Kaj narediti, ko želja po materialnem bogastvu nekomu, ki je sicer precej dobro situiran, tako zamegli razum, da je pripravljen v imenu zahteve, da mu starši še za čas svojega življenja izročijo del svojega premoženja, prekiniti stike s svojimi starši, brati in sestrami z družinami in vsemi ostalimi sorodniki? Pri vsem tem je najbolj boleče omejevanje stikov z vnuki, ki jih tako rekoč ni več…

Če lahko vprašam:

Zakaj pa starši nočejo odstopiti pol hiše?

Govorim iz lastnih izkušenj!
Starši naj niti slučajno ne prepišejo ničesar, pri tej osebi pa naj bodo še posebno previdni.
Ko nekdo grozi, da bo prekinil vse stike, jih je že prekinil in ne vem zakaj bi starši PLAČALI svojemu otroku zato, da jih bo pogledal in govoril z njimi, da bodo smeli videti svojega vnuka.
Staršem je hudo, trpijo, vendar bo minilo. Vnuki rastejo in pobirajo vzorce svojih staršev in vse kar jih ti nehote učijo bodo sami “pokasirali”.
Otroci so kot gobe, črpajo in akumulirajo vse naše odnose, ne da bi se mi tega zavedali.
V nekaj letih ti vnuki niso več srčkani, ljubki malčki, pač pa otroci s svojo voljo, značajem, naučenimi in privzgojenimi navadami…….. in takrat naj se z njimi ukvarjajo starši.
Tak primerek imam v družini. Kaj vse je povzročil staršem,z ženino pomočjo, zasvojena sta bila z materializmom, njihov kup ni imel vrha, preko trupel sta šla, si prilaščala in kopičia……
Danes s svojimi otroci doživljata pekel. So leni, razdvojeni in čakajo kdaj bosta umrla, da si polastijo in zapravijo kar imata.

Ali sta komu dolžna razlagati oz. se zagovarjati, zakaj želita svoje premoženje uporabljati do konca svjih dni?
Sta pa povedala, da želita, da vsi otroci oz. vnuki prihajajo domov s svojimi družinami in imajo enako možnost koristiti tisto polovico hiše…

Pri takšnih sorodnikih je edino pametno to prodati in si kupiti osdkrbovano stanovanje ali hiško, z drugo polovico pa vse to plačevati. Ne bo nič z njimi.

Če lahko vprašam:
In zakaj mu bi? Če so vsaj malo pametni, mu ne bodo! Če bi mene nekdo tako grdo izsiljeval, tudi po moji smrti ne bi dobil NIČ !

Skoraj ne morem verjeti, da lahko otroci tako izsiljujejo svoje starše.
Sorodnica, si prepričana, da ni še kaj drugega v ozadju? Da ni ta otrok kaj vlagal v hišo, zato zahteva, da se delno prepiše nanj? Ne vem, kaj drugega bi lahko še bilo oz. kakšen je vzrok za tako zahtevo.

Vse skupaj je zelo nerazumljivo. Očitno izhaja iz izsiljevanje.

Izsiljevanje se je začelo že pri starših. Naj starši, ki so vse to zakuhali rešujejo probleme in naj si pogledajo globoko globoko v svojo dušo.

To je tipičen primer dveh ljudi, ki ne moreta več manipulirati z ljudmi, ker so ju dokončno spoznali. Kaj ko bi za ponovni začetek postala saj malo poštena?

In zopet so krivi starši!
Zakaj vendar?
Mladi so na svojem, imajo svoje, a od staršev hočejo izsiliti, da jim dajo, kar imajo za svojo varnost. Taki kot so, staršev ne bodo pogledali, četudi jim dajo vse.
In vedno bodo krivi starši.
Takega materializma se ne spomnim, nisem najmlajša pa vendar nikoli nisem pričakovala niti ne zahtevala, da mi starši kaj dajo.
In po njihovi smrti sem dobila najmanj od nas otrok. Eden je dobil več, ker ga je imela mama najraje in najbolj se ji je smilil. drugi si je prilastil, izposodil, nikoli vrnil, na lep način izsilil tudi premoženje v naravi, tretji to kar mu je pripadalo po zakonu.
Več let je tega, a me ne boli. Saj s tem, da bi si prilastila s pritiski in izsiljevanje ne bi mogla živeti.
In za starše sem poskrbela do smrti.
Verjamem v karmo, verjamem, da nepoštene stvari plačuješ ti ali tvoji otroci.
Tudi jaz svojim otrokom do smrti ne bi dala. To je moja varnost. Morda bom potrebovala nego, morda doplačilo za dom, morda kaj drugega.
Vem, da ne bom zapravila po nepotrebnem, vem tudi, da ne bom ničesar vzela s seboj, da bi pa prosila otroke za dinar…….. ne hvala.

In zato naj starši ne dajo. Otroci pa naj se postavijo na svoje noge.

Kakšen je lahko razlog, da izsiljuješ svoje starše? Kakšno ozadje?
Starši niso povsem idelani (kateri pa so?), so pa vzgajali po svojih najboljših močeh, skromno, materialnih dobrin nikoli ni bilo prav veliko, pri gradnji hiše so vsi otroci pomagali svoji starosti primerno v delu, saj so bili takrat res še osnovnošolci… prav zato je ta pohlep enega še toliko bolj nerazumljiv in boleč…

Nikar ne podležite grožnjam in s zgoraj napisanim se popolnoma strinjam. Tudi sama poznam tak primer.

Pri nas imamo mamo kar v letih, smo trije otroci, vendar je ena od sester prav tako mami zagrozila, če želi da ji pomaga skrbeti za dom in vrt, naj vse kar ima, prepiše nanjo. Prepisati ni ravno hotela, nazadnje pa je izpadlo tako, da sta sklenili, seveda brez vednosti drugih dveh sorojencev, pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Nekaj let sta se potem samo kregali, obljubljene pomoči ni bilo. Zdaj pa je menda uredu. Da mi otroci ne govorimo med sabo, je skoraj razumljivo.

Če bi bila jaz edina od treh otrok, ki bi bila pripravljena prevzet skrb za hišo in vrt, bi tudi hotela to potem podedovat. V nasprotnem primeru naj se kar nekdo drug s tem ubada, ker imam povsem dovolj dela z lastnim stanovanjem.

Starši so še vitalni in bolj ali manj sami skrbijo za hišo in vse ostalo. Edina pomoč, za katero občasno prosijo katerega od otrok je pomoč pri pripravi drv, pri košnji ipd. Vendar otrok, ki je postavil pogoje, živi na drugem koncu Slovnije in tako, odkar ima svojo družino, ni več pomagal pri teh opravilih, česar mu zaradi oddaljenosti ni nikoli nihče niti pod razno očital… Res je tudi, da tud starši njemu niso mogli toliko pomagati s svojim fizičnim delom pri obnovi hiše in varstvu otrok, ostalim otrokom, ki živijo bližje, pa so.

Potem pa sploh ne vidim problema. Starši naj pomagajo tistim otrokom, ki živijo bližje, oni naj v zameno njim travo kosijo, tistega tretjega naj se pa ne kliče, naj pride na drug konec države listje pograbit.

problem je v izsiljevanju, kot pravi naslov teme in prvi opis stanja…od otroka na drugem koncu Slovenije nihče ne pričakuje, da hodi pomagat delat k svojim staršem, želja pa je po dobrih sorodstvenih odnosih, da se starši in otrok z družino sem ter tja kdaj obiščejo, da starši pocrkljajo vnučke, vprašajo mlado družino, kako jim kaj gre, jim spečejo štrudelj, jih imajo kak teden na počitnicah…

Mogoče je tako v tvojem primeru (čeprav tudi o tem dvomim, bi bilo zanimivo še drugo plat slišat), v tistem, ki sem ga jaz komentirala je bilo pa lepo zapisano, da je hči nepremičnino hotela v zameno za rihtanje bajte. Sicer se je sogovornica potem nekaj ven vlekla, da je šlo zgolj za občasna dela in da tega v bistvu od sestre ni nihče zahteval, hkrati pa se je zagovorila, da so njej starši pomagali pri obnovi bajte, tisti drugi pa ne. Takole se potem hitro izkaže, da zgodba nikakor ni tako enoplastna in črno-bela, kot bi jo ljudje radi prikazali.

Mislim, da bi moji starši moji sestri fizično pomagali bajdo obnavljat, mene bi pa klicali na drug konec države, naj jim pridem travo pokosit, ker je sami ne morejo, jih tudi pošljem v maloro in me ni več blizu.

leelee_, zagotovo obstajajo tudi taki priperi, o kakršen govoriš ti, vendar ta, o katerem pišem jaz, ni eden izmed teh – lahko preberete še enkrat o čem govorim, ali pa tudi ne, po želji.

Čudna so pota družine. Z možem sva naredila oporoko, kdor prej umre, njegov delež dobi preživeli. Imamo sina edinca, ki se je do naju, dokler je bil mož še živ obnašal dokaj arogantno. Imam pa odlično snaho, s katero se veliko bolj ujameva, kot s svojim sinom. Ali hiše še danes nisem prepisala nanj, čeprav z družino živi v zgornjem nadstropju. Po vsej verjetnosti jo bom večji del poklonila prav snahi in vnučkom. Zaenkrat mi sin še ne teži. Ženske, poskrbite za svojo varnost in svoje lastnine nikoli do konca ne dajte iz rok. Otroci so luštkani, a kot je nekdo omenil, zrastejo in nemalokrat tudi svojemu očetu čez glavo … Takšno je pač življenej …

Pozdravljeni!
Poznam primer iz svoje okolice, ko je sin prevzel hišo,je svojega očeta darovalca prodal s hišo vred. Ta revež ni smel niti na svoj lastni vrt. Imel je dostop do ceste in nič več Sam je to povedal mojemu možu.In kdo je bil kriv. Seveda njegova snaha. Tudi če je sin ali hči dober-a ni rečeno, da zakonec ne bo butnil iz hiše tasta oz. tašče ali pa kar oba. Torej previdno.Zdi pa se mi, da je zakon popolnoma zgrešen. Staršik, ali kdorkoli je že prigaral hišo oz. drugo imovino, bi moral iimeti možnost oddati to komurkoli sami želijo, saj končno je prigaral sam. Ne pa vsi ti nujnostni deleži in bratje kakor tudi sestre. Saj od tega ni drugega kot kup zamer in zmerjanja.
Kar pa se tiče vnukov, se mi pa zdi, da jih imamo vsi radi, ampak moj mir na stara leta je pa tudi nekaj vreden, ali ne?