ali imava oba MOM

Malce sem prebirala o MOM, forum in prišla do zaključka, da bi naj imela oba s partnerjem MOM. Zakaj?
Kot prvo naj povem – oba izhajava iz čudnih družin. Pri možu je veljalo samo delo, učenje, nagrade,… Če je bil v vsem tem uspešen, so ga doma “videli, čutili”, v nasprotnem primeru je bil tepen, kaznovan,… Vsekakor ni bil deležen prave ljubezni, pohval. Banalna zadeva – ko je želel trenirati nogomet je oče izjavil, da to je za luzerje, tiste ki nimajo kaj delati. On bo raje koristen. In je moral doma delati, včasih cele dneve. Ven je šel, ko je oče ocenil, da je naredil dovolj. Isto je bilo kot otrok, mladostnik, nato pa kot oče. Imel je neverjeten strah pred očetom. Mati je morala biti vedno tiho.
Pri meni zadeva obratna. Nikoli se ni nihče preveč zanimal zame, živela v selitvi med babico, mamo, stricem. Vsak imel svoje normative, vendar sem živela s samo sabo. O kakšni starševski ljubezni nikoli ni bilo nič čutiti. Nikoli pokazala prizadetost. Samo jezo sem lahko kazala, žalost nikoli. Če sem bila žalostna, sem se skrila in jokala, da kdo ni videl moje slabosti. Še danes je tako.

In dva takšna čudna patrona sva se našla skupaj, si ustvarila družino. 20 let je nekako klapalo, z vzponi in padci, odhajanjem in vračanjem. Sedaj pa jaz ne zmorem več. Moti me, da se mora mož še vedno samo dokazovati, da drugače ni zadovoljen sam s sabo. Da mu pomeni nekaj samo, če ga pohvalijo ali pohvalimo. V službi dela po 12 ur in več, samo da dobi neko potrditev oz da vidijo drugi, kaj je naredil. Če ne komentirajo, je potem doma užaljen in ga jaz tolažim. Prosila sem ga, da ga doma tudi potrebujemo, ampak to ni to. Kot da ga duševno hrani pomoč drugim, doma se že znajdemo ali počakamo na to, da mu je. Moja čustva ga ne zanimajo, razen ko mu zagrozim z odhodom. Potem je kot med sladek kakšen teden. Pozneje pozabi in ga ne zanima nič kako smo domači. Če mu povem o svoji neizpolnjenosti v zakonu se razjezi, reče da ga jaz odrivam ker pritiskam nanj, da ga je strah vračat se domov, ker samo najedam, mu ne dam dihati. Pa vendar – mene moti, da me celo življenje nihče ne upošteva. Mojih želja, mojih čustev, mmoje žalosti, veselja. Tudi jaz iščem neko potrditev za svoje opravljeno delo. Pa je ne dobim. In sedaj, ko sem ostala brez službe je zadeva še hujša.
Lahko iz razbranega kdo pove, če naju muči MOM ali pa samo mene ali moža? Mož je zaradi službe in vsega na antidepresivih, meni dosti ne manjka, ker imam prav prazno življenje ob njem. A si res ne zaslužim da me ima nekdo rad, mi to pokaže? A res pri možu samo nekaj velja, če ga hvalijo in da dela? Najbolj se lahko skregava, ko reče, da samo delo krepi človeka. In potrjevanje vidi samo v delu. No, zdaj je začel še, da mu ženske lahko zaupajo težave, se mu zasmilijo, jih posluša,… Ko sem ga vprašala zakaj to, je rekel da mu pač zaupajo, da jim pomaga že če jjih posluša, jim po moško svetuje. Jaz pa??? Komu pa se naj jaz zaupam, da mi bo svetoval?
Hvala, če me boste prebrali in kaj svetovali.

Zakaj je sploh forum, če pa nihče ne odgovarja? Ne zdi se mi fer do nekoda, ki se trudi nekaj napisat.

Lahko pa na to rečem samo, da imam sama včasih podoben odčutek kto ga imata vidva oba. Sem imela podobne izkušnje v otroštvu, po eni strani so vse zahtevli od mene, po drugi pa, ko sem jaz kaj želela, nihče ni tega upošteval. In zdaj se včasih počutim kot da me nihče ne upošteva – edino moj partner, kjer imam res očitno srečo da sem zanj vedno na prvem mestu in bo mnogokrat nase kar pozabil. Kar se tiče službe – trenutno sem brez, čeprav sem bila v šoli in na faksu med boljšimi, tudi ko sem delala magisterij. Ampak imam občutek, če me ne pohvalijo, da sem zelo slaba in mi pade samozavest in potem mogoče tudi storilnost. Če pa me hvalijo, se mi pa zdi, da nisem tako dobra kot rečejo in si mislim, da me ne poznajo dobro, pa me je spet strah, da bi naredila napako in jih razočarala, da bi spremenili mnenje. V bistvu – nikoli ni v redu.

bunnyx ima prav, vsekakor premalo komuniciramo! Dajmo se potrudit vsi! Ni nujno, da odgovarjamo samo moderatorji, debata se lahko zgodi med vami vsemi!

Pa menda ne oba,
vsekakor se strinjam, da tako moževa kot vaša družina ni bila “vzgledna” pri psihični podpori in ni ubrala pravega načina nagrajevanja in spodbujanja lastnih interesov. Primarno družinsko okolje je tisto, ki nas izoblikuje na začetku, naučimo se komunikacije, posnemamo, spoznamo kako se odzivati na določene situacije (ni nujno, da so pravilni ali popolnoma napačni), ampak potem kot otrok/mladostnik ne poznamo drugače. Ko spoznamo nekaj ali nekoga drugačnega, nam je zanimivo in nas zanima kaj več. Nekako tako enostavno se da razložiti tisti znani rek “nasprotja se privlačijo”.
Težko je reči, da vaju muči MOM. Občutek imam, da mož dejansko ne zna drugače oz. se ne počuti on on, če ne dela 12 ur (privzgojeni občutki krivde, da ne naredi dovolj)… Nekako iz prebranega tudi sklepam, da se začne truditi, a prehitro obupa? Glede na to, da je na antidepresivih, obstajajo objektivne težave, ki pa jih je očitno pripravljen reševati? Upam, da uspeta uspešno reševati nesporazume, da vas mož posluša in sliši. Seveda mora biti tudi obratno. Razumem vašo stisko in potrebo po podpori in pravilno je, da si človek težave prizna, saj jih komaj takrat lahko prične reševati!

Resnično vam želim vse dobro in držim pesti, da se stvari pozitivno odvijejo. Lep dan,
F.Tadeja

Jaz sem bil točno tak, kot tvoj mož, dokler me ni punca prevarala. Potem pa nikdar več, delo mi je postalo zgolj nujno zlo, začel sem se ukvarjati s sabo, preanaliziral svoje vzorce in se naučil biti zadovoljen s sabo. Samo tako imaš lahko tudi drugega res rad. Je pa neverjetno, kako močno vplivajo vzorci iz družine – še dolgo časa sem z veliko muko se učil sam sebi dovoljevati užitke, ne biti tiho kadar me je kaj motilo, se postaviti zase brez bedastega občutka krivde, upoštevati in sprejemati svoje potrebe, zahtevati zase od soljudi najboljše, si postavljati ceno, se veseliti zabave in prostega časa, ne nonstop misliti na druge in nositi njihovih čustev in nasploh odkriti sebe. Starši so žal v veliko družinah največji fritzli svojih otrok.

Tudi jaz se sprašujem in mislim ter menim da imama OBA s partnerjem Borderline. Meni so ga diagnosticirali pri partnerju sem ga pa spoznala po prebranju knjige Ne stopajte več po prstih kjer ga 100% opisuje. tako da sma oba ujeta v odnos. Nikakor ga ne bi pustila in tudi on mene ne saj bi verjetno naredila samomor. tako da ja res neka medsebojna ujetost… delo na sebi je pomembno in berite knjigo Ne stopate več po prstih da boste razumeli sebe in partnerja. ter Dr Drnovškova psihiatrinja sem dobila info da zdravi to bolezen.

Tudi sama imam MOM, a sumim, da je tudi moj partner MOM. najprej je bilo vse popolno, po 9 mesecih se je pa nenormalno spremenil. začel me je nadzirati, sploh nisem mogla dihati, a vse skrivaj (zasledovanje, nenapovedano prihajanje na dom in izpadi agresije, če me ni bilo, zasliševanje in grožnje ljudem, ki so mi blizu, preiskovanje telefona, računalnika in vseh osebnih predmetov,…). ko sem mu povedala, da vem, kaj dela, mi je rekel, da sem zrela za norišnico. prešel je v vlogo rešitelja, češ da mi lahko samo on pomaga, hotel nadzirati moja zdravila in hoditi z mano k zdravniku, vedno hotel biti zraven, če sem se dobila s kom od prijateljev, da ne bi kaj narobe rekla in me med pogovorom z njimi stalno “prijazno” popravljal tudi glede stvari, o katerih ni imel pojma. tudi pred mojo in svojo družino je igral popolnega partnerja; jaz sem bila tista, na katero je moral paziti, ker bi brez njega na vsakem koraku zabredla v težave, pri tem pa vsako stvar spremenil, da sem jaz izpadla tista, ki nima 100 pik. stalno je flirtal z drugim ženskami pred mano, imel agresivne izpade, če sem mu karkoli rekla glede tega, če sem pa jaz samo spregovorila besedo s katerim od starih prijateljev, je prekinil zvezo. čez par dni se je vrnil in obnašal kot da se ni nič zgodilo. če sem se upirala, je postal ponovno ljubeč kot na začetku in naredil vse, samo da bi ga vzela nazaj. najljubši hobi mu je laganje, izmisli si tako neverjetne laži, da me to kar šokira, če pa ne nasedem sem pa največja zločinka. zameri vsako najmanjšo malenkost, vsako besedo spreobrne tako, da oseba ki mu je to rekla izpade grozna, a to ponavadi pozabi že v naslednjem trenutku, ko kaj potrebuje od tiste osebe. izkorišča mojo bolezen; ko mi prekipi in ga za kaj obtožim, sem tako hudo bolna da stvari ne vidim več realno, ve da imam strah pred zapuščanjem – zvezo je prekinil že vsaj 10krat. kliče me po 30krat, če se slučajno ne javim, ponavadi takrat, ko sem že vnaprej povedala, da ne bom dosegljiva. stalno mi polaga besede v usta, ukazuje, kako se naj obnašam, oblačim, s čim se naj ukvarjam in je še šokiran, če za to nisem hvaležna. vsega sem vedno jaz kriva, lahko sem srečna, ker ga imam, ker sem tako nebogljena itd. veliko pije, stalno provucira, ima fasado pred ljudmi, ki so mi blizu, tako da mi ne bi nihče verjel, če bi povedala kakšen je v resnici.