Ali imata starša MOM?

Že od majhnega se v naši družini ne počutim dobro. Vseskozi sem želela drugam. Naša družina živi v hiši, spodaj so še stari starši. Kot otrok sem precej intenzivno grizla nohte, bila sem precej tiha in sramežljiva, nisem se znala postaviti zase. Babica(očetova mama)je bila precej manipulativna in kadar nisem storila, kar je ona hotela, z mano sploh ni spregovorila in ta molk je lahko trajal več dni. Počasi sem se naučila, da je bolje za mir v hiši, če ji ustrežem. Mama mi je vseskozi govorila, kako sem nemogoča in da jo bom spravila v grob. Zelo sem si želela svoje sobe, vendar stari starši niso pustili, da bi naredilli prizidek. Zapirala sem se vase in hotela svoj mir, vendar ga nisem dobila. Kadar nisem storila, kar so hoteli, sem bila najslabši otrok na tem svetu. Nekje s šestimi leti sem razvila tudi tik – mežikanje z očmi. Hodili smo okoli vseh mogočih zdravnikov za oči, alergije in podobno, vendar niso odkrili nič fizičnega. Šele pred nekaj leti so mi pri psihiatru povedali, da je to tik.V puberteti in v srednji šoli so se začele težave z matematiko, vsi učitelji so govorili, kako sem nesamozavestna. Ko sem šla na faks sem zablestela, vendar sem takrat odšla od doma. Zaradi nesrečnih naključij sem spet prišla domov in sedaj sem doma že dve leti. Imam službo z minimalno plačo, vendar fakultete še nisem dokončala. Težko se skoncentriram in tako kot v srednji šoli se sploh ne morem učiti, ker se ne morem skoncentrirati. Nekje do četrtega letnika sem imela super povprečje, sedaj pa so moje ocene padle za 2-3 ocene, komaj naredim izpite, veliko jih padem. Med študijem sem tudi delala, ampak doma je bilo vedno: ah kaj to, kaj boš ti…saj jaz tudi delam.
Doma je nevzdržno. Mama vseskozi išče napake, nikoli ni nič dobro. Npr. če postavim žlico na desno stran pulta, ona želi, da jo prestavim na levo, ker je le tako prav. Tako sem že živčna, da vedno gledam, da vse naredim predno pridem domov in iščem, kaj bi lahko bilo še narobe, kar ji ne bi odgovarjalo, vendar kljub temu vsakič nekaj najde.
Oče je že pol leta brez službe. Ni dokončal fakultete in mislim, da ga to žre bolj kot vse skupaj. Vsaka služba, vsak posel mu propade, ne zna se upreti svojim staršem in nikoli se ni postavil za mene in brata. Brat ima kronično bolezen, ki jo je dobil v zgodnjih najstniških letih, vendar večino svojega časa preživi pred računalnikom, ki ga vsaj po mojem uporablja kot beg.
Ko je bil oče pred pol leta v težavah, smo mu vsi pomagali, mama je nad njim zganjala teror, hkrati pa mu finančno pomagala, nekako je nihalo vse skupaj. Sedaj je vmes očitno pozabil, kako smo mu stali ob strani in se do mene obnaša obupno. Če ga prosim za pomoč me arogantno zavrne, cele dneve gleda televizijo ali pa sedi za računalnikom. Vse mora biti narejeno na ukaz, ker če ne naredim se dere in trmari ali pa reče: kaj boš ti…saj imaš čas, ipd. Pričakuje, da je kosilo skuhano, sam pa je pri mami, vendar se trudim samo še zaradi mojega brata, čeprav tudi on pričakuje, da dobi vse na pladnju.
Oče je zelo agresiven voznik. Ko sem pri 18-ih naredila izpit za avto mi noben od staršev ni pustil voziti, češ da to znata samo onadva, da jaz lahko avto razbijem in kaj bosta brez njega(imela sta vsak svojega) in vsakemu, ki je imel 5 min časa, sta razlagala, da kako obupen šofer sem in da tudi drugim, ki jih poznata ne pustijo voziti, da rabim prakse in da onadva sta pa to tako in tako, itd.10 let se potem nisem usedla v avto, ker enostavno nisem mogla voziti, ko je bil nekdo od njiju notri, ker sta me vseskozi komandirala in segala z rokami po volanu. Enkrat bi na ta način kmalu prišlo do nesreče. Pred kratkim smo ostali brez enega avtomobila in oče si ga vseskozi sposoja od mame. Če prosim zanj jaz, dobim nazaj odgovor, saj imaš vlak in čas, kaj pa ti to sploh rabiš.
Mama navzven deluje ah, oh in sploh pridna. Vsakemu zmeraj razlaga koliko ima dela, in vse kar poslušamo od nje, je samo jaz, jaz, jaz, jaz…Pri vseh kosilih, praznovanjih s sorodniki prevzame glavno besedo in vseskozi govoriči o sebi, svojem delu oz. obratno, ko kdo pride k nam, razlaga, kako je kuhala in delala in da ah, saj to pa ni mi pa ni tko uspelo, potem pa jo drugi hvalijo in spet najde drugo stvar, da ji ni uspela in spet tako naprej.
Oče pa se obnaša v stilu jaz jaz jaz jaz..Poskrbi zase, opravi kar si je zamislil, za druge ga ne briga in ko konča, vzame daljinca ter se usede pred tv. Če kdaj kje omenim, da tudi jaz kaj prispevam k delu, pa dobim nazaj, da tisto malo kar delam pa že zmorem, da to ni nič takega, čeprav skrbim za celotno gospodinjstvo.
Pred leti sem bila v hudih stiskah – depresiji in starši so mi vseskozi govorili, da kako sem nemogoča in da si naj poiščem pomoč. Res sem si jo poiskala in začela delati na sebi, vendar se mi čezdalje bolj dozdeva, da jo ne potrebujem samo jaz. Kljub vsemu sem vesela, da imam možnost osebnostne rasti in postala mi je v veselje, vendar teh pritiskov doma kljub vsemu ne zdržim. Preseliti se žal ne morem, ampak moje potrpljenje je načeto. Besedice ne, ne smem uporabljati, ker je ogenj v strehi, zato zaradi ljubega miru vedno pristanem na vse, čeprav na račun sebe, ampak to me razžira. Mama vedno provocira in če rečem, da neka stvar ni moja, ipd., še vedno provocira naprej in ponovim isto še nekajkrat, ona pa,da to ni njeno, in da ona vedno vse pospravi in da na svoje mesto in da kako si jo moramo vzeti za zgled ipd. Še enkrat povem, vendar še kar ponavlja svoje. To ponavadi počne toliko časa, da povzdignem glas in zavpijem, da naj neha, vendar potem začne igrati žrtev, da kakšna sem, kako sem obnašam in kako je ona uboga, ker me mora prenašati, da ona ve, kako je v ostalih družinah in da me nihče ne bi dolgo prenašal. Res sem v stiski, ker se doma ne morem več normalno ”obračati”. Pomoč iščem zunaj, zato da dobim nasvete kako shajati, vendar sem v zadnjih dneh popolnoma obupala, ker samo še jočem in ne zdržim več.

Ja, je možno, da imata mom. Zdravljenja pa v bistvu ne potrebujeta, ker nista v stiski. Ti poskrbi zase, njima ne moreš.
Poskusi najti sostanovalce in se preseli. Sama si ugotovila, da se je težko razvijati v takem okolju. Svoje pisanje skopiraj na sosednji forum, tam je veliko ljudi s podobnimi izkušnjami. Nič ne de, da bo še enkrat isto. Morda dobiš kaj razumevanja in kakšen pameten nasvet. Morda celo najdeš sostanovalca. Imaš pravico si pomagati.

Pozdravljena Mala morska deklica. Tvoje vprašanje bolj sodi na forum, ki je za svojce, ki imajo osebnostno motnjo ali podobne osebnostne značilnosti in tam boš lažje našla odgovor, zato je najbolje, da tekst prekopiraš tja. Bi že sama preusmerila, vendar nisi registirana in ne bi dobila obvestila, kje se sedaj nahaja tvoje vprašanje, zato je bolje, da to storiš sama. Link na forum mejna osebnostna motnja za svojce najdeš tu:

http://med.over.net/forum5/list.php?465

GittaAnax

MALA MORSKA DEKLICA!

OH, DEKLICA MOJA, OTROK NEDOLŽNI, TAKO MI JE BILO HUDO PREBIRATI TVOJE PISMO! ZAKAJ? TUDI SAMA SEM ŽRTEV TAKIH STARŠEV, KOT SI JIH OPISALA, LE DA JE BILO PRI MENI ŠE VSE DRUGO ZRAVEN, VSE MOŽNE OBLIKE NASILJA-psihično, fizično, spolno in še kaj!

DANES SEM ŽE V SREDNJIH 30-IH,A SE ŠE VEDNO SPOPADAM S POSLEDICAMI TE BREZUPNE DIAGNOZE STARŠEV! BREZUPNE ZATO, KER NA ZUNAJ IZGLEDAJO TE LJUDJE LE MALO BOLJ ZAGAMANI SNOBI,V RESNICI PA SO ŽIVE POŠASTI,VSAJ ZA SVOJE OTROKE, KAR JASNO ZUNANJI SVET NIKOLI NA SPOZNA, KAJ ŠELE,DA BI LAHKO TAKIM REVČKOM KAKORKOLI POMAGALI.

GLEJ, NE BOM RAZLAGALA NA ŠIROKO PO TEM FORUMU,SAJ VEČINA LJUDI ŠE DANES NE VE ZAKAJ SE PRI TEJ DIAGNOZI SPLOH GRE OZ.JO RAZUME LE TISTI, KI JO SAM DOŽIVI, ZATO MI PROSIM, ČE BOŠ SPET V STISKI, PIŠI KAR NA MOJ DIREKTEN NASLOV IN TI BOM POMAGALA VSAJ Z NASVETI IN Z ZNANJEM, KI SEM GA V TEJ SITUACIJI SAMA NABRALA ALI PREJELA OD SOTRPINOV..
SICER PA PAZI NASE IN VEDI,NISI SAMA!

TRINI

Email: [email protected]

Odseli se. Nadji način in pojdi. Pusti jih za sabo in se reši.