Zanima me, ali lahko na osnovi svojega strokovnega mnenja, specialna pedagoginja v šoli moji hčerki (4.razred) ukine izvajanje DSP-ja. Ima 2 uri na teden, ima pa govorno-jezikovne težave, zaradi več hudih bolezni v zgodnjem otroštvu. Ter nekoliko slabše socialne veščine (verjetno rezultat govornih ovir – slabo se druži, slabo vzpostavlja kontakt, slabo komunicira z vrstniki, se umika, je “siva miška” v pravem pomenu besede). Govorne težave ni premagala, govor ji ne teče spontano (tudi branje je slabše), vendar, pravi spec.ped. ona se super uči, nauči, je med boljšimi v razredu… zato je mnenja, da ona ne potrebuje več niti pisati izven razreda, niti da hodi k njej iz razreda… Mislim, da ni fer, glede na to, da jaz delam s hčerko doma VELIKO, včasih preveč in je njen uspeh rezultat trdega dela. To sem tudi na govorilnih povedala. Da ona obvlada zadeve, zato ker doma vse dobro natrenira. Sicer, namignila mi je, da brez moje odobritve, ji ne bo kar vzela pomoči, je pa nakazala, da je kakor neka mala potuha za njo, ki vse zmore in dosega dobre rezultate.
Ne vem, nisem takega mnenja, glede na to, da res veliko delamo doma, dodatno ji vse razlagam, dodatno ji dajem vaje doma, veliko res delava dodatno. In vedno, ko mislim na to, da pretiravam, mi odzvanjajo v ušesih besede naše logopedinje, če ne bi s hčerko toliko delala in toliko truda v njo vložila, da se ona ne bi mogla vpisat na navadno šolo, temveč na prilagojeno. Da je imela več primerov, kot je moja hčerka, ker starši niso delali z otrokom in so otroci pristali na posebnih šolah.
Torej, za nagrado za hčerkino trdo delo, bo dobila odvzem “privilegijev” – beri – pisanje izven razreda, podaljšan čas za 15 min in napovedano spraševanje (mimogrede, napovedani so vsi otroci)
Ne vem, kaj naj si mislim…., da preneham s trudom, da se uspeh poslabša, da postane problem, pa pol lahko nadaljujemo z DSP-jem???

Spoštovana,

na žalost ugotavljate to, kar je ugotovilo že veliko staršev pred vami, bolj, ko delajo z otrokom, da ta napreduje, manj prilagoditev mu pripada.

Nikar pa ne škodite svojemu otroku in ne zmanjšajte vaših prizadevanj z njim. Vedite, da imamo vse matere tovrstnih otrok odgovornost in nalogo, da primarno z njimi največ delamo same. Jaz nisem delala le z mojo hčerko, ki je imela ogromno težav, vendar smo se skupaj z družinskim zdravnikom in ravnateljico šole, ki je bila naša bližnja znanka dogovorili, da bo za hčerko najbolje, če je ne damo preko Zavoda za šolstvo in njihovih komisij za pridobitev statusa, temveč zdravniki, vključno s psihologi napišejo hčerkine pomanjkljivosti in potrebne prilagoditve ( pred obiskom jih je kontaktiral osebni zdravnik in napisana smo imeli priporočila, katera je na podlagi jjihovih mnenj nato pisal tudi osebni zdravnik sam – družinski zdravnik), ki jih predložimo šoli in tako smo s posebnimi pedagoškimi pogodbami izšolali hčerko v običajni šoli glede na njene individualne potrebe. ne bom rekla, da ni bilo borb vsako leto znova z vsakim profesorjem posebej, vendar na koncu je rezultat bil zelo uspešno opravljena osnovna šola. je pa res, da sva kot starša ogromno delala s hčerko in tudi z vsakim profesorjem posebej. In res je tudi, da je srednja šola druga pesem….Takrat se boste morali pa znajti drugače.

NIkar zaradi odvzema teh privilegijev ne prenehajte delati s svojim trokom. Še naprej delajte tako zagnano ali še bolj, njen odličen napredek jemljite kot pohvalo vašemu trudu, vseeno pa nikakor ne popustite pri zmanjševanju njenih pravic do prilagodiev, dokler sama ne menite, da je pripravljena in enkrat tudi bo. Glede tega se pojdite pogovoriti kar z ravnateljico/ ravnateljem osebno. Zahtevajte pedagoško pogodbo, sicer pa pokličite ali pišite Ministrstvu za Šolstvo ( izvedite, kdo je sedaj zadolžen za osnovnošolske otroke s PP in naslovite nanj), predstavite težavo, vašo stisko, zahtevajte pravico za vašega otroka in prilagoditve, dokler bodo le te potrebne. Magari preko odvetnikov. V kolikor niste otroku teh prilagoditev uredili preko Zavoda za šolstvo, se marsikaj da, ko pa gre enkrat za pravice preko tega zavoda, potem pa gre za komisije in tam boste teže dosegli spremembe, enako pa jih tudi ne bo kar tako dosegla gospa, ki vas spravlja v skrbi.

Ne popustite, bodite odločna pri tem, da ne boste dopustila ukinitev pravic vašemu otroku, dokler na to ne bo res pripravljen, nikakor pa povejte, da zavoljo tega ne noste odnehala delati z njim. Torej, borite se, tako kot se vaš otrok bori, da bi se izboljšal. To mu dolgujete.

Vse dobro, vem, da boste zmogla, le pogum in sledite modrosti.