jaz.1 tudi mene so zadržali na pediatrični kliniki na endokrinološkem oddelku. Enako se je dogajalo z mano, vse kar si ti doživela sem tudi jaz.

No še moja zgodba. Sem 14,5 letni fant. Še lani sem imel 85 kg. In septembra sem že drugič začel hujšat. Najprej sem se odpovedal le sladkarijam in maščobi. Jedel sem dosti manj v primerjavi z prej. Vsi so mi pravili, naj hujšam počasi, sicer bom dobil nazaj še več kg, kot sem jih mel. Postalo me je strah, zato sem začel jesti še, manj. Aprila sem mel okrog 50 kg. junija sem bil hospitaliziran. Upal sem, da bo ciljna teža res 58 kil, kot so mi najprej govorili. Zdaj morm met pa 65 pri 167,5 višine. Imam deformirano postavo. Pred par tedni sem shujšal na 58 in je bil vik in krik, in Brecljevka se mi je ful zamerla. Rekla je >ja ne morš se primerjat z drugimi, ker nisi tak, morš met 65 kil

Pozdravljen Rosi 14,

ja ni ravno lahko poslušat nekoga drugega, ki govori kaj je za nas dobro. Žal pri motnjah hranjenja zaradi popačenega dojemanja svojega telesa ne vidiš resnične slike in potem se zgodi to, da nekdo drug ocenjuje kaj je tisto kar je zate primerno. Seveda so lahko odstopanja, tudi zdravniki se zmotijo, nimajo vedno prav, je pa ta bolezen zahrbtna, oropa te zdrave presoje. Nikoli ni lahko, ko drugi odločajo namesto nas, to je vedno zoprno. Hja, to je dvorezen meč, vsekakor. Še posebej, če se čutiš opeharjenega, da so ti obljubljali eno, naredili pa nekaj drugega. Je pa res, da smo vsi ljudje, vsak zase posebni in takšna so tudi naša telesa. Kar velja za nekoga, ki ga poznamo, ne pomeni, da bo veljalo za nas, če si tega še tako želimo in upamo. Žal ne gre tako.
Upam, da boš našel moč in notranji mir v sebi, da boš lahko sprejel svoje telo z vsemi kg, ki pridejo zraven. Pri procesu zdravljenja je potrebno trdo delo, kg so samo manjši del bitke, psihično je bolj veliko težji. In to čutiš tudi sam. Upam, da boš našel koga, ki ti bo nudil podporo in razumevanje tudi v psihičnem delu bitke.
Vso srečo ti želim,

Tatjana

rosi14 se strinjam s tabo, da je na pediatrični živa groza. Ko sem bila jaz tam prav tako nisem bila deležna ene lepe besede, kake spodbude, nee, samo govorile so, 2 glupi sestri še posebej, da bi bilo bolje če me sploh ne bi bilo, da one bi ble bolj srečne, da sem si sama kriva, ja res zelo sem uživala v bolezni, ja. Edino enega dohtarja bi pohvalila in eno sestro, a sta me imela žal le posredno.. Glede kil tudi meni.. mam samo 155cm in hočejo da mam 50 kil. Medtem pa imajo druge pri tolkih cm lahko po 45 in manj, pa jim noben nč ne reče.. Pač nerazumem jih, ker itm je isto normalen če je (na pamet govorim) 19 al pa 22, pa se mi zdi brezveze da se človek tle muči pri neki teži, če se lahko pri 5 kilah manj počuti dobro pa ne ogroža zdravja seveda. Eni so pa itak samo fouš, ko vidijo da postajaš srečen, morajo to takoj uničiti.. :S

vbistvu že imam načrte za naprej, trenutno mam pa še kontrole.

vbistvu sem bil takrat ko sem bil suh v središču pozornosti in vsi so se družili z mano bil sem car

ja res, sva že dva, jaz jih tudi ne bom mel 65, ko bom mel konc kontrol. važno mi je, da je itm ok, pa če je tudi samo 18,6. Pa napišše kaj na zs

Vbistvu mam jaz zdaj itak deformirano postavo in seb res videt premočan, ker meni osebno se vsaka kila ful pozna. a ti si bla tud na oddelku MH???

Pri meni podobno. V bistvu niso se začel družit z mano, ker sem bla suha, jaz sem postala le bolj samozavestna. No ko sem mela res premal kil so se spet čist drgač obnašal, ampak vseeno. Jaz sem se čist uredu počutla dokler drugi niso začel govort da je nekaj narobe z mano. Zdej je pa tko grozn, ko me vid kdo k me že dolgo ni pa reče kako je zdaj bolš pa da me je več skup pa joo. Res, odštevam že dneve, ko bo mir s kontrolami 🙂

kdo te pa ma sploh. mene ma brecljeva na mh, ti si bla na endokrinološkem te ma brata/teničeva???

ja, najprej me je imela ona. Am če hočeš ti dam svoj mail, pa lahko tam kaj več povem, ker na forum raje ne pišem vseh teh imen, tako, za vsak slučaj, verjetno sem samo paranoična 🙂

ok, napiši lp

lahko pišeš na [email protected] 🙂

Pozdravljeni! Dovolite mi, da se priključim in to takoj z vprašanjem. Ali so vas pri ugotovitvi, da gre za motnje hranjenja, takoj začeli zdraviti z zdravili.
Konkretno: Imam hčer, s katero smo šele v začetni fazi zdravljenja in bolezni (vsaj tako pravijo). Hrano zavrača približno dober mesec. Naj povem da je visoka 170 cm in težka 54 kg (prej 64). Pri psihiatru smo bili 1x in takoj dobili tablete zoloft (25 mg). Hčera sicer kaj poje, pa potem ne izbruha, naslednjič ja….Kupujemo v lekarni Ensure plus (dodatek za uravnoteženo prehrano). Dobili smo tudi tabletke iz ginka, ki so drugače “potovalne” tabletke oz. proti slabosti v avtomobilu. zanima me tudi, ali ste se jih tudi vi posluževali. Hčera je drugače v 4. letniku gimnazije, zmeraj pridna učenka, veseljak, velika podpora sošolcem, tudi delala je… Sedaj sem že zmedena, se opavičujem, kot sem napisala, smo v začetni fazi vsega in se še iščem, berem, se učim….Vsak nasvet, graja, izkušnja…..bo dobrodošla. Hvala!

Avtose, pozdravljeni!

Zdi se mi dobro, da ste hitro poiskali pomoč, saj prej ko se motnje hranjenja pričnejo zdraviti, večja je možnost hitrejšega okrevanja. Kot vidim, ste poskrbeli za “telesni” del, hči jemlje predpisana zdravila, kar je dober začetek, ni pa dovolj. Za naprej predlagam, da poiščete ustrezno psihoterapevtsko pomoč, ki bo omogočila ozaveščanje čustev, vzorcev in iskanje vzrokov za razvoj motnje hranjenja.

Vse dobro, Vesna

pozdravljeni,
pa da se še jaz malo razpišem, mogoče bom komu v pomoč.
Imam še mesec dni do dopolnjenih 17let. Cel november sem bila v pediatrični kliniki v Mb in sicer na psihiatričnem oddelku zaradi čustvenih težav in depresije. Z mano je bila v sobi punca, ki ima anoreksijo. Velika je 170cm in v bolnico je prišla s 41kg. V Mb poteka dan tako, da te sestre zbudijo ob 7.30, tehtanje, jutranja higiena..8.00 zajtrk, po zajtrku čas za počitek in kasneje delavnice(likovne, glasbene…) 2x na teden je dopoldne še psihoterapevtska skupina kjer vsak pove o svojih težavah (meni osebno je bilo to zelo neprijetno, saj glavna psihiatrinja ni ravno prijazna, dreza vate s 1000 vprašanji, zraven pa še sedi 10 študentov, ki so tam na praksi), ob 12.00 sledi kosilo in ob 13.00 – 16.00 bolnišnična šola. Za otroke z anoreksijo na začetku ni šole, saj naj bi bilo to del terapije..Na začetku sklenejo pogodbo, kjer je potrebno doseči določeno št. kilogramov, da lahko začneš hoditi v tamkajšnjo šolo. Od 16.00 – 17.00 so obiski, sestre se te ure držijo zelo strogo..Po obiskih sledi 1 ura za telefoniranje (čez dan namreč nimamo telefonov) in ob 18.00 večerja. Po večerji sledijo razne družabne igre in 2x na teden skupna telovadba. Ta punca, ki je bila z mano v sobi je imela kar nekaj težav z osebjem…Ves čas je telovadila, stala na mestu, vsemu se je opirala in želela delati vse po svoje. Sedaj sploh nima več obiskov, saj se je njena teža samo še zmanjšala. Pri obrokih sestre nadzorujejo, koliko kdo poje in tisti ki imajo motnje hranjenja morajo načeloma pojesti vse. Glede osebja pa je tako…Glavna doktorica oddelka ni ravno prijazna in razumevajoča, meni sploh ni posvečala neke pozornosti in me je obravnavala kot najstnico, ki pač ne ve, kaj bi sama s sabo..(jaz sem že cel december doma, pa mi tam ni nihče znal pomagati, sedaj pa vsak dan čepim v sobi in samo jočem), oddelek ima 2 psihologa, ki sta razporejena k pacientom in sta še kr vredu (prijazna, znata prisluhnit), medicinskih sester je skupno 6 (2 dopoldan, 2 popoldan, 1 nočna, 1 celo soboto, 1 celo nedeljo), 3 so bile kr tečne in celo malo ”freh” 3 pa super zabavne in razumevajoče.
Upam, da sem vam kaj pomagala
Lep pozdrav

pozdravljeni,
pa da se še jaz malo razpišem, mogoče bom komu v pomoč.
Imam še mesec dni do dopolnjenih 17let. Cel november sem bila v pediatrični kliniki v Mb in sicer na psihiatričnem oddelku zaradi čustvenih težav in depresije. Z mano je bila v sobi punca, ki ima anoreksijo. Velika je 170cm in v bolnico je prišla s 41kg. V Mb poteka dan tako, da te sestre zbudijo ob 7.30, tehtanje, jutranja higiena..8.00 zajtrk, po zajtrku čas za počitek in kasneje delavnice(likovne, glasbene…) 2x na teden je dopoldne še psihoterapevtska skupina kjer vsak pove o svojih težavah (meni osebno je bilo to zelo neprijetno, saj glavna psihiatrinja ni ravno prijazna, dreza vate s 1000 vprašanji, zraven pa še sedi 10 študentov, ki so tam na praksi), ob 12.00 sledi kosilo in ob 13.00 – 16.00 bolnišnična šola. Za otroke z anoreksijo na začetku ni šole, saj naj bi bilo to del terapije..Na začetku sklenejo pogodbo, kjer je potrebno doseči določeno št. kilogramov, da lahko začneš hoditi v tamkajšnjo šolo. Od 16.00 – 17.00 so obiski, sestre se te ure držijo zelo strogo..Po obiskih sledi 1 ura za telefoniranje (čez dan namreč nimamo telefonov) in ob 18.00 večerja. Po večerji sledijo razne družabne igre in 2x na teden skupna telovadba. Ta punca, ki je bila z mano v sobi je imela kar nekaj težav z osebjem…Ves čas je telovadila, stala na mestu, vsemu se je opirala in želela delati vse po svoje. Sedaj sploh nima več obiskov, saj se je njena teža samo še zmanjšala. Pri obrokih sestre nadzorujejo, koliko kdo poje in tisti ki imajo motnje hranjenja morajo načeloma pojesti vse. Glede osebja pa je tako…Glavna doktorica oddelka ni ravno prijazna in razumevajoča, meni sploh ni posvečala neke pozornosti in me je obravnavala kot najstnico, ki pač ne ve, kaj bi sama s sabo..(jaz sem že cel december doma, pa mi tam ni nihče znal pomagati, sedaj pa vsak dan čepim v sobi in samo jočem), oddelek ima 2 psihologa, ki sta razporejena k pacientom in sta še kr vredu (prijazna, znata prisluhnit), medicinskih sester je skupno 6 (2 dopoldan, 2 popoldan, 1 nočna, 1 celo soboto, 1 celo nedeljo), 3 so bile kr tečne in celo malo ”freh” 3 pa super zabavne in razumevajoče.
Upam, da sem vam kaj pomagala
Lep pozdrav

Pozdravljena,

na žalost je res tako, da se lahko zgodi, da se v bolnišnični obravnavi izgubi pozornost za posameznika. Žal mi je, da nisi dobila kar si potrebovala. Je pa res, da za vsakega ni primerna takšna oblika pomoči. V bolnici je veliko pacientov in zdravniki so velikokrat preobremenjeni. Po drugi strani pa lahko naletimo tudi na ljudi, ki nas ne razumejo, ne slišijo, ne vidijo.
Včasih je individualna obravnava boljša. Mogoče bi morala poskusiti s psihoterapijo – individualno, 1x tedensko, kjer terapevt/ka vso pozornost nameni le tebi. Potem lahko osebi govoriš le ti, poveš kar želiš, brez pritiskov in posluša te le terapevt/ka in nihče drug. Nekaterim delo v skupini pomaga, drugim pač ne. Ljudje smo si različni. Vendar to ne pomeni, da ti nihče ne more ali ne zna prisluhniti. Kot si ugotovila sama je to odvisno od človeka. Tudi nekatere tvoje izkušnje z določenimi zdravniki in medicinskimi sestrami so v redu. Vztrajaj naprej. Razišči možnosti individualnega srečevanja s terapevtom/ko. Če se še ne počutiš dobro, pomeni le to, da nisi še razrešila tega kar te muči. In nič drugega. Počasi raziskuj kaj bi potrebovala in kdo bi ti pri tem lahko pomagal. Kaj misliš o tem?

Vse dobro,

Tatjana

Zdravo.
Sem 16-letna punca, ki je uradno prebolela anoreksijo, neuradno pa se še vedno utaplja v njej. Ampak zdaj ne bi o tem. Prebrala sem kar je napisala pikiii in sem čisto šokirana nad bolnišnično obravnavo. To kar delajo tam tisto punco, njo in ostalimi je grozno. Že ta ozka omejitev obiskov, pa tisto hočeš nočeš pripovedovanje težav.. In pa to da vzamejo telefone in omejijo še telefoniranje. Nevem, če bi meni to naredili ko sem bila jaz v LJ (sem napisala malo gor kako je bilo) bi se mi zmešalo. In da ji potem še popolnoma prepovejo obiske. Nevem, to se mi zdi že nečloveško mučenje. Ker čisto razumem kako grozno je, ko si sam na tleh, pa te zaprejo v bolnico kjer naj bi se zredila in potem bo vse lepo. -pa ni nič drugače, nasportno, 100x huje je. Tam ti ne ponudijo razumevanja (razen 1 super sestra in 1 super zdravnik, ne vem kaj bi brez njiju, čeprav sta bila prisotna le kratek čas). Okej sej razumem, ko dobijo neko anoreksično punco da jo je treba nahranit. Ampak to je samo delček. Saj anoreksija nikoli ni le zaradi hrane. Manjka nam pogovor, razumevanje, ljubezen. In če tam prepovedujo obiske in telefoniranje, kar je še edina svetla točka in stik s svetom v tisti mučni celici celici, potem res ne vem. jaz sem tam 30% dneva prejokala. Včasih več včasih manj. Ko sem bila v sobi sama je bilo še ok, so me sestre pustile pri miru in samo zavijale z očmi kaj mi spet ne paše, ko pa sem dobila še eno punco, ki je imela nasprotne težave in je bila drugače čisto okej, smo se spoprijateljili, pa vseeno nisem mogla jokati v njeni bližini. Ko je bilo res grozno sem poslala kakšen sms, ker nisem hotela prijateljicam jokati v slušalko ali pa klicala mami in jo prosila naj me že odpelje iz tega kraja kakor najbolje ve. PA se je končalo le s preprirom in naj sodelujem in delam kar mi rečejo (kar sem delala, saj nisem delala nikakršnih težav vsaj kar se hrane tiče, čeprav se mi je včasih gravžalo, da sem mogla jest neke cmoke ki so dobesedno plavali v olju.. in da sem morala piti sladkan čaj, kar mi je že od nekdaj nagravžno). Morda je bil moj ”najhujši” prekršek to, da sem se enkrat s sotrpinko sprehodila do konca hodnika ker naju je nekaj zanimalo.. No malo sem zašla. Torej, ko sem enkrat, ko je bilo res grozno in je bila moja soba polna in nisem mogla klicati mami niti v jedilnici, ki je bila drugače prazna sem šla nekam za špansko steno, v bistvu igralnica za otroke in se hotela do konca v miru zjokati ker mi je mami prekinila ker me je mela že dost. Pa je pršla tista ta hudobna sestra in me nadrla kaj se spet grem naj grem v sobo ležat pa naj neham jokat sam sem itak sama kriva za to.
No potem sem šla v sobo in na wc in se počutila dejansko kot največji norec, takrat sem si rekla ”no, zdaj se ti je pares zmešalo” in se sesedla na tla in jokala. Pa nisem smela, ker je pršla trkat na vrata naj neham. In kako za vraga lahko potem človek pri takem odnosu osebja iz zapora, pardon, bolnice, pride ozdravljen?! Če ti vzamejo še obiske in telefon potem pa nevem. Jaz bi bila v takem primeru še vedno tam, ali pa na onem svetu. Upam da bo z uno punco vse v redu, pa tudi pikiii tebi želim, da bo življenje čimprej pokazalo svetlo plat, karkoli te že matra.

Jaz.1 hvala, da si delila svojo zgodbo. Strinjam se s teboj, da je takšno ravnanje nečloveško in si tega nihče ne zasluži. Kot ugotavljaš sama gre v bistvu tu za ravnanje ljudi, njihovo odločitev kako bodo pristopili in se odzvali. Na žalost si naletela na nerazumevanje, ko si najbolj potrebovala človeško toplino. Verjamem, da ti ni bilo lahko. In res ni lahko sodelovati, ko ti vzamejo pravico soodločanja o sebi, kaj šele videti smisel vsega tega, pa čeprav v naše dobro. Mogoče bo tvoja zgodba pomagala komu, da bo videl, da ni sam v tem kar se mu dogaja. Je pa prav, da se o tem govori. Samo na ta način lahko priporemo k spremembam. Hvala, da si delila svojo izkušnjo.

Želim ti vse dobro,

Tatjana