Prvič vas berem, to pa zato, ker iščem med vašimi temami kako sorodno dušo… No, pa je še nisem našla, zato vas bom kar direktno povprašala, kaj mislite o tem…

Z možem sva poročena 5 let, najin zakon je dober – kot bi ga označil on in povprečen, kot bi ga do nedolgo tega označila jaz. Imava dva otroka, vsak svojo službo in pričenjamo z zidavo hiše. Imava kar nekaj prijateljev – vsak svojih in družinskih, imava čas zase, itd. Le časa za naju ni. Pa ne vem več, ali ga res ni, ali pa si ga preprosto ne znava vzeti. Pa tudi tega nisem prepričana, če si ga ne znava , ali si ga nočeva, ker naju je strah, da ni od naju več nič ostalo. Najini pogovori se vrtijo le okrog otrok, hiše, financ in služb, potem pa že ne znava več. Tako pogrešam tisti medsebojni odnos, ki sva ga imela, preden sva se poročila. Saj ni bilo ne vem kaj, tudi prepirala sva se, a sva se vsaj pogovarjala. Imela sva kak romantičen večer, skupaj sva kam šla. Zdaj pa sva le doma in vsak večer padeva v posteljo, utrujena vsak od svojih in skupnih skrbi in težav. Moj mož nima volje, da bi se o njih pogovarjal, jaz pa ne morem več držat vsega v sebi. Želim si, da bi vsaj kak večer preživela skupaj sama, brez otrok, a ga ni nič doma, ker vedno nekaj pride vmes – ali hiša, ali prijatelji, ali pa je preprosto preutrujen in zaspi takrat, kot otroka.

Moj problem je, da sem večinoma samo z otrokoma, ker sem na porodniškem, potem pa komaj čakam, da pride domov, da bi se kaj z njim pogovorila, a on pozdravi otroka, ki ju ima neizmerno rad, poje, se preobleče in že teče na gradbišče… Kaj naj storim? Ta teden bova imela obletnico poroke, a sploh nimam veselja, da bi jo praznovala, ko pa se niti spomnil ne bo. Do mene je skrajno nepozoren, pozabil je na vse praznike, nikoli mi ne reče hvala, ker sama opravljam vse gospodinjske dejavnosti, pri čemer mi nikoli ne pomaga, kar me tudi strašno moti… Velikokrat pušča stvari razmetane, kot bi se same pospravljale…

Počutim se osamljeno, zapuščeno in izkoriščano…… po drugi strani pa imam slabo vest, ker cele dneve dela, potem pa še ogromne skrbi in delo s hišo.. konec koncev nam zida dom…

Sem egoistična ali se moram vdati v to, da je najin skupni čas pač šel?

Rada ga imam, a me hkrati grabi obup nad najino zvezo…

Kaj mi svetujete? Pomagajte mi, prosim.

Draga Kika!

Vaša želja po spremembi v odnosu z možem se mi zdi zelo pozitivna in dobronamerna. Ker pa ni dovolj, da bi za odnos skrbel in ga negoval le eden od partnerjev, bi morali sedaj najti način, kako to vašo željo izraziti možu na tak način, da se ne bo počutil napadenega. Vaš mož namreč lahko sebe dojema kot zelo dobrega moža, kakršnega na nekaterih področjih verjetno dojemate tudi vi. Različne pa so vajine predstave o partnerskem odnosu med zakoncema, zato on meni, da je vajin zakon dober, vi pa menite, da je povprečen. Njegov pogled na zakonsko zvezo je mogoče nekoliko bolj tradicionalen, po katerem je vloga moža predvsem to, da zagotavlja obstoj in varnost družine. Verjetno je tudi njegov oče imel takšno vlogo in med njegovima staršema mogoče tudi ni mogel nikoli opaziti, da bi se osebno pogovarjala in si izkazovala ljubečo pozornost. Tako lahko takšnega načina niti ne pozna. Druga stvar pa je ta, da smo si ženske in moški zelo različni in imamo zato včasih tudi različne potrebe. Ženske se bolj posvečamo medsebojnim odnosom, skrbimo za druge in nosimo v sebi težnjo po večji povezanosti. In tudi bolje zaznavamo svoja čustva in jih tudi izražamo. Moški pa so pogosto radi bolj neodvisni in razmejeni ter razmišljajo bolj razumsko, praktično. Moški se ne zavedajo, kako veliko nam ženskam pomenijo pozornosti, pa čeprav drobne. Zato vam glede obletnice poroke predlagam, da jo kar vi organizirate, lahko mu pripravite presenečenje npr. ga povabite na romantično večerjo. Za varstvo verjetno lahko zaprosite starše ali prijatelje. Mogoče vam bo uspelo ponovno najti tisto povezanost (čustveno, razumsko in spolno), ki sta jo čutila drug do drugega pred poroko. Odnos je potrebno negovati ves čas. Nekateri se le na začetku potrudijo, da osvojijo srce svojega izbranca/ke in mislijo da ga/jo bodo imeli za celo življenje, saj so se zavezali s poroko. Osvajati se morata vsa leta zakona.

Več o razlikah med moškimi in ženskami si lahko preberete v knjigah dr. John-a Gray-a, ki pravi, da so moški z Marsa, me pa z Venere. Zanimiva za branje pa se mi zdi tudi knjiga: “Skrivnosti o moških, ki bi jih morala poznati vsaka ženska”, Barbara De Angelis. Takšne knjige lahko pripomorejo, da ženske boljše razumemo naše moške, se jim lažje približamo in potem tudi lažje shajamo z njimi. In tudi, če bo opazil, da prebirate takšne knjige, bo tako vedel, da ga poskušate razumeti in kako pomemben vam je vajin odnos.

Na kakšen način bi torej možu lahko povedali, kaj si želite? Druge poti ne vidim razen odprtega in iskrenega pogovora. Povejte mu, kar ste povedali nam, lahko mu celo pokažete, kar ste tukaj napisali. Čeprav se mi zdi vseeno boljše, da se samo pogovorite in pri tem izpustite vse obtoževalne besede. Pri medsebojnih pogovorih je vedno pomembno, da govorimo o sebi, o svojih čustvih, občutkih in željah in ne o tem, kaj nekdo drug dela narobe in v čem bi se moral spremeniti. Takšna sporočila je namreč zelo težko sprejeti in zato pogosto nosijo le konflikte in to v negativnem pomenu. Poleg tega kritiko lažje sprejmemo, če nam sogovornik ne govori le o slabostih, ampak tudi o dobrih, lepih lastnostih, ki jih ceni. Pomembno je, da se zares začneta pogovarjati o vama. Če ni časa, pa se lahko dogovorita, kdaj bi si najlažje oba vzela čas za pogovor. Bodite razumevajoči do njega, a tudi egoistični. Postavite meje, kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne. Ob upoštevanju njegove zgodovine, njegove moške narave in dejstva, da je dosti obremenjen s službo in gradnjo, mu pojasnite, da potrebujete nekaj več in to je njega kot moža.

Upam in želim vama, da se bosta uspela pogovoriti in da bodo tudi razultati takšni, da bosta oba zadovoljna. Pa tudi, če ne bo tako, se ne vdajte, raje se še kaj oglasite.

Odgovor na vaše vprašanje ali je tako v vseh zakonih, vam povem, da ni.
V podobnem položaju kot ste sedaj vi, sem bila pred dvajsetimi leti tudi sama, ko smo zidali hišo . Vedno je bila hiša, prijatelji, obveznosti, služba in ne vem še kaj, prej, kot pa družina – otroci ali pa jaz. Upala sem, da bo drugače, ko bomo v novi hiši, pa se ni zgodila. Poleg nedokončane hiše, ki še danes ni končana, si je našel druge aktivnosti v vasi, v službi in je še danes “polno” zaposlen s stvarmi, ki so zame nepomembne in bil lahko shajali brez njih, saj naši družini ne prinašajo nekega zaslužka. Otroci so zrasli in že z začetkom pubertete otrok sem imela zaradi negativnega odnosa mojih otrok do očeta velike probleme (anoreksija, ….), ki sem jih seveda sama reševala, kot sem pač vedela in znala. Danes eden izmed otrok ne govori z očetom, drugi pa se prepira ob najmanjšem pogovoru, ki ga začneta, saj se nikoli praktično nismo pogovarjali in se ne znamo pogovarjati. Komaj čakam, da se otroci osamosvojijo in si nekje drugje zgradijo topel dom, ker takšnega vzdrušja in stanja , ne morem prenašati.
Poslušajte nasvet Jana Metelka in pa še kakšno podobno zgodbo kot je moja.
Pa srečno !

Živjo!

Bori se za vajin skupni čas! Dovoljena so vsa nenasilna sredstva! Kajti biti skupaj pomeni ohraniti in razvijati vajin odnos! In obratno, če si tega časa ne bosta vzela, bo vajin zakon počasi in zanesljivo propadal. Takrat hiša ne bo pomembna!
Pogovori se z možem o tem in se skupaj odločita, da si privoščita vsaj en skupen romantičen večer v dvoje na mesec. To je življensko pomembno, kot dihanje!!

Lep pozdrav!

Draga Kika!
Imaš pridnega in dobrega moža, ki je resno vzel svojo vlogo. Tebi pa manjka nežnosti in skupnih pogovorov. Dobro je, da si to že sedaj ugotovila.
Pri nama je bilo tako, da sva drsela vsak v svojo smer in po 10 letih nisva imela nič drugega kot gromozanski kup zamer. Res sva bila strašno obremenjena z gradnjo, otroci, službe, doktorat…. za naju ni bilo časa nikoli. NAPAKA! Tako sva bila po 12 letih zakona v velikem stanovanju kot dva tujca, ko otrok izjemoma ni bilo doma. In kaj naj z luksuzno hišo v Lj?, če je najin odnos shiral? Odločila sem se, da se za zakon borim. In nama gre na bolje.
In kje je ključ – skrb za ohranjanje romantike. Krasno je, da se zavedaš česa ti manjka, zato ukrepaj. Povabi moža na večerjo, pojdita kamor sta v začetku skupne poti rada hodila. Počnita kar vaju je povezovalo v začetku. Dober zakonski odnos ne pride sam od sebe. Hiško pa se da tudi malce počasneje graditi. Dela ne bo nikoli zmanjkalo.
Želim vama, da spet najdeta čas zase, tako bodo srečni tudi otroci. Mož pa najbrž sploh ne ve česa si želiš, zato le organiziraj izhode in mu povej. Ne pozabi pa poudariti kako si mu hvaležna, da je tako dober oče in kako lepo, da vam gradi dom…. Pohvala odpira vrata do moževega srca. Tudi nam dobro dene a nismo tako pogojene z njo. Povej mu tudi, da tvoje delo ni samoumevno (to se jim pogosto zdi). Vse najboljše vama želim! Pa le pogumno!

Za obletnico poroke ti pripravi romantično presenečenje. Jaz sem za 5 obletnico poroke pri sorodnikih zorganizirala 3 dnevno varstvo otrok ( 5,3 in 2 letnih) vplačala toplice in možička povabila na dopust. V hotelski sobi naju je pričakala steklenica Radgonske penine.

Mož je debelo pogledal, nekaj jamral o stroških in njegovih odloženih službenih obveznostih pa ga je hitro pominilo. Mene je ves čas skrbelo, če so otroci še živi (ha,ha). Kljub vsemu imava na dogodek super spomine.

Od takrat si 1x mesečno privoščiva vsaj eno noč samo za naju. Po 20 letih se zadeva še vedno obnese.

S pogovori je pa tako. Gojiti in zalivati jih je treba. Najbolše gnojilo je poslušanje. Mož naklada o službi, jaz o vrtu in kuhanju. Kadar on stopi med lonce (redek pojav !) moram poslušati cele generalije o pripravi golaža. Ko mene zjezijo v službi on prenaša moje izbruhe. O denarju so debate lahko neskončne. Kadar zvečer brez besed padeva v posteljo ga zjutraj zbudim s poljubčkom. Drugič me zbudi vonj kave ob postelji. Ta moževa kava je daleč najslajša.