Ali gre za simptom/posledico izgorelosti?
Spoštovani,
sem 25-letna ženska, zdravnica me zaradi simptomov in življenjskega sloga zadnjih nekaj let opozarja, da bom pregorela, zato pišem sem. Pred približno desetimi dnevi je moje telo začelo nenadoma drgetati, kakor da bi me mrazilo, pa mi ni bilo mraz in ni me oblil mrazeč občutek, ki navadno spremlja drgetanje zaradi mraza. Lokacija se spreminja, najprej je bilo v vratu in glavi ter v rokah (čutila sem tresenje, ko sem se naslonila glavo na roke), čez par dni pa sem ugotovila, da me dejansko trese v nogah, predvsem na zadnji strani meč in zadnjici, bolj izrazito je na desni strani. Intenzivnost se spreminja, tresenja ne čutim, ko sem aktivna, nimam težav z ošibelimi mišicami ali s koordinacijo, ko pa sem pri miru, je grozno. Ne morem biti mirna, ker se mi notranjost trese, navzven pa nihče nič ne opazi, tudi če jih prosim, naj me skrbno opazujejo. Zaradi koronavirusa sem že skoraj dva meseca doma, zato neposrednih stresorjev ni prisotnih in se ne počutim ogroženo, bližajo se sicer izpiti in pričetek dela. Ali je možno, da je tole samo psihološko? Ali psihološko tresenje lahko nastane brez neposrednega stresorja in traja daljše obdobje? Hvala za odgovore
Spoštovani,
Simptomi, ki jih opisujete, so lahko posledica izgorelosti. Možno je, da so psihološkega izvora. Običajno po analizi ugotovimo, da gre ali za telesni del intenzivnih čustvenih reakcij (močan strah, panika, tesnoba). Lahko, da ostalih delov čustvene reakcije niti ne zaznavamo, le ta telesni del. Tako, da oseba pogosto težko sama oceni, da gre recimo za tesnobo. On samo čuti, da znotraj drgeta, mogoče se mu še vrti, pa lahko mu je malo slabo, pa mravljinci v udih … ne ve pa zakaj, oziroma niti ne ve, da gre za čustvo. Tudi jaz nisem pri svoji izgorelosti. Ali pa gre pri resnejši izgorelosti za spremenjeno delovanja psihološkega aparata. Da ta recimo signalov, da nekaj ne štima, ne pošilja več po ustaljenih poteh, ampak po spremenjenih. Recimo oseba v določenih situacijah ne bi čutila tesnobe, ampak bolečino v nogah. Vendar pa pozor. Simptomi, ki jih opisujete so lahko tudi telesnega izvora. Ta je spet lahko povezan z izgorelostjo ali pa tudi ne. Zato je protokol postopanja naslednji. Najprej obiščete osebnega zdravnika. Ta naj oceni ali je potreben pregled pri specialistu (psihiater, nevrolog). Ko imate kljukico od zdravnika, da zadeva ni telesnega izvora, pa se oglasite pri psihoterapevtu. Z njim boste raziskali celotno svojo zgodbo, ki bi potem potrdila izvor težave. Mi rečemo temu diagnostična faza obravnave (4-6 srečanj), da se sestavi cela slika: otroštvo, izvor težave, ocena psihofizičnega stanja, načrt rehabilitacije, upravljanje s stresorji/naporom, oseba razume kako z lastno psihološko strukturo prispeva k svoji izgorelosti in seveda kaj hoče spremeniti, da ne bi padli v isto luknjo še kdaj. Če vas zanima še kaj bolj specifičnega, kar vprašajte.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić