Lep pozdrav,

že nekaj časa se sprašujem ali je moj partner mamin sinček. Skupaj sva 4 mesece in jaz sem stara dovolj, da iščem partnerja za vse življenje – otrok in poroka. Ker si ne želim uničiti življenja vas prosim da mi navedete vaše mnenje. Star je 36 let in še vedno živi doma. S starši se vsak dan kličejo (tudi večkrat), prav tako je med njim in njegovo sestro. Pravzaprav imajo lep odnos – med seboj so zelo povezani… Lahko bi rekla preveč navezani. Velikokrat prespi pri meni (imam svoje stanovanje), vendar še vedno gre raje domov na kosilo, še vedno se gre zjutraj tja probleči preden gre v službo itd. Med vikendi vedno greva tja na kosilo, tudi med tednom me ogromno vabi tja…tudi spat. Seveda ponavadi vse to sprejmem…ampak tam vidim še več takšnih nesamostojnih stvari. Mama mu govori naj se obrije, gre k frizerju, kdaj je v službi prost, mu lika, pripravi oblačila za službo, sprašuje če je jedel,…še celo mu pripravi drugo jed za kosilo, če ve da tiste katero jedo vsi, on ne mara najbolj. V glavnem ne vem kaj si naj mislim. Potem pa še poslušam opazke njegove sestre: “Nimaš več časa za nas” ali pa “niti vaju ne bom vabila zraven, ker tako vem, da ne bosta šla”. In njegova mama: “Si pozabil na svojo mamo, da me nič ne pokličeš?” Ne vem, vse skupaj se mi zdi pretirano, skupaj so vsak dan! Vsak dan gre pred službo domov in po njej…gre na kosilo. Potem gre počivat ali s sestro na sladoled,…nato pa si vzame čas zame. Je ogromno časa z menoj, a meni se vseeno zdi čudno takšno obnašanje med njimi. Preveč se mi zdi. Imam občutek, da se sploh nikoli ne bo preselil k meni. Če ne mine dan ko bi bila samo jaz – brez njegove družine. Bojim se, da ko bova, če bova, enkrat skupaj živela bo on jedel doma – pri mami. In verjetno še mene povabil po službi tja jest. Jaz pa tega nočem – hočem svojo družino. On, jaz in otrok…in tedenski obiski pri starših. Prav tako tedenski sladoledi s sestro… Sem precej samostojno dekle, in včasih se ne vidim z mojo družino tudi dva meseca ali več…pa se še vedno pokličemo. Ne vem, ali se zdi samo meni to njegovo početje ozirama obnašanje celotne družine malo pretirano?

Lepo pozdravljeni,

kakor sami opažate, je njegova družina in njihove navade precej drugačna od vaše. Drugače se srečujejo, vzpostavljajo odnose, družijo in sploh drugače bivajo drug ob drugem kot to počnete v vaši družini. On je del te družine, povezanost med njimi in navezanost med njimi je zelo močna. Veliko jim pomeni biti skupaj. Vi prihajate iz drugačne družine, kjer je velik pomen imela beseda samostojnost, vaši odnosi so bolj oddaljeni, morda tudi hladni. Vsak od vaju nosi v sebi drugačno čutenje odnosa in bližine, vsak od vaju drugače pristopa in gradi odnose, se drugače druži in približuje. Kar je enemu že zdavnaj dovolj, je drugemu še vedno precej premalo… To kar opisujete je ples življenja, igra s katero nam rahlo ponagaja. Vsi se srečujemo na osnovi svojih nasprotij. S tem ni nič narobe. Od začetka veze nam ta nasprotja in navade celo ustrezajo. Radi smo ob nekom, ki je drugačen od nas, npr. bolj odprt, bolj komunikativen, bolj miren, bolj vihrav, bolj povezan, topel, bolj samostojen. Vašemu fantu je všeč pri vas vaša samostojnost, ker ravno to je tisti del njega, ki ga v svoji družini ni izražal. Če bi vi popravljala vašo družino na svoj način, bi vsekakor vnesli vanjo več povezanosti in topline. Torej sta v tem odnosu našla vsak zase, drug ob drugem košček sebe, tisti del, ki ga nista živela, ki sta ga pogrešala. Na osnovi teh čutenj se srečujemo in zaljubimo. Problemi v partnerskem odnosu pa nastanejo, ko nas ravno te lastnosti, ki so nas privlačile pri partnerju, začno neskončno motiti, z dneva v dan vedno bolj. Naenkrat več ne vidiš samostojnosti, ampak nekoga, ki je hladen in si ne želi odnosa, vse naredi sam, te ne potrebuje, je samozadosten, nikoli ne prosi za pomoč, na drugi strani vidiš nekoga, ki je pretirano nesamostojen, nenehno bi bil s teboj, se ne zmore odlepiti od tebe in daje občutek nesamostojnosti in posesivnosti. Kod, da nič in ničesar ne zmore sam.

Povsod kamorkoli greste, boste našli svoja nasprotja, prav tako v prijateljskih odnosih. To je narava, je način na katerega se srečujemo, da bi zacelili tisti del sebe, ki je poškodovan, ki smo ga kot otroci odrezali iz svojega življenja, svoje osebnosti, ker ga ni bilo dovoljeno živeti.

Lahko pa iz vajinega odnosa, ki ga vsakodnevno ustvarjata, naredita zelo lep odnos povezanosti, bližine, samostojnosti in odraslosti. Vse to bosta zmogla, če se bosta sprejela v tem, kar sta in kar nosita v sebi, pogovarjala, se podpirala in našla drug za drugega razumevanje in sočutje. Ta odnos vaju uči, je vajina možnost za rast. Vi boste ob njem postali bolj odprti in boste kdaj priznali, da česa ne zmorete sami in da vam naj pomaga. Kajti ravno to je najverjetneje tisto, kar vi skorajda nikoli ne naredite, torej prosite druge za pomoč. Ker vam je ranljivo in pomeni, da ste šibki, nemočni… On pa bo v sebi našel pot do večje samostojnosti in neodvisnosti in bo tudi naredil kaj brez vas, samostojno. Na tak način bosta v sebi in v odnosu našla svojo sredino, kar pomeni, da bosta lahko drug ob drugem bivala z razumevanjem, sprejemanjem in mirom. Vsak zase mora prehoditi svojo pot primanjkljaja. Vsak zase mora zgraditi tisto, po kar je prišel v ta odnos in kar ga ta odnos uči. Ustvarita lahko krasen odnos, v katerem vama bo resnično lepo. Sreča in ljubezen ni nekaj, kar prihaja od zunaj, je stanje doživljanja, zavedanja, ki prihaja iz nas.

S fantom sta skupaj šele štiri mesece, potrebuje čas, on bo težje odšel od svoje družine, vendar bo, če bosta imela prijeten odnos brez obsojanja in kritiziranja. Sprejmite njegovo družino takšno kot je in vzemite zase tisti del, po katerega ste prišli, vse ostalo kar vas moti pustite tam. Kolikor je pri njih nečesa preveč, je pri vas doma bilo premalo. Ko bosta našla sredino vajinega odnosa, bo odnos postal nekaj, kar vaju bo globoko povezalo in vama obema dalo smisel. Vse bo v redu, morda bo res več odhajal domov, še vedno pa bo vaš in se bo vračal k vam, ker je v vas nekaj našel, se v nekaj zagledal, kar mu veliko pomeni, kar želi da postane del njega. Rad vas ima in vi imate radi njega, če bosta na osnovi tega čutenja zmogla premostiti stiske, ki jih imata in nasprotja, ki se počasi odpirajo, da vama omogočijo rast, bosta zgradila prijeten odnos, kjer vama bo obema lepo.

Vse dobro vama želim obema in srečno.

draga Lily222

iz tvojega pisma slišim razumevanje situacije in partnerja in jasno pozitivno priznanje, da pač tako ne bo šlo v nedogled. Zelo lepo, da ima fant lepe odnose z družino, vendar če si želi ustvariti družino bodo morali ti stiki biti malo količinsko zmanjšani. A ne? 🙂 tako je.

Kot razumem tvoj fant ni nikoli še živel stran od staršev? Zanj pomeni to stres selitve, ki je veliko večji kot pri ostalih ljudeh. Pri tem bi morali biti dejavni sestra in mati in ga prijazno usmerit v tvoj dom. 😀

Priporočam, da ne hodiš z njim vsak dan k njegovi mami, povej odkrito, da rada prideš, ampak ne vsak dan. Verjamem, da imaš tudi ti svoje delo, če pa rabi pomoč vedno lahko prideš pomagat, a ne?
Ne hodi spat k njegovi mami, razen če je sila. Imaš svoj dom/najeto stanovanje ali karkoli. Na kosilo k tašči lahko greš na začetku max 2x na mesec, raje jih tudi sama povabi k sebi na kosilo ali sladico s kavo. Počasi se bo fant navadil. Ne more pa se tako stanje vleči v nedogled. Mlada sta, naj bi bila tudi oba zaljubljena, torej bi moral biti vajin čas skupaj in ga za ostale v tem trenutku zmanjkat…!

Je mamin sičenk, pri teh letih bi se pa res lahko že zresnil haha. Postavi ga pred dejstvo in mu povej, da se bo potrebno spremeniti za resen odnos. V SLoveniji je ta navada da starši skrbijo še dolga leta za svoje otročičke čisto preveč ukoreninjena.

Sedaj sva skupaj pet mesecev in odkrila sem se vec novih stvari. Pred tednom dni sem v njegovem telefonu nasla sporocila s prijateljico, katero pogosto vabi v kino, na sladoled in na kosila. Pa tudi k sebi domov na movie night. Taksnih sporocil je ogromno. Vse skupaj me nebi tako zelo motilo, ce ne bi bilo se raznih vzdevkov: pikica moja, srce moje (tako klice tudi mene). Prav tako osvajanja: dobra si, po riti te bom, imam te najraje na svetu in podobno. Stvar me je presenetila in sokirala. Zaupala sem mu, bila popolnoma iskrena in predala sem se mu! Pocutim se izdano, nespostovano, prevarano. Pravi da je to le ena otrocja prijateljica in da sta imela tak odnos, ki pa temelji samo na besedah in da ni nicesar imel z njo in da niti nikoli ni zelel nicesar z njo. Mu lahko verjamem? Pravi tudi da se ta odnos krha in da ni imel nobenega slabega namena ter da pocasi zakljucuje njun cudaski prijateljski odnos. Glede na to da je tak “otrok” bi mu se verjela da ne ve da se to ne more delati ko imas partnerja. Sedaj pravi da me ima rad in da mi bo pomagal da stopim spet na noge. Povedala sem mu da to ni normalno, da mu ne zaupam in da me je izdal!
Ali je mozno da clovek ne ve kaj je zo odnos pri 36 letih? Da ne zna ravnati s punco? Se samo meni zdijo ta sporocila sporna? Kako mi je lahko lagal? Se najbolj sem jezna nase ker sem mu verjela-pocutim se neumno! Je mozno da je raje s prijatelji? Kako si on sploh predstavlja zivljenje z nekom? Je sploh kaj moznosti, da bo ta moski odrasel? Pocutim se kot da sem skupaj z najstnikom. Nikoli se ne pogovarjava o prihodnosti, ne nacrtujeva izletov v dvoje. On bi vse pocel z druzbo. Je boljse da se umaknem? Zelim si normalnega odnosa – iskrenega. Zelim si druzino in ne vsakodnevnih druzenj s prijatelji. Kako mu naj povem kaj je odnos? In kako naj ravnam z njim?
Hvala za odgovore

Težko je napisati čisto iskreno, ker se človek vpraša – kaj sploh želiš slišati? Želiš reševati vajino zvezo, želiš potrditve, da te ima vendarle rad in se bo vse srečno končalo? Ali želiš iskreno mnenje, pa čeprav manj “lepo”? No, jaz bom uporabila to drugo možnost.

Ja, tvoj partner je to, čemur rečemo “mamin sinček”, kar pa ne pomeni samo tega, da pač živi doma in mama še vedno skrbi zanj. V ozadju tega, kar je vidno na prvi pogled, je pogosto marsikaj, česar si niti ne predstavljamo in kar je morda zatrl v sebi celo sam “sinček”. Sabina ti odgovarja, da je nečesa v njegovi družini preveč, v tvoji pa je bilo premalo. Jaz pa bom to peljala še korak dlje in si bom drznila reči, da se zdi, da gre pri njem za pretirano navezanost na primarno družino, zlasti pri teh letih. Pri otroku se nam tako vedenje zdi normalno in pričakovano; pri adolescentu morda še tudi; pri (po letih) povsem odraslem moškem pa ob tem zazvoni alarm. Vidva sta na začetku zveze, v fazi, ko naj bi od zaljubljenosti kar “omedlevala”, ko naj bi hormoni delali na polno in bi imela oči in vse drugo samo drug za drugega. Kot opažaš, pa ni tako; in v igri nista le mati in sestra, temveč celo “prijateljica”. Vse to kaže na nezrelo osebnost, ki ni sposobna postaviti določenih meja, kakršne moramo prej ali slej postaviti vsi (in ob ugodnih razmerah v primarni družini se tega naučimo od staršev). Tvojemu fantu se zdi vse “normalno”, poleg tega omalovažuje zadevo s “prijateljico” in ti obljublja skorajšnji konec tega njunega odnosa – da bi te pomiril in potolažil. Tako to rešujejo nezrele osebnosti. Kot otroci: Oprosti, mama, saj bom priden, saj ne bom več. – In ko “mama” ni več “huda”, lepo zdrsnejo nazaj v svoje vzorce in nadaljujejo po starem – do novega izbruha, ko boš znova “huda”. In tu bi morda morala malo pogledati tudi vase. Zakaj te je pritegnil človek, tako bolestno navezan na primarno družino, da ti niti v fazi, ko “slišiš rasti travo”, ne posveča dovolj pozornosti oz. se niti takrat ni sposoben odreči ustaljenim vzorcem? Če misliš, da ga boš “rešila” s svojo ljubeznijo, si tudi ti na nevarnem območju, ki se imenuje soodvisnost (ali, če je še globlje, odvisnost od odnosov) in ki vodi v začarani krog njegovih in tvojih težav. Tvoj fant že na samem začetku med vama vzpostavlja in ohranja distanco (“materialno”, npr. kosila pri starših, in čustveno, in to ne le glede matere in sestre, temveč celo s “prijateljico” – to, kar si opisala, je namreč čustvena prevara, saj, če prav razumem, ti o tej prijateljici ni prej nič govoril ali vsaj ne vsega!, torej je lagal in je priznal šele, ko si ga “ujela”, pa še ob tem priznanju je stvar skušal zmanjšati, omiliti z obljubami /verjetno lažnimi/, kako se ta odnos itak že krha), in ta bo sčasoma samo naraščala, ti pa boš vse bolj nesrečna in se boš spraševala, ali res nisi dovolj dobra zanj ali pa, ali res tvoja ljubezen, čeprav tako velika, ni dovolj, da bi se spremenil. Odgovor je: ne, ni dovolj. Tu ne pomaga taka ljubezen, ampak samo delo na sebi. In vprašati se je treba: ali sem dovolj dobra sama zase? Je moja samopodoba primerna? Je slaba, načeta, negotova, niha? V takih stvareh so vzvodi, ki marsikdaj pripomorejo, da se najdeta dve “sorodni duši”, ki druga v drugi iščeta tisto, kar jima je manjkalo v primarni družini – a seveda ne moreta najti, ker v svojo zvezo (nevede, nehote) prenašata vzorce iz primarne družine in potrebo, da bi partner potešil tudi vse potrebe, zacelil vse rane za nazaj. To pa se nikoli ne izide.

Mislim, da mu s pogovorom (“kako naj mu povem, kaj je odnos”) ne boš mogla pomagati; zaprl se bo, slišal bo to, kar bo želel slišati, in to je pogosto ravno nasprotno od tega, kar človek dejansko govori. Sam pri sebi si bo (hote ali nehote) izmislil razloge, zakaj mu “težiš”, in ti razlogi bodo do tebe krivični (npr. zavida mi urejeno družino, ker je sama nima, zavida mi prijateljstvo, ker sama nima takega prijatelja, je bolestno ljubosumna, posesivna, hoče imeti vedno prav ipd.), njemu pa bodo pomagali, da bo ohranjal svoj iluzorni svet in da mu notranje ne bo treba odrasti in sprejeti odgovornosti, ki jo prinaša odraslost v vseh smislih, pa če si v razmerju ali samski.

Sama sem dala skozi skoraj identično situacijo in ti lahko iz vsega, kar sem se naučila (iz izkušenj in s pomočjo literature), povem, da gre od tu samo še na slabše. In ko so enkrat vpleteni še otroci, postane vse skupaj prekleto resno; in ne delaš več škode le sami sebi, ampak tudi otrokom. Če ni pripravljen uvideti, da ima problem, in ga začeti reševati, pa ne z lažnimi obljubami in kako ti bo pomagal (on MORA najprej pomagati SAMEMU SEBI), potem je moje mnenje kruto in kratko – beži! Če pa začne reševati stvari, boš morala biti tudi ti močna. Samo ljubezen ne bo dovolj; lahko je prav ta tista, ki zadevo celo ovira oz. ohranja v začaranem krogu. Na trenutke se boš morda počutila, kot da je vajin odnos bolj podoben odnosu otrok – mati kot partnerstvu; biti boš morala dosledna, nepopustljiva, hkrati pa zanesljiva, mu dati občutek varnosti. Vse to bo težko, sploh če imaš morda tudi sama v sebi kakšne težave, kakšno nepotešeno hrepenenje iz otroštva. V tem primeru čaka delo na sebi tudi tebe. In to pomeni več mesecev, lahko tudi let trdega dela. Vmes pa ti bo (ali njemu) prevarantski glasek v nekem delu razuma prigovarjal, da pa ja ni tako hudo, je pa ja vse v redu, saj se imata rada, in da bi bilo bolje pustiti vse, kot je, ne kopati po sebi in po preteklosti, ker to samo boli. Če temu glasku popusti on ali ti, sta spet na začetku – v začaranem krogu.

Upam, da sem ti kaj pomagala.

delno citiram in odgovarjam v Italics.. Lily222
”Mu lahko verjamem?” A ti je sploh potrebno – njemu verjet, če je dejstvo drugače?

”Glede na to da je tak “otrok” bi mu se verjela da ne ve da se to ne more delati ko imas partnerja. ” O ve ve, pravzaprav lahko tako dela, če tudi partnerici ustreza.

”Sedaj pravi da me ima rad in da mi bo pomagal da stopim spet na noge.” Plišaste igrače imamo tudi radi.

”Ali je mozno da clovek ne ve kaj je zo odnos pri 36 letih?” Se mu sanja kaj ti želiš, ni pa to njegova prioriteta, niti potreba.

”Se samo meni zdijo ta sporocila sporna?” Ne, tudi meni.

”Kako mi je lahko lagal? ”Se mu ni zdelo nič kaj takega in to ni jemal tako kot ti.

”Se najbolj sem jezna nase ker sem mu verjela-pocutim se neumno!” Zato pa res ni potrebe!

”Je mozno da je raje s prijatelji? Kako si on sploh predstavlja zivljenje z nekom? ” To ni tvoja stvar, ker so tvoje potrebe drugačne.

”Je sploh kaj moznosti, da bo ta moski odrasel? ”To tudi ni tvoja stvar niti tvoja odgovornost, razen če želiš iz tenis žogice delat nogometno.

”Je boljse da se umaknem?” Definitivno, ker so tvoje prioritete in življenjske vrednote drugačne.

”Zelim si normalnega odnosa – iskrenega. Zelim si druzino in ne vsakodnevnih druzenj s prijatelji.” Če si to želiš potem pojdi, da to postane realnost.

”Kako mu naj povem kaj je odnos? ”Če nisi vzgojiteljica potem raje to prepusti strokovno izurjenim osebam.

” In kako naj ravnam z njim? ” Spoštljivo. Umakni se in ustvari si življenje, ki ga potrebuješ. To je vse kar zmore, ne trpinči ga. Takšen pač je.

”Hvala za odgovore …”.ni problem, upam da ni preveč direktno, je pa iskreno.