Bolj kot berem in se seznanjam s temo, vse bolj se mi zdi, da ima moja mama MOM in da nekatere znake kaže tudi oče, ter da so tudi stari starši imeli neke vzorce tega.
Naj začnem v otroštvu – vedno sem bila plašna, zadržana in nesamozavestna. Nisem bila v vrtcu, temveč so me pazili stari starši. Nikoli se nisem ravno znala potegniti zase in reči ne. Ko gledam nazaj, vidim, da je beseda ne, bila prepovedana tudi v družini. Vsako nedeljo sem mogla v cerkev. Če nisem šla, stari starši niso govorili z menoj, dokler se jim nisem opravičila. Ko sem bila že malo starejša, so starši vedno dejali: ”Pojdi, da bo mir,” čeprav sami skoraj nikoli niso šli v cerkev.
Mama je bila navajena, da naredim vse tako, kot reče ona. Če sem tako naredila, sem bila dober otrok, če ne..sem bila najslabši otrok na tem svetu. Začela je vpiti, zmerjati (tako funkcionira še danes, ampak več o tem v nadaljevanju). Kadar je bilo potrebno pomagati, nikoli ni bilo nič dobro – ne kako držim nož, ali katerikoli pripomoček v tistem trenutku. Vedno je bilo vpitje. Zaradi tega sem se izogibala sodelovanju, vendar je po tem po celem sorodstvu razlagala kako grozen otrok sem in da nimam nobenih delovnih navad. Razlaganje o tem, kakšna sem in kako sem grozna, je imela zelo rada, najrajši vpričo mene in to tako mama, kot tudi oče počneta še danes, ko jih imam čez 30.
Ko sem naredila izpit za avto, mi nista pustila, da vozim njun avto (kaj če ga pokvariš, kako bomo brez avta, itd) in po celem sorodstvu kadarkoli je bila prilika so razlagali kako sem grozen šofer (mogoče sem skupaj z mamo vozila 3x, ampak je bilo nemogoče, ker je name v avtomobilu vpila in mi govorila, kdaj naj prestavim prestavo, da ona vedno prestavi točno na tem mestu…po tem sem se odločila, da to pač ne gre). Za primerjavo – brat, ki je desetletje mlajši, lahko vozi njihov avto, jaz, čeprav imam svoj avto in precej izkušenj z vožnjo po tujini, tudi s službenimi vozili, še vedno ne smem priti blizu, ..me pa fehtarijo za moj avto, katerega sem sedaj vedno posodila brez problemov, ampak se vedno spomnim na vse dogajanje.
Približno pri 24 letih so starši ugotovili, da je z menoj nekaj narobe in da potrebujem psihiatra/psihoterapevta. Ko sem hodila na srečanja in smo obdelovali vidike, so mi povedali, da ravnanje staršev vsekakor ni bilo ok. Sama sem v tem času dokončevala fakulteto, delala preko študenta in šele z delom in s priznanjem tujih ljudi sem videla, da nekaj znam narediti dobro, da nisem tako nesposobna. Tudi v samem sorodstvu veljam za bolj nesposobno in večkrat poslušam, kdaj bom dobila odpoved itd.
Večkrat sem razmišljala o prekinitvi stikov, ampak sem vedno optimist, morda jim dajem tudi preveč informacij. Letos se poročim in s partnerjem sva se ravnala po svojih zmožnostih, saj mi je mama pred približno letom dni povedala, da bom svojo poroko financirala sama. Vzela sem na znanje in se po temu tudi ravnala. Ko je enkrat pogovor oz. njeno izpraševanje nanesel na to nič ni bilo dovolj dobro – upravne enote so grde, lokacija, ki sva si jo izbrala je daleč, zakaj to..zakaj ono…niti ena stvar ni bila pozitivna..ker sem imela vsega dovolj, sem rekla, da je dovolj in da je prestopila mejo – nakar je kot vedno, ko ni po njenem začela vpiti, zmerjati groziti (vse to poteka vedno po istem vzorcu že od nekdaj – boš že videla, se boš še spomnila, mogoče pa ne boš imela več nikogar s katerim se boš lahko pogovarjala, saj ne smem nikoli nič reči, najbolje da si zavežem usta in še najpogostejša in največkrat izrečena – ti si tako občutljiva). Po tem zadnjem izbruhu sem odšla in že en teden nimam stikov, ker je bilo preveč. Starša sta mi s podobnim obnašanjem pokvarila podelitev diplome in takrat sem se naučila veliko. Sedaj se ponavlja podobna situacija. Pripravljena sem tudi na to, da jih na poroko enostavno ne povabim, saj so stvari res šle tako daleč.
Življenje in komunikacija z njima je en velik roller coaster – vsako nedeljo me vabita na kosilo in takrat moram paziti kaj rečem, kako rečem…čez teden dobivam sporočila, da lahko pridem na kosilo, ampak sem začela odklanjati…navzven se je pač potrebno obnašati, kako smo povezani…po drugi strani pa, ker živim v garsonjeri, sem poskušala, da menjam zimsko letno garderobo tako, da jo prinesem v svojo staro sobo, da mi ne dela gužve..mama je takoj zasedla omaro v 4×2 veliki sobi in mi dejala, da naj dam svoje stvari v klet, ker sem se odselila od hiše.
Že od majhnega sem si želela čim dlje od doma in čim manj stikov, ker se nisem počutila dobro. Vedno sem bila dežurni krivec za večino stvari (npr. da ni tople vode sem zaradi mene sem poslušala vsak dan..ampak ko sem se odselila še vedno ni bilo tople vode), ni bilo nobene zasebnosti (svojo sobo sem dobila šele pri 15-ih, prej so mi urejali neke svoje kote in ne vem kaj še vse..ko sem dobila sobo pa mi je mama jasno povedala, da lahko vstopi kadarkoli brez opozorila), vedno so me primerjali z drugimi in s tem opravičevali neke razloge in situacije, ampak problem je bil v tem, da so me vsakič primerjali z drugo osebo in tako je bil seznam dolg cca. 10 oseb..ampak na drugi strani sem bila samo jaz in postajalo je zadušljivo. To se dogaja še danes, ko predvsem mama hoče uveljavljati svojo voljo. Oče ne reče nič, ampak prav tako velikokrat pred drugimi spusti kakšno opazko v zvezi z mano.
Trenutno vidim edini izhod, da prekinem vse stike, ker drugače nikoli ne bom mogla imeti povsem lastnega življenja.

Dobrodošla v klubu zlorabljenih. Tudi jaz se nekako poskušam osamosvojiti pa mi ravno ne gre.. globoko smo bili zlorabljeni solze tečejo v potokih.

Bodi odlocna in jo ne spusti blizu, sploh bos mogla biti mocna in odlocna, ko bos imela otroke. Je pa tvoj zapis skoraj identicen tudi moji zgodbi, skoz neko kritiziranje, drame, nadzor, oz dobesedno j….v zdravo pamet.

Če si upaš, če si finančno samostojna, prekini vse stike. Tudi svojo zimsko garderobo poskusi držati doma.

Je čisto vseeno ali gre za MOM ali NOM (je pa podobno kot bi opisovala mojega očeta). To so čustveno popolnoma nezreli ljudje, ki prav zaradi svoje funkcije -to da so starši, povzročajo zlo. In zlobni kot malo otroci pač so.

Moje izkušnje so podobne, poskusis lahko: finančna osamosvojitev, lasten dom, čim manj zadev ala “vsako nedeljo kosilo, vsak torek klic”. Naj bo brez reda, ruši ga postopno. Če ne gre drugače, si eno nedeljo bolan, drugo moraš delat itd. Poruši ustavljene ritme. Ni se treba vedno in takoj javit na telegon, vrni klic dan dva kasneje. Zakaj si se “poslabšala” ne potrebuješ pojasnjevati nikomur / znajo izvest pritiske preko sorodnikov.
Vaditi reči “ne” doma in drugje. Korak po korak.
Avta jim ne daj. Drugih večjih uslug prav tako ne. Nikoli pred njimi ne opravičuj svojih besed, dejanj. Zadošča, da ti v srcu čutiš kaj je prav. To naj bo vodilo.
Jaz kasneje nisem govorila nič o sebi, svojih veselih ali slabih dogodkih. Veselih nekako niso bili iskreno veseli, slabih nisi bil ziher ali mi privoščijo aline, vsekakor pridigam nisi mogel ubežati.
Ne, ni treba poslušat vsega sr***, vseh pametovanj, vtikanj.
Težka pot je pred tabo,naporna tudi za moža. Toplo res toplo priporočam psihoterapijo.
Jaz sem prekinila stike. To pojasniti sodelavcem, znancem ni možno, ne razumejo, ne razlagam. Le par prijateljic pozna zgodbo.
Vse dobro ti želim!

Pozdravljena Vprašujoča!

Tudi sama imam podobno zgodbo in poznam kar nekaj drugih, ki imajo takšne starše. Po letih in letih poizskušanja nekako razrešiti takšno situacijo smo vsi prišli do istega.

Staršev se ne da spremeniti, so kakrkšni so. V primeru, da imajo takšne osebnosti, kot jih opisuješ ti, jee prva stvar, ki jo moraš sprejeti, da pravih staršev v resnici nikoli nisi imela in jih po vseh vejetnosti ne boš nikoli. To je zelo zelo težko, vendar brez tega, da boš situacijo sprejela kakršno je, ne boš mogla nikoli iz nje nič narediti.

Takšni starši običajno svoje otroke jemljejo kot objekte, ki so dolžni zadovoljevati njihove potrebe ( tudi mordbidne) namesto obratno. Običajno tudi otroke razdelijo na zlate in grde. In tisti “zlati” lahko počne karkoli in je vedno najboljši in najbolj super, tisti grdi pa je običajno vreča za sproščanje negativnih emocij in nikoli ampak res nikoli ničesar ne naredi prav in si ničesar ne zasluži. Ker se nikoli nisi uprla se zdi tvoji mami samoumevno, da se znaša in izživlja nad teboj in da moraš ti to požreti in početi točno tako, kot ona pričakuje od tebe, ker ve, da bo z dramo, kričanjem in drugim čustvenim izsiljeanjem dosegla vse, kar hoče.

Verjetno je vsakršen upor zatrlaž že od malega , ker takšni starši smatarajo, da se jim upreš že s tem, da razmišljaš oziroma imaš drugačno mnenje, kot njihovo, pa četudi gre zgolj zato ali je mrzlo ali toplo. Zato se ti danes zdi tako zelo samoumevno, da se znaša nad teboj in ti počne vse te grde stvari, četudi bi že zdavnaj znorela, če bi ti kdorkoli drugi to počel. In še vedno razmišljaš o tem ali si morda kriva ti.

Ne , nisi kriva. Kriva je osebnost tvoje matere in očeta. In ni tvoja dolžnost, da ju spravljaš v red ( niti pravica) niti ni tvoja dolžnost, da skrbiš za njune čustvene in druge potrebe ( sta odrasli osebi in to je nujna stvar, ne tvoja) . Vso pravico imaš , da živiš kakorkoli ti že paše in da prevzameš življenje zgolj zase in za nikogar drugega , razem morebitnega tvojega otroka.

IN glede na to, da bo vedno narobe vse, ne glede na to, kaj boš naredila, začni raje početi zgolj stvari, ki so zdrave zate in za tvojo bodočo družino. V vsakem primeru bo drama, vendar boš sedaj vsaj ti živela bolj normlano in zdravo življenje.

Po mojih izkušnjah postanejo takšni starši ob večjih življenjskih dogodkih še bolj nemogoči in ker ne prenesejo, da bi njihov otrok ( ta grdi) bil srečen ali uspešen, bodo storili vse, da bi to uničili. To je težko verjeti, če v takem ne živiš, vendar sama verjetno veš o čem govorim.

Da se popolnoma odmekneš je dobra poteza in super bi bilo, če bi prekinila stike vsaj za pol leta, toliko, da tudi sama malo zadihaš in da boš sposobna videti stvari tudi iz čisto drugih perspetkiv, saj si sedaj tako prepletena v njihove mreže, da te zlahka spet potegnejo notri, pa naj bo to z lažnimi obljubami ali čustvenim izsiljevanajem.

Razmisli tudi o tem, da bi bilo najboilje, da jih na poroko ne povabiš oz da imaš poroko zgolj v dvoje in s prijateljii, saj je to edini način, da ne bo drame vsaj tam. in polagam ti na srece, nikoli amapk res nikoli ne puščaj svojega morebitnega otroka same z njima. Če sta že s teboj tako ravnala, zakaj misliš, da bosta drugače z njim..zgodi pa se tudi lahko, da ga bosta obrnila proti tebi ali ga izkoriščala za svoje drame.

Ko prvič potegneš jasne meje se jim najprej povsem utrga in poskusijo vse, kar je delovalo do sedaj, da so te povlekli nazaj v svoje drame. Pomembno je, da ne popustiš, vse do takrat, dokler ne razumejo, da so stvari sedaj drugačne in da se nimajo več pravice vtikati ali se znašati nad teboj. Šele potem je morda možen kakšen drug scenarij. Če boš malo po malo popuščala, bodo to razumeli zgolj tako, da morajo pač dovolj pritiskati, da dobijo svoje.

preberi si čim več literature. Veliko je o tem napisanega na forumu, pa tudi v knjigah na primer Strupeni starši, Udnerstanding borderline mother in druge, ki so že opisane na forumu

Zdrži in se usmeri raje v svoje življenje in končno zadihaj!

Pozdravljena.

Ob branju tvoje zgodbe se mi utrne misel, kot se je najbrž mnogim – že spet skorajda ista zgodba. V bistvu je pravzaprav identična po odnosu staršev do tebe in brata, kot jo je preživela moja žena.

Res je, kot pravi GittaAna, starši so taki, kakršni so. In se bodo pri teh letih izredno težko spremenili. Predvsem na svojo boljšo plat. Počnejo stvari, ki so se jih naučili od svojih prednikov, tudi sistema, prepričani so, da je to za nas najbolje, kako to počnejo oni. Sploh jih ne zanima, kaj je bolje za nas, želijo le imeti svoje “služabnike/ce” in “sužnje”. Res pa je tudi eno dejstvo – nikogar ne moremo, predvsem pa ne smemo siliti v spremembe. To je lastna in notranja odločitev vsakega posameznika. Če silimo koga v spremembo, dobimo „bumerangov udarec“ nazaj. In se potem sprašujemo, zakaj se samo nam dogajajo slabe reči.

Če pa se ozremo “navzgor” in pogledamo v “višjo sfero”, precej hitro ugotovimo mnogo podobnosti v družinah. Moje izkušnje so že take. Na nezavednem nivoju se starša namreč “dogovorita”, da je eden izmed potomcev (ponavadi prvorojen) tisti, ki bo garal za družino, naslednji pa je “uživač”, ki mu je dovoljeno skorajda vse. Vsekakor pa mnogo mnogo več, kot je prvorojenemu potomcu. Ne glede na spol. In na zelo podoben, skorajda identičen način poskušajo doseči vse to, kar opisuješ v svoji zgodbi. Enak “scenarij” sva imela oba z ženo in svojima mlajšima bratoma.

Ko se stvari zasukajo in pričnemo postavljati meje, prenehamo “služiti” njihovim “potrebam”, hja, takrat pa nastanejo viharji in orkani pri tistih, ki so nas do takrat obvladovali. Prav težko si je predstavljati vse, česar so takrat sposobni “spesniti” v upanju in nameri, da te zasužnjijo nazaj (grožnje, zasledovanja, pisanja sporočil, poškodovanja avtomobilov, fizičnih napadov, prijave na policijo, objave fotografij na Instagramu in FB z lažnimi objavami, da si pogrešana,…).

V obdobju po tvojem „odhodu“ iz tebi neprijetnega okolja in družbe, da, tudi družine, dobesedno spoznaš, kdo ti je pravi prijatelj. Žena lahko potrdi to trditev iz svojih izkušenj, enako jo lahko jaz. A vendar je tudi izguba dotedanjih „prijateljev“ v bistvu le dobra zate, saj bo precej manj takih, ki bodo sesali tvojo Energijo.

Dejstvo pa je, da boš to zapostavljanje “trpela”, dokler boš dopuščala. Kakorkoli „težko“ se to sliši, res je tako. Kot je moja dobra prijateljica dejala: “Če želiš imaš, če ne želiš, nimaš!” In ta stavek je moja žena premlevala kar dve leti, da je dojela pomen. Sedaj ga s pomenom vred podaja naprej svojim prijateljicam in znankam. Ko se je ojunačila in zbrala pogum, je zapustila nezdravo ter zanjo uničujoče partnerstvo. Kmalu zatem je sprejela strokovno pomoč, bila je obravnavana kot žrtev psihičnega nasilja, deležna je bila triletne psihoterapije, precejšnjo podporo sem prispeval tudi jaz. Predvsem z oporo v vseh trenutkih „padcev“, razumevanjem, spoštovanjem, kar nekaj pa tudi z nasveti. Sedaj s pokončno glavo zelo odločno pove „NE!“ vsem, ki si ga zaslužijo. Tudi bivšemu nasilnemu partnerju, staršem, nekdanjim šefom v službah,…

Vsak je v svojem življenju na prvem mestu. No, naj bi bil. Nato sledijo otroci, šele na tretjem in nadaljnjih mestih se nahajajo vsi ostali “sopotniki” v naših življenjih. Vrstni red seveda določamo sami. Nekoč so to “opisovali” kot nezaželen egoizem z namenom, da ne bi mislili s svojo glavo, pač pa da bi „služili“ čustvenim vampirjem.

Zato tudi ti nameni PRVO MESTO v tvojem življenju sebi, postavi meje staršem, vsem sorodnikom in ostalim ljudem, ki „pihajo“ v isti rog z njimi. Prekini stike s temi ljudmi. Pravzaprav z vsemi, ki nasprotujejo tvojim odločitvam o tem, kako in s kom boš zaživela in živela svoje sanje. Močno pa ti priporočam strokovno pomoč, saj sami zelo težko „izplavamo“ iz take „poplave“.

Vse lepo, srečno in dobro v nadaljnjem življenju ti želim.

Živjo,
Jaz sem se pomocjo psihoterapije (4 leta) prisla do zakljucka, da sem jaz super osebica, ki se v zivljenju trudi slediti svojim zeljam, prepricanjem, vrednotam, morali,…
Nikomur ne zelim slabega in skusam si ustvarjati lepe pogoje za mirno, srecno zivljenje.Vse komentarje(od sorodnikov – mame oceta in brata), ki se okoli mene obracajo, pa nikoli ne “vežem” nase amapk si mislim, to je tvoje mnenje, zagotovo imaš neko podlago za tako mnenje ampak me niti ne zanima zakaj nekdo nekaj izusti. Tuje mnenje ne definira tega kdo sem jaz. Jaz vem kdo sem in kam grem in koga vzamem sabo.

Konkretno: tudi sama sem sla cez hudo turbolentno obdobje, ko sem svoje starse mocno sovrazila zaradi dolocenih krivic, ki sta mi jih naredila v otrostvu, pa tudi v tistem konkretnem obdobju. Tudi podpore od njiju, ko sem se odselila od doma nisem dobila (niti psiholoske, financne). Torej pri selitvi me financna nepodpora niti ni motila, ker sem mnenja da cenis kar sam usvaris, medtem ko me je psiholoska popolnoma sesula.Zame je bil to triger ki je sprozil plaz tezke, dolge a vredne poti samoiskanja. Sama sem se borila na poti samostojnosti (z mojim preljubim mozickom) starsa pa sta le kritizirala moje odlocitve, ceprav se sama nisem vedela ce sem se prav odlocila (Cas je pokazal da sem za svoje zivljenje naredila najboljso potezo kar sem jih lahko -financno in psiholosko). Amapk proces je bil dolg in bolec, bom kar po tockah:

1. Nabralo se je custev za 25 let nazaj. Obcutek da me lastna druzina ne sprejema in posledicno sem razvila motnjo hranjenja, slabo samopodobo, zagrenjenost, poiskala sem pomoc.

2. Po enem letu obiskovanja terapij in samounicenja (psiholoskeg), se mi je “odtrgalo” in sem vse zmetala mamici na pladenj (1 ura monologa- besnega joka vpitja dretja ocitanja, vse kar me je v 25 letih zivljenja zmotilo sem ji servirala).

3. Popolna osamitev od starsev – 3 mesece nisem sla na obisk.

4. Sem se odlocila za ponovne obiske in kljub jasnemu izrazanju kaj me moti kaj zelim, ugotovila, da ni spremebe. Se vedno me obravnavajo enako. (To je trajalo 1 leto). Niso zmozni stopiti na moj nivo.

5. Prerezala sem popkovino-zacela sem hoditi v hribe to me ful veseli, nasplosno sem se zacela vec gibati in iskala stvari ki me v zivljenju veselijo (torej rabila sem se dodatno leto) mamo sem zacela gledati kot osebo iz mesa in krvi. Spoznala sem da ni vsemogočna in da je samo clovek z mnenjem, dvomi in strahom tako kot jaz. Stara je 58 let in se ni vec tako sposobna prilgajati, ima svoja prepricanja in prav je tako. Nehala sem iskati potrditve od nje, oceta in brata, amapk sem jo – potrditev- zacela iskati sama pri sebi (zato tudi tak uvod tega besedila). Ne sprasujem jih vec za mnenje, z njimi delim le zgodbe za katere cutim da jih lahko, ostalo zdrzim zase. Poslusam njihove zgodbe in jih spostujem. Vcasih ne morem pa jih kar malo odklopim se smehljam in kimam. Malo pogledam naokoli naše male mladicke ki naokoli nedolzno letajo in uzivam v generacijski dinamiki. Z njimi se druzim kot meni paše (3 krat na teden ali pa 1krat na mesec) ce mi ne pase recem da me ne bo na obisk. Spostujem vsakega od njih in se ne poglabljam v to kaksne “motnje” imajo, ker ni to moja stvar. Vsak mora sam pri sebi poskrbeti za svoje psiholosko in fizicno, pa v koncni fazi tudi financno zdravje.

6. Spoznanje da odkar sem zavzela novo drzo (6 let nazaj) pa do danes, so se starsi navadili na nove meje, ki sem jih postavila, tezko, a so se. Pozor! V osnovi se niso spremenili, le nov “neurnik” druzenja in cas druzenja so nekako sprejeli. Primer: Se danes mama ne more razumeti d jaz pa ne bom hodila vsako nedeljo na pohanga pšanca, čeprav je ona kot “zgledna hcerka” hodila k svojj mami 20 let. Amapk to je njen problem. Njena pričakovanja se niso ujela z realnostjo. Jaz pa menim da sem super hcerka tudi brez pohanca. 🙂

MOJ NASVET:
V źivljenju poisci stvari ki te res veselijo. Strasti, ki ti pospesijo srcni utrip. Poisci v zivljenju kaj zeliš. NAJDI SEBE. In tako bos zacela spostovati sebe in ti bo mnenje ostalih kot lanski sneg. Ampak to ne bo z danes na jutri, to je proces. Vaja vaja vaja. V duhu starejšega gospoda, ki je viralen te dni po internetu VJEŽBAJ, VJEŽBAJ, VJEŽBAJ. 🙂

Pa se to, morala sem iti cez vse zgoraj nastete tocke, da sem tu, kjer sem zdaj.

PS. Zame je bila odselitev na svoje (kljub temu da sem se za to zapufala do vratu) najboljša možna podlaga da sem lahko speljala tak odnos. Tudi Financna neodvisnost je zelo pomembna.

Želim ti vso sreco in da najdes “zdravo mejo” v odnosu s tvojo druzino. Glede na to da se bos poročila morda razmisljas tudi o otrocih. Ko oa zibas dojencka se o druzinskih odnosih odpre novo obzorje,…

Najlepša hvala vsem za odgovore, nasvete in da ste si vzeli čas za zapis besed. Težko je, počasi poskušam, da postavljam meje. Vidim pa, kar sem vmes spoznala že sama, in omenjate tudi ostali, da se jih ne da spremeniti, da ni nikoli boljše. Čezdalje bolj se izogibam pogovorov o sebi, ker res, ampak res nikoli ni nič dovolj dobro.
Opažam, da imam tudi težave pri ostalih odnosih, standardno – ne znam reči ne, potrpežljiva sem, ogromno prenesem, vedno se poskušam dokazovati, da bi me sprejeli in razvila sem določeno mero perfekcionizma, za katerega sem videla, da ni zdrav. Občasno sem zmedena in dvomim v svoje odločitve, ker se v meni oglasi tisti notranji kritični glas, ki je dejansko glas mojih staršev, ki sem ga poslušala leta in ga uporabijo še sedaj, če se kdaj spozabim in povem kaj preveč o sebi. Veliko časa porabim za razmišljanje o vsem, najbolj pa uživam v svojem stanovanju v tišini, ki je toliko let ni bilo, saj so bile kar naprej drame, vpitje, priganjanje.
Še ena stvar, vseskozi je bilo potrebno nekaj delati – vzgojili so me tako, da le nenehno delo nekaj velja in da je potrebno narediti vse in še več, ni počitka, ni sedenja, vseskozi neka naglica, ugajanje drugim. Šele s svojim partnerjem sem se naučila oz. se še vedno učim, da je čisto ok, če ne delaš nič, dolgo spiš in počneš tisto kar te veseli.

Pozdravljena,

dobro premisli, kaj lahko pričakuješ od staršev na poroki in ali je vredno ju imeti tam. Daj na tehtnico:
s svojim vedenjem in govorjenjem bosta skušala pokvariti moj (najin) dan
in
čutim, da je prav, da ju povabim, sicer se bom preveč sekirala (občutki krivde).

Kaj je močnejše, težje?

K odgovoru pa me je spodbudil predvsem tvoj opis notranjega glasu. Ja, ta glas. Nekateri psihoterapevti mu rečejo demon, drugi notranji kritik, tretji strupeni starš … gre pa seveda za isto “zverino”. Ker si še kar nekaj mlajša od mene, ti polagam na srce, da s tem glasom čim prej opraviš, sicer bo čez deset in več let še mnogo močnejši.

Moj glas je postal, ker se ga nisem nikoli zares “lotila”, tako zelo hudoben, da mislim, da lahko združim vso hudobijo, kolikor sem je bila deležna, pa mu še ne bo segala do ramen. Čisto vsako stvar izkoristi, da me napade. Ko sem zaradi hude depresije začela iskati pomoč, je govoril: “Kaj se pretvarjaš, saj ti nič ni! Lena si in nesposobna, lažeš in se pretvarjaš!” Pa tudi: “Kam boš hodila, saj ti nihče ne more pomagati. Nič na svetu ti ne more pomagati, s tabo je konec.” In še kaj … Ko sem recimo pri delu napravila napako, ki sem jo morala popravljati deset minut (kar v bistvu sploh ni veliko), je tisto sekundo, ko sem napako odkrila, izbruhnil: “Prav ti je! Kaj si se pa šla nekaj, česar ne obvladaš. Je že prav tako, te bo vsaj izučilo.”

To je popolnoma noro. Ampak tokrat sem ga “ujela” in ga takoj začela “bremzati”. Rekla sem si: “No, saj to ni nič takega. Bom že popravila. To bi se lahko zgodilo vsakemu.” In ko je še nekaj težakal, sem znova ponovila svoje.

Tako zdaj poskušam, po korakih. Je pa seveda težko, ker je ta notranji krvnik nekoč imel svoj smisel, služil kot obramba in celo tolažba. Recimo: če že vnaprej pričakujem (od sebe ali od drugih) najslabše, potem sem varna, ker ne morem biti razočarana. Če že vnaprej vem, da sem grda, me ne bo tako zelo prizadelo, ko me bo fant, ki mi je všeč, zavrnil ali preprosto ignoriral. Itd. … In vsakič, ko se je nekaj slabega in bolečega res zgodilo, je ta glas malo zrasel. Ker je bil to dokaz, da ima prav! In da je torej pameten, moder, s tem pa varen, ker me brani pred upanjem! Upanje pa je odlična past, da se raniš! In z leti je vse bolj grabil vsako iskro upanja, da jo je lahko kar takoj zadušil. In prišla je depresija in še kup drugih težav.

Še zdaj, ko je že tako hudoben, lahko še vedno “okusim” tisto čudaško “tolažbo”, ki mi jo je prinašal, in zato ga je tako težko premagati. Vsak dan mu je treba govoriti. In to odločno. Asertivno. Ugotovila sem, da napadalnost (zmerjanje …) ne pomaga – kot da ga še veseli in mu daje energijo.

Hehe, najbrž vse to komu zveni, kot da sem res nora. Ali pa shizofrenična. Pa nisem. Samo … mislim, da moramo o tem tudi govoriti, ker vem, da nisem edina, ki nosi v sebi takega “ultimativnega sovražnika”.

Še nekaj – “pozitivne afirmacije” (v stilu L. Hay) – vsaj meni – ne pomagajo. Ker glas dobro ve, da ne morem misliti resno in da sama sebi lažem. Nagovoriti moram prav njega. In to ne z nekimi “krasnimi mislimi o sebi”, ampak tako, da ve, da vem, kaj počnem in kaj on počne in kaj si misli. Vse to se sliši, kot da je to neko čisto samostojno bitje. Ampak dobro vem, da sem to še vedno jaz. En del mene, ki je razvil tako patološko obrambo. Zato tudi vem, da izničiti ga ne morem, ker bi izničila del sebe. Moram ga ozdraviti, omiliti.

Upam, da sem ti s svojimi mislimi in izkušnjami kaj pomagala.

Najlepša hvala vsem za odgovore. Po dolgem času se spet oglašam. Preživljam pravi pekel. Poroka se bliža, vmes sem imela toliko dram, da sem prenehala šteti. S partnerjem se vse dogovoriva, ko pride do tega, da staršem predstaviva plane, niso zadovoljni. Bilo je ogromno vpitja, zmerjanja, vsiljevanja lastnega mnenja. Na koncu sva popustila zaradi ljubega miru in naj bi se o vsem dogovorili…pred dnevi pa spet..ista zgodba..tokrat, da nimata informacij, da jih o ničemer nisem obvestila..skratka..scenarij za dramo, čeprav nič od tega ni res. Vse je bilo dogovorjeno, usklajeno, povabila sva sorodnike, potem pa moja starša prideta s tem, da onadva o vsem ne vesta nič. Izbruhnil je prepir…ogromen…enostavno ne zmorem več…uničene imam celotne priprave na poroko..nekaj, kar bi moralo biti najlepše v življenju, je zaradi njih postalo pekel.
Znova razmišljam, da se poročiva sama…s tem, da bi sedaj morala odpovedati tudi sorodnike. Vabil še nisva predala, povabila sva samo ustno…
Vem, da bi to ustvarilo še večje probleme, ampak enostavno imam že tako vse uničeno, da si jih ne želim ob sebi, ker se bojim, da bom imela uničen tudi ta dan. Kaj bo šele, če npr. zanosim in imam otroke? To bo pravi pekel…

Neka modra misel pravi – če delaš enako kot vedno, pričakuj enako kot vedno …

Začeti moramo pri sebi. Drugi se zaradi nas ne bodo spremenili.

Hej.
Spomnim se ko sem sama organizirala poroko (6 let nazaj). Z mamo sva se mocno prepirali glede potice. 😁 Potice ne maram zato je nisem zelela na poroki, ona je vztrajala da potica bo. Problem v moji glavi je bil, da je ona plačala za celotno pecivo na poroki, zato se mi je zdelo, da moram biti tiho. Bila sem stisnjena v kot in besnaaaaa!! Iskreno iz tega sem naredila tako dramo, skregala sem se sicer tudi z njo a ni zaleglo! Bilo je tako da je potica bila na sprejemu, ni pa je bilo potem na zabavi. To ni bil kompromis, moja mama je potico “naskrivaj” na sprejemu (ki je bil v moji rodni hiši), ponudila gostom. Njej je bilo pomembno da izpade carica. Jaz pa sem furala eno obsesivno-kompulzivno motnjo, ker sem tudi sama zelela izpasti kako zelo sem v trendu(brez potice) in kako sem popolna(tako kot mama-enaki sva) Ajej. takih izgredov je bilo mnogo, pa ne samo z mamo, tudi z drugimi, ki so bili del organizacije moje poroke. Bila sem prava bridezilla. 😁

Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi, da s strani moje mame ni bilo posteno, da ni upostevala mojoh zelja in se je dobro zavedala da me drzi v pesti, ker ona placa za pecivo. A konec koncev sem jaz dovolila da me potica(potreba po nadzoru) vrze iz tira

Kaj bi naredila danes?
2 moznosti imam:
1. slascice bi placala sama in s tem izkljucila mamo glede mnenja, ce bi mi res tooooliko pomenilo da potice ni

ali

2. Dovolila bi da izbere potico in si mislila: pa ne bom se jaz zaradi potice prepirala. So vecje stvari v zivljenju.

Kar ti hocem reci je da sem poroko nacrtovala 1 leto. Vtaknila sem se v vsak detajl, zanj porabila na ure casa, se sekirala, dramatizirala. Govorila sem si enako kot ti, najpomembnejsi dan v zivljenju. Iskreno, Ehhhhh, pomemben, to že, a ne zaradi potice, konfetov, obleke, cevljev, kje bo poroka, kdaj bomo startal, kam gremo, …te stvari so lep sestavni del ampak konec koncev niso bistvo, bistvo sta ti in tvoj mož, ki si bosta izkazala spostovanje, ljubezen, zapbljubo.

Jaz pa sem bila takrat obremenjena s tem da bo gostom lepo, da se bodo imeli vsi drugi lepo, da bom ustregla mami in ocetu, bratu, tetama in stricema, pa bratrancem in sestricnam, njihovim otrokom, …ja pa komu se vse???!!! Misija nemogoce! danes me boli patak za goste, mtko in fotra. Dam vse od sebe, kolikor pac v danem trenutku lahko. Ko organiziram zabavo, jo organiziram po svoje. Vi pridite, ce se hocte se zabavite, ce ne pa ne, jaz se bom zagotovo(moj mindset je ready for party). Ti si kreator svojega razpolozenja. Hocem reci, da ne dovoli, da ti folk hodi po glavi. Organiziraj poroko po svoje, predlagam pa ti, da mas fokus na tem da se bos zabavala ti in tvoj moz. Ostali niso pomembno. Ko bo ansambel odigral zadnji komad bosta ostala sama, postala bosta skupnost, ki jo bosta zacela graditi. In to je point poroke, da ti in tvoj partner postavita stabilno enoto v katero bosta sprejela otroke in jih vzgajala točno tako kot zelita.

Starse obvesti kdaj in kam naj prideta, ce rabis kaksno pomoc pri stvari jima JASNO RAZLOŽI KAJ PRICAKUJES (Mama, ob 15. Uri bomo prispeli, tebe prosim da so do takrat kozarci na mizi. Bos lahko? Hvala za pomoč). To je to. Ce bo imela mnenje da bi morali biti kozarci 15.15 na mizi, ji poves: Mama, tako sem se odlocila da bo. Vseeno hvala za mnenje.

Toj to. Dala sem ti kar konkretne nasvete, izhajala sem cisto iz sebe, zato so zelo direktni, ne pomeni pa da so res pravi zate in jih ne vsiljujem, so pa morda za premisliti.

PS ravno mesec dni nazaj sem gledala posnetke moje poroke. Iskreno, vidi se(ambient in detajli, da sem vlozila veliko casa) a iskreno, sama vem da je bila moja duša zelo nesrecna (pa ne zato ker se ne bi zelea porociti-z mozem mava ful lepo zivljenje, stabilno bazo, v katero sva pripeljala se enega druzinskega clana) a ta dan sem organizirala za druge, nase pa sem pozabila. Po eni strani skoda, po drugi strani pa sem danes ravno zato taka kot sem. 😁

Zelim TI poroko, ki te bo napolnila z zadovoljstvom, cetudi bo padal dez, se ti bo sopek razdrl se preden ga primes v roke ali pa te mo morda na svatbi kdo nehote spravil v zadrego, … samo uzivaj!

Pozdravljena,

ljudje,ki pridejo na poroko se ponavadi sploh ne obremenjujeo z opazovanjem malenkosti razen ,če povabljenci spadajo v razred snobov.V tem primeru verjamem,da je poroka obremenitev ,ker teh ljudi nikoli ne moreš zadovoljiti. Pomembno je le ,da si sproščena,da ta dan misliš le nase in tvojega partnerja in ostale odmisliš.Sploh na koncu ni pomembno ali je potica ali je ni,ali je sadje dovolj ohlajeno ali ne , ali so vsi zadovoljni z ambientom in hrano.Pravimo 100 ljudi 100 čudi. Poskrbi le da se boš v obleki in čevljih počutila sproščeno saj boš v tem primeru sproščena.Najhuje je ,da te ožulijo kakšni napačni čevlji ali,da je obleka prekomplicirana in si jo moraš nenehno popravljati pa ne zaradi drugih ampak zaradi tvojega občutka.
Želim ti lepo poroko.V spominu ostanejo največkrat posamezni lepi,posebni trenutki.
Z možem se spominjava samo časa pred poroko,ko sva vse urejala.Vsak teden ali drug teden v različnih restavracijah preizkusila hrano in si ogledovala ambiente oziroma občutek v ambientu.Seveda nisva delala poroke za 100 ljudi ampak za cca 35 ljudi.
Iz same poroke pa nama je zavedno ostal poseben občutek, ki sva ga doživela istočasno in dejansko prvič v življenju,nikoli prej ali kasneje.Ko sva rezala torto sva bila kot v nekem oblaku ali brezračnem prostoru,težko opišem, nisva ne slišala ne videla ljudi, ki so bili okoli naju, bila sva sama tisti trenutek v objemu neizmerne ljubezni.Res je bilo lepo.
Lep pozdrav

Tako ja, kot pravi Prizadeta mama. Se strinjam.

Zgodba zelo podobna moji, tako da ja, to so MOM starši, moja mama je sicer nom. Jaz sem se osamosvojila, prekinila stike, zelo trpela, ves čas mi stal partner ob strani, trajalo 10let da sem uspela narediti črto med mano in mamo. Je pa skos kot tempirana bomba, dokler bo živa bo tako, lažje mi je edino tako, ker sem se čustveno osamosvojila od nje in ničesar več ne pričakujem, zdaj je ravno obratno, očita mi, da je nikoli ne prosim za pomoč vendar nekako sem si naštelala v glavi da ni normalna in niti pomislim ne nanjo. No to je zame velik dosežek , vem pa da bom celo življenje imela težave zaradi nje, slabo stres prenašam, bojim se ljudi oz njihove zlobe ker nimam pravih obrambnih mehanizmov ipd. Moj nasvet je, da jih daš na stranski tir, da ti postanejo kot sosedje, ki jih pozdraviš vsake toliko, vem pa da je to težko, zato je potreben cas, da dozoriš znotraj sebe, posveti se partnerstvu.

Pozdravljeni,

Imam podobno zgodbo, narcistično mati, zato sem se odločila da naredim magistrsko nalogo na to temo v okviru študija psihosocialne pomoči. Lepo prosim za pomoč pri raziskavi, če ima kdo voljo si vzeti pol ure in mi zaupati zgodbo, bom zelo vesela. Pišite mi na moj mail: [email protected] ali kar tu v zasebno sporočilo.

Vse dobro želim!

Najlepša hvala za odgovore in vso pomoč. Poroka je mimo, oz. obe poroki, ker je mož tujec in sva eno imela v tujini. Tudi tam ni šlo brez težav, ker se je mama brez moje vednosti vmešavala v že dogovorjene stvari, preko tretjih oseb in me seveda o tem ”pozabila” obvestiti. Ko sem ji rekla, da jo lepo prosim, da tega ne počne, ker vso stvar organizirava z možem in prosimk, da se za kakršnekoli spremembe vpraša naju, je bila užaljena, in govorila, da je mislila samo najboljše in da to dela zato, ker me ima rada. V glavnem izsiljevanje in manipulacije.

Za moj rojstni dan je pričakovala, da bom prišla na obisk, kjer živijo starši, čeprav sem ji povedala, da se vidimo za vikend, ker imamo cele dni delavnice. Zvečer me je poklicala in čestitala, in potem se je začelo izsiljevanje, kako nimam niti časa 10 min, da je pripravila pecivo, itd. Ko sem ji rekla, da lahko pridejo k meni in mi čestitajo, mi je rekla, da ne morejo, ker imam delo. Skratka, nikoli konca.

Zadnja stvar je bila včeraj, ko se je peljala z menoj in možem in po približni minuti vožnje, ko sem hotela počakati še dve prijateljici in nisem ustavila tako, kot si je zamislila, je pričela tako vpiti (sedela je zadaj), kako naj obrnem volan, kje bi naj po njenem mnenju ustavila in čakala, da sva možem sva oba osupnila. Rekla sem ji naj neha, da sem jaz za volanom in da bom naredila tako, kot mislim, da je prav. Takoj je bila užaljena. Celo pot smo bili tiho. Ko smo prišli do njene hiše, sem ustavila in oba z možem sta izstopila (avto nima zadaj vrat). Ker je bil dogovor, da greva na kosilo k njim, je vprašala, če ne greva, in sem rekla, da ne. Potem je vprašala zakaj in sem rekla, da zato, ker je vpila in bila agresivna. Nato je zopet bila užaljena in začela spraševati moža, če je to res, da je mislila samo dobro in da naj ji pove, če je to res..od njega je hotela jasen odgovor, da sem bila jaz tista, ki je bila ‘grda’, ona pa je dobra. Mož ji je dejal, da je situacija mimo, in da kar je bilo, je bilo, potem pa se je usedel v avto in sva se odpeljala.
Kar je mama hotela doseči s svojim obnašanjem in izsiljevanjem pri možu je, da bi se postavil na njeno stran in še enkrat več dokazal, kako ima ona grozno hči. Ne morem verjeti, da je česa takšnega sposobna.
Mož mi je dejal, da mi je sicer vedno verjel, ko sem razlagala, kako vpije, izsiljuje, joče in zmerja, ampak da si ni nikoli predstavljal, da to izgleda tako hudo. Prišlo je iz nič, iznenada, po minuti vožnje, ker sem zavila na dovoz in ne naravnost, da bi pustila avto, po njenem ob cesti, ampak po moji in moževi oceni bi bil avto vsaj polovico na cesti, in to v ovinku.
Njeno vpitje in agresija, sta me popolnoma ohromila za volanom, na koncu sem zapeljala naprej po cesti in našla drugo odmikališče…ker enostavno nisem več vedela kje sem. Mož je v tujini, k meni je prišel za vikend in imela sva popolnoma uničen včerajšnji večer in današnji dan, ker naju je oba tako izželo, da sva bolj vegetirala, vsak svojih misli, kaj se je zgodilo.
Včeraj sem klicala brata in očeta, dvakrat..nihče se ni javil, nihče me ni poklical nazaj, ker je verjetno povedala kaj se je zgodilo (seveda svojo verzijo) in sedaj sta oba žrtev grozne hčerke in njenega moža, ki noče k njima na obisk.
Ne zmorem več..razmišljam kaj naj naredim…vsakič je hujše, od mene se samo pričakuje in zahteva, da se jih obiskuje, nosi stvari. V najemniškem stanovanju sem že 6 let. V teh šestih letih je na obisk prišla dvakrat in samo kritizirala, nič drugega.
Enostavno ne zmorem,…sorodniki ne razumejo, ne verjamejo…in ostajam čezdalje bolj sama. Velika možnost je, da se preselim k možu, v roku pol leta, do enega leta. Pri njemu si urejava tudi stanovanje, ampak dokler sem tu, moram shajati z njimi…vedno je težje.

Draga vprašujoča,

si lahko še enkrat prebereš moj drugi odgovor? Tisti z neko modro mislijo…

A razumeš, kaj ti bi rada z njo povedala?
To kar si sedaj opisala se zdi, da si na čisto istem kot pred mesci, ko si nas prosila za mnenje, nasvete. Oprosti, če se motim, nikakor ne mislim kaj slabega in sama sem dala marsikaj podobnega skozi. Pišem ti iz lastnih izkušenj.

Mama in ostali se ne bodo spremenili. Zaradi tebe že ne. Če se kdo bo, se bo ker bo sam tako hotel iz nekih svojih razlogov.

Kdo ima moč, da izstopi iz tako strupenega odnosa?
Kdo ima moč, da preneha biti žrtev oz. predpražnik, kanta za smeti drugemu človeku?
In kako naj bo drugače, če pa obe ves čas poganjata isti strupeni krog?
Vprašanje, ki ti ga bi zastavil psihoterapevt je tudi: Kaj imaš ti od tega oz. kaj te žene, da v takem odnosu ostajaš? (To ni retorično vprašanje, resno je zastavljeno: ker nekaj, pa naj bo to še tako “čudno”, imaš od tega. Razišči malo Karpmanov trikotnik, igre vlog. Poglej si malo po knjigi V opoju narcisa, ta sicer izhaja iz partnerskih odnosov, ampak dinamika, igre, zlorabe, manipulacije itd., so iste, kot pri osebah, ki so družinski člani, prijatelji, sodelavci… ).

Poskusi si čimbolj iskreno odgovoriti na ta vprašanja.
Želim ti, da prepoznaš svojo moč.

Draga vprašujoča,

si lahko še enkrat prebereš moj drugi odgovor? Tisti z neko modro mislijo…

A razumeš, kaj ti bi rada z njo povedala?
To kar si sedaj opisala se zdi, da si na čisto istem kot pred mesci, ko si nas prosila za mnenje, nasvete. Oprosti, če se motim, nikakor ne mislim kaj slabega in sama sem dala marsikaj podobnega skozi. Pišem ti iz lastnih izkušenj.

Mama in ostali se ne bodo spremenili. Zaradi tebe že ne. Če se kdo bo, se bo ker bo sam tako hotel iz nekih svojih razlogov.

Kdo ima moč, da izstopi iz tako strupenega odnosa?
Kdo ima moč, da preneha biti žrtev oz. predpražnik, kanta za smeti drugemu človeku?
In kako naj bo drugače, če pa obe ves čas poganjata isti strupeni krog?
Vprašanje, ki ti ga bi zastavil psihoterapevt je tudi: Kaj imaš ti od tega oz. kaj te žene, da v takem odnosu ostajaš? (To ni retorično vprašanje, resno je zastavljeno: ker nekaj, pa naj bo to še tako “čudno”, imaš od tega. Razišči malo Karpmanov trikotnik, igre vlog. Poglej si malo po knjigi V opoju narcisa, ta sicer izhaja iz partnerskih odnosov, ampak dinamika, igre, zlorabe, manipulacije itd., so iste, kot pri osebah, ki so družinski člani, prijatelji, sodelavci… ).

Poskusi si čimbolj iskreno odgovoriti na ta vprašanja.
Želim ti, da prepoznaš svojo moč.