Milena – vesela sem za vas da ste dobili tako snaho. Sama nisem imela te sreče . Sin je kot cepljen na njeni strani in je človek kakršnega ne poznam. Pustil je vse prijatelje, hobije, do mene se obnaša arogantno kot nikoli prej, v vsem kar naredi pa jo tako podpira, da ne morem verjeti. Skušam se zadržati, da me ne zlomijo živci in upam, da bom ohranila zdravo pamet.
Tega si niti v snu ne bi predstavljala, da se lahko zgodi in, da je mogoče. Ena oseba, ki pride v hišo na gotovo naredi špetirja kolikor hočeš. Lahko pa tudi veliko dobrega, če je dober človek.

Oh Barda, jaz imam pa tako snaho, da mi jo lahko zavidaš. Ob sobotah ali ob nedeljah se usede na motor in jo ni doma cel dan. Otroka pušča mojemu sinu, ko medtem vse pospravi, obesi perilo, posesa in sedi doma ma vrtu in skesano čaka, kdaj bo prišla domov ljubljena ženica. Skozi teden pa hodi zjutraj v službo, ko pa pride domov otroka vsega preliže, oh in sploh in jo čimpreje zbaše spat, da ima mir pred njim.Ali veš, koliko sem se pri sebi sekirala, ker sinu bog ne daj nisem upala reči nič. Včasih sem upala, ko se je vsedla na motor ob 8 zjutraj, mogoče bo pa vsaj popoldne doma pri otroku. Ves čas sem gledala na uro, kot ljubosumna soproga, ki čaka na moža lumparja, vendar jo do 9 ali 10 ni bilo in jo še vedno ni. Mož / moj sin/ lepo da otroka spat, seveda prej ga še umije in zrihta za spat. Seveda je treba tudi dati večerjo.In veš, zakaj ti to pišem, nekako se ne zmenim več za to, končno če je sinu všeč, da nima nikogar in nobenega hobija kot da čaka ženico, pa naj tako živi. In veš kako se fino počutim, ko jo ni doma. Ne misli pa, da tisti dan kaj več spregovorim s sinom kot par besed. Ampak človek se vsemu privadi. Ignoriraj jih in živi po svoje, sicer boš res končala na psihiatriji.

Naša ne gre od hiše razen v službo, doma pa dela sin vse tako kot pišeš ti. Še nikoli ni skuhala, ker ne zna, pa me to ne moti . Njihova stvar, še nikoli nisem nič rekla, da pa je sin postal tak pa težko razumem. Rada bi se čimbolj izolirala, dala pod zvon, da bi me njihov odnos ne prizadel. Saj se trudim, vem, da moram misliti nase, skušam ne razmišljati in čez dan gre, ponoči, ko skoraj že zaspim, pa se spomnim in kot bi vključila vse računalnike sem v hipu budna in meljem dokler ne vzamem tablete za spanje. In da bojim se za sbvoje živce. Kako ti je uspelo, koliko časa si potrebovala, ali imaš v kom podporo…….. Še in še bi te vprašala, vesela bom za vsak nasvet, kako živeti se obnašati v lastni hiši, da me popolnoma ne izrinejo.

Bardi
Kot prvo, ti moram povedati, da se je danes že odpeljala in da jo do večera ne bo. Jaz se spomnim, da mi mati ni enkrat varovala otrok ob preaznikih ali ob nedeljah in seveda ob sobotah. Moram povedati, da se zgražajo vsi sosedje in znanci, ko vidijo, da ji ni do drugega kot za motor. Ko je bila noseča sem prala likala,kuhala trikrat dnevno in še in še bi lahko naštevala. Zadnjič pa mi je v obraz vrgla, da ji je najbolj žal, da se je poročila Z MOJIM SINOM. rEKLA SEM JI, NAJ MI POVE EN RAZLOG PROTI, PA JI JAZ POVEM TAKOJ 6 RAZLOGOV, ZAKAJ GA NE BO PUSTILA. mI JE REKLA PRIJATELJICA, DA BI BILO DOBRO, DA SE LOČI IN DOBI NOVEGA MOŽA, KI JO BO TRIKRAT NA DAN PREBUNKAL. aMPAK VEŠ bARDA S KOMERKOLI GOVORIŠ, DANES SO DECI NEKAJ DRUGEGA. vSE NAREDIJO, SAMO DA JE ŽENICA NASMEJANA IN DOBRE VOLJE. vERJETNO SE BOJI, DA BI GA ZAPUSTILA. rADA BI VIDELA, JA!!!! sAJ ONA PAČ NI TAKO NORA KOT ON. Vsak dan, ko sem se zbudilasem si rekla. Veš kaj, če hočeš, da preživiš, naj se ti sin ne smili, prav tako ne vnukinja. Barda, ali bo kaj drugače, če se trpinčiš? Samo slabše. Sin te bo še bolj zafrkaval. Otroci, ki ne spoštujejo staršev, bodo to z veliko mero dobili nazaj, čeprav jim mi tega ne privoščimo.Predvsem sem se umaknila, kadar je zavihtela “rit” na motor.Danes tudi. Predvsem moraš pridobiti na samopodobi in vsako jutro si dopovej, da si nekaj posebnega in hvala bogu, da nisi odvisna od njih. Ali si lahko predstavljaš, da bi morala prosjačiti za košček kruha ali bog ne daj za pasjo uto za prenočitev. Barda, oglasi se mi še kaj, ker vidim, da jeva isti kruh. Pozdravljena!

Res je draga IKSA, trpek je najin kruh, a morava ga prežvečiti. Zase lahko rečem, da sem ponujala pomoč, se nevmešavala, bila raazumevajoča, a bolj sem se trudila slabše je bilo. Nekega dne sem rekla sama sebi dovolj!!!!!
Tudi mojih otrok ni nihče varoval, pa tako rada bi jih dala komu za dan, dva, tudi teden, saj se v naših časih očetje niso niti slučajno ukvarjali z otroki in gospodinjsvom tako kot danes. Vnukov sem si tako želela, rada bi bila z njimi in ker to vedo me izsiljujejo in otroci ne smejo k meni. Boleče je. Gre pa na bolje. Dopovedujem si, da bodo ti njihovi princi in sončki, ki so danes tako ljubki, jutri veliki , z vsemi muhami in težavami odraščanja, Nespoštovanja se otroci naučijo in kdo ve če bodo spoštovali svoje starše. Moj sin snahine spoštuje in na to sem ponosna, tako sem ga učila, ne predstavljam pa si , da so njo učili drugače, mislim, da ne, a zakaj je tako ljubosumna, če me imajo otroci radi, zakaj napadalna v besedah ne vem, vem pa, da ima vso podporo v mojem sinu. Kaj vse bi lahko napisala pa ne morem,……….
Kaj vse sem doživela…..

Po temeljitem premisleku sem se odločila:
Nikomur več ne bom nekaj samoumevnega, nikomur več na razpolago, nihče več se ne bo praznil jeze na meni, če mu ni kaj prav.
S spremembo se nemorejo sprijazniti, tuje jim je a odločila sem se, da ne bom odstopila od
svoje poti, ki sem si jo začrtala.
Če pozdravijo ,odzdravim in rečem kakšno besedo. Če gre snaha mimo in čaka, da jo ogovorim delam kar pač delam in jo nimam za mar. Enako tudi s sinom. Nebenih razlik ne delam med njima, vnuki če pridejo prav, če jih ni tudi prav, in ne vprašam zakaj jih ni, čeprav me lomi, ko opazujem, da bi šli radi k meni a ne smejo.
To moje umikanje je za vse nas nekaj novega, a v sebi čutim, da je zame dobro. LE TAKO SE BOM ZAŠČITILA da me ne uničijo.
Upam, da se bo stiska v meni umirila in da bo moje življenje mirnejše.
Veš Iksa, šla sem k zdravniku po tablete za spanje in mu okvirno povedala zakaj jih potrebujem. Dejal mi je bodite vesela, da je tako, hudo je, ko po iste tablete hodijo tisti starši, ki jim dajo otroke, sebe in delo in ne opazijo, da njihovi starši ne zmorejo in jih skrb za mlade uničuje.

Danes sem imela lep dan v bližnjem hribu, pohodu, v družbi prijaznih ljudi. To pisanje pa me je zopet razburilo, zmedeno pišem……

Torej Iksa imejva jutri lep dan. Si zato? Pozdravček

Najlepša hvala za dobre želje. Veš, jaz tako delam že nekaj ćasa. Pridobila sem na samospoštovanju in zdi se mi, da je kar lepo na tem svetu, čeprav nisem bila v to čisto prepričana. Prijatelj, ki se na te zadeve spozna mi je rekel. Iksa, spremeni sebe, saj drugih ne moreš. Prav to me je izvleklo. Tudi jaz bi lahko pisala knjigo, lahko bi bila tragikomična.

Torej Barda užijva še teh nekaj sončnih žarkov, da bo ostalo še nekaj za mrzle zimske dni.
Prav rada bi te spoznala.

Draga Iksa,
zanimivo bi bilo spoznati se, poklepetati, človek, ki je sam doživel kar doživljava sami, razume, da je kaj takega sploh mogoče. Vem veliko nas je, nekatere molčijo, trpijo nekatere si lajšamo dušo tudi na forumu. Z nekaj najbližjimi govorim o svoji stiski pa še tem ne povem vsega, ker me je sram, da me je to doletelo, nimam pa tudi zaupanja, da ne bi prišlo mladim na ušesa in bi bilo še slabše. Ljudje privoščijo,morda le najbližji razumejo in potolažijo. Starejša sem bolj pogrešam, da nimam sestre. V takih trenutkih bi jo zelo potrebovala.
Ali si lahko predstavljaš najino srečanje? Ali bi bruhali ven vso stisko, ali bi se nasmehnili in se pogovarjali kako naj preživiva, se bodrili, povedala bi mi ali si že popolnoma izključila vse in te ne boli, ali imaš še težke trenutke, kako jih premostiš….
In jaz bi ti povedala kako sem se odmaknila, postavila zid, ki me ščiti, nisem pa ga še čisto sprejela in vzljubila, morda me še preveč moti a vem, da je potreben, da mora še stati, da moram naprej pa naj čas prinese kar koli. Večina ljudi misli, da sem močna, a ne vedo, da je to samo krinka moje ranljivosti in občutljivosti.
Sem iz juga Slovenije. In ti?
Lep pozdrav

Barda, pišeš, kot da bi opisovala naše razmere. Pred menoj pa le imaš eno prednost. Ti vnuke vsaj vidiš, jaz jih ne smem, živijo v drugem kraju. Glede ostalih sem nekje že prebolela, samo zaradi vnukinje mi je pa res zelo hudo, tega pa verjetno ne bom nikoli prebolela in nikoli odpustila. In kot tudi ti praviš, s tem so me mislili izsiljevati. Nekaj časa je to trajalo, pa sem si rekla, dovolj je. Umaknila sem se in trpim. Komu naj govorim o svoji stiski, ko pa v sorodstvu vidim, kako se mladi in stari razumejo. Me ne bi razumeli, me je pa tudi dobesedno sram. Včasih sem tu na forumu kaj dodala, ko je bila taka tema, sedaj pa ne več. Sedaj pa sem se oglasila, ker sem se v tvojem pisanju prepoznala.

Iksa tudi tebi lep pozdrav.

Razumem te Bakali, da je bolečina neznosna, a gledati vnuke pod oknom je tudi težko. Če bi opisala kaj vse sem doživela bi bilo kot v filmu. Neverjetno, nemogoče pa vendar se mi je zgodilo. Sprašujem se zakaj, nikomur nisem nič naredila, morda potrebujem take odnose, da sama dozorim, da ne dovolim več, da me imajo za norca. Začrtala sem si pot, ki ni nikomur škodljiva le sama bom zaščitena pred poniževanjem.
Ljudje, ki jih poznam jaz, tudi sorodniki, s hčerami nimajo problemov in se dobro razumejo, ti ki imajo sinove pa s snahami tako , tako. Jaz sem na najslabšem, da pa bi kdo imel dobro snaho pa še nisem slišala. Naj večkrat jim odtegujejo vnuke. In to je najbolj boleče.
Bakali tudi mene je bilo zelo sram, danes pa me ni. Ljudje niso neumni vse vidijo in zakaj bi se sramovala, če niti snaha ne more povedati konkretno kaj sem ji naredila. Povem,kako je pri nas, ne vsega v podrobnosti, a dovolj. Nekaj dni me z vnukom ni bilo na igrišče in me je soseda vprašala če sem zopet na črni listi. Potrdila sem, da sem, čeprav se mi ne sanja, koliko ve, ker je naša snaha ne pogleda jaz pa ji nisem še nikoli nič rekla.
Drži se Bakali, odmisli mlade in vnuke kolikor lahko, nisi sama v taki stiski,
Danes sem na forumu starševski čvek prebrala post, kako je mlada mamica odrivala svojo mamo po porodu. Pravi, da zato ker jo mama pozna.
Vse popoldne razmišljam o tem, da je morda tudi pri nas tako zato, ker poznam svoje sinove in jih je morda sram, da vidim, da so pravi gospodinjci, da delajo vse ženske posle, da pomivajo okna, previjajo, vozijo k zdravniku mamico in otroke…….
Še nikoli jim nisem rekla zakaj to počnejo a morda prav zaradi sramu, ker to vidim reagirajo tako napadalno.
Bodimo močne in se ne dajmo mame, zaradi sebe moramo vzdržati, bodrimo se in se ne sekirajmo, tudi našim rastejo sonči kot so nekoč nam. In iz teh sončkov so postali to kar so.

Barda, imela sem nekaj sitnosti z mojim geslo. Zgleda, da mi ga je nekdo hotel pecniti ali pa odkriti. S e slišiva in mogoče celo vidiva, če boš hotela. Lahko pridem v Ljubljano ali še dlje.

Naj napišem še našo zgodbo. Moj mož ima dve sestri in pred 26 leti, ko sva se poročila so imeli tihi dogovor, da bo ostal doma. Meni pa je takrat umrl samski stric in podedovala vsa novo zgrajeno hišo. Že sama omenba dedovanja je sprožila cel plaz obtožb, ker so oni mislili, da bo sin ostal doma in pomagal očetu v delavnici. Pa sva vseeno šla na svoje z obljubo, da bova po potrebi pomagala. Pred tem sva seveda dobila zagotovili, da nama od njih ni treba ničesar pričakovati. Mož je šel nekajkrat pomagat v delavnico, seveda zastonj. Ko enkrat ni mogel pomagat je bila zamera in ga niso več prosili za pomoč. Seveda sem za vse kriva jaz, ker sem ga odpeljala stran… Z nami imajo minimalne stike, pa tudi če jih ne bi imeli vem da imamo svoj dom, svoj mir in smo srečni.

Še enkrat se oglašam. Rada bi povedala vsem trpečim materam oz. babicam, da niso ali nismo same, ki tako ali drugače trpij(m)o. Še mnogo jih je. Žal ne znajo ali ne morejo do interneta, da bi razgalile svojo bol. Sto strani bi bilo premalo za objavo. To vam zagotavljam. Kot sem že povedala imam krasno snaho, s katero se, kot tudi z njenimi starši odlično razumemo. Mene motijo le sinove “težave” (in zdijo se mi kar resne) saj se ne samo meni, ampak tudi drugim zlaže in še zadolžuje se povrhu. Kadar je pri hiši kaj za postoriti, reče ali ravno zdaj, danes? Ne pokosit trave, ne prepleskat ograje … A ga le moji snahi uspe pregovotriti, da potem kaj napravi. Prepričana sem bila,da ga bodo otroci in ljubeča žena kaj spremenili. Pa slabo kaže. Zelo rad ima otroke in ženo, (mene toliko manj, ker ga poznam v dno duše!) a rahlo me skrbi, kaj bo, ko ga bo žena nekoč dovolj globoko spoznala. O njegovem laganju in zadolževanju sem drugim raje tiho. DA ne bom česa kriva. Naj ga kar vsak sam spozna.
Ko vsakodnevno listam najbolj bran časopis, si mislim, saj mi ni tako hudo. Da le ni bolezni, nesreče, si rečem, nekako bomo že preživeli. Stare mame se moramo same imeti rade in si tudi privoščiti dopust, izlet, dobro hrano in družbo. Imam sestro in svaka, ki mi že vseskozi stojita ob strani in zato tudi vse veliko lažje prenašam.

Moje mišlenje pa je,da se odnosi med mladimi in starimi gradijo skozi celo življenje.
Ni lahko opazovati svojih otrok,ko ne upoštevajo tvojih nasvetov.
Ni lahko sprejeti raličnih načinov pri vzgoji vnukov.
Še težje pa je,ko mi skozi življenjske iskušne vidimo odgovor na stiske mladih.
Žal,ali pa tudi ne so trpke in slabe izkušnje potrebne,dase kasneje lažje prebijamo skozi življenje.
Jaz se trudim z načinom sprejemanja odločitev mladih.
Veselim se z njimi ob uspehu,ki ne izostane če imajo tudi slabe izkušnje.
Edino narobe pri celi stvari pa bi bilo če bi ponavljali napake iz preteklosti.
Jaz sem vedno svojim otrokom postavljal meje zato da so jih lahko prestopali
Danes pa z zadovoljstvom gledam na mlade in se z njimi veselim v upanju da bo trajalo in trajalo
še dosti let.

JA, drage tašče, mame in babice… saj vas razumem…
imam 50 let, moža, otroke, vnuke…staršev in tašče pa od letos nič več. Pred 30-imi leti, ko sem se poročila, je bil moj oče star 50 let. Doma je veljalo nenapisano pravilo, da kdor gre od doma, dobi “doto” in se na sodišču v celoti odpove dediščini, tisti, ki bo ostal doma, IN TO BO LAHKO SAMO EDEN, bo pa vse podedoval, vendar bo moral tudi poskrbeti za očeta in mamo, ko/če bo to potrebno. Doma je ostal brat, ki pa si ni ustvaril družine. Ja, za doto sem dobila denar za spalnico, ravno tako sestra 7 let pred mano. Obe pa sva se na sodišču odpovedali dedovanju.( oče je imel le minimalno pokojnino, mama nič, zemlje pa je bilo tudi malo več kot nič).
Ker smo vsi vedeli, kje imamo svoje mesto, smo ostali prijatelji, in še danes je tako. Hvala Bogu, oče je ob pravem času poskrbel za red in mir. Naučil nas je spoštovanja in prijateljstva.
ZATO MISLIM, DA BI MORALI VSI STARŠI še za časa življenja narediti red,( ne nujno prepisati, moj brat še danes ni lastnik, ker je oče letos umrl) tako, da bi tudi otroci vedeli, kje je komu mesto. V nasprotnem primeru se pa ve, da bo prišlo do konfliktov. In ne drži, da so za vse spore krive “ta mlade”. Tudi jaz sem bla “tamlada”, tudi je prišlo do konfliktov, pa se je moj mož vpričo tašče vedno postavil meni v bran-in prav je tako.Tudi zato ga ljubim in spoštujem.
Ravno tako tudi jaz učim svoje otroke in njihove partnerjre.
Saj vam ne zavidam, vendar tudi vaši SINOVI SO MORALI “NEKJE” KOPIRATI VZOREC za svoje obnašanje…kaj pravite?

Življenske razmere v katerih živimo odrasli in z nami tudi otroci so zelo različne. Tudi ni res, da na otrokove lastnosti vplivamo le starši. Po drugi strani pa se doktrine o vzgoji otroka zelo spreminjajo. Sama sem precej upoštevala vzgojo, ki jo je propagiral “Spock” (upam, da sem prav napisala). Brez grobosti, nasilja, vse samo z dopovedovanjem in na lep način. Po tej doktrini so v tistem obdobju vzgajali tudi otroke v ZDA, danes pa pravijo, da je to zavožena generacija. Žal pri nas še vedno vzgajamo ali pa nevzgajamo otroke tako, da jim je povsod vse dovoljeno.
Zakaj toliko ljudi vidi edino vrednoto v materialnih dobrinah, ostajajo pa brez čustev do sočloveka, brez moralnih in etičnih vrednot, tega žal ne razumem popolnoma.

Sem tudi sama ena od tistih, ki preživlja težke čase zaradi mladih dveh in vnukov, s katerimi ne morem imeti stikov. Del svoje lastnine sem hčeri že podarila. Lahko pa živim neodvisno od mladih, vendar se borim z bolečino, ki jo povzroča prekinitev vseh kontaktov s tistimi, ki sem jih imela rada. Le tiste, ki preživljajo podobno izkušnjo kot jo sama, lahko razumejo kaj to pomeni. Zahvaljujem se vam, da ste spregovorile o svojih težavah. Tako ste dale pogum tudi tistim, ki so v podobni situaciji.
Da, potrebno je pozabiti, se spremeniti in nekako začeti drugače živeti. Problem je le v tem, da je stavek enostavno napisati, težko pa ga je realizirati. Žal pa druge poti ni.
Prepričana sem, da naši otroci delajo z nami tako tudi zato, ker smo starejši, morda sami, lahko celo bolehni, torej smo šibkejši od njih. Verjetno se bi bilo dobro povezati, kajti skupaj bomo močnejši in pametnejši.
Kar se pa tiče izsiljevanja o izročitve svoje lastnine mladim, sem pa prepričana, da sam akt izročitve ne bo pozitivno vplival na odnose.

meni bi se zdelo še najbolj pošteno, da bi dali karto na mizo in si povedali, za koliko oz. kaj se kaj podari in kaj se pričakuje v zameno. Kolikor vidim, brezplačnega kosila ni…..

Z leti vse premisliš trikrat, pa je še vedno premalo. Za drugega si lahko pameten, zase največkrat ne veš odgovora. Torej, midva z možem sva sinu podarila hišo, ko še ni bil poročen. S plombo seveda. Sin nepremičnine ne sme odtujiti do najine smrti, imava pa tudi pravico do uporabe vrta itd. No, s tem je volk sit in koza cela. Mogoče pa za marsikoga ne, posebno če ima željo, da bi podedovano ali izročeno prodal. Kar pa se tiče ” tamlade” bi pa rekla, da je že od začetka treba držati neko distanco. Če si to zamudil, ne boš nikoli več nadoknadil. Saj veste. Ti bik, kaj lahko rečeš, vi bik pa malo teže. Najslabše pa je moledovati za ljubezen vnukov. Moj me ima zelo rad in tudi “podkupim” ga včasih, ha, ha. Ne smeš pa postati odvisen od mlade družine, čeprav si včasih osamljen. Najdite si kakšen hobi, mogoče prijateljico in oditi v naravo. Kaj vem, meni to zelo pomaga. Lep dan želim vsem zaskrbljenim babicam, posebej pa še osamljenim, ki preveč visijo na sinovih in hčerah. Imajo pač svoje skrbi.Tako se morate prepričati, če hočetbrezbre preživeti še nekaj

Kar naj prekine, če ima takšno željo. Boli že sedaj, ko izsiljuje, ko na drugi strani ne dopušča druženja z vnuki itd.. Starša imata podporo ostale familije in sorodnikov, tako bosta bolečino do konca lažje prenesla, čeprav bo ostal grenak cmok. Niti pod razno naj ne popustita v tem primeru, če je on tako pokvarjen, da bi tudi svojo lastno mati in očeta prodal, ne samo od njiju iztržil hišo za svoje guncanje.
Za pomoč okrog hiše se pa vedno najde kdo, ki je pripravljen priskočiti na pomoč.
Ne svetujem prepisa deleža. Ker takrat se bo šele začelo in to hudo.

Kar naj prekine, če ima takšno željo. Boli že sedaj, ko izsiljuje, ko na drugi strani ne dopušča druženja z vnuki itd.. Starša imata podporo ostale familije in sorodnikov, tako bosta bolečino do konca lažje prenesla, čeprav bo ostal grenak cmok. Niti pod razno naj ne popustita v tem primeru, če je on tako pokvarjen, da bi tudi svojo lastno mati in očeta prodal, ne samo od njiju iztržil hišo za svoje guncanje.
Za pomoč okrog hiše se pa vedno najde kdo, ki je pripravljen priskočiti na pomoč.
Ne svetujem prepisa deleža. Ker takrat se bo šele začelo in to hudo.[/quote]

pogosto je pri iskanju rešitve bolj pomembno, kako postaviti pravo vprašanje kot sam odgovor. Torej vprašanje se lahko glasi tudi: Kaj sem naredila pri svoji vzgoji narobe, da me sedaj sin, kljub temu, da je dobro situiran, izsiljuje za prepis svojega premoženja? Zakaj ima občutek, da mora to dobiti? Zakaj me tako boli, da ne vidim vnukov, za sina mi je pa očitno vseeno?

Kar naj prekine, če ima takšno željo. Boli že sedaj, ko izsiljuje, ko na drugi strani ne dopušča druženja z vnuki itd.. Starša imata podporo ostale familije in sorodnikov, tako bosta bolečino do konca lažje prenesla, čeprav bo ostal grenak cmok. Niti pod razno naj ne popustita v tem primeru, če je on tako pokvarjen, da bi tudi svojo lastno mati in očeta prodal, ne samo od njiju iztržil hišo za svoje guncanje.
Za pomoč okrog hiše se pa vedno najde kdo, ki je pripravljen priskočiti na pomoč.
Ne svetujem prepisa deleža. Ker takrat se bo šele začelo in to hudo.[/quote]

pogosto je pri iskanju rešitve bolj pomembno, kako postaviti pravo vprašanje kot sam odgovor. Torej vprašanje se lahko glasi tudi: Kaj sem naredila pri svoji vzgoji narobe, da me sedaj sin, kljub temu, da je dobro situiran, izsiljuje za prepis svojega premoženja? Zakaj ima občutek, da mora to dobiti? Zakaj me tako boli, da ne vidim vnukov, za sina mi je pa očitno vseeno?[/quote]

Zakaj bi pa morali vedno kriviti sebe? Določene stvari niso vedno odvisne od nas. Lahko nudiš otroku najboljšo vzgojo, pa bodo druge življenjske okoliščine prinesle preobrate, da bo nekdo deloval kontra, kot je bil učen. Tako da si z valjenjem krivde nase ne delaš nikakršne usluge.
Verjetno pa tej osebi ni ravno vseeno za sina. Je pa seveda bolj boleče glede vnukov, saj v končni fazi oni niso krivi za situacijo, ki je nastala med staršem in otrokom in so zaradi tega prikrajšani, prav tako starš.
Tako ti pravo vprašanje nič ne pomaga, če ostaneš brez odgovora.