Lep pozdrav!

Znašla sem se v krogu, ki ga nikakor ne morem prekiniti. Moja zgodba je taka:
Pred nekaj več kot letom dni sem imla v 6.tednu splav, za katerega sem se sama odločila.
Nosečnost je bila nenačrtovana. Fant ni želel imeti otroka. Jaz sem bila bolj za to, da ga obdržim. Ko sem premišljevala kaj naj storim, sem mislila, da bi bilo morda res bolje splaviti. Bila sva brez službe, stanovanja, še študenta. Ni se mi zdelo ˝fer˝do otroka, da mu ne bi mogla nuditi dovolj dobrih pogojev. Poleg tega nisem vedela kako bi bilo z nama s fantom – ali bi se razšla ali bi ostala skupaj samo zaradi otroka, kar pa tudi ne vodi nikamor. Spet nisem hotela, da bi bil otrok rez enega od staršev. Fant me je prepričeval, da bo itak še vedno čas za vse in da bova čez kako leto imela veliko boljše pogoje pa tudi čas, da se pripraviva na starševstvo.
Mislila sem, da je itak bolje da opravim čimprej – in sem splavila. Nekaj dni potem, ko se je glava malo zbistrila, sem spoznala kakšno napako sem naredila. Morala bi obdržati otroka. Saj nekako bi že spravila skozi. Ne morem razumeti, kako sem lahko tako neumno ravnala, zakaj nisem znala razmišljati bolj pozitivno. Zakaj si nisem vzela več časa za premislek? Vedela sem, da ne bom mogla kar tako pozabiti. Zdaj vidim, da bi kljub dvomom o primernih pogojih in vsem ostalem vse dobro teklo. Vem da za nazaj ne morem popraviti ničesar, ampak ne morem dati iz glave. Kar naprej premišljujem o tem, kako bi bilo, koliko bi bil otrok star,…Počutm se krivo. Jezna sem na fanta, ker mi ni bolj stal ob strani in me podpiral. Prej sem bila večinoma dobre volje in nasmejana, od takrat pa skoraj vsak dan jočem. Fant pravi, da moram končno nehat premišljevat o tem in naj raje mislim na prihodnost, a meni je ob spominu le še težje. Vem, da me to nikamor ne pelje, a ne vem, kaj naj naredim, da se rešim iz tega. Nepremišljenih dejanj se ne da popraviti, pozabiti pa tudi ne. In toliko časa je že minilo, jaz pa nisem nič bolje.
Prosim, je kakšen nasvet, kaj naj naredim?Je bil kdo v podobni situaciji?
Hvala!!
Jana

Jana pozdravljeni,

Naj vam najprej povem, da razumem vašo bolečino ob izgubi in da večina žensk potrebuje kar nekaj časa, da preboli in si oprosti za splav. Verjamem pa, da ste se vseeno odločili za splav, ker ste v tistem trenutku videli to, kot najboljšo možno rešitev. Če bil ljudje vedeli kaj vse se nam bo zgodilo v življenju, se bi seveda lažje odločali, tako pa velikokrat tvegamo in se po najboljših močeh odločamo, glede na dano situacijo. Mislim, da smo vsi samo ljudje in ljudje delamo napake in skozi življenje jih bomo storili še kar nekaj, naučiti pa se moramo predvsem odpuščati samemu sebi in tudi drugim. To ni vedno lahko, sploh, če so občutki krivde veliki, vendar verjemite, da se da.
Mogoče bi bilo dobro, da oba skupaj s partnerjem obiščeta svetovalca, kjer bi vi lahko varno izrazila svojo bolečino in jezo, ter bo tudi vaš partner imel možnost izraziti svojo.

Lepo vas pozdravljam in vam želim lepe praznike,

Tanja Ozara

ne se obtoževati. naredila si tisto kar ti je tisti čas bilo najbolj primerno. poslušala si sebe in svojo vest. ne se kriviti. zgodilo se je z nekim namenom.
probaj iz tega potegnit dobre stvari, vem da je tezko. nisi ti kriva.

če se odločita, in se imata še naprej rada, drzita skupaj. pogovarjajta se o svoji bolečini, tako bosta skupaj premagala to izgubo.

lahko da bosta imela vnaprej še veliko otrok. in je ta otrok ki si ga splavila, bil namen tega, da bodo vnaprejšni otroci zdravi.

Zgodba,
ne idealiziraj, kako bi bilo, ce ne bi splavila. Lahko bi se stvari zakomplicirale na kvadrat. S punco sva bila v isti situaciji in ko je zanosila, sem tudi jaz predlagal splav, nje pa sploh ni zanimalo, kaksen je moj pogled. Zdaj imava otroka, druzine pa ne – najina zveza je razpadla, ker sem se cutil izigranega. Naredila si prav, verjamem, da, ko bos v sebi predelala stvari, s fantom lahko imela se trdnejso zvezo in imela otroke. Po mojem si se zelo pravilno odlocila.
Imej lep dan
Jan