ali je to mena
Sem stara 49 let, do sedaj sem bila popolnoma zadovoljna s sabo, s svojim življenjem, že 3 meseca pa imam probleme, ki se jih ne morem rešiti. Moja delovna vnema je padla, nezadovoljna hodim v službo, doma se ne počutim dobro in ne vem kaj narediti. Hodim okrog zdravnikov pa nič ne najdejo.
Mislim da imam močno živčen želodec, saj kar pojem imam občutek bruhanja, pa tiščanja, pa sploh ne vem več kaj naj naredim. Res ves ta čas kar se to dogaja sem obremenjena s tem, da mi sodelavka pred očmi umira. Ugotovili so da ima raka, da ji ni pomoči, sedaj se zdravi pri alternativcu, vendar mislim da ji nič ne pomaga, saj se stanje slabša. Vendar jo vsak dan vidim, saj pride v službo, se zadrži kratek čas in odide.
Ne vem ali je to stanje pri meni lahko na psihični bazi, vendar si ne znam pomagati.
Mislim, da je to vendarle “nekaj vec” kot le mena. Doziveli ste hud stres, sedaj pa si kar nekako ne znate pomagati. Mislim, da bi bilo dobro, da bi se obrnili na kaksnega terapevta. Vas opis bolezni bolj spominja na depresijo kot na tezave v menopavzi (se pa lahko stvari prekrivajo). Morda vam bo zdravnik tudi predpisal kaksna zdravila. Z njimi lahko opisane tezave uspesno zdravimo. Le pogumno!
Tako kot vam je že odgovoril psihiater, ste morda preveč čustveno občutljivi. Najbrž pa se ujema še skupaj z bližajočo meno. Zanima me, ali se do sedaj, ko imate že kar nekaj življenja za sabo, še niste nikoli srečali z neozdravljivo bolnimi ljudmi in smrtjo? Dokler je sodelavka živa je res ne gre pokopavati, koliko danes še zdravih ljudi bo umrlo pred njo zaradi kdovekakšnih nenadnih smrti. Smrt je del življenja, sicer res zadnji, a tako je. Ne glejte na njo kot na živega mrliča, ne pomilujte je, razveselite sebe in njo s kakršnokoli prijazno besedo, dejanjem, v tem njenem bolezenskem stanju ji bo vse pomenilo veliko več kot sicer. To vam že kaže s tem, da vsak dan prihaja na delovno mesto. Imeli boste dober občutek da ste zanjo napravili nekaj dobrega. Kar pogumno, boste videli da se bosta obe počutili veliko lepše!
lp, danica
Mislim, da bi morali v teh letih biti že zdavnaj sprijaznjeni s sovjo minljivostjo in minljivostjo drugih. Ker še niste, se boste morali očitno sprijazniti s tem ob tej priliki. Se pravi, da to izkušnjo potrebujete za osvojitev naslednje stopnje v lastnem dozorevanju. Verjetno bo bo trajalo še nekaj časa, ko bo pa sodelavka umrla, pa bo počasi boljše. Očitno čutite v sebi nek predsodek, oziroma nelagodje ob srečanju s človekom, ki vam morda nekaj pomeni in ki hkrati umira. Ne znate se obnašati v družbi z njim, morda vam je celo neprijetno. Ta sodelavka potrebuje v tem trenutku predvsem to, da se okolica do nje normalno obnaša, vi se pa predvsem posvetite razmišljanju o sebi, svojem telesu, zavedajte se, da se vztrajno približuje tudi čas vašega odhoda, da je vaš odhod potreben, da naredite prostor naslednji generaciji, da ste ranljivi, da lahko tudi vas doleti v kratkem nesreča ali huda bolezen, da vam bojazljivost pri tem nič ne pomaga, celo obratno, škodi vam, da vam bo sprijaznjenje s tem dejstvom prineslo notranji mir, da se boste potem namesto s skrbmi raje ukvarjali s tem, kako čas ki vam še preostane, ki je lahko eno leto, lahko pa tudi 50 let, preživeti čim bolj polno in srečno…