tam dobesedno zasmilil, tako da če resnično ne bi doživljala taistega človeka doma, ne bi verjela in razumela niti svoje zgodbe.
Moji poskusi z raznimi družinskimi terapijami niso obrodili sadov in so bili le podaljševanje agonije,vendar vseeno mi ni žal, vsaj poskusila sem, kot pravijo “Upanje umre zadnje”.
Morda je bilo eno izmed hudih spoznanj tudi dejstvo, da v resnici ne laže,ampak sam verjame v to kar govori, prepričanega pa žal ne moreš prepričati…
Odločitev za odhod je morala dozoreti v meni sami, ko pa je do nje po vseh nadalnjih dogodkih prišlo, ne glede na vse psihične traume in podtikanja,blatenja, laži,prefinjeno psihično nasilje,ki se je ob moji odločitvi še stopnjevalo, ni bilo več povratka in vsa njegova naknadna dejanja so le podkrepila mojo odločitev (če ne umakneš tožbe za ločitev bom vse naredil da te spravim na psihiatrijo, otrok pa itak nikoli ne boš imela).
Pot ni bila lahka, postopki na sodišču glede skrbništva so trajali cca. 3 leta, do tožb za premoženje še po 6tih letih nimam energije, saj želim živeti ne pa dajati tipu material za naslajanje in uničevanje moje duše.
Lahko pa iskreno povem, da mi niti malo ni žal, saj bi ob takem človeku lahko zbolela tudi sama. Nazven super, doma pa do mene oseba z drugim obrazom in to je tisto, kar drugim težko dokažeš, vendar veš sam in to je bistvo.
Želim ti, da zbereš moč in pogum za pomembno odločitev v tvojem življenju, saj življenje je le eno samo in če ni za bit, je za it.
Vse dobro!!
Začarani krog123, ali lahko prosim, za vse tiste, ki nas vsi ti postopki na sodiščih še čakajo, kaj naš čaka, kako se obnašati, ali DNK pri postopkih lahko sodeluje in nudi podporo in pomoč.?
Kako si nastopala na sodiščih, kako si dokazovala da so njegove obtožbe lažne…..’
bom vesela tvojega odgovora.
Hvala
Gemma
Na to temo je res zelo veliko materiala. Tako na kratko, kot sem imela srečo, da se je ustvaril ta forum, je v tistem obodbju mojega življenja ravno začel delovati forum Enostarševske družine, ki mi je bil takrat veliko pomoč.Bil je pravi balzam za dušo…predlagam,da se morda malo pogleda tja…
Sicer pa na grobo lahko iz svojih izkušenj povem, da ni dosegel tistega kar je hotel, nasprotno, njegovo delovanje je ravno uničilo njegove cilje. Verjetno sem imela tudi srečo, da sem imela ob sebi prave ljudi, od odvetnika, tudi pomembni na CSD so ga spregledali, do izvedenca, sodnice… Na njegov nivo se nisem spuščala, medtem ko me je on “obmetaval” z vsem kar ni dobrega. Ko sem prvič šla na sodišče in vprašala svojega odvetnika, kako naj se tam vedem ipd., je bil njegov odgovor – Bodite zvesti sami sebi. Besede bivšega (kakor tudi vsi njegovi dopisi) so bolele, vendar so mi istočasno vedno znova dale potrdilo kako pravilna je bila moja odločitev, da sem se po dooolgi dobi odločila za konec naše nazven super lepe, navznoter pa disfunkcionalne družine.Ena izmed najboljših v mojem življenju pravzaprav!
DNK se lahko predlaga kot pričo, vprašanje pa je, če se sodišče odloči, da jih povabi.Pri meni se ni, ključno vlogo je imel sodni izvedenec.
Verjemite vase, poskusite čimbolj ignorirati njegove lažne obtožbe (so ponavadi zgolj njegove besede in to ni dokaz), ne zlomite se pod pritiski, govorite z ljudmi, ki jim lahko zaupate in naj vas dvigne upanje in vera v to, da je mnogim pred vami uspelo. Razumem vas in zelo dobro vem kaj preživljate, poznam vaš strah, vaš občutek nemoči,…
Danes si pa najbolj želim najti v sebi mir in se znebiti tesnobe in nesreče, ki me spremlja zaradi težav s hčerko, ki je bila ob moji odločitvi za ločitev stara 13 let…
Naj vam uspe tisto najboljše!