Ali je težko biti samohranilka?
Pozdravljeni!
Imam hude probleme.Nisem poročena. Imam otroka in že eno leto živim skupaj s fantom in taščo. Dokler nismo začeli skupaj živeti je bila tašča sladka kot med. Po rojstvu otroka sem se preselila k njima, takrat pa je pokazala “svoje zobe”. V enem letu sem spoznala, da fant veliko bolj zaupa mami, kot meni. Denar in vse svoje dokumente ima spravljene v mamini sobi, ne v najini – toliko o zaupanju. Pred sorodniki mi govori, da si zaslužim batine, metke v glavo, da mi mora enkrat razbiti nos,…, pred prijatelji se nikoli ne potegne za mene. Nikoli ne upošteva mojega mnjenja. Več ve o moji stroki, kot jaz.V vsaki stvari me negira.Pred otrokom me “nekam pošilja”,….
Moja starša imata zelo lep zakon. Jaz sem zrasla v tem gor.Zato nisem navajena, da se partner do svoje partnerice tako obnaša. Pa tudi ne dovolim tega. Rezultat so prepiri.
Če povzamem: tašča in sin živita nekakšno zakonsko življenje. Jaz sem tašči trn v peti, njen sin oz. moj fant pa ima do mene zgoraj opisan odnos.S fantom sva se poskušala že večkrat pogovorit,pa pogovori nikamor ne peljejo.
Imam 10 mesečnega dojenčka.Vem, da otrok rabi oba starša, ampak ,ali je bolje, da živi v zakonu, kjer se starša kregata, ali je bolje, da živi z materjo samohranilko?
ZELO SEM OBUPANA. KAJ NAJ NAREDIM???
Maja
Moje mnenje… bolje je, da živi z materjo samohranilko, ker če bo živel v zakonu, kjer se starša kregata (bog ne daj, da pride še do naslednje faze, kot do pretepi, itd…) ga bo to zaznamovalo za celo življenje… postal bo zaprt vase, pa še mislil bo, da se vse to dogaja tudi v ostalih družinah in da je to nekaj normalnega… skratka, njegovo otroštvo bo pekel, namesto, da bi bilo nekaj čudovitega…
Pa še deležen bo vse tvoje ljubezni, in eventuelno tudi tvojega drugega partnerja, ker ta te očitno nima rad, ker če bi te imel, bi te spoštoval in ti nebi počel tega, kar počne…
Naredi tako, kakor čutiš – to je naša edina obveza, ki jo imamo v življenju.
Srečno.
Naj povem najprej, da ne zagovarjam koruzništva. Toda v primeru obupane bi bilo enako, če bi bila poročena, oziroma še slabše, ker bi se morala še ločevati.
Glede na to, da imaš dobre, normalne starše prosi njih za pomoč in čimprej od tega divjaka stran. Tu ni največji problem tašča ampak tvoj fant. Tvoj otrok pa sploh ne rabi takega očeta kot ga ima.
Srečno, kajti srečo, pogum in še kaj boš zelo potrebovala.
Mislim, da si se v sebi že odločila, če pogledam tvoj naslov. Zdaj imaš le še pomisleke, kako bi bilo, če bi šla stran…
Mislim, da imaš predvsem s seboj veliko dela, kako si lahko dopuščaš, da nekdo tako ravna s teboj? Zakaj misliš, da nisi vredna boljšega partnerja oz da si ne zaslužiš lepšega življenja? Ker vredna si lepega življenja, in zaslužiš si ljubezen, tako kot tvoj otrok tudi.
Pomisli, kaj boš dala otroku s tem, če boš ostala kjer si oz če se bo to nadaljevalo… otrok bo odrasel v vzdušju, imel bo to za ok, in sam kasneje postal tak…?!
Poskusi se pogovorit z partnerjem, poiščita si strokovno pomoč, ali pa ti sama, če on ne bo hotel, če pa boš na koncu ugotovila, da tako ne boš več, se poskusi umaknit k staršem…
Verjemi da si vredna ljubezni!
Ne razmišljaj in pojdi na svoje! Brez tašče in brez fanta!
Tudi sama sem to storila pred 12 leti in ni mi žal. Res ni bilo takih komentarjev ali nasilja, ampak on se je lepo potepal in užival z drugimi dekleti, jaz pa sem v stanovanju prenašala in pedenala njegova starša.
K sreči sem imela dovolj prostora pri starših. Še to: otrok je bil takrat star 9 mesecev in po tistem niti on, niti njegovi niso enkrat samkrat vprašali po otroku oz. vnuku.
Ne boj se, vse bo v redu, samo postavi se zase in za otroka!!!
Takoj bi šla proč. Kot ti je napisala ena moja predhodnica, da nič boljše ne bi bilo, če bi bila poročena. Točno tako bi bilo kot sedaj.
Boljše je biti samohranilka kot, da otrok že od majhnega gleda vaš prepir, nato otrok postane čez čas živčen.
Zame vem, ko sem se ločevala in sem mislila ehhhhh saj bo boljše, bilo je še slabše. Rekla sem na CSD, da bi pač zaradi otroka potrpela. Veš kaj mi je socialna delavka rekla, da za otroka je boljše, da sva sami kot, da živi v pretepu in v pijanščini. Ko sem rekla, da zaradi otroka, rekla je, da otroku bo lepše in točno tako je bilo.
Ne oklevaj, takoj proč, če se ne da z njemu pogovoriti. Naj se potem pogovarja z njegovo mamico in se lahko poročita.
Jojjjjj kako me te stvari razkurijo, ki ena boga ženska zaradi takšnih mora trpeti in še otrok poleg nje.
lp, Doroteja
Kot prvo naj povem, da absolutno zagovarjam koruzništvo in z mojo ženo sva mnenja, na naj bi se ljudje poročali, šele ko ugotovijo, kako je nekaj časa živeti skupaj. Enako je z otroki, za kar pa je v tvojem primeru očitno prepozno. Ampak rešuj, kar se rešiti da.
…Pred sorodniki mi govori, da si zaslužim batine, metke v glavo, da mi mora enkrat razbiti nos…
Spokaj kufre. Ampak ne jutri, danes!
Težko je biti samohranilka. Gotovo! Ampak ne toliko težko, kot če se nekega jutra čez dvajset let zbudiš ob nasilnem možu in se zaveš, da si zavozila celo življenje. V takem primeru bi te morda prijelo, da bi si sama pognala kaj v glavo…
lp,
mačkon
Biti samohranilka pa tudi ni tako težko. Živela boš v miru, zadovoljna in brez pritiskov. Sicer pa, poglej v zgodovino. Koliko mater samohranilk je moralo otroke spraviti do kruha, pa so bile brez moža, ker je jim recimo padel v vojni ali kaj takega. In vse so zmogle. Torej, tudi ti boš zmogla, morda celo bolje, kot boš sama pričakovala. Vem, da je težko, vendar tako hudo pa spet ni, da ne bi zmogla.
Pojdi, vsaj zaradi otroka, če že nočes zaradi sebe in čeprav ga verjetno še vedno ljubiš. Ljubiš ga lahko tudi še vedno potem, ko odideš, in ga imaš v srcu. Samo pojdi že!