Egotrip, nekaj pa res ne razumem; zakaj se ji sploh oglasiš na telefon? Jaz če me kliče in če mi ne paše govorit, se pač ne oglasim na telefon. Vrnem klic ko mi paše in imam voljo do pogovora.

In če že govoriš z njo in ti najeda, zakaj ne končaš pogovora? Saj ni treba dol vržt slušalke, samo povej, da žal nimaš več časa in da se slišita kasneje in se poslovi. Ne vem zakaj ti je to tako težko? Saj si lahk pri tem čisto vljudna.

In ne razumem te, kako ti lahko gre do živega s tem, da je avto luksuz in da je dovolj dober avtobus? Če boš kupila avto je to pač tvoja stvar. Kaj te briga kaj o tem mislijo oni. Zakaj si pustiš, da te take reči ganejo in znervirajo? V končni fazi lahko povejo svoje mnenje (čeprav vem, da jih prav gotovo nisi vprašala po njem), samo na tebi je, da se ne zmeniš zanj.

Meni je prav vseeno kaj si misli moja tašča, pa ti povem, da po vsej verjetnosti nikoli nisva enakega mnenja. Tudi če ga pove, mi je prav malo mar. Naredim tako, kot mislim, da je prav ali si sama želim.

JA nenapovedani obiski so mora, pa naj bo to kdorkoli že. Vsaj meni. Ni rečeno, da mi vedno paše z nekom debatirat. Zato imamo nekako z vsemi nepisano pravilo, da se vedno najavimo. Tudi če smo že v istem kraju, nikoli kar ne pozvonim ampak vedno prej pokličem, če se lahko oglasimo ali pa morda ni primeren trenutek. Enako velja za moje in njegove starše. Pa čeprav njegovi živijo v spodnjem nadstropju VEDNO pričakujem, da me prej pokličejo po telefonu, če imamo čas za obisk. In marsikdaj rečemo tudi NE, ej si moraš mislit? Pa pri tem nič ne filozofiramo, samo rečemo, da zdajle ni najbolj primeren trenutek. Lepo, vljudno. Navadi jih, da naj se najavijo. Malo je sicer zoprno, ker nimaš podpore pri partnerju. Ampak PAZI! Dosledna moraš biti pri vseh, ne samo za tasta in taščo. Dvojna merila ne pridejo v poštev.

Skratka, mislim, da moraš predvsem pri sebi razčistiti, kaj si sploh TI pripravljena naredit za svoj duševni mir. Najlažje je it in bežat pred problemi. To ni rešitev. Sooči se z njimi in najdi pot, ki bo zate primerna. In verjami, da obstaja. Samo malo se boš morala potruditi, kdaj ubrati pravo taktiko ali pa se narediti francoza. Pa bo šlo. Predvsem pa začeti delati na sebi, saj je samo od tebe odvisno, koliko boš dopustila, da ti sežejo stvari globoko do srca.

Meni je to uspelo, pa včasih nisem upala ne znala reči NE. Danes je popolnoma drugače. Moja družina in moj duševni mir sta sveta in za to bi naredila prav vse, da ju ohranim. Jaz zase lahko rečem, da živim čisto ok, če ne si pa poskušam tako narediti. In potem tudi lažje prenašam vse občasne izpade tašče – vem da so, vendar grejo mimo mene, se me ne dotaknejo. In to je bistvo. Pa to ne pomeni, da si zlobna in nesramna do njih. Vse se da narediti tudi na lep način.

Joj, egotrip, ampak si pa malo čudna , veš!

kaj pa je to takega, če sta se nenapovedano oglasila na obisk. Veš, včasih ni bilo toliko telefonov, pa so ljudje kar nenapovedano hodili na obiske. Pa kaj potem?
Tamala je pa jokala, ja, če je bila zaspana. Pa najbrž ni bilo ne prvič, pa tudi ne zadnjič. Še velikokrat bo jokcala. Ampak verjetno bi jokala tudi pri kom drugem, ne samo pri tašči.
Vendar vidim, da se tašča trudi, da bi jo punčka imela rada. Zakaj pa misliš, da ostalim govori, da naj jo pustijo pri miru, da ne bo jokala?
Mislim, da malo preveč dramatiziraš.Ne najedaj možu, ki je revež med dvema ognjema.
Ko boš šla v službo, bo itak bolje, ko ne boš cele dneve čepela doma.
Kaj se sploh toliko obremenjuješ z vsem kar govori in počne tašča?
A ti gre tudi mnenje drugih ljudi tako do živega?
Potem moraš na splošno delati na sebi, na svoji samopodobi in samozavesti.

Ne, narobe se me razumela … tamala joka VSAKIČ, ko zagleda taščo – samo enkrat se je zgodilo, da ni jokala. Enkrat v 9-ih mesecih, zaspana gor ali dol.

Seveda se trudi, ampak bolj ko ji govorim, da naj ne rine vanjo, če se joka in se kar trese, ko jo vzame v naročje, bolj ona sili in rine. Drugim pa takoj reče, ne rinit vanjo, a ona bo pa na naslednjem obisk prav to počela!!! Drugim pametuje, sebe pa ne upošteva!!!

Te fore, kako je bilo včasih pri meni ne zdržijo vode – važno je, kako je sedaj in kako se ob tem počutimo. Če bi vsi delali tako, da se ne bi napovedovali, ja kam bi pa tako prišli? Imaš potem sploh še kaj zasebnosti, čas zase? Moraš imeti vse vedno kot iz škatlice, da ne boš v zadregi, ko bo kak “padalec” uletel?

Samo eno bom rekla – pa še nisem tašča: upam, da se zavedate, da boste nekoč same tašče in marsikateri resnično privoščim, da bo deležna takega odnosa, kot ga ima sama do svoje tašče. Stvari, ki jih berem, spadajo kvečjemu še v peskovnike med 2 in 3 letnike, odraslim ženskam pa so lahko zgolj v veliko sramoto. To, kar piše ena, da dojenček joka, ko zagleda taščo – vprašaj se, zakaj. Zato, ker čuti, da njegova mamica otrpne. Zakaj otrpne? Je ena na začetku odlično povedala, pa je niste hotele razumet. Skratka – kar seješ, to žanješ. kar dajete, to dobivate in če se ne znate z lastno taščo usest za mizo in se pogovorit kot s človekom, potem vam res ni pomoči in se lepo sprijaznite, da boste vse življenje živele na bojišču. Pa ne, ker vam kdo to ukazuje, ampak KER SAME TAKO HOČETE, v svojem egoizmu in svoji zaverovanosti vase in v svojega otroka. Ker ste tako polne sebe, za druge niti prostora ni, kaj šele empatije in razumevanja. Jaz in moj otrok, prvi in edini, do neba in še čez. Tašča, nesramnica, si dovoli kar prit – k lastnemu vnuku, mislim kar vlomi-horuk! – v bajto, brez da bi se 3 dni vnaprej napovedala – groza!!! Pa saj niste resne! Iz takih stvari delate dramo – zakaj že?? Ker resnih problemov nimate in imate prepolno rit vsega dobrega, zato pa iščete probleme tam, kjer jih ni. ČE bi imele resne probleme in težave, če bi se ubadale še s čim, razen same s sabo in svojim dojenčkom, časa zatake bedarije niti imele ne bi in bi bile vesele, da se kdo na vas in na vašega otroka sploh spomni. Tako pa – ta tsrai so dobri za podarjat parcele, denar, za zastonj varstvo (pa to samo “mame”, tašče so strup!) – za vse ostalo so pa odveč in preveč. Res upam, da bo MON čez kakih 20, 30 let še obstajal in si boste šle lahko prebrat, kaj ste pisale o svojih taščah, ko bodo z vami delali tako, kot zdaj ve delate s svojimi – ali pa še slabše. Zamislite se!

Pa kaj se greste ve čistunke, ki prerokujete temne čase za vse, ki se taščam ne podredijo do te mere, da pozabijo nase. Ko postaneš prvič mama si v popolnoma novi vlogi in še iščeš pravo “smer”, predenj jo najdeš, nekaj časa traja. Dajte mladi mami čas in prostor za katerega se bori in to je, da postane mama v vsej veličini in le ponaredek tega (v smislu moraš tako in tako naredit in to in to ni prav… bodi taka in taka…. pusti otroka jokati……. HALO:……). Ko bi te “tašče” zaupale temu mlademu dekletu, da bo svojo vlogo dobro izpeljalo, bi bili tudi njeni nasveti bolj prizanesljivi in veliko bolje sprejeti. Pa zdaj se pretvarjate, ve čistunke, da za vsem tem pametovanjem ni podcenjevanja, omaleževanja in prav to nezavedno najbolj najeda – ta pridih večvrednosti, ko si tašča svoj ego pumpa.
Če je vzojila tvojega moža je že dobra mati….. HALO,…očitno tudi njeni otroci niso dobro vzgojeni, če ne morejo postaviti meje svoji materi, ker jih je vse življenje podrejala kot želi podrediti nevesto. In ni dovolj imeti otroka, da se lahko samookličeš, da znaš z njim dobro delati. Nihče ni popoln in tudi partnerji niso, kar pomeni, da so nekateri tudi od slabih mater, a če ga imaš rada, ga zaradi njegove matere še ne zapusti, ampak poskusiš postaviti svojo družino na svoje noge, tako kot se vama zdi dobro. Seveda je vse lažje, če te mož podpre, pravzaprav je to najbolj pomembno, če te pa ne, pa biješ bitko za svoj obstoj sama.

Dejstvo je, da lahko ni nič narobe z nobeno (taščo in snaho), le drugače si predstavljata njun odnos in mogoča res nista kompatibilni. Kje piše, da ti mora tašča ustrezati, če ti je njen sin všeč. Takrat je prav imeti bolj rezerviran odnos.

A v glavnem do teh zapletvo s taščo pride, ko one presegajo meje in jim neveste ne zmorejo postaviti meje,ker jih skrbi zamera, a do te zamere pride že samo, saj ji vi zamerite. Če bi te tašče imele bolj kvalitetno svoje življenje in zaposlitev, ne bi iskale in poskušale živeti svoje mladosti skozi nevesto. Pustile bi jo pri meru, ravnale bi z njo kot za odraslim enakovrednim človekom in zelo dobro bi se razumele, ker bi nevesta lahko dihala in dočakala trenutek, da bi lahko sama poiskala taščo, ko bi jo želela, ne da se jo vedno prikrito otepa. Pa še to, kaj je tako narobe uporabiti taščo ko jo rabiš…npr. za varstvo…. je tudi ona odrasla in lahko vsakič odbije zgolj zato ker se ji ne ljubi, pa to ni nič narobe. Ljudje smo skupaj ker se rabimo… z enimi ker rabimo držbo, z drugimi ker rabimo pomoč. in če si tašča želi svojega vnuka ji bo varstvo prav prišlo, ji bo snaha uslugo naredila. Al ne?

In ja, ta otrok je samo tvoj vsaj prvo leto, tudi otrok potrebuje v resnici samo mamo, ta čas, čas za druge šele prihaja, ko jih bo otrok še zelo iskal. Malo potrpljenja…. drage tašče. Egotrip ne imej slabega občutka ker je otrok s teboj, vse bo ob svojem času.

Pa še to, kamor koli človek gre razen v trgovino se najavi, zakaj to ne bi veljalo za snaho. To je stvar vsake družine, ene so kot avtobusna postaja, druge ne. vsem se je že kdaj zgodilo, da je kdo uletel ravno ko smo se trudile otroka uspavati, in kaj se zdogi potem ko obisk odide…. ostane ti neprespan in tečen otrok, ki je zamudil svojo uro spanja. Enkrat toliko to ni težava, pogosto pa bi bilo zelo moteče. Če pa to zmoti tašča, katere družbe si ne želiš, je to še bolj moteče.

EGOTRIP svetujem ti, da ji poveš DIREKTNO, kar te moti, slabše kot je, zate skoraj ne more biti. Mogoče bodo vaši odnosi po tem še slabši, a to pomeni, da pač tudi bolje ne bi bilo nikoli. Če pa bo naredila en korak k tvojim potrebam, ste na dobri poti.

Otroka k človeku , ki ne zaupaš, da bo upošteval tvoje želje, pač ne daš. Seveda nihče ne more delati z otrokom tako kot si ti želiš, tudi vrtec ne, a ko ga oddaš, moraš ZAUPAT, da bodo tvoje želje upoštevane. Egotrip ne verjame, da jo bo tašča slišala – kot da je ni vredno slišati, ker itak ona sama bolje ve kaj je prav. In s tem zaključim krog medsebojnega spoštovanja, ki ga marsikatera tašča nima do snahe.
Mame niso nič boljše kot tašče, z razliko da mami lahko karkoli rečeš in se tudi razjeziš, če te ne sliši, pri tašči te strah, da bi te izrinili iz družine hromi, vsaj dokler ne postaneš bolj sigurna v svoji vlogi mame. Zato, dajte ji čas – ve hinavske čistunke.

In ne skrbi , tvoja snaha bo s tabo delala tako kot se bo njej zdelo, ne tako kot boš ti delala s svojo taščo, ker v tem primeru je bila tvoja tašča do svoje tašče pravi zmaj. Po tem takem ji je prav, da si do nje neprijazna, kot so že čistunke zaključile…. da ji je potem prav.

lina76, najlepša hvala za tole!!! Se strinjam v celoti z napisanim.

Mislim, res neverjetno! Kako sovražim te fore, da bom že videla, ko bom sama tašča in me snaha ne bo želela zraven … Vsak človek se sam odloči, kako bo sodeloval v odnosu do snahe, če temu ne bi bilo tako, potem bi se ali 1) vse snahe in tašče razumele ali pa 2) se preprosto ne bi! A zdaj je kar naenkrat samoumevno, da če se jaz ne zastopim s svojo taščo, da se tudi s snaho ne bom? Halo? Težko verjamem, da bom na podlagi vseh teh izkušenj z njo, sama ista čez npr 30let.

Glede napovedanih obiskov pa tole. Seveda, da pričakujem ,da se mi najavijo. In to vsakič! In to velja za vse! Oprosti, ampak butasto se mi zdi, da se lahko kdorkoli malodane sprdne, kdaj bo prišel k nam na obisk. Sicer pa če sem na porodniški, to ne pomeni, da sem cele dneve doma in čakam, da bo kdo prišel k meni, tudi jaz imam plane, ki mi jih potemtakem lahko nenapovedani obiski precej zafrknijo, se ne strinjaš? Kaj če bi imela takrat že obiske? Mar ne bi vse skupaj nekam čudno izpadlo? Pa zakaj bi se ustavili potem samo tukaj? Naj potem pride, nenajavljeno seveda, cela žlahta, na isti dan ob isti uri!!!

Najbolj me pa iz tira vrže pametovanje žensk, ki nikoli niso imele pretiranih slabih izkušenj s taščami in poskušajo moralizirati tistim, ki žal imamo to nesrečo v življenju. Izjemno bi bila vesela, če bi se s taščo normalno razumeli in da bi brez težav upoštevala moja pravila … pa žal temu ni tako.

S tabo se debatirati enostavno ne da. Tvoje videnje je, da je tašča zmaj, ti pa nedolžna ovčica. Z vsakim stavkom, ki ga napišeš, to le še potrjuješ. Ti kar delaj tako, pa kmalu ne boš v sporu samo s taščo. Ni cel svet ti in nisi ti cel svet. Kompliciraš na žive in mrtve. Ja, razumem, da se najavi obisk, ki ostane pri meni 3 ure ali več, pričakuje od mene kosilo itd – to ja. Da bi se mi najavljal vsak, ki uleti za 20 min na kava – pa kje si s pametjo, lepo te prosim?! Pa kaj si – angleška kraljica? Papež? Ampak seveda, tašča je zate manj kot tujec, zato naj se, packa jedna, če si že upa prestopiti prag, vsaj najavi.

Kot rečeno, debata je nesmiselna. Za to, da bi se s taščo “normalno” razumeli, boš morala kaj doprinesti tudi ti – morda za začetki izvreči sliko o sedmeroglavem zmaju, ki bi naj predstavljal tvojo taščo. Ampak to je zate veliko pretežko, pa še edina nisi. Če ti je všeč ali ne, ostane v večini res tako, da kar seješ, to tudi žanješ.

če ni provokacija….v čem si ti različna od egotripa….sej si čisto prepričana, da je ona kriva za njun odnos in samo ona. A se pa s tabo da pogovarjati……si ti pomislila, da pa ima mogoče ona kaj prav itd….

Nope, nisem prepričana, da je samo ENA od njiju kriva za tak odnos, nikakor. Nikoli ni kriv en sam, vedno morata biti dva, da se sploh lahko skregaš. Vendar egotrip vsako kretnjo, vsak poskus tašče, četudi morda ne najbolj “po njeni meri” ukrojen, vzame za slabo, za hudo, za vtikavane, vmešavanje. Da nek odnos klapa, se morata protuditi OBA ali OBE. Dokler eden ni pripravljen niti ene dobre lastnosti na drugem videt, neko normalno sobivanje (brez skakanja okoli vratu ipd) niti pod razno ni možno.

Če bi jo res imela za takšnega zmaja, kot ocenjuješ, potem se ne bi trudila, da bi se razumeli. In tudi ne bi napisala, da bi bile izjemno vesela, če bi bilo med nama vse ok. Trudim se pa že nakaj časa, ampak sem s tem prenehala, ker (DOJAMI ŽE VENDAR) ne spoštuje mojih/najinih pravil in enostavno dela po svoje pa čeprav ji je bilo že ničkolikokrat rečeno, da naj vendar preneha. Kolikokrat bi se po tvoje morala z njo pogovoriti (na normalen, prijazen način), da bi bil volk sit in koza cela ter da me ne bi označila za prasico, ki teži svoji ubogi taščici? Dvakrat, trikrat, petkrat? Jaz sem se z njo pogovorila že reci, piši 8x! Tudi moj! Ne dojame, ne spoštuje, dela po svoje. In jaz naj ji še kar kimam in se trudim zavoljo dobrih odnosov? Zakaj že?
Še dobro, da si ti taka svetnica, da lahko ljudje normalno teptajo tvoja pravila in želje, ti se pa zraven le nasmehneš in rečeš: “Boste kavo? Štrudel? Mojo hrbtenico?” Kapo dol, srečnica! 😉

in še to … moj dom ni železniška postaja, ampak moj/naš osebni prostor in mi odločamo, kdaj nas bo kdo zmotil – za kavo, kosilo, kratek obisk, karkoli. Tu gre za manire, oziroma pomanjkanje le teh. Živimo v dobi mobilne telefonije in se res sprašujem če je res tako nemogoče poklicati prej in vprašati, če imamo čas, voljo? Nimaš nikoli slabega dne, ki bi ga najraje preživela sama za štirimi stenami brez obiskov? In kako potem izpade, ko ti nekdo nenapovedano uleti in želi tvojo pozornost, ti si pa npr slabe volje, utrujena, nezainteresirana? No, morda si pa ti ena izmed tistih, ki ste vedno dobre volje in vsak dan pripravljene na nenapovedane obiske …

Še na hitro moja izkušnja – za egotrip.

Moja tašča je na žalost tudi te sorte, da mora biti vse po njeno, ona je najpametnejša in najbolje ve, mene in svojega sina komandira kot da sva še najstnika in za vsako stvar, ki jo hočeva narediti sama ali po svoje, se morava pripraviti na doooolge pogovore, ki se največkrat prevesijo v prepir med njo in njenim sinom, mojim partnerjem. Ona bi samo rada, da se dobor razumemo in da si POVEMO, če nas kaj moti. In ravno tukaj je problem. Mi bi se lahko namreč cele dneve pogovarjali o tem, kaj naju moti, saj nobena tema NIKOLI ni zaključena. Se npr. zmenimo, da perem najino perilo jaz, ker mi je zoprno, da gre ona skozi moje umazane gate, pa da lahko ona da svoje stvari zraven prat, ker vedno pravi, da nima dovolj oblek za eno celo pranje. Tašča reče “Ok, ni problema.” Naslednji dan hočem prati in se v stroju nekj pere. Si mislim, najbrž ima kakšno posteljnino ali bisače. Pridem dan zatem v kopalnico, spet perilo noter, ravno oprano. Pogledam okrog, ugotovim, da je šla čez vse najino perilo, presortirala tako, da je dala perilo od svojega sina posebej in sedaj pere NJEGOVE stvari. Mi naraste pritisk, se ugriznem v jezik in si rečem, no, saj bom že ujela čas, ko ne bo prala, da naredim red. A tako cel teden ne pridem do pralnega stroja, velikokrat se notri kaj pajca že od prejšnjega dneva, gospa tašča je pa cel dan po opravkih in ji na misel ne pride, da bi slučajno jaz tudi rada kaj oprala, še posebno “KER SVA BILI DOGOVORJENI DRUGAČE”. Ko končno pridem na vrsto za pranje, mi pa prijazno pove, da je ona že oprala stvari svojega sina, moje je pa pustila, da ne bo kaj narobe.
Podobno je z vsemi stvarmi. Naredimo dogovor, potem pa ta drži le do naslednejga dne. Njen stalni stavek pa je: “Saj vem, da smo se domenili drugače, pa sem vseeno naredila po svoje, ker mi ni bilo težko in upam, da nimata nič proti.” In ja, nekajkrat sva celo poizkusila s tem, da sva ji rekla, da IMAVA proti, ker se ni držala dogovora. Vsakič je sladilo to, da nama je servirala, da sva nehvaležna, da kaj je to narobe, če hoče malo pomagati, da bo NAMA laže, da je prizadeta itd. In imamo potem še naslednjih nekaj ur krasen prepir na to temo. In nama se tega enostavno ne da več. Imava vsak svojo službo, študij, dela na pretek, z veseljem bi normalno s taščo spila kavico in poklepetala, a za njo sem še vedno ena frklja, ki ne zna skrbeti zase in za njenega sina.
Zato se sprašujem, ali res mislite, da smo snahe vsega krive? Ali se vam ne zdi, da gre za eno vzajemno spoštovanje želja in pravic vsakega, ki živi v isti hiši, če je že taka situacija? In če se postavijo pravila skupnega življenja, ali ni logično, da se je treba pač potruditi, da jih vsi v čimvečji meri upoštevajo?

S tabo se debatirati enostavno ne da. Tvoje videnje je, da je tašča zmaj, ti pa nedolžna ovčica. Z vsakim stavkom, ki ga napišeš, to le še potrjuješ. Ti kar delaj tako, pa kmalu ne boš v sporu samo s taščo. Ni cel svet ti in nisi ti cel svet. Kompliciraš na žive in mrtve. Ja, razumem, da se najavi obisk, ki ostane pri meni 3 ure ali več, pričakuje od mene kosilo itd – to ja. Da bi se mi najavljal vsak, ki uleti za 20 min na kava – pa kje si s pametjo, lepo te prosim?! Pa kaj si – angleška kraljica? Papež? Ampak seveda, tašča je zate manj kot tujec, zato naj se, packa jedna, če si že upa prestopiti prag, vsaj najavi.

Kot rečeno, debata je nesmiselna. Za to, da bi se s taščo “normalno” razumeli, boš morala kaj doprinesti tudi ti – morda za začetki izvreči sliko o sedmeroglavem zmaju, ki bi naj predstavljal tvojo taščo. Ampak to je zate veliko pretežko, pa še edina nisi. Če ti je všeč ali ne, ostane v večini res tako, da kar seješ, to tudi žanješ.[/quote]

Tole se mi zdi tako napisano, kot da ne bi prebrala vseh postov na to temo. Namreč pogovor je bil že opravljen, ne samo enkrat. In morda ne verjameš, samo pri nekaterih pogovor prav nič ne pomaga. Ne moreš verjet, kajne? Tudi jaz nisem mogla. Pa je tako. In moraš vedeti, daje take pogovore precej težko začeti, sploh če moraš počakati da se sam skuliraš, najdeš primeren, čas, ko oceniš, da je sogovornik pripravljen poslušati in še potem poskušaš kar se da vljudno in z izbranimi besedami povedati tisto, kar te mori. Seveda ne moreš direkt udarit, ker potem bi bil itak nazaj serviran napad (mimogrede, napad je najboljša obramba), potem pač ne prideš daleč. Jaz sem si vedno mislila: “Ok, zdaj smo se pogovorili, bilo je težko, naporno, stresno, mal me mori, ker mi je ziher zamerila, samo zdaj vsaj bo ok.”

Ma seveda ja. Brez veze, kot bi se pogovarjal s steno. Zakaj potem izgubljati čas in energijo, ko nam že tako ali tako zmanjkuje časa za družino in svoj prosti čas? Pri nas so taki pogovori lahko trajali celo opopoldan, da si tašči skušal na lep način, brez da bi se čutila napadeno razložiti v čem je problem. Ma ej, potem pač odnehaš. Valda ne rineš nekam, kjer vidiš, da ni rezultata. Še najvztrajnejši enkrat odnehajo.

In potem se zverziraš, da določene besede preprosto preslišiš, da odgovarjaš vljudno z da in ne, da se ne vpletaš v pogovor in da svoje mnenje zadržiš zase. Stike omejiš na minimum oziroma se ne spuščaš v več kot so nujno potrebne debate. Tega se vse da naučiti. Predvsem zato, ker si prisiljen v to. Če imaš na drugi strani sogovornika, ki ti ne potegne in ti njemu očitno ne, potem nima smisla nekaj vztrajati. Opraviš po liniji najmanjšega odpora. Si vljuden kot do ostalih znancev, ki so v tvojem življenju po sili razmer, nisi pa z njimi na isti valovni dolžini.

Krasno je, če si lahko s taščo prijateljica ali vsaj kolegica. Če pa temu ni tako, pa tudi ni nobene panike. Kje pa piše, da si moramo biti vsi všeč in da moramo biti kompatibilni? Tašča (in ostali sorodniki po moćevi strani) so pač nujno zlo če temu tako rečemo, nekdo, ki je prišel v naše življenje, ker smo se spoznali z nekom, ki nam nekaj pomeni. Meni je to tako, kot sošolci v razredu. Pač so nas dali skupaj zaradi nekega kriterija (recimo letnik rojstva), pa se zato niti približno nisem z vsemi razumela ali stkala prijateljstva. Smo se pozdravili, včasih kako rekli, to je bilo pa vse. In je bilo ravno tako ok.

Groziti s tem, da se ti bo to enkrat maščevalo je pa itak nesmiselno. Saj ne počne nič groznega. Saj ne maltretira tašče, kaj naj se ji pa vrne? In kje piše, da bo sama sobila tako snaho kot je sama, ki se ne razume s svojo taščo? Kje pa piše da bo ona taka kot je njena tašča? Mah, čudne ste ene prav res. Jaz sem se z mamo prejšnjega partnerja super razumela, sva šli na kavo tudi sami, veliko sva predebatirali, nisv bili prijateljjici, sva pa imeli veliko tem za obdelat. S sedanjo si niti če bi bila edina oseba na svetu ne predstavljam, da bi šla na kavo. Ker mi preprosto ni do tega. Pa sem ista oseba, čudno ne? Samo bivša in sedanja tašča sta različni.

Aja pa še glede obiskov; enih res ne moti, če se jim ljudje postavijo pred vrata in potem itak veliko težje rečeš, da ni primeren čas. No, jaz od VSEH pričakujem, da se najavijo. Tudi za 20 minutno kavo, čeprav tega ne prakticiramo, ker se mi res še ni zgodilo, da bi nekdo prišel samo za pol ure na obisk – vedno je bilo potem dalj. Tako da ja, nekateri smo tudi taki, ki imamo radi, da se nam ljudje za obisk najavijo, pa ni važno kdo to je.

Ampak lej, to je pač pogled ene “snahe”, ki je imela možnost spoznati dve možni vrsti tašče; eno s katero je šla skupi in eno, ki je sicer čisto ok, samo ne gresta skupaj. Zato vem, da ni problem v tem, da je tašča tašča ampak je problem v tem, kakšen človek je tašča. Človek pa si mora spoštovanje in prijaznost zaslužiti, ne pripada mu zaradi naziva. In če nekdo ne spoštuje tebe in tvojih prepričanj, potem ni razloga, da bi mu to vračal, kajne? Ali pač?

Tudi sama sem imela dve tašči, če kaj pogrešam od prejšnje zveze je tašča. Objokujem jo vsakič ko se vse po vrstu zarika s sedanjo. Je pa ta druga do dobra poteptala svojega sina, da je navajen vsega hudega in brez težav z mano shaja. hihihihi….

se podpišem pod zadnji post. Tudi sama ne vidim točke na kateri bi lahko izgradile najin odnos, da bi presegel vljudno prenašanje. Zal. Hudo mi pa je za partnerja,ki je ujet med nama in to rešuje na njemu lasten sprenevedajoč način, a bolje ne zna in ne zmore, teptanje vrsto let je obrodilo. Rešila bi ga le njena smrt, a tudi pri tem mu ne morem pomagai. Hec….hihihih.

Kar se mene tiče sem jaz čisto uspešno razmejila moj odnos z njo, mene na spravlja v stisko, me ne razočara, me ne more več prizadeti.

drage moje!!!
tudi sama sem imela podobno izkušnjo.
s tasco in tastem smo bili sosedje in takoj pop porodu so se zaceli nenapovedani obiski,neskoncni nasveti(prej bi temu rekla vsiljevanje),konstantno klicanje mene in partnerja itd….tisockrat sem znorela,tudi skregala se z njimi in svojim tisockrat,se jim ne javljala na telefon,ampak se je se kar nadaljevalo,ker eni ljudje so preprosto taki,da te preslisijo,ker so najpametnejsi in oh in sploh.po doooooooooooooooooolgih dveh letih sem temu naredila konec.pobrala sem tamalega in sla.najdla sem si drugo stanovanje(seveda sem bila prasica.k…. in se marsikaj drugega),ker je partner bil zaslepljen in me nikoli ni poslusal je ostal v prejsnjem stanovanju….a glej ga zlomka…..ni dolgo trajalo pa je prisel k nama….zakaj???seveda ker smo druzina…..iiiiiiinnnn ker ju ni vec prenesel,nista mogla vec meni najedati in sta potem njemu.sedaj zivimo v drugem mestu,kakih 30 km stran….pa ne mislit da se ni ponavljalo,se je ampak…. prvic sta prisla nenapovedano na obisk,pa nisem hotla odpret vrat in se ne oglasiti na telefon.drugic spet,pa tretjic….tako je bilo ene petx!!!!no pa sta le dojela!!!!in se je situacija spremenila.sedaj vedno pokliceta,mene drugace ne moti,da prideta ampak red pa mora bit,zakaj pa imamo telefone…..in sedaj je krasno,poklicejo,pridejo in grejo,pa jih mam najrajsi!!!!tako da drage moje,ce ne boste vztrajne se lahko jokate,trpite in unicujete same sebe…ampak konec koncev,a je vredno????cas ki bi ga mogle prezivet s svojimi otrocki zapravljate za neumnosti,vzamite same sebe v roke in naredte kakor vam paše!!!!!!!!!!pa boste srecne :)))))

Ja lepo vas prosim kakšne procedure so to, da starši ne smejo nenapovedano na obisk k svojemu otroku, vnuku itd? Saj se to ne dogaja vsak dan, saj nismo v parlamentu, tam se najavljajo, kam smo pa prišli. Naj vam povem da se midva z možem niti najaviti ne smeva, tako da ne prideva nikoli v stanovanje mladih, ki živijo v prvem nadstropju. Sva nezaželena, čeprav je tam tudi najina prva vnukinja in jo vidiva samo ko pridejo na uradni obisk. Kaj pa to a? Samo snahe trpite kaj pa mi stari starši, vedno imamo za vas odprte vrata, ne glede na situacijo. Vi pa takole vračate dobroto, da se moramo najavljati pa ne vem kaj še vse. Sramota. To se vam bo vse maščevalo, otroci rastejo, potem pa boste videle kako presneto so tašče ravnale prav. Samo to bi še rada povedala, da vam želimo samo dobro in da se da vse lepo zmeniti. Samo vaš ponos tega ne dovoljuje. Do konca razočarana babi in dedi.

Ah, daj no. Pri nas se vsi najavimo en drugemu, pa ne živimo v parlamentu. V času mobitelov pa res ni noben problem poklicat in povedat, da prideš.

To, da ste vi skregani med seboj, ni nič povezano z najavljanjem kot takšnim. Mene tašča tudi vedno pokliče, preden pride, pa ji še niti enkrat nisem rekla, da ne sme prit na kavo.

Sem lepo napisala, da ne smem priti tudi če se najavim, kaj nisi prebrala? Lepo sem napisala, da se to ne dogaja vsak dan itd, pričakujem bolj pameten nasvet od tvojega.

To pa da ti taščo povabiš na kavo je zelo lepo, mene še moja nikdar ni. Le enkrat še preberi moje pismo, sicer pa si premlada da bi sodila in če nimaš pametnega nasveta, saj nisem vprašala kako delaš ti, ampak kaj naj naredim jaz.

Replicirala sem izključno na tvoje zgražanje nad najavljanjem obiskov in spraševanje, zakaj bi se morali starši najavit na obisk k otrokom in vnukom.

To, da je pri vas problem globji, sem tudi napisala, kaj več se pa ne mislim vtikat v vašo situacijo.

Mislim, da se čisto preveč obremenjuješ s tem. Pač ne marajo da hodite tja. In kaj potem? Saj pridejo oni k vam, če sem prav razumela.

Vsak ima rad svoj mir. Oni so zdaj svoja družina in to morate sprejeti. In normalno in vljudno je, da se za obisk kjerkoli najaviš. Sta se vidva že poskusila? Kaj pa je bil odgovor? Morda pa pač ni bil primeren čas. Meni se tašča dostikrat najavi takrat, ko se mi res ne da ukvarjat z njo. Tudi jaz ne iščem njene družbe.

Sedaj ko je otrok večji, gre sam tja. Ko je bil še manjši, pa smo se pač bolj malo videli.

Če boš silila in bila užaljena, bo samo še slabše. Sprejmi situacijo, kje pa piše, da se morate obiskovati?