ali bi posvojili
otroka, ki se je rodil narkoman. (ker je mama zasvojena)
U bistvu sprašujem bolj hipotetično, to pa zato, ker opazujem zgodbo malde narkomanske družine, ki je pred kake pol leta dobila dojenčka. Obiski socialne so pogosti, toda otrok je zaenkrat še pri starših. (ki pa sta … kakor sta …)
Zanima me, kdo pri nas sproži postopek odvzema starševskih pravic. Kolegica pravnica, mi je razložila, da se to zgodi zelo redko. Ampak meni res ni jasno kdo je odgovoren za to, da se taki otroci puščajo pri tako labilnih osebah. Pa me je prešinilo ali jih morda nihče noče …, ker so verjetno problematični.
Sem popoln laik in nočem s svojimi vrsticami prizadeti nikogar – sem samo radovedna.
Hvala vsem tistim, ki se boste morda potrudile odgovoriti.
Če je le možnost, se otroka pusti v biološki družini pri bioloških starših, vendar seveda ne za vsako ceno. V vašem primeru bi to pomenilo, da sta se morala starša odvaditi drog in ostati čista. Prav gotovo jima redno kontrolirajo kri in vodo na prisotnost narkotikov in drog. Sami pravite, da je CSD pogosto pri njih. Če sta se starša spremenila in sprejela starševstvo ter obstajajo tudi drugi materialni pogoji, ne vidim, zakaj bi morali staršema otroka vzeti. Konec koncev sta mogoče naredila napako v preteklosti, ki pa ju je izučila. Lahko ste prepričani, da CSD gleda na otrokovo dobrobit in ugoden razvoj in da bi jim otroka vzeli takoj, ko bi ugotovili, da sta spet na prejšnji poti.
Moja izkušnja je taka, da sem skrbnica sestrinega otroka. Sestra je psihični bolnik in že v času nosečnosti ni bilo govora, da bi otroka obdržala. Če otroka ne bi sprejeli mi, bi ga dali v rejo, da bi omogočili sestri in njenemu fantu stike z otrokom. Sestra je na otroka izredno navezana in ga redno obiskuje, ni pa sposobna trajno skrbeti zanj. Vendar pa mislim, da je prav, da se gleda na to, da ima otrok, če je le mogoče, stike z biološkimi starši. In če je le mogoče, je najbolj prav, da odrašča z njimi.
Najbrž govori iz vašega pisma predsodek do ljudi, ki so bili nekoč narkomani. Ampak če tako gledamo na stvari, da bi morali v vseh primerih imeti v vidu samo dobrobit otroka ne glede na biološke starše, bi nas to hitro pripeljalo do tega, da bi dali v posvojitev otroke revnih, Romov, inavlidov… češ da je za otroke bolje, če jih posvojijo ljudje, ki jim bodo veliko nudili, ne pa tisti, ki še zase komaj poskrbijo. Mislim, da bi nas tako stališče hitro oddaljilo od etičnosti in moralnosti.
Torej mislim, da bi tudi tega otroka rade volje posvojili ljudje, ki čakajo v vrsti za posvojitve, vendar so pač zaenkrat dali možnost biološkim staršem, da dokažejo, da so lahko dobri starši svojemu otroku. In mislim, da je tako prav.
Za otroka je najprimernejša biološka družina pa tudi če ni idealna. Če res ni možnosti za to, da bi pomagali tej družini se začne razmišljati o posvojitvi.
Postopek pa sproži csd, ko se prepričajo, da otrok v tej družini nima prihodnosti.
Nam, ki čakamo na posvojitev se seveda to zdi ful nepravično, vendar je treba razmišljati kaj je dejansko za otroka najboljše in ne kaj je najboljše za nas.
In JA posvojila bi otroka, katerega starši so narkomani. Zakaj pa ne? Otrok iz idealnih družin v posvojitvah ni, zato se mi zdi to vprašanje res hecno.
pri nas gre bore malo otrok v posvojitev. skoraj vsi gredo v rejo, kot začasna rešitev, da se ustalijo razmere v biološki družini. v posvojitev grejo potemtakem tisti, ki se otroku prostovoljno odpovejo.
kaj pa dilema, da je mati bila zadrogirana v nosečnosti, in otrok celo življenje nosi posledice npr.motnje koncentracije, razne motnje v razvoju, astma, tudi veliko dojenčkov ki se rodi zadrogiranih je hiperaktivnih in koleričnih… verjetno je želja po otroku pri meni še tako oddaljena, da si postavljam tudi taka vprašanja, če pa bi se trudila veliko let in bi čakala, bi pa bila vesela otroka in o problemih razmišljala, če bi se pojavili…