Če mi lahko tuki kdo razloži ali pa G . Uroš , bo pa najverjetneje še komu zanimivi.

Torej ali bližnji res ne vidi koliko se daješ, koliko potrpiš, odpustiš in se vedno znova razveseliš te osebe.
Na koncu malce pojamraš , daš vedeti , da odhaja nekaj prek roba, prek mej , in , da oni drugi ureja življenje po svoje poleg tebe .
Kako to , da nekdo misli , da ima vedno prav ti pa narobe, čeprav ti intuicija govori drugače .
Na koncu je tisti, ki se mu v bistvu trudet sploh ne da, najbolj prizadet in užaljen . Če mi lahko kdo to dinamiko razloži tukaj prosim

ali ti vidiš koliko se tvoj hladilnik trudi tetrapak mleka hladiti? Ali štedilnik kako hitro vodo zavre? Ali kako je mikrovalovna te vesela videti, kako obremenjena je tvoja WC školjka in kako požrtvovalen toaletni papir? Koliko je psa tiščalo preden je podriskal tepih ali kako veliko samodiscipline je maček potreboval za odlašanje, preden je prevrnil skodelico iz mize na tla. Kako lačena je bila mati samohranilka – komar preden te je pičila.

Verjetno ne.

Za ene ljudi si vedno predmet za izkoristiti in iztrošiti, ali treščiti, ko te moti. Žal. Otroci do 2-3 leta to delajo, ker je normalna razvojna faza in večina preraste, ker najde lažje in hitrejše načine doseganja ciljev, nekateri pa dodelujejo izsiljevanje, ker jim paše. Zakaj bi dvignil zadnjico iz kavča in si šel po pir, če se lahko dereš, tuliš, stvari mečeš, razbijaš, cmeraš, pa ti bo en prinesel, samo, da za božjo voljo nehaš.

In ne moreš nekoga naučiti nekaj kar ve in se mu zdi pretežko: tako kot ti ne bi šla 40m do prehoda za pešce za prazno cesto prečkati, kljub temu, da veš, da je prehod za pešce temu namenjen.

Res je zanimivo vprašanje. Jaz mislim da vidijo, hkrati pa postane to tako samoumevno da potem več niti ne zaznajo. Imela se primer v službi, ko sem postavljala meje, ker sem delala resnično cele dneve in prinesla ogromno denarja in mi zaradi tega niso podaljšali pogodbe, ko sem zanosila, na koncu so mi pa rekli, da znam zelo postavljati meje, oni pa rabijo nekoga ki bo šel preko sebe. Ena sodelavka je kmalu za tem umrla za rakom, druga, mlada, pa ji je grozilo da sama kmalu ne bo več zmogla odvajati blata. Opažam, da nekateri ljudje zavestno tako delajo, ker želijo sebe prišparati. Imela sem še en tak primer, izredna situacija v službi, kar naenkrat sem delala za 3, sodelavec ki je bil z mano v pisarni pa je očitno imel slabo vest, ko me je gledal, ampak pomagal ni, samo govoril je da njemu ni nikoli nihče rekel, da bi to delo in moral delati in res mu ni bilo treba po navodilih vodstva. On je mirno sedel še naprej, jaz pa sem delala tedne tako…moje izkušnje so, da če nekdo hodi po drugemu ne dela to nenamerno. Drug del so pa ljudje, ki so bili tako vzgojeni, da so se drugi vedno žrtvovali zanje (Cankarjeva mama), za take bi pa rekla da jim je to normalno in res ne opazijo, opazijo samo če nekdo da manj kot so navajeni, takrat si poiščejo drugega, takega, ki da več od sebe.

Spoštovani,

Kratek odgovor na vprašanje “ali bližnji res ne vidi koliko se daješ, koliko potrpiš, odpustiš in se vedno znova razveseliš” bi bil lahko naslednji. Ni res, da ne vidi. Vidi, ampak si to razlaga popačeno, na temelju svojih globokih prepričanj še iz otroštva. Posledično lahko “žrtvovanje” drugega razume kot samoumevno in pričakovano ter s svojim vedenjem ne pokaže hvaležnosti. Nasprotno, že ob majhnem odstopanju od te uslužne požrtvovalnosti, lahko tak partner izrazi nezadovoljstvo in kritiko.

Tako ponavljajoči vzorci vedenja v odnosih se pogosto zaključijo s konflikti, razočaranjem, jezo itd. Imata pa oba sodelujoča globlje razloge za sodelovanje v teh vzorcih. Zato je za partnerja v vaši situaciji priporočljivo, da poleg tega, da razume partnerja, razume tudi sebe – kakšne so njegovi globlji, lahko nezavedni, razlogi za tako požrtvovalno/ustrežljivo vedenje. Za to priporočam knjigo z naslovom: Katere igre igra igrajo narkomani. Vaše vprašanje sicer ni povezano z zasvojenostjo, vendar prvih 100 strani te knjige lepo na splošno opiše te ponavljajoče vzorce, v katere se zapletamo, ter kako iz njih izstopiti.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Spoštovani mag. Drčić,

Popolnoma spoštujem tako Vašo izobrazbo na tem področju (katere jaz nimam), vendar osebno zelo močno menim, da je koncept vedenjskih vzorcev iz otroštva, prevečkrat izražen in/ali razumljen kot nekaj podzavestnega, avtomatičnega, kot nekaj kar se refleksno dogodi – in tu se močno ne-strinjam. Menim, da je samo še eno orodje v žepu.

Da obrazložim: tako kot pri igranju kart (remi, šnops, poker, whatever) imaš nabor kart v roki, jih igraš in kombiniraš za zmago, tako v življenju igramo in kombiniramo dejanja, kompetence, “surovine”… za “dobre izide”. Bi nekaj jedel – pogledaš v shrambo: riž, testenine, vrečka čipsa, konzerva tunine, kava. Ne boš kombiniral riža in kave za dober izid (nekaj za pojesti) ampak vzameš čips, naročiš dostavo ali greš v trgovino/restavracijo. Namerno. Zavestno. Za najboljši izid z najmanj energije.

Toksične osebe (ni vezano na @Analitično) delajo računico, in njihova računica za npr. “pomitje moje skodelice od kave na mizi”: 1) lahko sam/a vzamem in dam v pomivalni – karte: vstani, vzemi, nesi v kuhinjo, daj v pomivalca, pojdi nazaj na kavč; 2) lahko ignoriram in čakam: ne naredim kombinacije “pospravljena miza”; 3) uporabim jokerja, in zgrda ali grša “prisilim” drugega, da uporabi svoje karte (1), jaz pa poberem kombinacijo (2).

Hočem jesti potico – 1) spečem sam; 2) kupim narejeno v trgovini; 3) joker: grem babico ustrahovati “dobra gospodinja zna potico peči”.

To so načini doseganja ciljev, vedo kaj delajo, namerno delajo, zavedajo se kaj delajo – to je njihova računica, njihovi “jokerji”. Zato pa jih ne igrajo tam kjer ni dobrega izida zanje. Sodelavcu ne igrajo: “kolegialni odnosi se gradijo na sosedski pomoči pri čiščenju žlebov”, ostareli sosedi/upokojeni vzgojiteljici “dobri sosedje prevzamejo izmeno in pilotirajo letalo čez Atlantik”, otrokovi vzgojiteljici ne igrajo “jaz imam 30let izkušenj za volanom, to imaš za spoštovati, tudi če flašo vodke pijem med vožnjo”.

Niso psihotični: ne dajejo vode vreti v hladilnik; igrajo karte za zmago. Zakaj bi vstal iz kavča in si šel sam po pivo, če lahko z dramo prisiliš drugega, hkrati pa še dresiraš za naslednjič. Zakaj bi kupil kg jabolk v trgovini za 100€, če jih imaš gajbo od tašče v kleti.

Malčki 2-3leta so “brezobzirni izkoriščevalci” ZATO, ker je neskladje med zaznavo, izražanjem in samostojnim zadoščevanjem lastnih potreb: čuti, da je žejen > ne spomni ali ne zna reči “mami, žejen sem” > ne more iti v kuhinjo, vzeti kozarca iz zgornje police in si naročiti kozarec vode – posledično začne jokati, ob ponujeni igrači še bolj, ob ponujenem piškotu še bolj, ko “mami” ugane, da je žejen pa cmeravo vzame, ker je tako dolgo trajalo, hkrati ga/jo skrbi kako bo naslednjič bolje prišel do izida “potešitve žeje”. Da takšne epizode zganja odrasla opravilno sposobna oseba, je NAMERNO IGRANJE IN IZBIRA. (Seveda upoštevajoč razumne okoliščine npr. Ej, če si že v trgovini, mi prineseš eno Milko, ti vrnem). Če imaš možnost priti od točke A do B peš, s kolesom, z avtom, avtobusom, taksijem ali sploh ne iti, ti ni treba sosedu jokat “pelji me”, in ni prav da to mešamo s tem, da se prisedeš. Toksični ljudje samo preračunajo, da je zanje največji izkoristek, če druge izkoristijo in se na njih okoristijo, ter namerno mešajo “moči in morati”.

Kot družba moramo prenehati z zamenjevanjem sebičnih odraslih in nemočnih otrok. Če je “pravično” 140cm visokega otroka nagnati prah brisati iz omar katerih še s stola le stežka doseže “ker mu/ji nima za biti težko”, se nimamo za razjokavati za 180cm odraslega, da ne more roke s krpo stegnit. Prav tako ni prav, da vso (ne samo lasten del) odgovornosti za dresuro preko drame pripišemo “ta zdresiranemu”, ki kapitulira, ker prekleto dobro ve, da je lažje ustreči nasilnežu kot 3h epizodo poslušati še naslednje 3h, cmeranje 3dni, užaljenost še 3tedne, maščevanja 3leta ter obujanje “incidenta” 3desetletja. Ker to deluje in nasilneži vedo, da deluje, če si izberejo tarčo, ki se ne more odstraniti stran od njih (npr. Njihov otrok, partner/ka s katerim ima otroka, sosed v lastniški hiši, sodelavec/ka, ki si ne more privoščiti odpovedi, zaposleni, ki niso opolnomočenosti mu/ji reči “JB se! Če ti kaj ni prav, pojdi domov!”), hkrati pa nikoli nekomu, ki je opolnomočen izvesti posledice.

TL;DR:

Vidi, ampak si to razlaga popačeno, na temelju svojih globokih prepričanj še iz otroštva. Posledično lahko “žrtvovanje” drugega razume kot samoumevno in pričakovano ter s svojim vedenjem ne pokaže hvaležnosti.

Ne – smatra za sprejemljiv način doseganja optimalnih izidov in je ponosen nase, katerega izvedbo jasno razume, tako kot bi jasno razumel, da si pomil “goro” umazane posode s tem, da si jo zložil v pomivalni stroj in gumb pritisnil. Posoda je tako za 3minute in malo napora, toliko ali bolje pomita, kot če bi 3ure na roko pomival – zakaj pa ne, znašel si se, in to bolje, kot če bi garal na roke ali posodo zlagal v pralni stroj. Zakaj bi se odrekal uporabi pomivalnega stroja po nepotrebnem – to ni učinkovito, in učinkovitost je dobra.

P.s. če sem samo dopolnjevala to kar je bilo izpuščeno iz jasno izražene “kratkosti” Vašega odgovora, ali je opisano v priporočeni literaturi, se iskreno opravičujem – zaradi lastne osebne zgodovine sem reaktivnejša glede določenih tem, med katere spada tudi minimizacija in zanikanje vloženega truda s strani uživalcev mojega truda. Včasih se odzovem sub-optimalno.

Lep pozdrav.