Poročena, plus prej na koruzi sva skupaj -20 let, oba prihajava v petdeseta počasi. Imava dva otroka, eden še v OŠ, drugi srednja šola. Zdi se, da nekako ne prideva skupaj. Utrujena in naveličana tega začaranega kroga. Včasih sva še kam šla sama. Te najine pobege imam v najlepšem spominu. Vedno sva se zopet povezala, pogovarjala … ampak v trenutku, ko sva stopila skozi vrata doma je bilo konec lepega. Ampak prepad se je počasi širil do točke, ko sva dejansko bolj kot ne vsak na svoji strani. Jaz sem precej prepričan, da jo še ljubim in zaenkrat sem še dokaj prepričan, da tudi žena ni čisto zaključila z mano, samo obupala nad vsem skupaj. Saj jo razumem, ker se sam počutim enako. Dala sva si nekaj časa, da mogoče še kaj uspeva popravit, ampak po nekaj dnevnem premisleku sem prišel do tega, da bi bilo tako mogoče res najbolje za vse. Dopuščam možnost, da ne razmišljam več intuitivno in logično, ker gre pač za neke hude čustvene pretrese. Mogoče si samo delam utvare, ker ne morem spustiti teh let skupnega življenja in pač očitnega dejstva, da se moja čustva do nje niso spremenila. Mogoče si enostavno ne morem priznati da je res konec. Mogoče je konec že bil par let nazaj, pa tega nisem niti opazil. Ne morem sestavit, ker je toliko nasprotujočih dejavnikov, da imam občutek, da sva oba shizofrenična.

Zato me zanima … ko gredo stvari tako daleč … je sploh še mogoče, da se zakonca pobereta, zgradita na novo in nadaljujeta skupno pot? Ali je res najbolje zaključiti in iti naprej? Kakšne so bile vaše realne izkušnje … ste rešili ali je šlo naprej?

Govoriš za sebe, skozi svoje oči. Če se je žena ohladila do tebe, je konec. Običajno tega nočejo povedati, ker ženske rade manipulirajo. So neiskrene.

S takimi neiskrenimi ženskami si imel opravka ti. Je pa zanimivo, da se v vsem tem času nisi uspel vprašati, zakaj je tako. In končno odpraviti vzorca.

S takimi neiskrenimi ženskami si imel opravka ti. Je pa zanimivo, da se v vsem tem času nisi uspel vprašati, zakaj je tako. In končno odpraviti vzorca.
[/quote]

😂 Odlično domišljijo imaš😃

Pa si jo kdaj vprašal ali pa sta se kdaj pogovorila okrog tega, zakaj se vse spremeni za štirimi stenami?

Relativnomlad,
Življenje te potolče (pika).
Skupaj sta 20let, imata najstnika in bodočega najstnika, vsak mesec položnice, starost je vsak dan bližje in je ne moreš videti brez očal (če ste pri svojih letih brez povišanega pritiska in holesterola, ste malodane medicinski čudež), verjetno je še kakšen tečen šef v službi, ki teži s tehnologijo in vsak dan znova vidite, da so se časi spremenili (po možnosti na slabše) in vam je odveč dohitevati.
NORMALNO JE!
Za vas in vašo soprogo.

Življenje te dotolče, in to je dejstvo. Menim, da bi bilo najbolje, da greste s soprogo (ki si po 20ih letih zasluži naziv življenjske sopotnica) za en vikend ali teden na počitnice (če sta se otroka sposobna sama hraniti in “bajte ne zažgati”) s pogojem, da pustita težave in stres doma, kolikor le zmoreta.
Ko bosta prišla nazaj, bo vse spet po starem, ker tako pač je, vendar moramo uživati in se okrepiti, ko se lahko in zdržati do naslednjega sončnega dne.

Škoda bi bilo zavreči 20let sreče, zaradi nejevolje in stresa v življenju, ki ne izvira v vajini zvezi. Kriza srednjih let mine, in je škoda če te zanese v osamljenost. Pojdita na počitnice, imejta “date night” 1-4x na mesec (pa še otroka bosta vesela ker bosta “ta stara dala mir” – saj se spominjate kako je bilo: malo za zabavo in malo tišine za učenje in domačo nalogo) in si privoščita oddih (tudi če je samo 15min kavica med tedenskim nakupom).
Verjemite, da bo vse (99%) veliko bolje, če si vsi vzamete oddih.

Midva sva skupaj 28 let in imava enega že skoraj polnoletnega najstnika. Po letih sva pa malo mlajša od vaju oziroma sem bližje 40im letom kot 50im :-)) se pravi sva skupaj dala skozi najino prvo, drugo in zasnove tretje pubertete. Tekom let sva šla skozi zaljubljene in lepe trenutke pa potem čas, ko je zaljubljenost odšla in sva bila nekje vmes. Po skupnih 10ih letih odločitev za otroka in sredi nosečnosti pride pri meni do hudih zapletov in bolezni, ki ima precej hude posledice. Ostala sva skupaj, oba sva se trudila po svoje. On se je zaprl vase, tako kot vedno, jaz ostala velikokrat prva na fronti, kar me je izredno jezilo. Minilo nekaj takih let in čeprav sva se imela rada, sva bila rada drug z drugim v družbi, tudi za varanje sem 100%, da ga ni bilo, nisem bila zadovoljna. Kot pri vaju, so se tudi pri naju težave potencirale znotraj doma, razmisljala sva o razhodu, premlevala scenarije. Šele kako leto nazaj, sva dejansko 2dni bila popolnoma sama in se ta čas kregala, jokala, smejala, si povedala vse, kaj sva imela v mislih in si dala še zadnjo šanso. Sva pa oba imela željo po tem in ni samo en delal usluge drugemu. Danes imava super odnos, se pa trudiva oba, da ohranjava razmerje živo :-))

Torej, najprej pogovor in potem dalje. Ce so prisotna čustva, želja pri obeh, potem ni nevarnosti, da ne bi našla tudi poti.

Lp

Skoraj prepričan sem, da je želja še samo na moji strani. Izrečene so bile besede, ki jih po mojem ni več mogoče pozabiti. Nič grdega. Samo dejstva. Jasno mi je povedala, da me nima več rada. Dodala je še, da niti ne ve če me je kdaj zares imela. Zakaj je potem vedno prisoten nek dvom. Je to samo moje zanikanje? Še vedno sem v dvomih, toda zdaj, ko sem se nekako spravil skupaj od prvega šoka, se mi zdi da sem končno začel razmišljati trezno. Prepričan sem, da ima z vsem skupaj največ opraviti njena prtljaga. Saj ne, da bi bil jaz popoln, ampak sem imel čas veliko razmišljati in brskati po spominih in sem prišel do zaključka, da sem tako in tako predolgo pustil, da je hodila po meni. Takole, ko se spomnim je bilo vedno tako, da sem moral popustiti, da je bil mir v hiši. Mislim glede financ, tehničnih vprašanja in podobnih zadev je bilo zanjo samoumevno, da je to moje področje. Pri vzgoji otrok pa nisem imel prav veliko besede. To sem tudi povedal, vendar je potem to obrnila tako, da se itak nesposoben glede tega področja. Verjetno ni treba povedati, da so se področja moje nesposobnosti počasi razširila tudi na druge segmente. Meni se je ves čas zdelo, da mi gre prav dobro. Ponavadi sva se na tej točki vedno skregala, tako da sem počasi tudi tam popustil. Zdaj je pač čisto drugačna slika. Zdaj pa teži, da se mora samo ona z otroci ukvarjat … kar sicer ni res, ker sva v kontra smenah. Tako, da sem posledično skupaj z otrokoma dejansko vsako popoldne. Tudi aktivno sem se vedno ukvarjal z njima vsaj eno do dve uri dnevno, razen vikendov. Takrat pa smo bili tako in tako skupaj. Potem je težila kako ni nikoli sama in potem takoj, ko sem popokal otroke in hotel iti čez vrata je ona hotela zraven. Ampak bistvo je bilo v tem, da gremo mi sami in da bo ona imela mir. »Ne, ampak zdaj bi vseeno šla.« je rekla in smo šli  To je en zelo okrnjen opis tega kar se je dogajalo dejansko ves čas, od rojstva prvega otroka naprej.
Pred tem zadnjim dogodkom, ko sem povečini krivil sebe. Zastiral sem si oči. Kaj naj … rad sem jo imel. Še vedno jo imam, ampak ko takole naredim recenzijo svojega zakona ugotavljam, da sem se pustil povsem podrediti, vmes mi ga je zagodlo še zdravje, potem pa je šlo vse še samo navzdol.
Zdaj, ko je izrekla to, da me nima več rada sem še najprej mislil/upal, da se obotavlja zato ker ji ni vseeno zame. Zdaj pa mislim da se obotavlja, ker jo je strah kako bo. Namreč je povsem pripravljena živeti skupaj še naprej, ampak po mojem to predvsem zato, ker jo je strah spremembe. Jaz pa tako ne mislim več živeti. Še vedno si lahko ustvarim neko normalno življenje. Zdaj sem ji tudi povedal, da se imam namen izseliti. Težko mi je zaradi otrok. Sploh zato, ker jih ne bom več videl vsak dan. Veliko časa smo preživeli skupaj. Sicer se imam namen odseliti v rodno mesto. Tam imam vse prijatelje in bom zato 100km stran, kar mi je še toliko bolj otežilo odločitev. Ampak mislim, da je prav, da poskrbim zase.
Čeprav … in zdaj mi je to že tragikomično … v trenutku, ko sem ženi povedal, da se imam odseliti in da jo še zadnjič sprašujem ali je povsem prepričana v svojo odločitev, ker imam namen govoriti z otroci jo je zopet zvilo. Ne vem kaj si je predstavljala? Rekla je, da mi ni treba nikamor iti in, da lahko ostanem. Jaz pa sem ji lepo povedal, da ne morem živeti z njo, ker jo ljubim in ne je ne morem samo gledati in da si imam namen urediti svoje življenje brez nje.

Kjer je volja je pot. Ni lahko je pa rešljivo. Midva z mojim možem sva bila pred 13 leti na nitki, niti skupaj več nisva živela ampak v trenutku, ko bi se moglo vse končati in začeti postopek ločitve tega nisem mogla speljati in sva počasi začela na novo. Brez obsojanja, brez pogrevanja…vsak mesec je bilo boljše in lepše. Danes si ne predstavljam življenja brez njega in živiva polno vezo in kljub temu, da so med tem otroci postali že polnoletni ga ne bi pustila za nič na svetu. Imava svoje hobije, vikendi so samo najini, znava živeti in se sedaj tudi pogovoriti, kar se prej nisva znala. Vse je drugače, lepše in nič več ne more omajati te veze. Tako da kot sem napisala na začetku- kjer je volja je pot, čeprav ni bilo vedno lahko. Veliko srece

Vem kako ji je, zagotovo sedi na dveh stolih. Idi. Sele takrat bo zacela teezno razmisljati. Govorim iz lastnih izkusenj. Dokler mi ni moz dal vedeti, da me je sposoben zapustiti sem se igrala z njim. Ko sem pa zacutla da gre zares pa sem se v istem trenutku zacela zavedati, da si brez njega ne znam predstavljati zivljenja, kaj sele da bi ga gledala z drugo. In takrat sva kot zakonca zmagala! In uspelo je! Ti kar pojdi. Samo to te lahko reši. Zelo hitro se bo pokazalo kam pes taco moli.

Če se ti zdi nepopravljivo, potem ni mogoče popraviti. Če se ti zdi popravljivo, potem je mogoče popraviti.

Pogovor, pogovor in pogovor na pogovor daš še kubik sexa 😉

Enako je bilo pri mojih starsih, ko sva bili s sestro najstnici. Ko sva odsli studirat od doma in sta imela cas samo zase pa sta se izredno povezala. Pravita da bi jima bilo neznansko zal, ce bi takrat sla narazen, ko sta imela taksno obdobje.

ko sme prvič prečital sestavek, sem mislil da govori prvo ona, pol pa proti koncu on. ponovno preberem, in še enkrat. to piše on? ti nisi dec več. tako moški ne piše. moški se ne povezuje z pogovorom. ona te je v 20 letih naredila v svojega malega kuzeka, te zmehčala, poženščla, se naveličala svojega malega copateka. ona bi rada deca, akcijo, mišice. ti si mehak, pomehkužen, softič. in to je usa problem. pa pri kerih letih sta vidva imela otroke. kako osnovna šola in srednja šola pri 50? kako? torje sta imela prepozno otroke in te je zjebala ti pa si pač podlegel njeni pralnii in femninizaciji. in si sedaj pokveka mehka. njej ap to sedaj ne paše. ona bi iela pravega deca z veliko keša. to pa ti očitno nisi. fant, bo treba začet trenirat. 50 si komi. nisi 80.
bo treb začet babo malo v red spravit. gospo fino na pravi trening. pomehkuzenca.

to je lahk osamo zenski nasvet ja. ki nima pojma o moških. kaksen pogovr? baba naj vtihne ze enkrat in se spravi delat. kuhat zdravo, zgodi vstat in trenirat, lenoba lena mehka. dovolj je gopcala baba. ma da utihne ze enkrat. kaj bo ona sex na kubik. prvo naj da špeh dol da bo njemu sploh do sex z njo. verjetno ze ni bila za nič zadnjih 20 let. hahahaha take ste babe. ona bi imela mladega 25 letnika visokega temnega z debelim lulekom. sam je kriva kaj pa je naredila cucka iz njega. on pa je kriv ker se je pustil. pogovr ja. lahko z kuglo v lapah in ovratnico okol vrata. taki pogovr lahko dobi.

Sram te bilo za tak ponizujoc ton. S tem naj bi avtorju pomagal? Z dol tlacenjem? So tebe dol tlacili, pa se na forumih znasas nad drugimi?

Upam, avtor, da si na svojem in da si nasel svoj mir in svobodo. Tudi na daljavo lahko ohranis pristne vezi z otrokoma. Sta se ob locitvi zmenila za deljeno skrbnistvo ali se uradno nista locila? Vse dobro