Pozdravljeni,

sem 23-letna študentka, nadpovprečno uspešna in prepoznavna na fakulteti ki jo obiskujem. Veliko kolegov me občudje in mi zavida moj položaj ampak oni vidijo samo uspešno stran mene. Resnica je da se že 2,5 leti zdravim za anksioznimi motnjami in ne vidim več izhoda v normalno življenje. V tem času sem se tudi zelo izobrazila na področju psihologije (cimra študira psihologijo in na skrivaj študiram njeno literaturo ;)), tako da dobro vem kaj se mi dogaja – rešit pa ne morem.
Enkrat tedensko hodim na individualno analitsko psihoterapijo in se mi vedno ustavi na isti točki. Ne morem govorit o sebi. Kljub temu da imam kar nekaj prijateljev si z nikomur nisem res blizu – tudi s starši nimam nekega globljega odnosa. Do ljudi nenamerno vzpostavim neko distanco.
Pa vredu, se sprijaznim da sem pač bolj trda za te stvari in študiram sebe, si poskusim zapisovati svoje misli… lupim se kot čebulo, sloj za slojem. In vedno pridem do iste jezne male (razvajene) punčke ki cepeta z nogami ker se ji godi krivica. Se probam pomirit, sama sebi pojasnim stvari, probam pogledat ta veliko sliko in za kakšno uro zaleže. Sčasoma sem se naveličala trape male, zato jo zdaj ignoriram.
Ampak kdo sem jaz??? Kaj pomeni govoriti o sebi? Meni se zdi da za mojo fasado ni nobene vsebine.
Na seansah naj bi prosto govorila, o vsem kar mi pade na pamet… Ampak meni je na pamet očitno padlo nekaj težkega in fatalnega za vse te mislne procese.

Mi lahko prosim ponudite kakšen nasvet, kako razmišljati o sebi?

Z lepimi pozdravi,

Lara

Pozdravljeni Lara,

hvala za vaše sporočilo.

Predstavljam si, da vam je težko. Kažete uspešno stran sebe, v vam pa se dogaja veliko več in vse to skrivate pred drugimi.

Ugotavljate, da kažete svojo fasado, sebe prave pa ne. Podobno se vam dogaja z vašim psihoterapevtom/tko. Pravite, da se vam vedno ustavi na isti točki – ne morete govorit o sebi.

Želim vam pomagati in sprašujem se, če bi vam bila najboljša pomoč nasvet, da bi o vsem tem, kar ste zapisali tu, povedali tudi vašemu psihoterapevtu oz. psihoterapevtki? Ali ste to morda že storili?

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

hvala za tako hiter odgovor.

Seveda sva o tem s psihologinjo že zazpravljali, pravzaprav zadnje pol leta govoriva samo še o tem. Mene pa bolj skrbi da ta tip analize ni zame – da preprosto nisem sposobna globljih odnosov. Je to možno?

Lara

Pozdravljeni Lara,

težko komentiram potek vaše terapije, ker je ne poznam. Da vzpostavimo s terapevtom pristni odnos lahko traja manj ali več časa. To je odvisno od večih elementov. Nedvomno pa gre pri analitični psihoterapiji za daljši in kontinuiran proces, zato je pomembno, da hodite na terapijo redno vsaj 1x tedensko za neko daljše obdobje (tudi več let, če je potrebno).

Težko je pričakovati, da se bodo spremembe zgodile čez noč – še posebej, če je za nami že več 10 let našega življenja, ki nas je oblikoval v zdajšnje stanje z raznimi simptomi. Dajte si čas.

Lep pozdrav,

Hey Lara, sam imam podobne težave. Sem uspešen, ampak ljudje vidijo samo to plat, ko pa začnem govorit o problemih, pa mi govorijo, kako lahko imaš ti sploh kakršenkoli problem.
Prav tako imam probleme z anksioznostjo in nespečnostjo, da o “nezaželenih” mislih ne govorim. Če si za kak pogovor mi pošlji zasebno sporočilo z mailom 🙂 Lp.