Ali imajo moški čustva?
Prebirala sem nekaj postov, kjer ženske in dekleta izlivajo svojo bolečino ker so bodisi one zapustile svoje moške ali oni njih. Razbrati je, da jih one ljubijo, a odšle so, ker moški niso ljubili njih.
Ker se tudi meni in okoli mene dogajajo podobne zgodbe, bi tukaj vprašala moške in Boštjana Trtnika, če moški sploh premorejo ljubezenska čustva. Moje ugotovitve so namreč da jih nimajo; če pa že, trajajo le kratek čas. Ne vem sicer koliko so-ste zgoraj omenjene ženske stare in koliko izkušenj imajo za sabo. Jaz spadam med zrelejše po letih, in upam da tudi drugače. Mogoče bo Jože rekel, da privlačim takšen tip moških, ki so brez čustev. Sprva so vsi medeni in pozorni, igrajo igro lovca. Ko mu pričenjam verjeti in zaupati, se umika. Nič več ne bi ves svoj čas preživel z mano, med tem ko bi jaz ga. Na lepem ima vse polno drugih obveznosti. Če pa že je z mano, se obnaša kot da je to le moja želja in od mojega obnašanja je odvisno, kako se bova imela. Želi si biti svoboden, alergičen je na pogovore o prihodnosti, ničesar ne načrtuje. Nadalje zgineva kot kafra. Če mu omenim da se ne bova več videvala mi reče da sitnarim in zadeve ne razumem. Ohraniti hoče svoje življenje takšno, kot ga je imel preden je spoznal mene. Tako kot je že ena napisala, se tudi meni zdi, da mu je vseeno ali je z mano ali ne. Nobene čustvene navezanosti name ne kaže, ni videti da bi me pogrešal če me ni. Hotela sem reči, da imam občutek da sem le jaz tista, ki moram negovati odnos in še to na način, ki bi ustrezal njemu. Svojih želja, ki se ne skladajo z njegovimi, ne smem imeti, saj se po pravilu, moški ne bo strinjal z njimi.
Zato se upravičeno sprašujem, kaj bi ti moški sploh radi od žensk in kaj so sami pripravljeni dati njim, da bi veza uspevala dolgoročno. No, niti ne vem, če si želijo kakšne trdne zveze. Imeli bi pač neko žensko ki bi zadovoljila nekaj njihovih potreb, sicer pa bi raje bili sami. O kakšni čustveni ali ljubezenski navezanosti ne morem govoriti, saj je ni opaziti. Ker si ženske želimo prav to, ga s tem le še odbijemo. Zakaj je torej to tako?
neli*
Če smem tudi jaz odgovorit na tvoje vprašanje.
Ja, moški imamo čustva. Ampak ob prebiranju tvijega pisma mi je zelo padel v oči en stavek in sicer tisti, ko si napisla: “Sprva so vsi medeni in pozorni, igrajo igro lovca.”
Vidiš, tvoj problem je zelo hitro opazen. Sama si ugotovila, da so ti moški igrali igro lovca. To pomeni, da si jim ti bila samo trofeja. Če si to vedela že od samega začetka, je v bistvu tvoja napaka, da si jim začela verjet in zaupat. Tisto, kar ti opisuješ, tisto niso čustva. To, da je moški ves sladek in meden… to niso čustva. To je neka maska, pred katero so se skrivali. Z enim ciljem, da bi te dobili. Ampak ne zato, ker bi te ljubili, ampak zato, da bi dodali tudi tvoje ime na njihov seznam trofej. Ne pozabi, da si celo sama ugotovila, da so igrali igro lovca.
Čustva pa niso igra. Ne moreš blefirat. Moški, ki je čustven, se bo obnašal popolnoma drugače kot “lovci”. Tukaj je bistvo. Moški, ki je čustven in ki mu ljubezen pomeni vse, je bistveno težje opažen, kot “lovec”. Moški, ki je čustven, je ponavadi nekoliko sramežljiv, drži se nekoliko v ozadju, ne igra “frajerja”. Težje ga je opazit, tukaj je problem. Možno je celo, da se bo bal narediti prvi korak.
Moje izkušnje so takšne (kar opazujem, kaj se naokoli dogaja), da “lovci” bolj iščejo, dobri fantje pa bolj čakajo in upajo, da bi jih kakšna punca našla. Tukaj je po mojem bistvena razlika.
Je pa težko bit pameten, ker se istočasno dogaja tudi ena druga stvar in sicer ta, da prevladuje mnenje, da se punca bojite fantov/moških, ki so preveč čustveni. Nekako se takšnih fantov ustrašite. In nastane problem med teorijo on prakso. V teoriji si vse punce želite čustvenih fantov/moških, v praksi se jih pa potem izogibate.
Je pa tudi res, da je čustvenih moških manj kot žensk. To je dejstvo. Zato so tisti še toliko bolj dragoceni. Ampak moje izkušnje so žal takšne, da bodo čustveni fantje bistveno težje sploh dobili priložnost pri punci. Torej mnenje, da se punce bojite čustvenih fantov, mogoče niti ni napačno.
Ne vem, težko je bit pameten. Mene osebno zelo boli, ko berem takšne zgodbe. Sam pri sebi vem, da svoji punci nikdar ne bom počel takšnih “pizdarij” (se opravičujem zaradi grdega izraza), kot jih gledam naokoli in berem po forumih. Dostikrat se tudi vprašam, kaj za vraga punca sploh počne s takšnim fantom od katerega nima čisto nič razen problemov ??? Odgovora žal ne vem. Ene punca pravijo, da more bit kemija… vendar se sprašujem, zakaj imajo punce kemijo samo z napačnimi ?!?!?!?!? Zakaj ni kemije tudi z nekom, ki bi bil pravi ???
To je zelo zanimiva tema, zato upam na čimveč odgovorov.
LP, Mel
Hvala Mel za tvoja razmišljanja. Ne vem zakaj, sem te vedno imela za žensko osebo, menda sem površno brala tvoje prispevke.
S tvojo razlago glede lovcev se ne strinjam povsem, še manj pa, da čustveni moški le čakajo, da jih najde kakšna ženska. Ne glede na sodoben čas, ženske še vedno ne prevzemamo osvajalskih pobud do moških, ki ne mignejo s prstom da bi očarali kakšno žensko. Še vedno drži, moški izbira, ženska izbere. In ravno v tem je problem, ko ženska izbere, se moški umakne. Moj primer je že tak, bila sem dolgo skeptična, nisem verjela v resnost njegovih želja me osvojiti. Pri tem naj povem, da je šlo pri meni za dalj časa trajajoče razmerje, ki se je enkrat približevalo in drugič oddaljevalo. Zaradi tega so bili na moji strani ves čas prisotni dvomi, ali je to tisto kar on govori in na obdobja čutim, ali ni. Pa še en problem vidim pri ustvarjanju zvez. Moškim se nikoli nikamor ne mudi, imajo morje časa in nikoli ne bi zaokrožili svoje zveze v nekaj trdnega. Vedno bi radi še kaj videli, preverjanje ni nikoli končano. Ne vem, zdi se mi da testirajo predvsem sebe, ne toliko partnerke.
Dobrodošlo bo še kakšno mnenje o tej temi, tako kot praviš ti Mel.
Jože ne bo rekel, da so moški brez čustev, ker so čustva različna, pozitivna in negativna, skrivana in odkrita.
Ker po ruglljevo nisem kompetenten, da bi na forumu Čustvena iteligenca takrat, ko “mačke ni doma” razlagal o “moških” čustvih, rajši povzemam pojem ljubezen.
Če je kdo preveč stisnjen v >ljubezenskem < objemu, se lahko ustraši, da se bo zadušil. Pustite partnerju dihati, ali da bo vsaj mislil, da diha :-)) Ljubezen te sprejema, kakršen si
poudarja tvoje prednosti
skrbi zate in želi vedeti, kako ti je
spodbuja te, da postaneš, kar si želiš
čuti s teboj
opogumlja te, da zaupaj vase
je vljudna, četudi se kdaj ne strinja
ohranja zase, kar ji zaupaš
vedno stopi na tvojo stran
išče in odkriva v tebi dobre stvari
spregleduje tvoje napake
moli za tvoje potrebe
odkritosrčno pove resnico
je odločna in nežna, odvisno od tvojih potreb
razume nihanja razpoloženja in čustev
Ne-ljubezen
te izkorišča zase
te ima za končno osvojenega
zahteva, da ravnaš, kot ona želi
zvrača krivdo nate
strahuje s povišanim glasom ali jokom
daje nepotrebne nasvete
dopoveduje ti v čem so tvoje težave
vedno ima prav in na vse ima odgovore
kuja se in zavrača pogovor
kaznuje te na razne načine
zapomni si, kar si napačno storil
spodkopava tvoje zaupanje
računa z uslugami in jih tehta
primerja te z drugimi
obupuje nad tabo
Jah, zanimivo po svoje imaš prav Mel….
Tole o lovcih pravzaprav ni čisto iz trte izvito..
Čeprav menim, da moški morate biti lovci, senzitivni lovci….al, kako?
Kar se tiče naslova, ki ga je dala neli* pa mislim, da je posploševanje lahko škodljivo!-;)
Sama poznam moške z in brez (čustvi)….in več je teh z!
Pa sem vseeno ločena in še vedno uradno samska.
In zato ne krivim moških ali njihovih (ne)čustev.
Trenutno imam stanje, ko mi tako pač odgovarja in lahko, da mi bo tako odgovarjalo še naslednjih 30 let, lahko, da jutri srečam usodnega…
Enostavno ne vem…..
Predvsem diham svobodo in to me dela popolno.
Kaj sem sploh želela povedati?
Predvsem to – ženske naša sreča ni odvisna od moških.
Ko boste to spoznale boste ena za drugo spoznale tudi svoje usodne moške, ki vas bodo ljubili, spoštovali, razvajali….
Morda sem samo večni optimist, morda imam pa celo prav…..?!
-;)
Nasprotno – jaz poznam veliko moških, ki so celo zelo čustveni, morda celo bolj kot ženske, ki se vedno nekako znajdemo, karkoli se nam že zgodi. Moški mnogo težje preboli razočaranje v ljubezni. Moški tudi jočejo. A tega seveda ne želijo kazati, saj mehak in čustven moški velja za šlevo, še posebej med moškimi.
Po moje je pri tebi problem v tem, da srečuješ moške z zgodovino. To so takšni, ki so bili bodisi razočarani, ali pa kakorkoli zaznamovani z negativnimi izkušnjami z ženskami, med katere spadajo včasih žal tudi njihove lastne matere. Kar sploh ne pomeni, da niso (bili) čustveni, nasprotno – zaradi ranjenih čustev se obdajo z neprebojnim jopičem, da se jim kaj nevarnega ne more več zgoditi.
V odrasli dobi, še posebej zreli, je zelo težko spoznati nekoga, ki je čustveno “nedolžen”. Ki bi se odprl in predal. Če je v zreli dobi (še) sam, ali ločen, je že moralo biti kaj narobe. In to je njegov kovček slabih izkušenj, ki ga prinese v novo zvezo. In zato je silno previden.
Tvojo težavo razumem. Želiš si resno zvezo, kjer bi se počutila varno in ljubljeno, naletiš pa vedno na kupe kovčkov. Morda imaš previsoka pričakovanja. Ampak, saj veš – drugega ne moremo spremeniti in oblikovati po lastni podobi, nič ne gre na silo, nikogar ne moremo prisiliti, da nas ljubi in ceni. In če brez tega ne moremo, je bolje končati zvezo, ki nas ne osrečuje. In upati na več sreče v prihodnje.
Daj, da ne bova teme zmešala, bodi srce, pa mi piši na: [email protected]
Meni pa je zanimivo to, da sem ženska in v trenutni življenski fazi, ki traja že nekaj časa, nekako na ljubezen reagiram približno tako, kot si opisala ti, She/prva.
Stara sem skoraj 24 in imam oblečen neprebojni jopič. Nadvse cenim prijateljstvo in se gibljem večinoma v moški družbi. Imam dva zelo dobra prijatelja. Spolnosti vmes ni. Gledam na ljubezen kot na nekaj, ki ti pusti biti to kar si, ki ti pusti objeti najboljšega prijatelja in ga poljubiti na lice, brez ljubosumja, ki ti pusti peljati življenje v svoji zaželjeni smeri in ti pusti leteti kamor želiš. …
Pa se mi zdi, da večina ljudi ne razmišlja tako, zato nočem resne zveze, se jo bojim, ker mi to predstavlja kletko. Nočem, da nekdo od mene začne pričakovati, da se bom zaradi njega spremenila, omejila. Tukaj sploh ne gre zato, da bi hotela biti spolno vpletena z več kot enim moškim, tega ne potrebujem, ampak gre enostavno za nek psihični pritisk, ko te nekdo ujame in te hoče imeti le zase. To me duši. Premorem pa veliko čustev, čeprav se nekako držim nazaj in si ne pustim biti res zaljubljena. Ne trdim pa da, se mi to ne more zgoditi. Ampak, tudi če se mi, da bom z nekom imela več kot prijateljski, torej intimni odnos (z veliko čustev seveda), si v glavi ne smem predstavljati, da sem v resni zvezi, kar bi moral tudi on razumeti… najbrž veliko zahtevam. Ampak ne morem si pomagati. Če nekdo od mene želi, da mu vračam kar največ ljubezni, kot lahko, me mora pustit svobodno…. Sploh pa se ne smem začeti počutiti, kot da sem od njega na kakršenkoli način odvisna … Naj bo na prvem mestu moj prijatelj, kar mi največ pomeni.
Noone resna zveza nikakor ne pomeni kletke in spreminjanje en drugega…taka veza je potem obsojena ali na propad ali pa je nekdo v taki vezi zelo nesrečen ali pa tudi oba…
Neli moški imajo čustva, moški si želijo veze z žensko in moški premikajo vezo naprej, ampak samo takrat, ko so z tisto žensko, s katero si to želijo in katero ljubijo…enako velja za ženske…
Lahko napišem kaj mi je pripovedoval kolega: Rekel je, da ga najbolj odbija pri ženski to, da začne kar na lepem omenjati skupne vikende, pa načrtovat skupne dopuste, pa ramišljat o poroki,in otrocih in družini…mnogo mnogo prezgodaj kot moški. To je izkušnja mojega kolega in je ni za posploševati.
Kadar se dva ujameta, si znata razporediti čas in tudi slediti pogovorom o prihodnosti, kjer pa ni obojestransko, se zadeva sfiži prej ali slej.
Ja, ampak kolega bi pa imel seks, a ne. Pa druženje, kadar bi mu pasalo. Brez odgovornosti… ja, to je tako. Samo vzeti si in nič dati nazaj.
Jaz sem slišala, da moški ceni samo tisto žensko, s katero f…
Nalašč sem uporabila to besedo (ki sicer ne sodi v moj besednjak), ampak že beseda daje še dodatni pomen tej trditvi.
neli* napisal:
> > S tvojo razlago glede lovcev se ne strinjam povsem,
neli*, v čem se ne strinjaš r razlago o lovcu, ki ti jo je podal Mel 1?
Namreč, napisala si, da se je šel igrico lovca in po tem si mu začlea zaupati. Zakaj pa? A ti se pustiš samo z besedami očarati? Kaj pa dejanja? Zaupanje raste na osnovi dejanj, vsaj pri meni, ne na osnovi besed.
In da se pustiš očarati z besedami se mi zdi prav verjetno, ko berem ta drugi tvoj stavek:
žensko.
Kaj mora moški narediti, da te očara? A sploh mora kaj? Zakaj pa? A ni dovolj, da je kar je?
Vidiš, lahko da srečaš ljudi, ki se gredo igrice, ker si zanje dojemljiva.