No naj vas še jaz vprašam za nasvet.

Malo zgodovine :
Imam ženo s katero bova drug teden poročena 7 let in imava 8 let starega otroka.
Pred približno letom in pol so se nama začele težave glede različnih pogledov na vsakdanje življenje : kosila, hobiji, družba, vzgoja otroka… skratka izgledalo je kot da sva totalno različna. Bilo me je groza, ker prej sva počela veliko stvari skupaj zdaj pa vsak zase. To ni bilo vse.
Pred letom in pol je z mojo ženo je hotel razmerje en njen sodelave,c vendar ji ni bil všeč in dobila sta se parkrat na kavicah. Bil je poročen. Lani sem se tudi jaz zbližal s svojo sodelavko (neporočeno) in šla sva dlje – do poljubov. Razmerje sva kmalu končala. Žena mi je svojo izkušnjo povedala lani na jadranju jaz pa mesec potem zame. Hudo je bilo in nisem ji mogel vračati čustev, ko je najbolj trpela. Danes mi je grozno ker sem bil tak do nje, čeprav sem jo imel rad.
Na začetku tega leta sem se odselil v upanju, da oba razčistiva kako in kaj. Kadarkoli sem prisel h njej, da bi se pogovarjal o najinih problemih sva skoraj vedno ostala vsak na svoji strani in dostikrat je bilo hudo… vendar sva tudi dostikrat seksala. Narazen živiva tako skoraj 4 mesece.
Jaz sem zase ugotovil, da je pri nama problem komunikacija, prilagajanje in vse bolj sem si želel, da bi začela znova – tudi poiskati strokovno pomoč. Ugotovil sem, da si sploh nisva različna ampak da je težava v razumevanju.
Ja to sem razmišljal jaz.
Na žalost sem pred tednom izvedel, da ima žena resno raznerje z drugim njenim sodelavcem že skoraj pol leta – se dobiva in seksa z njim. Težava pa je v tem, da je tudi ta sodelavec vezan. Enkrat ločen, zdaj pa novo punco in pol leta starega otroka. Je nesrečen in uteho išče pro moji ženi, vendar ji ne vrača čustev.

Bilo me je groza ampak vseeno sem bil pripravljen začeti znova. Bilo mi je hudo ker imam občutek, da bova zamudila veliko in tudi najin otrok. Med vikendom sva se veliko pogovarjala in pravi da ji ni žal, ker me je nekako odpisala. Ni ji čisto vseeno zame, vedar to s sodelavcem še ni čisto pozabljeno. Ovira je njegova punca in otrok zaradi česar se hoče prenehati in se oddaljiti od njega.

In zdaj moja dilema:

Trenutno mi je grozno hudo. Ne morem spati ne jesti in 24 ur razmišljam le o tem. Imam jo rad in vem, da je dobrega srca. Zdaj se tudi na mojo željo pogovarja in noče zapreti vseh vrat med nama. Zadnjič sem jo poklical ob 1h zjutraj in pogovarjala sva se 3 ure. Posluša me in razume, vendar to je vse – nobenih čustev do mene. Ne čuti se krivo za razmerje in name gleda kot prijatelja, ki trpi zaradi nje.
Kaj naj naredim?
Lahko jo odpišem, vendar se bom vedno spraševal, če bi moral naredil kaj drugega. V njeni firmi nihče ne ve kaj ima s sodelavcim in nanjo gledajo kot žensko, ki jo je zapustil mož. Popada me jeza, ker nevedo kaj počne in zaradi tega ji je enostavno. Tudi če misli, da je med nama konec me vara. Ali naj vse to kar tako pustim? Zadnje dni bi rad da vsi izvedo kaj počne.
To kar je vedno obsojala zdaj počne sama. Tudi njen sodelavec je gnida. Pravzaprav je pri njih vse čudno.

Ali jo lahko kako rešim? Oba sva delala napake zdaj pa bi rad začel znova.
Prosim pomagajte mi jaz ne morem objektivno razmišljati.

Miha,

prav si napisal, začni znova. Vendar te bom moral potolažiti, da ona ni edina ženska na svetu. Napisal si še nekaj, ni nobenih čustev. Lahko bi imela še naprej razmerje in skupno gospodoinstvo, vendar tak zakon žal ni dober in je samo zakon na papirju, hladen. Če v skupnem življenju ni čustev, če ni zaupanja, če ni ljubezni, če ni žalosti in veselja, je zakon mrtev in popolnoma brezvezen. Zakon naj bi bil nekaj lepega, nekaj veselega.
Saj ni treba pretrgati stike z njo, že za voljo otroka ne. Imejta dobre odnose pogovarjajta se, vendar moraš v sebi spremeniti mišljenje, da je ona prava zate.
Ljubiti je lepo, če sta oba zato, če pa eden noče, je ljubiti nemogoče. JA tako smo se pogovarjali še v osnovni šoli in še kako bo držalo. Živimo pa preprosto svoje življenje. In to je najbolj važno, kako mi živimo, bodimo srečni, bodimo veseli, še vedno lahko pogamo drugi osebi, vendar če skupaj ne gre, ne gre, zakaj je potrebno z glavo skozi zid. Nikar se več ne obremenjuj z njo, pojdi svojo pot, glede na to kaj si napisal in kako želiš še vedno ženi pomagati in biti z njo, kaže da si dobrega srca, takih žensk, ki pa iščejo podobnega moškega je pa veliko, samo odpri oči in boš videl. Zagotovo je odločitev, da se od nekoga poslavljaš za vedno zelo težka, vendar bom to moral storiti, drugače boš težko spal in jedel še dolgo časa. Ne boš jo mogel nikoli izbrisati, ker bo vedno del tvojega življenja, navsezadnje preko otroka. LAhko si pa samo ponosen nase, da ji odpuščaš in jo želiš še vedno sprejeti. Ko boš nato svojo pot in se čez čas zazrl nazaj, boš še vedno ponosen, ker si bil zvest sam sebi in svoji ljubezni. Pomagaš človeku ko je v stiski, vendar kljub temu ohranjaš trezno glavo.
Vedno smo v dvomih, prevelevajo nas različni občutki, odpuščamo istočasno bi pa vsem povedali, kaj se gre. Jaz te cenim, ker nisi tega naredil. Verjemi pa, da bodo zagotovo izvedeli in tega ti ni potrebno povedati. Prej ali slej pride vse na dan.
Ni večjega prijatelja, kot je tisti, ki je pripravljen dati življenje za drugega.
Tebi ni ravno potrebno dati življenja, bodi pa ponosen, da nisi tak kot žena. Verjetno tudi ona trpi, saj očitno ne ve kaj bi rada v življenju in bo prišel tudi čas, ko bo ona želela nazaj. Tebi pa samo polagam na dušo, bodi zvest sebi.

Imej jo rad, ampak najprej imej rad tudi sebe.

Primož

Miha, žena se počuti zgubljeno in se išče. Potrijuje se pri nekom drugem, ki pa nikakor ni njen. Že to, da skriva in igra žensko, ki jo je zapustil mož, nakazuje na to, da se zaveda da je tudi na njeni strani krivda in to pred ljudmi skriva. Težko ji je. Njtežje je doseči stopnjo, ko za svoje dogajanje prevzameš tudi odgovornost. S tem tvegaš to, da ljudje pokažejo nate s prstom in rečejo:”Saj nisi nič drugačna…le zakaj ji je pa ušel, nič čudno, da si je iskal tolažbo drugje….” in potem nisi več trpeča prizadeta ženska, ampak…. Potrjevanje same sebe in tolažba v postelji drugega tudi njej ne prinaša nekega zadovoljstva. Verjetno bolj potrditev, da je še mična, sposobna izzvati moški svet in domišljijo.
Težka bo tole, težka. Pusti pri miru, ne drezaj. Vsakič, ko jo pokličeš, jo zmedeš in zopet pahneš v posteljo drugega. To je začaran krog.
Predlagam ti, da probaš svoja čustva poplnoma distancirati do nje. Bodi njen prijatelj, oče vajinega otroka in počakaj. S tem boš umiril tudi svoja čustva in si zopet v sebi postavil prioriteto vrednot. Bo težko, vendar je to verjetno edina rešitev, da se zopet najdeš in morda boš na vse gledal drugače. Zato svoje dileme, težave vprašanja deli z nami na forumu. Najhuje je, da to tiščiš v sebi in se zapiraš. To je slepa ulica.
Miha, tu smo tudi tebi v pomoč.
lp.
Neža

Hvala Neža,

Zakaj je vse tako težko? Za kaj je mogla it v posteljo z drugim (in ne enkrat)?
A ni to grozno, ko se zaveš, da je naredila korak v smer kjer ni več “enostavne” vrnitve. Ko bi vedela kako mi je hudo, ko se uniči taka pristna ljubezen. Še bolj hudo pa mi je, ko vidiš razlog… Zakaj nisi pameten takrat ko bi moral bit?

A si predstavljaš, koliko spominov se nabere po 10 letih srečne ljubezni. Potem, pa zabredeš v krizo iz katere se ne znaš izvleči. Par mesecev in vse je pozabljeno. Sodelavec, ki ga bežno poznaš, s katerim nisi nič skupnega ustvaril, ti postane sorodna duša/ ljubezen /vse… greš z njim v posteljo in mu daš vse kar imaš, pa čeprav ti že naprej pove, da se noče čutveno navezati nate.

Ob takih mislih si ne morem kaj, da nebi bil žalosten. Ful mi je hudo. In zakaj se samo jaz ustavim in se zavem vrednot preteklosti. Vem, da nisem bil idealen in sem bil včasih težak… ampak … zakaj, zakaj? A me je res tako težko razumeti?

Napoleon?

No ja, tudi on je bil zelo zaljubljen………

Miha, če je žena do tebe lahko le še prijateljica, moraš poskusit to razumet. In predvsem to ohranit, ne zapast v maščevanje, razlagat drugim…. Kaj te briga za njene sodelavce, kaj si mislijo. Odšel si res ti, ona jim ni dolžna razlagat zakaj.

Mislim, da sta imela nesrečo, da se vama je v trenutku, ko je vajino družinsko in zakonsko življenje postalo dovolj monotono, nagnetlo preveč “zainteresiranih” sodelavcev in sodelavk…….. (Pri meni smo v službi same babe, včasih je dolgšas, anpak je pa varno, ha!). Če tudi tvoja žena skupna leta tako pozitivno ocenjuje, kot ti……. morda. Na žalost so tudi taki, ki jih imamo za najboljše prijatelje, potem pa nekega dne izbruhnejo, kako zelo močno so se morali truditi, da so nas prenašali……..

Pojej kaj in pojdi kam.

LP Č.

Miha,
ne utapljaj se v vprašanjih ZAKAJ? Sprejmi dejstvo, da tako preprosto je. Zakaj si se pa ti spustil do poljubov s sodelavko? Verjetno se žena sprašuje enako: Zakaj mi je to storil, jaz sem bila s sodelavcem le na kavi….
Če najdeš odgovor na vprašanje “Zakaj” pomeni, da se kališ, to je tisto, ko pravijo ljudje, da te življenje nauči. Ne naredi enake napake, da se ne boš znova spraševal.
10 let je doba polna lepih spominov. Ampaka Miha, ne živi za spomine. Kdor živi za spomine, pravijo, da je star. Živi naprej za sebe, za svoje življenje.
Že ko si se ustavil in se zavedal vrednot preteklosti..to je človeška modrost, zrelost. Verjemi, da ko bo žena na tej stopnji ji bo grenko in žal. Vendar, takšno je pač življenje. Včasih izzove reakcije ki so nerazumljive, pa vendar so in nanje nismo ponosni.
A ja, še to. Iti v posteljo in sprostiti svoj nagon, ni tako težko. V konči fazi nekateri na ta račun služijo. S tem ne mislim tvoje žene, z njo sočustvujem in se mi smili. Vendar, po lepi noči ni lepšega za dušo kot to, da se zbudiš ob nekom, ki ga imaš strašno rad, ga ceniš in ob njem imaš občutek varnosti. Tega pa tvoja žena pri prijatelju nima. Sklepam s svojo žensko logiko, da se razumeva.
In še na nekaj bi te rada opozorila. Glej, Miha, če se z ženo nekako najdeta in se odločita nadaljevati….pomisli, če ne boš ob ženini slabi volji ali zavračanja spolnosti pomisli, da morda nima drugega, čeprav bo lahko vzrok res čisto drugje. In obratno, če boš ti kdaj s kakšno žensko na kavi in te bo žena videla ali samo slišala, pa čeprav bo res samo kava…res ne bo pomislila na to, kako se bo kava končala?
Pa nisem pesimist, to je čisto človeška reakcija, ko imaš v podzavesti dvom in slabo izkušnjo.
Seveda je situacija žalostna in ti kot čustveno bitje trpiš. Vendar, preberi si kaj ti je svetoval Primož…ostani zvest sam sebi. Na svetu so še ljudje, ženske, ki si želijo pozornost in nežnost, ob sebi osebo, ki ceni to, da pripadaš le njemu in on njej.
Sedaj se osredotoči na to, da bo vajinemu otroku čim manj mučno. Težko je odraščati ob čustveno prizadetih starših. Taki starši imajo preveč dela sami s sabo in velikokrat pozabijo, da je tam še nekdo, ki si tudi želi, da bi se kdo pogovarja z njim, odgovoril tudi na kakšen njegov zakaj. In če boš slučajno odgovaral na otrokov zakaj, glej, da ne boš mami prikazal v slabi luči, v končni fazi je to le otrokova mami, ki jo ima otrok rad, tako kot tebe.
Piši še, če ti bom lahko pomagala, ti bom.
Neža

Pozdravljeni..
Sem nov na forumu in bi potreboval kakšen nasvet.
Stvar je sledeča:
Sem poročen, 2 majhna otroka.
Na začetku najine skupne poti je bilo vse vredu, dobila sva 2 otroka, poročila sva se. Potem pa se je začelo z vzponi in padci. Vedno sva nekako rešila stvari, pa je bilo spet vse po starem. Odnosi so bili fenomenalni. Nekje vmes pa sem se jaz čustveno zaprl vase, padel sem v rutino, začel sem nenamerno lagati za določene stvari, ki sem jih hotel rešiti zato da bi osrečil ženo. Vedno sva se sprla ko je prišlo tako daleč da nisem mogel več vleči laži v nedogled. Vsakič sem jo prizadel, pa čeprav nenamerno, ujel sem se v past iz katere se nikakor nisem mogel izvleči. Ženo sem začel imeti za samoumevno, med nama je zmanjkalo iskrenosti, komunikacije, tudi čustva so začela ipuhtevati, čeprav jaz ženo še vedno ljubim in bi naredil vse za njo. Tudi v postelji ni bilo več tiste iskre. Oddaljila sva se drug od drugega. Z vsem tem sem jo prizadel. Jezna je name, nisem ji nudil opore ko jo je najbolj potrebovala. V vsej nastali situaciji se šele zdaj zavedam kaj sem storil in sem se odločil da se spremenim v tisto osebo kot sem bil včasih, v katero se je žena zaljubila. Začela sva se ponovno, iskreno pogovarjati o vseh stvareh. Rekel sem ji da ji dam čas da premisli o vsem, ker ne ve kaj naj stori, ne more prek svojih čustev. Pred začetkom nakine ponovne iskrenosti se je zbližala s skupnim prijateljem. Slutil sem da se lahko nekaj kuha, in priznam da sem zelo ljubosumen. Med vso iskrenostjo, mi je priznala da je prišlo do poljubljanja, oba sta začela gojiti čustva drug do drugega. V vsem tem času je tudi opazila kako se trudim da bi rešil zakon, priznal sem ji vse. Vendar ona mi je iskreno rekla da pač ne ve kaj naj stori, noče prizadeti mene in tudi ne prijatelja. Pravi da ji je lepo z mano, s prijateljem pa tudi. Opazil sem da se je spremenila, spet je začela izžarevati tisto energijo, ki me tako privlači kot magnet. Ponovno sem se zaljubil v njo in ji to tudi priznal, na vse možne načine ji izkazujem ljubezen.., meša se mi, pogrešam jo. Za zdaj lahko samo čakam in se trudim biti boljši, ker nočem več ponavljati svojih napak. Hvala za kakrsnekoli odgovore

Žalostno je, da ti človek postane samoumeven, ko pa ti da občutek, da ti lahko uide, pa se zanj boriš na vse pretege. Nimam kakega pametnega nasveta, saj sedaj ne zavisi več toliko od tebe. Lahko se še tako zelo trudiš, žena ima v mislih samoumevnost, katere si zagotovo več ne želi v odnosu in obstaja velika verjetnost, da si bo poiskala, da tak odnos uresniči, drugega partnerja. Ali se je v tem položaju bolje truditi ali pa se odmakniti, ne bi vedel. Verjamem pa, da se je težko umakniti, ko te zgrabi strah, da ti nekdo uhaja. Poskusi si predstavljati, da žena v bistvu nikoli ni bila tvoja, pač pa je le bila s teboj, ker je tako želela. Želim reči, da bo morda občutek, da nekoga izgubljaš, manj intenziven.
Še vedno pa mi ni jasno, kako lahko nekomu lažeš nezavedno. Kaj takega težko verjamem in menim, da gre le za izgovor, zato da nekako zmanjšaš težo svoje napake oziroma da pobegneš pred odgovornostjo tega težko sprejemljivega dejanja.