Ma v Ljubljani je tudi grozno. V Mariboru itak niso za to usposobljeni. Ponavadi samo počakajo, da je prostor v ljubljani in te premestijo, razen, če si čisto na začetku.
V Ljubljani je pa živa groza. Ciljno težo ti dajo na meji med prekomerno hranjenim in normalno hranjenim človekom (meni pri 167 cm 67 kg). Namesto da bi dali čim nižjo težo v meji normale. Pol pa ni čudno da je tolko povratnikov.

Pozdravljeni!

Sem mamica 17 letne hčerke, katera ima motnje hranjenja. Visoka je 172 cm in težka 49 kg (prej 66).
Omenjena težava s hujšanjem se je začela maja in jo do danes shujšala že 17 kg. Na njeno željo sva poiskali že pomoč pri otroškem zdravniku kakor tudi pri pediopsihiatru, kateri ji je tudi predpisal tablete (nekaj na c….). Vendar hčerka s pediopsohiatrem ni bila najbolj zadovoljna. Želi si bolnišnične pomoči, ker drugače ne vidi izhoda iz tega začaranega kroga. Nikakor je ne moremo pripravit, da bi jedla več kot sedaj je, ker pravi, da ima v glavi “BLOKADO”. Je odlična učenka, dobra plesalka kakor tudi trenerka. je pa postala zaprta vase, nikamor se ji ne da, pravzaprav se je izolirala. Nima nobene volje do življenja.
Prosim svetujte mi, kako pridemo lahko do bolnišnične oskrbe, kakšna je čakalna doba in …
Hčerki bi res rada pomagala in menim, da težavo rešujeva na pravi način.

Hvala za pomoč

4684iris, pozdravljeni!

Na podlagi vašega opisa tudi jaz menim, da se s težavo soočate na pravi način. To, da si vaša hči želi v bolnišnico, pomeni da je motivirana in tako bo lahko dobro napredovala pri okrevanju od motnje hranjenja. Predlagam, da pokličete na Center za mentalno zdravje, Enoto za motnje hranjenja, kjer vas bodo podrobneje seznanili s postopkom sprejema in čakalno dobo. Njihova spletna stran, kjer je podan tudi kontakt:

http://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-motnje-hranjenja/[/url]

Na Enoti omogočajo intenzivno terapevtsko obravnavo in zdravniško pomoč. Čakalna doba se s časom spreminja, okvirno od 3 do 6 mesecev. Na Enoti imate tudi vi možnost, da dobite podporo zase v skupini za svojce in jo vama, obema staršema toplo priporočam.

V vmesnem času, ko bo hči čakala na bolnišnično zdravljenje, vam priporočam, da pokličete eno izmed organizacij, kot so Svetovalnica za motnje hranjenja MUZA, Ženska svetovalnica ali Frančiškanski družinski inštitut… V treh mesecih hči še ne bo okrevala, lahko pa že vsi skupaj delate premike v smeri okrevanja. Menim, da bi se s težavo najbolj intenzivno soočili, če bi v vmesnem času imela hči individualno terapijo (če se za to sama odloči), hkrati pa bi se oba starša in hči vključili v družinsko terapijo (slednje je možno npr. na Frančiškanskem družinskem inštitutu).

Srečno na vaši poti in vse dobro v letu 2013,

Vesna

a ve kdo slučajno, do katerega leta te še lahko sprejmejo v pediatrični in kolko je meja v kg za ponoven sprejem na višino 170 cm. ???

živijo!
tudi jaz se zdravim anoreksije,pravzaprav sem telesno že pozdravljena,psihično pa se še malce bojim kalorij in rejenja.zdravila sem se na pedopsihiatričnem oddelku pediatrije v lj.sprejeta sem bila konec aprila 2013 in hospitalizirana do sredine avgusta sedaj sem na začasnem odpustu.imela sem 45kg pri 170 cm(prej 66)
na začetku pred zdravljenjem sem sicer vedela da sem presuha kot so mi tudi vsigovorili a moči da bi se zredila nisem imela ker sem toliko prebrala o t.i. jo.jo učinku da sem bila že cela zmešana.sčasoma pa sem se navadila na vsa stroga pravila na oddelku in se udala v usodo
sicer sem zdravnikom in psihiatrom hvaležna za pomoč ker me je anoreksija pripeljala že do globoke deprsije in pretiranega ukvarjanja s hrano in telovadbo…
kar se tiče pa saamega oddelka pa se strinjam da je ravnanje sester na nikakršnem nivoju!zdi se mi naravnost nečloveško da nekoga tako prezirajoče nadzoruješ in mu še bolj vlivaš občutek krivde(kar je v tistem stanju zadnje kar oseba potrebuje).nekaj je red in disciplina,nekaj pa pretirana omejenost in nesramnost!s tem pa so dosegli vsaj nekaj.raje se pozdravim in imam kako kilo preveč kot pa da še en dan preživim v bolnici in gledam tiste nesramne obraze!

Pozdravljena,

vesela sem zate, da ti gre na bolje in da počasi stopaš po poti okrevanja. Res iskrene čestitke. Verjamem, da ni lahko, vendar bodo sčasoma minili tudi občutki, ki jih navajaš.
Hvala za tvojo izkušnjo, ki si jo delila z nami. Upam, da bo še komu v pomoč.

Želim ti vse dobro,

Tatjana

hvala,enako!
tudi jaz upam da po res komu v pomoč,ker vem kako prav ti v trenutku popolne stiske pride kakšna topla beseda

zdravo,
mene pa zanimam kako ste začeli z bruhanjem, da ste nehale jesti hrano,?
imam hčerko ki je v mesecu dni shujšala 10 kil in nas je use strah da ni povezano z anoreksijo? velikokrat hodi v kopalnico? lp hvalaaa

IIII ahja, pozdravljeni!

To kar opisujete, je močan pokazatelj, da nekaj ni v redu. Že tako hitra iguba teže je zaskrbljujoča. Lahko da gre za motnjo hranjenja, lahko da gre za močan stres, telesno bolezen, lahko je več dejavnikov, ki k temu pripomore. Ali ste hči kaj vprašali glede tega? Če še niste, bi bilo dobro spregovoriti o tem z njo. Verjamem, da je to težko, saj govoriti o hčerkinem telesu je težko za obe, za hči in za mamo. Hči se mogoče srečuje z občutki sramu, želi zakriti svojo stisko, mogoče jo je strah.S strahom pa se mogoče soočate tudi vi, kako jo vprašati, ne da bi jo prizadela ali osramotila ali da vas ne bi odrinila stran. To je vedno tveganje, vendar je boljše, da o tem spregovorite z njo, kakor da bi ostale stvari neopažene in neizgovorjene.Včasih dekleta vse skupaj najprej zanikajo, včasih pa jim zelo odleže, ko nekdo opazi. Ne glede na to, ali gre za motnjo hranjenja ali ne, dobro je, da skupaj ugotovite, ali je hči v stiski ter kaj je vzrok izgubi telesne teže.

Upam, da se vam bo hči odprla in da boste skupaj rešili njeno stisko.

Vse dobro,

Vesna

zdravo (ne vem če je ta tema še odprta, but what the hell, bom še jst svoje puvedala)
jaz osebno se tudi borim z anoreksijo že kakšna 3 leta (pri 17 letih, 155cm imam 41-42kg)
sem odličnjakinja in na zunaj zgledam usem zelo vesela in uspešna, kot da ni nič narobe z mano… a to je le krinka… občutek imam da se vedno bolj odaljujem od vseh in zaradi svoje teže sem vedno bolj pod stresom…

S hujšanjem sem začela v 8 razredu ko sem imela pri 154cm višine 56kg, in sem se sama sebi zdela predebela ob pogledu v ogledalo (tudi v družbo sem se vedno bol slabo vključila kar je le pripomoglo k temu plus moja nizka samozavest). v enem letu sem nato shujšala za 10kg, na kar sem bila zelo ponosna, a kilogrami so še kar padali. kmalu so tudi drugi začeli opaziti da sem kar precej shujšala, me tudi kdaj opozorili, a ni nič pripomoglo. mogoče sem se počutila malo bolj samozavestno a vse misli ti kmalu ukupira hrana.

na moj prvi šolski dan 9 razreda pa me je zmanjkalo in sem padla skup. odpeljali so me v bolnišnico in ugotovili da pri 155cm tehtam le 40kg. to je bil za moje starše seveda zelo velik šok saj jih o svoji izgubi kilogramov nisem ravno obveščala. nato so me odpeljali v bolnišnico na jesenice kjer sem preživela en teden. prav tako kot pri ostalih (zgornjih/spodnjih komentarjih) so me imeli bol na očeh, kaj pojem in če kakam vsak dan (ampak ni blo tok ful striktno kt pri drugih). hodila sem tudi na pogovore k pedopsihiatrinji kjer sva se pogovarjali o mojih težavah. res mi ni bilo lahko.
po enem tednu sem odšla domov a po tem moje življenje ni bilo več tako kot prej. prav vedno sem čutila kako me starši opazujejo (nato tudi sošolci, ko se potem ko sem se vrnila v šolo, izvedeli kje sem bila), kako mi poskušajo poturiti čim več hrane, kar me je spravilo pod stres- vem da sta mi poskušala le pomagati, za kar ju imam res rada, ampak na žalost nima pravega učinka.
še vedno pa sem hodila skoraj vsak mesec na pogovore k pedopsihiatrinji ki je čekirala če mi gre na bolje. ti 2 urni pogovori so me vedno zelo izmučili saj sem morala izpovedovati svoja čustva in občutke (v čem nisem dobra) in se je največkrat zaključilo v joku…
minilo je eno leto od mojega zadnjega sestanka, stanje pa je še vedno enako…

pomojem bi mi najbolje pomagal vsaj kakšen pogovor o teh stvareh z osebo ki je šla skozi isti pekel ali pa se še cvre z menoj v njem (saj imam občutek da o tem ne morem govoriti z nikomer ki ga poznam… ne da drugi ne bi hoteli, le jaz se počutim zelo neprijetno in ne samozavestno in se največkrat samo zaprem… kar je najhujše, to vem, a to dopovejte mojim možgnom…)
res je grozno, in se bi včasih najraje kresnila, a to bi zaleglo le za par dni…

(ko pa sem brala odgovore in izkušnje od drugih pa sem postala še bolj ‘prestrašena'(?) mislim so vam resno čist prepovedal gibanje? to sem mi zdi zelo narobe saj potem ne dobiš ravno mišic ampak le špeh…
ma po obrokih pri mirovanju, ste lohka kej zraven delal (gledal filme, bral, risal??)
kako je pa kaj z internetom in npr računalnikom? a ste mel wifi not?…)

nimam pojma če je tu še kakšna živa duša ki mi bo odgovorila, but i said what I had to say…
tko d ja, to je to i guess…

Hej!
No pa ti bom jaz odgovorila 😉 Imam že precej ”bogato” zgodovino povezano z anoreksijo.. tudi pri meni se je začelo proti koncu osnovne šole. Shujšala sem na 37kg, pri 167cm. Pri meni je bila problem nizka samopodoba in zaprtost vase.. Hvala bogu so se moji starši odločili, da tako ne gre več naprej in so me peljali k zdravniku. Jaz sem bila panično proti hospitalizaciji! Preveč me je bilo strah, da me bodo vsi pozabili medtem, ko bom bila zaprta v bolnico.. In na mojo srečo me res niso sprejeli. Smo se dogovorili samo za preglede in pogovore s psihiatrinjo. Meni osebno je zelo pomagal ta pritisk, ta strah pred tem, da če se ne bom zredila da me bodo zaprli v bolnico. In ta strah me je vodil do tega da sem se pozdravila. Seveda mi brez psihiatrinje ne bi uspelo. Sem čisto v nasprotju s tabo – jaz rada govorim o svojih čustvih.. Potem mi je v življenju nekako zalaufalo (po enem letu).. In sem bila relativno cool. V srednji šoli sem sicer postala perfekcionist, hotela sem imet same odlične ocene, biti najboljša,.. in ta stres me je vodil v hujšanje.. vsako leto sem imela manj kil.. najprej je bilo to izgubljanje kil čisto nedolžno, nenačrtovano.. na faxu, v zadnjem letniku pa me je spet obsedla anoreksija. Prišla sem do 34 kil!.. sem samo še jokala, se skrivala v postelji, vse me je spravilo s tira,.. sama sebe se nisem več prenesla in sem hotela pomoč. Dobesedno en dan sem kričala doma, da hočem pomoč. Sem si s pomočjo moje osebne zdravnice našla psihiatrinjo.. in zdaj, po enem letu in pol sploh ni več kakršnegakoli znamenja o moji bolezni. Še menstruacijo sem (končno!!) dobila nazaj.. Ta psihiatrinja se mi je pomagala najti. Ugotovila sem kaj sem, kdo sem, .. se začela imeti rada, se zavzemati zase in za svojo srečo.. sicer jemljem tudi antidepresive.. najbrž so ti veliko pripomogli, pa vendar..
Moja izkušnja je, da brez pomoči ne boš prišla daleč.. samo treba se je odpreti.. saj sprva ti bo težko, še sploh če nisi oseba, ki rada govori o čustvih.. ampak verjemi mi, da se boš navadila na občutek. Saj tudi meni je bilo sprva neprijetno govoriti psihiatrinji moja čustva. Vendar, ko sem to prebrodila, sem dojela, da je ona tu zato da mi pomaga. In, ko sem se ji 100% odprla je šlo samo še navzgor. Še zdaj se spomnem tistega pregleda pri njej, ko sem doživela to ”odprtje”. Vse sem ji izblebetala. Medtem sem jokala.. Pa mi je bilo vseeno. Ampak tisto je bilo osvobodilno! Ne drži v sebi, to še spodbuja anoreksijo..
Strah te je še bilo, da boš od sedenja dobila samo špeh.. No, po pravici povedano, mene je bilo tega tudi zelo strah.. jaz na srečo nisem bila v bolnici, tako da tega nisem izkusila.. In tudi zdaj se veliko ukvarjam s športom, ker hočem imeti čvrsto telo.. Čvrsto, ampak zdravo. Tako da telovadim IN JEM. Imam 56kil in sem si všeč! To je tisto ta pomembno.. In ko pogledam sliko iz obdobja 34 kil, me kar zmrazi! Ustrašim se sama sebe! Bi kar takoj šla pojest en sendvič 😉 .. pa da ne omenjam sreče, ki jo zdaj doživljam.. ves ta smeh.. oh, lepo je lahko življenje! 🙂

Bi pa še nekaj vprašala.. vse vas.. Med boleznijo ste gotovo kaj pogrešale.. mogoče pogovore z osebami, ki so doživljale to kar vi? Mogoče knjige o tem? Karkoli?..

Lep pozdravček in srečno vsem!

Pozdravljene punce. Upam, da bo katera videla objavo. Ker se že nekaj časa soočam s posledicami, ki mi jih je prinesla anoreksija, me zanima ali poznate kakšno skupino, ki deluje in v kateri si punce med seboj pomagajo? Če je katera pripravljena spregovoriti tudi o načinu kako ste pridobile težo (koliko ste jedle, ali ste imele morda koga in če ja, koga, ki vam je sestavil jedilnik??) bom zelo hvaležna.

Sama sem izkusila zdravljenje na ppo na adolescentni psih in na emh. Zdravila sem se zaradi motenj hranjenja pri visini 175 sem imela 38kg.
Dejstvo je da kljuc do uspeha je volja posameznika. Sama sem bila prve2x hospitalizirana na zeljo skrbnikov oziroma postavili so mi ultimat. Zdravljenje ni bilo uspesno. Slednje zdravljenje pa je bilo na EMHju in je bilo bolj produktivno kot prva 2. Prvic zaradi volje drugic zaradi programa. Glede na to da je vasa hci na sreco prestara za PPO moram napisat da je ta oddelek s svojim kadrom poguba za pediatricno psihiatrijo in otroke ki nujno potrebujejo pomoc. Pri zlorabljenih otrocih gledajo stran, terapije so le skupinske pa se te niso nobeni stvari podobne. Celo poletje sem bila z dekleti zaprta na oddelku iz 45 sem padla na 38 na koncu so me s 40kg izpustili domov, zdravnica pa mi je rekla da iz mene ne bo nikoli nic in da bom umrla od bolezni in da bom pred tem neslavno propadla. Ni to ravno lepa popotnica za 14letnico. Na EAPju je zadeva podobna EMHju le da na enoti za adolescentno psih so mladostniki z razlicnimi tezavami-tudi z MH. Cakalna doba je precej manjsa od EMHja. Zdravniki od takrat ko sem bila tam so se zamenjali tako da ne morem podat mnenja lahko pa povem da je psiholog oddelka Tristan Rigler izredn. Odlicen psiholog,dober clovek, nikdar ne obsoja dobro poslusa in zna vodit pacienta. Meni je ogromno pomagal. Na Emhju je kader prav tako dober psihologi in zdravniki so odlicni. Krin Sernec je izredna prav tako Nike Vace Novak. Terapije so le skupinske individualne so prej izjema kot pravilo. Meni je bilo tam sicer tezje ker je bilo veliko deklet z podobnimi tezavami in si bil zelo odvisen od svoje volje. Med dekleti hitro pade morala in se zacne iskati krajsnjice. Je pa vse odvisno od skupine. Ker se pacienti skozi cas menjajo se tudi povezanost in naravnanost skupine spreminja. Za solo naj ne skrbi. Sama sem bila v gimnaziji ko sem bila na eap in emh in nisem ponavljala nobenega letika in sem imela lepe ocene, danes studiram pravo. Bolnisnicna sola je zakon dobri profesorji in veliko podpore. Sedaj imam stalni tezo in jem dokaj normalno. Vse te moje tazave imajo izredno gnil izvor. Zato je vedno potrebno najti izvor da lahko gres po poti zdravljena v pravi smeri. Pa pogum za okrevanje. Meni ogromno pomaga tudi terapija pri dr. Klemnu Rebolj. Bolj kot vse hospitalizacije. Srecno vam in vasi hceri

Srečna111,
Prosila bi te za podatke psihijatrinje, ki ti je pomagala premagati tvoje težave. Sem namreč obupala v iskanju dobre psihijatrijne, vsi mi obračajo hrbet in pravijo, da ne vejo kako mi pomagati.
Hvala za inf.in vse dobro.

Živjo Veesnaa. Tudi sama imam probleme z anoreksijo in zanima me, če mi lahko zaupaš koliko kil si imela in koliko si bila visoka, ko so te poslali na zdravljenje in koliko si jih imela, ko si bolnico zapustila? Najlepša hvala 🙂

Pozdravljeni,
Skrbi me za sorodnico. Ima motnje hranjenja in je prevec suha. Obljubila je da bo jedla, da nebi sla v bolnico. Ampak ne vidimo razlike. Se bolj je suha, ceprav malo vec poje. Ne razumem in zelo nas skrbi. Smo obupani. Kaj in kako naprej.

Sandra 111, pozdravljeni,

ne vem točno, kje bi začela. Me pa veseli, da ste izrazili skrb za sorodnico, ki je presuha. Najbolje, da si preberete razdelek, kjer govorimo o bližnjih, kako pristopit. Kot razumem, ste že pristopili in se menili z njo. Najbolje, da si več preberete o motnjah hranjenja – ker gre za kompleksno zasvojenost s hrano, tako da del zasvojenosti so tudi obljube “dotične” osebe, da ne bo več počela kar pač počne. Ampak ne more nehati. Še navade so večkrat “železne srajce”, ki jih težko slečemo, pri zasvojenostih pa je potrebna zunanja pomoč, običajno strokovna.
Tako vi kot tudi vaša sorodnica. Tako da bo potrebno znova načet ta pogovor (zna biti, da še velikokrat), da vas skrbi zanjo, tudi kakao ona vidi problem in da pač njene obljube niso obrodile sadov in bo potrebno poiskati strokovno pomoč.

Me pa zanima, ali ste že kje bili, da so potrdili motnjo hranjenja, ali ste sami zaključili glede na njen način hranjenja in padec teže? In koliko je stara, saj je pristop različen glede na starost osebe, ki jo muči hrana.
Lahko se še javite tu, ali pokličete/pišete na Svetovalni svet ali se obrnete za začetek vsaj na vašega zdravnika.